Vzklična ali velelna poved?

Moderator

Vprašanje:

Kateri izraz je pravilen/ustrezen: vzklična ali velelna poved? Menim, da je ustreznejši vzklična poved; velelna poved namreč nakazuje, kot da pišemo klicaj na koncu vsake povedi z velelnikom.

Odgovor:

Pri rabi terminov velelna poved, velelni stavek, velelni naklon, velelnik in vzklična poved prihaja večkrat do mešanja različnih ravni slovničnega opisa in tudi različnih teorij. Zato bom v nadaljevanju skušal podati vse delitve in pojasniti njihov namen ter s tem tudi okoliščine rabe.

Na oblikoslovni ravni glagol razlikuje osebo, število, čas, naklon, način, posebej nato obravnavamo še vid. Naklon je glagolska oblika, poznamo pa:

povedni naklon (redko: povednik),
velelni naklon (pogosto: velelnik) in
pogojni naklon (pogosto: pogojnik).

Povedni naklon ima sedanjik (delam), prihodnjik (bom delal), preteklik (sem delal) in redkeje predpreteklik (sem bil delal), pogojni naklon sedanjik (bi delal) in redkeje preteklik (bi bil delal), velelni naklon pa uporabljamo samo za sedanjik (delaj).

Na ravni skladnje ločimo skladenjski naklon, ki ga lahko poimenujemo tudi s terminom vsebina stavka/povedi. Po vsebini so lahko stavki (posledično pa glede na glavni ali neodvisni stavek tudi povedi):

pripovedni (Prišel sem domov., Danes bi lahko spal. [tudi v odvisniku:] ... da ne more spati., ... da je danes prišel domov.),
vprašalni (Kdo so vaši kupci?, Ali si šla že spat?, ... kdo so njihovi kupci., ... ali je šla že spat.),
velelni (Ne hodi po zelenici!, ... naj ne hodi po zelenici.) in
želelni (Naj bo po tvojem., Ko bi mi le uspelo., [Želela je,] da bi se izteklo po njenih željah., ... da bi jih obiskali.).

Na ravni besedilne fonetike (intonacija) ločimo pripovedno intonacijo, vprašalno intonacijo, vzklično intonacijo, poleg tega pa še polkadenco pri vseh nekončnih segmentih (prim. npr. slovnico Toporišič 2000: 551).

Na podlagi besedilne fonetike in z mislijo na uporabnost v pravopisu (pika, klicaj, vprašaj) je Jože Toporišič dodal razlikovanju stavkov po vsebini še eno skupino, in sicer vzklične stavke (Udari me na gobec!). S tem je povzročil precejšnjo zmedo, saj je pomešal fonetični/pravopisni/besedilni in stavčnoskladenjski vidik. Obenem je želel združiti velelne in želelne stavke pod poimenovanje velelni stavki. To je najbolje pojasnil v delu Nova slovenska skladnja (1982: 147). Že prej je Jože Toporišič v slovnici iz leta 1976 (Toporišič 1991 [1976]: 434) vzklične povedi utemeljil stilistično: kot stilne variante drugih vrst povedi. Razlikoval je pripovedne, vprašalne, velelne, želelne in vzklične povedi. Pozor: enkrat govorimo o stavkih, drugič o povedih.

V pravopisu iz leta 2001 glede na rabo ločil ločujejo pripovedne, vzklične in vprašalne povedi.

Na ravni šolske slovnice tako slovnica Franceta Žagarja kakor slovnici Kozma Ahačiča ločujeta zgolj pripovedne, vprašalne, velelne in želelne povedi (Žagar) oziroma stavke (Ahačič) in ne omenjajo vzkličnih. Zmeda je nastala, ko so v nekatere učbenike uvedli razlikovanje iz pravopisa, torej razlikovanje med pripovednimi, vzkličnimi in vprašalnimi povedmi, v druge pa razlikovanje iz Toporišiča, a brez želelnih povedi, torej: pripovedne, vprašalne, velelne in vzklične povedi.

Če povzamem:
Ustrezen izraz je velelna poved, če opisujete vsebino, in vzklična poved, če želite povedati samo to, da gre za poved, ki ima na koncu klicaj in/ali je izrečena z vzklično intonacijo.

Kozma Ahačič (marec 2025)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}