Sklanjanje imen »Petar« in »Podkoren«

Vprašanje:

Zanima me, kako se sklanja ime Petar. Raba kaže, da se v pogostejših zvezah (npr. Grašo, Zrinjski, Ugrin …) sklanja kar enako kot Peter, kar se sicer sliši naravno, ni pa najbolj logično glede na druga podobna lastna in občna imena, ki jih sklanjamo drugače, npr. Bučar, Cerar, rakar, fijakar … Med podobnimi imeni mi pride na misel še Mitar. Kako bi torej sklanjali Petar, Mitar in druga podobna imena?

Navezal bi se še na sklanjanje kraja Podkoren. Nedavno sem zasledil, da zapišemo v Podkorenu. V spominu imam, da se ime kraja izgovarja s polglasnikom in pričakoval bi v Podkornu, kar očitno ne drži. Ali to pomeni, da tudi prebivalci kraja tako izgovarjajo ime?

Odgovor:

Petar
V imenih, prevzetih iz južnoslovanskih jezikov, v katerih je črka ⟨a⟩ odraz nekdanjega polglasnika in pri pregibanju pogosto tudi izpada (hrv. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra]), upoštevamo to posebnost tudi pri rabi v slovenščini (prim. še Petar, Aleksandar, Dimitar).

Omenimo še, da nekatera imena s končajem -ar, ki jih izvorno pregibajo tako, da osnove ne krajšajo, ostajajo nespremenjena (bos. Mostar, rod. Mostara). V slovenščini jih sklanjamo na dva načina:

• prav tako z nespremenjeno osnovo – enozložna: Hvar, rod. Hvara; Bar, rod. Bara;
• s podaljšano osnovo – večzložna: Mostar, rod. Mostarja; Mitar, rod. Mitarja; tako še: Lazar, Todor, Grigor, Amir, Zaječar ...

Pri pripravi novih prevzemalnih pravil v sklopu Pravopisa 8.0 smo za nekatere južnoslovanske jezike že predstavili posebnosti sklanjanje s krajšanjem in z daljšanjem osnove in do 25. junija 2024 so ta pravila v javni razpravi: bolgarščina, bosanščina, hrvaščina, makedonščina, srbščina.

Podkoren
Za slovenske samostalnike s končaji -en, -ek, -er, -el velja, da jih pregibamo s krajšanjem osnove (tj. črka e v končaju označuje polglasnik, ta pri pregibanju izpade – zato ga imenujemo neobstojni), npr. Jalen, rod. Jalna, dedek, rod. dedka, Peter, rod. Petra, Karel, rod. Karla.

Če imajo imena s takimi končaji drugačno etimološko izhodišče ali če bi bil po izpadu polglasnika nastali polglasniški sklop težko izgovorljiv, se črka e in z njo neobstojni polglasnik ohranja. Tako je tudi pri imenu naselja Podkoren, ki je nastalo zaradi lege pod planino Koren [kóren], ki jo sklanjamo v rod. Korena; prebivalci sebe imenujejo Korenci, uporabljajo pridevnik korenski in sedlo je tudi Korensko sedlo. (O tem že Valter Bohinec 1938, Milan Natek 1963, Boris Golec 1990, Gašper Oitzl 2016, ki opozarja tudi na prvo omembo imena v 15. stol. v nemščini, ki etimološko izhaja iz Wurzel 'koren' (zu der Wurczen, str. 98). Ohranjanje nenaglašenega samoglasnika e (ali v reducirani obliki tudi polglasnika) pri sklanjanju in pri tvorjenkah iz imena Podkoren je izpričano tudi v normativnih priročnikih, tj. v Slovenskem pravopisu 1950 celo izrecno (SP 1950, člen 36):

V nekaterih drugih takih imenih pa nam je -e- pravi e kakor v domačih imenih Sever -ja, Prijatelj -telja, Podkoren -rena ipd.

Enako je tudi v Slovenskem pravopisu 1962, v pravopisu iz leta 2001 pa tudi v slovarju. Taka raba je v slovenskem knjižnem jeziku zaželena in tudi prevladujoča.

Zakaj se pojavljajo odstopanja in kakšna je njihova vloga?
Govorci slovenščine se pri takih izjemah pogosto ravnajo po vzorcih, ki v jeziku že obstajajo. Tako se za etimološko prevzete samostalnike oz. imena, pri katerih nimamo razloga za polglasniški izgovor črke e v končaju, ob prvi kodifikaciji načeloma predpisuje sklanjanje z nespremenjeno ali podaljšano osnovo, npr. biftek, rod. bifteka; poker, rod. pokerja. Sčasoma se zaradi prevladujoče in vztrajne rabe uveljavljajo dvojnice kot npr. v biftek, rod. bifteka ali biftka, ali pa krajšanje osnove povsem prevlada, npr. poker, rod. pokra.

Helena Dobrovoljc (junij 2024)