×

Etimološka razlaga izrazov »zahod«, »vzhod«, »zaid«, »vzid«, »zaiti«, »vziti«




  • Vprašanje:

    Včerajšnje rdeče večerno nebo me je pripeljalo do razmišljanja o Sončnem vzhodu in zahodu. Vsaj tako ponavadi opisujemo ciklični dogodek, ko Sonce navidezno izgine pod horizontom ali se pojavi iznad njega. Vendar ob tem ne gre za Sončni zahod/vzhod, ker s tema dvema besedama opisujemo le določeno smer neba. Pravilneje je torej reči, da je sonce zašlo in vzšlo. SSKJ sicer vsebuje besedi zaiti in vziti (v obeh primerih gre za dovršni glagol), vendar kako iz tega izpeljemo samostalnik? Torej, ali je zapis takšnega stavka pravilen:

    Včerajšnji sončni vzid je bil lep, a zaid je bil še lepši.


    Odgovor:

    Današnje jezikovno stanje je posledica jezikovnega dogajanja v preteklosti. Beseda zahod je bila že pred 16. stoletjem tvorjena iz glagola zahoditi v pomenu 'iti za', tj. 'zaiti'. Prvotno je torej označevala 'hod za (nekaj)', tj. 'sončni zahod' kot pojav, sčasoma je po metonimiji pridobila dodatni pomen 'stran neba, kjer zahaja sonce'.

    Podobno je beseda vzhod tvorjena iz glagola vzhoditi (predpona vz- pomeni »od spodaj navzgor«). Njen prvotni pomen je 'sončni vzhod', drugotni pa 'stran neba, kjer sonce vzhaja'. V starejših besedilih ima tudi beseda prihod pomen 'vzhod'.

    Glagola zahajati in vzhajati sta nedovršnika od danes pozabljenih zahoditi oz. vzhoditi, kakor je npr. sprehajati se nedovršnik od sprehoditi se. Izglagolski samostalniki z glagolniškim pomenom so pri teh glagolih tvorjeni iz dovršnika: zahod, vzhod, prihod, sprehod …, tudi če so danes v rabi dovršniki iz druge osnove, kot je v vidskih nasprotjih zaiti – zahajati, vziti – vzhajati in priti – prihajati.

    Tako kot je iz glagola iziti se tvorjen glagolnik izid, bi se tudi iz zaiti in vziti lahko tvorili besedi zaid oz. vzid, vendar se to (še) ni zgodilo, zato slovenščina ohranja samostalnika zahod in vzhod, ki sta ostanka nekdanjih glagolov zahoditi 'zaiti' oz. vzhoditi 'vziti'.

    Marko Snoj (december 2014)