Ali na nebu opazujemo »telesa«?

Moderator

Vprašanje:

Pripravljam univerzitetni učbenik z naslovom Zvezde, osončja in njihovo opazovanje. To je tudi prilika za razmislek o načinih poimenovanja v slovenščini. Po izkušnjah se namreč ideje kdaj tudi »primejo«, in če ga človek polomi, mu je potem žal. Taka moja nesrečna odločitev v preteklosti je bila, da solar system prevajam v sončni sistem, namesto mnogo boljše izbire osončje.

Prosil bi za vaše mnenje o naslednjem dvomu. Ko na nebu nekaj opazujemo, je to:
(1) objekt,
(2) telo,
(3) predmet?

Izbira 3 najbrž takoj odpade, kljub temu da je to direktni prevod angleškega object. Po mojem namreč preveč sugerira nekaj trdnega in snovnega.

Varianta 2 je zanimiva, še zlasti, ker imamo ustaljeno zvezo nebesno telo. Vendar v tekstu, ki ga je 500 strani, ne morem vedno znova zraven navajati pridevnika. Sam izraz telo pa ima nekaj nadiha nečesa trdnega. Zemlja in Luna sta nedvomno telesi, imata tudi trdno površino. Če bi bil velikan, bi ju lahko prijel v roko. Nekoliko bolj problematična sta Jupiter in Sonce ter zvezde nasploh: to so kroglasti skupki plina, še vedno pa imajo dobro definiran rob, zelo jasno je, kaj je znotraj in kaj zunaj. Največ težav je z oblaki skrajno razredčenega plina v prostoru med zvezdami: so to telesa, vsaj oblake v Zemljini atmosferi bomo redko imenovali telesa? Tu je torej meja med znotraj in zunaj nekoliko zabrisana. Končno je telo potem tudi naša Galaksija, čeprav gre v bistvu za združbo stotin milijard zvezd (in še česa zraven). Ampak, v astronomiji bomo govorili, da opazujemo Galaksijo v Anromedi: torej opazujemo to telo?

Varianta 1 je sicer pogosto v rabi v žargonu, je pa nedvomno (nepotrebna?) tujka in morda je sedaj (zadnji) čas, da se jo vrže s prestola.

Niham torej med izbirama 1 in 2, pri čemer telo pogosto zaradi teka besedila ne bo moglo imeti pridevnika nebesno. V Franu izbiro 1 priporoča stavek: obrniti kamero proti objektu, medtem ko izbiro 2 podpira prozorno telo, plinasta/trdna telesa, nebesna telesa in nasploh pomen 4: od okolja ločena snovna celota.

Mi torej svetujete, naj uporabljam telo (tudi če je brez pridevnika nebesno) ali naj ostanem pri žargonskem izrazu objekt?

Odgovor:

V jezikoslovnih opisih in razlagah je od vseh treh naštetih predlogov najbolj razširjen izraz nebesno telo: uporabljen je vedno, ko opisovano bodisi trdno bodisi plinasto »telo« pomensko uvrščamo, npr.
• atmosfera – plinski ovoj, ki obdaja nebesno telo;
• komet – plinasto nebesno telo s svetlim jedrom in navadno repu podobnim podaljškom, repatica;
• satelit – nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta ...

Slovenski pridevnik nebesni v terminu nebesno telo razlagamo kot izpeljanko iz praslovenskega samostalnika nebo (izkazuje podaljšavo osnove s soglasnikom s, ki je v sodobni rabi vidna v množinski obliki nebesa). Pridevnik nebesni se v sodobni slovenščini nanaša na samostalnika nebo in nebesa. Pridevnik nebni se nanaša le na nebo v ustih (nebni glasovi).

Pri prevajanju iz drugih jezikov (npr. angleščine, kjer uporabljajo izraze kot astronomical, celestial, stellar, heavenly ipd.) se ob samostalniku telo pojavljajo tudi drugi pridevniki, npr. vesoljsko, astronomsko, kozmično, zvezdno. Med njimi se zlasti astronomsko telo ali celo objekt pojavlja kot sopomenski izraz ali celo nadrejeni izraz (npr. na Wikipediji). Astronomski sicer ne ustreza pomenu samostalnika, iz katerega je pridevnik izpeljan (astronomija v slovenščini označuje zvezdoslovje, zvezdoznanstvo, torej vedo).

Vaše vprašanje se nanaša tudi na geografsko terminologijo, zato smo za mnenje povprašali dr. Matjaža Geršiča z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki je odgovoril takole:

Z gledišča geografije je za kontekst, ki ga opisuje spraševalec, ustaljena in sprejeta raba termina telo. Že leksikon Geografija Cankarjeve založbe iz leta 1977 govori o nebesnih telesih (prvotno samo telesa nezemeljskega izvora, ki so jih opazovali in raziskovali astronomi, sedaj tudi umetna nebesna telesa (umetni sateliti in vesoljske sonde). Učbenik Matematična geografija (1996, avtor France Lovrenčak), ki je temeljno študijsko gradivo za študente geografije, ravno tako uporablja termin nebesno telo, na primer: »višina nebesnega telesa h je kot med ravnino horizonta in črto potegnjeno iz stojišča M do nebesnega telesa L«. Takšna raba je ustaljena tudi v srednješolskih učbenikih za geografijo, na primer v Kunaver s sodelavci (1997), kjer je zapisano: »Med nebesnimi telesi so tudi taka, ki nenehno spreminjajo svoj položaj glede na zvezde stalnice.«
V prevodu Dudnovega leksikona Geografija (2001, prevedel Drago Kladnik) je pri pojasnilih gesel planet in planetoid uporabljen pojem vesoljsko telo.
Geografski terminološki slovar (2005) pojem telo uporabi pri razlagi pojma planet, in sicer: planét -a m – mat. geogr. večje nebesno telo, ki ne seva lastne svetlobe in ga osvetljuje svetloba najbližje zvezde, okrog katere se giblje po ustaljeni tirnici.
Da se pojem telo v geografiji ne uporablja le za elemente v trdnem agregatnem stanju, pa lahko razberemo iz naslednjega gesla: vôdno teló -ega -ésa s – hidgeogr. površinska ali podzemna gmota vode, ki je lahko naravna ali antropogena in je ločena od drugih vodnih gmot.

Priporočljivo je torej uporabiti izraz nebesno telo.

Če smo s tem odgovorili na del vprašanja, ki se dotika jezikovne izbire, pa moramo opozoriti še na besedilno rabo. Pogosto se zgodi, da zaradi slogovnih razlogov izraza ne ponavljamo vsakokrat, ko bi ga, če bi bila poved rabljena samostojno, zahtevala. V besedilu tako prihaja do rabe zaimkov ali pa je besedna zveza okrnjena (izpuščen je pridevnik), npr.

Zemlja je danes »tarča« dveh različnih nebesnih teles. Sprva je osrednjo Rusijo zadel meteorit, ki je ob razpadu ustvaril dež meteoritov, naš planet pa bo na majhni razdalji preletel še asteroid. Medtem ko so asteroidi na nebu videti kot šibke svetlobne pike, so kometi videti veliko svetlejši z opaznim dolgim repom. Sicer pa sta si oba pojava sorodna, saj sta nastala na začetku obstoja osončja, ko se je prvotni kozmični prah začel oblikovati v nebesna telesa »planetezimali«, ki so bili veliki od nekaj metrov pa vse do kilometra. Iz teh teles naj bi nato nastali planeti, vendar vsa niso bila uporabljena za izgradnjo planetov, zato preostala telesa še danes vedno krožijo okoli Sonca.

Matjaž Geršič, Helena Dobrovoljc (oktober 2024)