Sklanjanje zveze »persona non grata«

Moderator

Vprašanje:

Če na Franu odtipkate »persona non grata«, dobite zadetke iz treh slovarjev z zanimivimi podatki o sklanjanju:

sklanjamo prvo besedo (SSKJ 2): rodilnik je torej persone non grata;
sklanjamo prvo in zadnjo besedo (pravopisni slovar 2001): rodilnik je torej persone non grate;
sklanjamo s končnico nič (= ne sklanjamo) (Pravni terminološki slovar): rodilnik je torej persona non grata.

Primerjava s Toporišičevo slovnico (2004, str. 303): opera buffa, opere buffe – to bi bila utemeljitev za persona non grata, persone non grate. Se mi zdi. Ne znam latinsko.

Kako utemeljiti tri možnosti v treh slovarjih, od katerih bi pravzaprav morali upoštevati le pravopisnega, saj je SSKJ informativno-normativni? Kako si pomagamo pri takšnih in podobnih besednih zvezah?

Odgovor:

O normativni veljavi slovarjev na portalu Fran
Najprej naj odgovorimo na vprašanje glede normativne veljave slovarjev na portalu Fran. Normativnost je inherentna lastnost knjižnega jezika, zato vse slovarje knjižnega jezika imenujemo normativni. Razlika med slovarji je le v tem, da se v SSKJ pojavljajo tudi značilni primeri rabe in še drugi podatki, ki ne izhajajo iz slovnično-pravopisnega sistema knjižne slovenščine, ki omogoča naučljivost knjižnega jezika in o katerih nas slovar zgolj »informira«. Razlikovanja med bolj ali manj »strogimi« slovarji knjižnega jezika jezikoslovci ne poznamo, težko bi jih tudi utemeljevali. Morda to pojmovanje najbrž izvira iz časa, ko SSKJ ali drugih bolj informativnih priročnikov še ni bilo, pravopisni slovar pa je prinašal le okrajšane in na težavna mesta ali prepovedi omejene podatke o knjižnem jeziku. Res se je še po izidu obeh aktualnih slovarjev – SSKJ in SP 2001 – v nekaterih okoljih vzdrževalo prepričanje, da obstaja višji razlog, po katerem bi se morala pomenskorazlagalni in pravopisni slovar glede univerzalnih slovničnih podatkov normativno razlikovati, a je bila ta interpretacija najbrž povezana z vsebinsko neenotnostjo obeh del, ki za stroko ni bila na hitro rešljiva: deli sta izšli iz različnih jezikoslovnih krogov in obdobij – SSKJ iz dogovorov, ki sta jih narekovala akademijska slovnica in pravopis, pravopis pa iz Toporišičeve slovnice.

Danes je kodifikacijski proces bolje uzaveščen in raznolikost knjižnega jezika je sorazmerna z njegovo razširjenostjo. Temu je sledila tudi odločitev Inštituta za slovenski jezik leta 2010, da pomenskorazlagalni in pravopisni slovar nastajata hkrati, slednji pa gradivsko razširja pravopisna pravila. Sestavljavci obeh nastajajočih slovarjev knjižnega jezika si prizadevamo za izmenjavo rezultatov raziskav in usklajevanje v okviru internega normativnega protokola.

In še o normativnosti s perspektive časovnice izida slovarjev knjižnega jezika: načeloma se sklicujemo na tisti slovar knjižnega jezika, ki je izšel zadnji, saj so podatki v njem najbolj sveži in najbolj usklajeni z jezikovno in družbeno resničnostjo. V vašem primeru je to druga izdaja SSKJ iz leta 2014. A so podatki v njem posodobljeni le deloma, eklatantne gradivsko podprte novosti so le povsem nove redakcije, po večini vključene iz Slovarja novejšega besedja (2013), saj slovarja gradivsko (v ponazarjalnih zgledih) ni bilo mogoče prenoviti ali v normativnih rešitvah uskladiti s pravopisnim (SP 2001). Pri detektiranju jezikovne pravilnosti moramo zato upoštevati oba slovarja – drugo izdajo SSKJ in pravopisni slovar, kar od uporabnikov res zahteva nekaj več poznavanja normativnih smernic.

Kako pregibamo persona non grata?
Tudi vprašanje o latinski besedni zvezi persona non grata je spodbudilo uslovarjenje nove zveze persona non grata, ki do Slovarja novejšega besedja (2013) ni bila evidentirana.

Konkretno se glede latinskih besednih zvez ravnamo po naslednjih načelih:

V slovenščini so iz latinščine prevzete besedne zveze skladenjsko različne in tudi njihovo vedenje v besedilu je odvisno od skladenjskega razmerja. Poznamo
(1) predložne zveze (ad acta, ad personam), ki jih ne sklanjamo;
(2) zveze z zapostavljenim pridevniškim prilastkom (persona grata, tabula rasa, forma viva, spiritus agens, terra incognita, terminus technicus, puer aeternus ...), ki jih sklanjamo v obeh sestavinah (persona grata, rod. persone grate), ko pa se razširijo, npr. z nikalnico non, sta sklanjatveni možnosti obe (odvisno ali po latinščini razumemo zvezo non grata še vedno kot ujemalni prilastek z nikalnico ali pa to zvezo razumemo kot neujemalni prilastek tipa »oseba iz ozadja«): persona non grata, rod. persone non grate IN persone non grata.

Težji so primeri, ki so skladenjsko
(3) zveze z desnim prilastkom (navadno neujemalne, tj. v drugem sklonu) (modus operandi, perpetuum mobile, corpus delicti, modus vivendi), ki jih sklanjamo le v prvi sestavini (samostalniku), npr. curriculum vitae, rod. curriculuma vitae;
(4) obratno pa ravnamo pri zvezah z levim ujemalnim prilastkom (alter ego), ki jih sklanjamo samo v drugi sestavini (samostalniku), npr. alter ego, rod. alter ega, lahko tudi samo v prvi sestavini (pridevniku), npr. alma mater, rod. alme mater, mogoče bi bilo tudi v obeh, npr. rod. alme matere.

(5) Posebnost so zveze tipa homo sapiens (homo erectus, pluralis maiestatis itd.), v katerih sklanjamo samo drugo, pridevniško sestavino (latinski samostalnik v slovenščini obravnavamo kot del besede/besedne zveze tipa vikend hiša, latinski pridevnik pa kot slovenski samostalnik), npr. homo sapiens, rod. homo sapiensa.

Helena Dobrovoljc, Kozma Ahačič (januar 2025)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}