Ženski priimki in izbira sklanjatve

Moderator

Vprašanje:

Kolikor toliko redno spremljam slovenska pravopisna pravila in žal moram ugotoviti, da me nekatere spremembe, ki jih je uvedel Toporišič in jih zdaj uvajate tudi vi, motijo, predvsem ker siromašijo naš prelepi jezik.

Zadnji primer, ko me je pošteno dvignilo, je bil zapis v enem od člankov: Pred konvencijo v začetku avgusta je anketa Ipsosa pokazala 49 odstotkov podpore za Harris in 45 odstotkov za Trumpa med registriranimi volivci. Včasih smo rekli za Harrisovo, ker smo tako lahko sklanjali tudi ženske priimke. Tega že nekaj časa ni več, torej so vsi skloni npr. priimka Harris enaki. Ženske po vašem – pa nisem podpornik kakšnega feminističnega gibanja – niso vredne niti toliko, da bi se njihovi priimki sklanjali. Bravo! Malo odbito bi bilo, da bi sklanjatev uvedli z dodatkom pomišljaja in obrazila priimku (Harris-a, Harris-e…), nedvomno bi bilo pa bolje, da bi vrnili staro rabo svojilnega zaimka Harrisova, Harrisove…

Sam zase bom še vedno uporabljal staro varianto, pa naj bo to po vašem prav ali ne. Razen seveda, če "pogruntate" kaj boljšega od neumnosti, o kateri je beseda. Kakšne pravde, kakor v Prešernovih časih se pa ne bomo šli.

Odgovor:

Odgovor na podobno vprašanje, kot je vaše, smo že objavili tule.

Jezik se spreminja in generacijske razlike so vedno ustvarjale napetosti. Najprej je treba povedati, da je vaša interpretacija napačna, saj vam nihče ne brani, da bi še naprej uporabljali pridevniške oblike tipa Harrisova, tako je v odgovoru tudi zapisano. A zavedati se morate, da pridevniške oblike niso slovenske uradne oblike priimkov ženskih oseb, da gre za vašo navado in zato občutek, da je tako bolje ali bolj prav. Tako kot je vaša raba dopustna, tako je dopustna tudi raba oblik ministrica Fajon, kandidatka Harris in podobno. Tudi sama, če uporabljam priimek ženske osebe, raje pred njim uporabim ime ali občni samostalnik ženskega spola (predsednica, voditeljica, ministrica …). Ne glede na to pa sprejemam in spodbujam tudi slogovno pestrost.

Za pojav nepridevniške oblike priimkov seveda niso kriva pravopisna pravila in tudi ne slovenska slovnica – taka raba se je spontano pojavila med mlajšo generacijo, ki se ji zdi vse pogosteje tudi edina sprejemljiva. Če bi jezikoslovci pri opisovanju sodobne rabe prezrli jezikovne navade mlajše generacije govorcev, bi se najbrž ne smeli čuditi, če se ti v tem jeziku ne bi več počutili »doma«. Nekoč so otroci starše onikali, navada se je izgubila, najverjetneje v nekem časovnem obdobju tudi to ni bilo vsem povšeči. Za sobivanje v jeziku moramo občasno preslišati kaj, kar je drugačno od naših pričakovanj, drugače na skupnem čolnu ne bomo pripluli daleč. Veseliti se moramo predvsem dejstva, da slovenščino danes uradno uporablja več ljudi kot kadar koli v njeni zgodovini, zato je raba toliko bolj pestra. Pričakovanja popolne enotnosti pa so tudi zaradi števila govorcev nerealna.

Morda še to: Profesor Toporišič pogosto po krivici velja za ikono vsega, kar ljudi v jeziku moti. Žal. Ni veliko tako marljivih in izjemnih oseb, ki bi bile pripravljene opisovanju slovenščine posvetiti svoje strokovno in zasebno življenje. Njegova slovnica še danes, skoraj 50 let po izidu, velja za nepreseženo, čeprav je pomanjkljiva in so se že v sodobni rabi jezikovne zgradbe spremenile. V pričakovanju, da se bo katera od skupin slovenskih jezikoslovcev organizirala, da bi slovnico ustrezno prenovila in posodobila, uporabljamo seveda Toporišičevo.

Helena Dobrovoljc (oktober 2024)