Prečrkovanje imen in priimkov iz cirilice




  • Vprašanje:

    Že precej časa me bega vprašanje zapisa osebnih imen, ki so izvirno zapisana v cirilici (ruski, ukrajinski ipd.). Seveda vem, da naj bi se prečrkovala po zvočni podobi s črkami za slovenske glasove. Toda obstaja težava: ko to vidijo živi ljudje, za katerih imena gre, recimo tu živeči priseljenci (ali pa obiskovalci) iz zadevnih dežel, protestirajo in hitijo kazati svoje potne liste, v katerih pa poleg zapisa v cirilici stoji še ime, prečrkovano v latinico, ki pa je drugačno od našega prečrkovanega. Tako je Ana Anna in Žana Zhanna, Viktorija je pa Viktoriya. In podobno s priimki: Zhukov, Shevchenko, Gayun ipd. In ti še povedo, da pri njih veljajo »uradna« pravila za prečrkovanje. Nekateri od njih imajo tudi že slovensko državljanstvo, v naših dokumentih pa so njihova imena, zapisana »v neskladju« s slovenskim pravopisom.

    Lahko pustim ob strani publicistično zapisovanje imen politikov, kulturnikov in športnikov (ki imajo seveda tudi svoje potne liste), ki jih zapisujejo kakor kdaj – ali »po naše«, še večkrat pa tako, kot je v (angleškem) viru, iz katerega povzemajo. Ostaja pa vprašanje, kako ravnati z ljudmi, o katerih govorim zgoraj. Gre ne le za vprašanje jezika, temveč tudi identitete oziroma do pravice do neokrnjene rabe osebnega imena teh ljudi. Tako kot meni, ne le da mi ni ljubo, če vidim zapisano »Franc Jamnik« namesto »France Jamnik«, temveč prvega zapisa niti ne razberem kot svoje osebno ime, ker je tako po pisni kot po zvočni podobi drugačno od mojega, enako ne bo ljubo niti Viktoriyi niti Zhanni, če jo bom – po njenem – preimenoval v Viktorijo ali Žano.


    Odgovor:

    Kot ugotavljate že sami, je prečrkovanje osebnih imen in/ali priimkov iz ruske ali kake druge vzhodnoslovanske cirilice v slovenščino samoumevno, ko gre za nosilce teh imen in priimkov z ruskim ipd. državljanstvom, sploh iz zgodovine. Malo drugače je, ko taki nosilci dobijo kako drugo državljanstvo in se njihova ime ali priimek začneta pisati v latinici z npr. bolj ali manj angleškimi značilnostmi, kar potem tako pišemo tudi v slovenščini. Podobno je tudi v primerih, ko se novi slovenski državljani v Republiki Sloveniji želijo po svoje še naprej pisati tako, kot je na nekakšen zasilni (menda mednarodni) način zapisano v njihovih dokumentih, npr. v potnih listih ali na osebnih izkaznicah. Tudi mnogi slovenski državljani imajo na osebnih izkaznicah pomožni zapis s spremenjenimi šumevci, npr. Špela Čož zasilni prepis Shpela Chozh, Slovenci v Italiji pa recimo poleg uradne oblike Križmančič še zasilni zapis Krizmancic, torej brez kljukic pri šumevcih. (Pametnejši kot so računalniki in mobilni telefoni, slabše je z matičnimi in drugimi uradnimi pravili, kar je ugotovitev, ki velja globalno. In »mednarodni« način pisanja imen in priimkov v latinici – po domače: za policijo – še zdaleč ni enoten.)

    Z neslovenskimi pisnimi značilnostmi pisani slovenski priimki in v zadnjem času tudi osebna imena morda koga motijo, vendar je dobro počutje nosilca osebnega imena in priimka neprimerljivo večja vrednota, ki priča o osebni in družbeni svobodi. Vsekakor je sprejemljivejša večja pisanost, kot da bi uradom, ki skrbijo za matične zadeve, pustili šariti po zapisu naših imen in priimkov, saj bi se to hitro spremenilo v samovoljo (katere posledice še dolga leta po padcu fašizma čutijo npr. Slovenci v Italiji, kjer so jim osebna imena in priimke uradno poitalijančili), še posebej v naših krajih pa bi nemudoma spodbudilo korupcijo. Do priimkov in osebnih imen drugih, tudi če se pišejo nenavadno, moramo biti kot posamezniki in kot družba strpni, tako kot moramo biti tudi nosilci nenavadno zapisanega priimka ali osebnega imena ob zadregi drugim pripravljeni kdaj kaj pojasniti in jih ob morebitnem čudenju poučiti. To pri nas ni nič nenavadnega (kar lahko potrdim iz osebne izkušnje), saj so se predvsem priimki v slovenskem jezikovnem prostoru oblikovali in preoblikovali pod vplivom različnih jezikov, črkopisov, političnih razmer, pisnih navad, stopnje pismenosti tvorcev priimkov ipd.: če so nekdaj z vplivom prevladovale nemščina, italijanščina, madžarščina in srbohrvaščina, je trenutno najbolj opazen porast osebnih imen in priimkov, ki izvirajo z območij s cirilico. In kot se priimek Kranjec razlikuje od priimkov Kranjc ali Kranjac, se tudi osebno ime France razlikuje od imena Franc. Pri navedenem priimku se oblike od rodilnika naprej ne razlikujejo več, saj npr. iz rodilniške oblike Kranjca ne moremo vzpostaviti imenovalniške in jo moramo na kak način dognati, če je potrebno. Pri obeh osebnih imenih se oblike v stranskih sklonih in tvorbe ločijo na način Franceta in Franca, svojilni pridevnik pa je iz prvega Francetov in iz drugega (knjižno, po pravopisu) Frančev.

    Prispevali ste pomembno vprašanje in zapisali tudi že tehten odgovor, kar je razveseljivo. Sam nisem dodal nič bistvenega in vam le pritrjujem (tudi s svojo izkušnjo s priimkom, ki je slovenski, le da izhaja iz drugega jezikovnega okolja).

    Peter Weiss (december 2014)