Zapis staronordijskih mitoloških imen

Vprašanje:

V literaturi in po spletu najdem precej različnih načinov zapisovanja pogosto uporabljenih imen nordijske mitologije. Izpostavim lahko zapis kladiva boga strele in groma Thora, staronordijsko Mjǫllnir, ki ga najdem v oblikah Mjolnir (splet), Mjollnir (Nordijska mitologija, prevod Polone Glavan), Miollnir (Edda: Iz staroislandskega epa, prevod Bogdana Gjuda in Silvina Košaka) in Mjölnir (angleški, nemški, islandski viri; zamenjava ǫ z ö). Podobno velja za staronordijsko besedo Ragnarǫk, ki jo najdem v oblikah Ragnarok in Ragnarök ter Valhǫll, ki jo najdem v oblikah Valhalla in Valhala. Očitno je, da pogosto prihaja do poskusov domačenja vsaj bolj znanih junakov, dogodkov, nordijske mitologije, zato me zanima po katerih zgledih naj se v zgornjih primerih ravnam. Tukaj se mi tudi postavlja vprašanje glede manj znanih staronordijskih mitoloških imen, recimo Veðrfölnir, Dáinn, Dvalinn, Duneyrr, Duraþrór in številnih drugih. Ali naj taka imena zapisujem kakor v izvirniku, torej recimo Veðrfölnir, ali naj se zatečem k domačenju?

Odgovor:

O neenotnosti zapisov staronordijskih (ali skandinavskih) mitoloških imen je na voljo veliko strokovne literature (prim. Rokopisi in paleografija), tudi islandski rokopisi iz 13. stoletja, ki so osnova staronordijske mitologije, niso zapisani enotno (vir: Old Norse).

V sodobnih evropskih jezikih poimenovanja Mjǫllnir (kladivo boga Thora), Ragnarǫk (končna usoda bogov, tudi z malo začetnico), Valhǫll (dvorana mrtvih), Veðrfǫlnir (sokol) … navadno niso zapisana s črko ⟨ǫ⟩, ki ima spodaj repek (ogonek), ampak z ⟨ö⟩: Mjöllnir (kladivo boga Thora), Ragnarök (končna usoda bogov), Valhöll (dvorana), Veðrfölnir …
Sodeč po nekoliko starejših leksikonskih virih, je tako tudi v slovenščini (Sova, Religijski leksikon). V sodobnih digitalnih besedilih se ločevalna znamenja pogosto “izgubljajo” in ime dobiva vse bolj podomačeno obliko. Že dolgo pa se v podomačeni različici pojavlja ime Valhala (ki je v podomačeni obliki kodificirano tudi v Slovenskem pravopisu 2001):

Valhála -e ž, stvar. i. (ȃ) |nordijska bajeslovna dvorana mrtvih|

Nekoliko manj časa pa je v slovenščini podomačeno ime kladiva – Mjolnir (najbrž se je treba za fonetični zapis zahvaliti piscu gesla na Wikipediji).
Imena štirih jelenov so rabljena redko: Dáinn, Dvalinn, Duneyrr in Duraþrór so sicer pogosto zapisani tudi kot Dain, Dvalin, Duneyr in Durathror (končni podvojeni soglasniki se poenostavijo).

Odločanje o zapisih je treba utemeljiti z odločitvijo pisca/prevajalca, narediti načrt, poznati pisne navade (npr. za katera imena se je v slovenščini uveljavila podomačena oblika) in v končni fazi vsa preostala imena zapisovati po enotnem sistemu – npr. če se odločimo za zamenjave črk ali opuščanje podvojenih soglasnikov. Pri tem vam pomagajo pravopisne preglednice za prevzemanje iz posameznih jezikov.

Helena Dobrovoljc (april 2025)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}