Francoski nosnik: zakaj Laurent prevzemamo kot [lorán], ne pa [lorón]?

[Moderator]

Vprašanje:

V geslu Saint Laurent v ePravopisu je zapisan izgovor [lorán], tako je tudi pravopisno pravilo, mnogi pa ime znanega oblikovalca Yvesa Saint Laurenta izgovorijo z on: [loron] – o je ozek ali širok. Če poslušamo posnetke na internetu, kako se izgovorijo npr. La Défense, Prigent, Vincent, je slišati bolj glas o, ne pa a, torej da bi v slovenskem besedilu izgovorili [la defóns], [prižón], [vensón]. Po pravilih za prevzemanje francoskih glasov v slovenščino je [la defáns], [prižán], [vensán].
Zakaj? Če se trudimo izgovor približati izvirniku (ob upoštevanju slovenske tradicije: prevzemamo z ozkim e in o).

Zakaj poljski ą prevzemamo z on oziroma om pred p ali b, iz francoščine pa ne?

Odgovor:

Predlog pravil za prevzemanje iz francoščine je bil že v javni razpravi, končna redakcija bo pripravljena po pregledu vseh pripomb skladno z morebitnimi novimi spoznanji in relevantnimi pripombami udeleženih v javni razpravi. Prevzemanje francoskih nosnih samoglasnikov je predstavljeno v uvodnem besedilu. Nanj pripomb v javni razpravi ni bilo.

Predlagano je, da bi nosnikov [ã] in [ɔ̃] pri prevzemanju kljub slušnemu vtisu, ki je slovenskemu ušesu v obeh primerih bliže [on], ne izenačevali: prvega tudi že tradicionalno prevzemamo kot [an] in [am], drugega kot [on] in [om]; prvi je zapisan pogosto z ⟨an⟩, ⟨em⟩, ⟨en⟩, redkeje z ⟨aen⟩, ⟨aon⟩, drugi z ⟨on⟩, redkeje z ⟨om⟩. V francoski preglednici ⟨an⟩, ⟨on⟩ in ⟨om⟩ zaradi prekrivnosti izgovora s črkovnim zapisom niso posebej navedeni.

Pri sestavljanju pravil za izgovor prevzetih besed iz tujih jezikov se ne moremo ravnati po subjektivnem slušnem vtisu, ampak je naše izhodišče izvirni fonetični zapis glasov; tega prilagajamo slovenskim glasoslovnim zakonitostim, uveljavljenim v prejšnjih pravopisih (npr. v SP 2001: Aix-en-Provence [éks-an-prováns]), ki jih po potrebi posodabljamo – tudi glede na premike v prevladujoči knjižni rabi. Zato organiziramo javno razpravo. S predlogi zato (še) ni izrečena zadnja beseda. Za imena, navedena v vprašanju, ostajajo enaka pravila, kot so že objavljena (prim. še Clemenceau [klemansó], Argenteuil [aržantêj]), torej je iz francoskega izgovora pravilno prevzeto

• Saint Laurent [sên lorán] (fr. [sæ̃ lɔːʁɒ̃]),
• La Défense [la defáns] (fr. [la defɑ̃s]),
• Prigent [prižán] (fr. [pʁiʒɒ̃]) in
• Vincent [vensán] (fr. [vɛ̃sɑ̃]).

Ni si odveč priklicati v spomin že prevzeti občni besed randevu [randevú] (fr. rendez vous) in demanti [demánti] (fr. démenti), abonma [abonmá] pa je ubral drugo pot, saj bi fr. abonnement ([abɔnmɒ̃)] morali izgovarjati kot [abonmán].

Omenjate tudi naša prizadevanja, da bi izgovor približali izvirnim jezikom: seveda je ta želja prisotna, zavedamo se namreč, da se poznavalci jezikov vse bolj približujejo tej izreki, poznavanje načel slovenskega pravorečja je v širšem krogu govorcev knjižne slovenščine slabo razširjeno. Na marsikateri univerzitetni ustanovi pri usposabljanju bodočih slovenistov ne razlikujejo med študijem glasoslovja in pravorečja (knjižne izreke). Ne smemo se čuditi, da se načela, razmeroma dobro znana v 20. stoletju, zdaj uveljavljajo le še pri praktikih – pogosto z internimi sporazumi, ki jih splošni javnosti ne delijo, strokovnjaki za slovenščino pa se z njimi v času šolanja niti ne srečajo.
Pri pripravi in iskanju ustreznih rešitev, ki so glede na SP 2001 izčrpnejše, zato tesno sodelujemo slovenisti in strokovnjaki za posamezne jezike, iščemo možnosti za take jezikovne izbire, ki so tudi intuitivno sprejemljive, če je le mogoče se ravnamo po vzorcih, ki jih ponuja korpus že prevzetih besed.

Pri uravnoteženju izgovora v različnih jezikih pa se pojavljajo tudi razlike, saj so te prisotne tudi na glasovno-črkovni ravni: nosnik [ɔ̃] je v poljščini zapisan z ⟨ą⟩ (črka!), v francoščini pa z ⟨on⟩ in ne z ⟨en⟩ (dvočrkji za različna nosnika!).

Marta Kocjan Barle, Helena Dobrovoljc (september 2024)