Samostalniško poimenovanje barv

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, zakaj barve spadajo samo med pridevnike (rdeč, črn) in ne tudi med samostalnike. Samostalniki poimenujejo vse elemente stvarnosti (stvari/bitja/pojme/dejanja, stanja - glagolniki/lastnosti - izpridevniški ...), zato me čudi, da v splošnem slovarju nimamo samostalniških imen za barve. Ali ne moremo poimenovati barv samostalniško - rdeča, črna, bela? Je smiselno govoriti samo o lastnosti? Moja jezikovna izkušnja je, da se v rabi barve imenujejo poenoteno (v ženskem spolu) in samostalniško (s kakšno izjemo - roza, rožnata ipd.), zato bi to tudi dala v premislek tistim, ki odločajo o dodajanju novih gesel. Rdeča bi po mojem mnenju upravičeno poimenovala barvo kot samostalnik, trenutno pa predstavlja le lastnostni pridevnik za ženski spol ednine.

Primer:
Zmanjkalo mi je rdeče.
(Najbrž bi to razložili kot izpust samostalnika oz. posamostaljeni pridevnik, vendar ne vidim prepričljivega razloga, da tega ne bi upoštevali kot poimenovanje barve per se.)

Odgovor:

Pridevniki, ki pomenijo barve, niso uslovarjeni kot samostalniki, ker so na poti k posamostaljenju zastali, pojmujemo jih kot pridevnike v samostalniški rabi, torej, kar je v slovarjih uveljavljeno. Ob njih še vedno razumemo besednozvezno določnico barva, tudi ko je izpuščena. Pri vseh besedah družine ni tako. Npr. prvotni pridevnik ženska je postal pravi samostalnik (kar kaže rodilnik množine/dvojine žensk, ki je z ničto končnico prav tak kot pri samostalniku lipa). Samostalnik dežurna tudi s končnico -ih v rodilniku množine/dvojine kaže pridevniški izvor. Samostalnik moški se oblikovno vede kot skoraj povsem enako kot pridevnik, vendar stavčna analiza pokaže razlike in da ustrezno uvrstitev v slovarju. Taki so rezultati po konverziji, torej spremembi besedne vrste, do česar je (lahko) prišlo po izpustu (dežurna iz dežurna ženska – sestra, zdravnica, uslužbenka ali dežurna služba).

Barve v slovarjih knjižne slovenščine torej niso opredeljene kot samostalniki ženskega spola, čeprav v pogovornem jeziku živijo, še zlasti v posebnih besedilnih kontekstih, ko razberemo, da gre za barvo že iz sobesedila: pobarvati z rdečo.

Sicer je knjižni jezik je pač konzervativen in sladkorna bolezen v njem nima sopomenke sladkorna, Tavčarjeva ulica naj ne bi bila Tavčarjeva in Savinjska dolina ne kar Savinjska, čeprav se krajši, gospodarni način na veliko uporablja, in tudi mesečna, vozniška ali centralna ostajajo v območju pogovornosti. Prvi za prvotno Prvi program (Radia Slovenija) je lastnoimenska zmaga pridevnika, ki se je z izpustom rešil vezi s samostalnikom in se osamosvojil.

Je pa zanimivo, da se srednji spol zdi za knjižni jezik toliko bolj sprejemljiv, npr.:
(1) V SSKJ: oblečen v belem.
(2) Pri prevajanju npr. znane Lady in red se pojavlja le Ženska v rdečem (in ne v rdeči). Enako velja za sliko Fernanda Légera, La Femme en Bleu – angleško Woman in Blue, pri nas npr. na MMC: Iz obdobja umetnikove kubistične faze je tudi Ženska v modrem (1912). Tudi znameniti Lorcov verz prevajamo z zeleno, ki te ljubim zeleno (šp. verde que te quiero verde).
(3) Tudi Slovenski pravopis 2001 je po gradivu SSKJ uslovaril kot podiztočnice, posamostaljene pridevnike, ki jih je izkazovalo gradivo, in sicer gre večinoma za zveze iz pogovornega jezika, v katerih je v zvezah pridevnika in samostalnika druga sestavina velikokrat izpuščena. Podroben pogled pa kaže, da je barva načeloma uslovarjena tudi to kot srednjespolski samostalnik, npr.

SP 2001
bél -a -o [...]
bélo -ega s, pojm. (ẹ́) v belo oblečena.

Merilo je širša jezikovna uveljavljenost; ko bo v knjižnem jeziku pritisk pomensko kar se da enoumnih oblik, ki bodo ostale po izpustu, dovolj velik, bo napočil čas, da bodo uvrščene tudi v slovarje knjižnega jezika. Pri novih gradivskih poizvedbah za slovarje knjižnega jezika bi bilo zato nujno treba zbrati in opisati besede in besedne zveze, ki izkazujejo novosti tudi na področju spola barv. Tudi to je del jezikovnega načrtovanja.

Peter Weiss, Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik, Mija Michelizza (julij 2024)