Velelnik glagolov tipa »peci«




  • Vprašanje:

    Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

    Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

    Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.


    Odgovor:

    To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih).

    Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti.

    Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja.

    Marko Snoj (januar 2015)