×

Stik dveh končnih ločil




  • Vprašanje:

    Kakšna je raba ločil na koncu povedi, če je del naslova klicaj (Čefurji, raus!)?

    Npr.

    • Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus!.

    ALI

    • Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus! (Naslov je napisan ležeče.)

    Odgovor:

    Glede položajev, v katerih pride do stika dveh končnih ločil, so pravopisna pravila Slovenskega pravopisa 2001 sicer bolj obvestilna kot dosedanji pravopisni priročniki, a so pravila razpršena po različnih poglavjih, tistih, ki obravnavajo piko, klicaj in vprašaj.

    Zapisovalna načela, ki jih povzemam po pravopisnih pravilih, so naslednja.

    (I) Ločilo citirane povedi se prilagodi osnovni povedi.

    (1) dve piki, dva vprašaja, dva klicaja

    Kadar bi se zaradi citiranega besedila isto končno ločilo ponovilo, pišemo le eno ločilo (§ 266).

    Ta položaj se pogosteje pojavlja pri podvojenem vprašaju, manj pogosto pri klicaju:

    • Čigave so besede Veš, poet, svoj dolg?

    Namesto dveh pik dosledno pišemo eno, četudi je ena okrajšavna ali pripada vrstilnemu števniku:

    • Revija Naš dom je nosila podnaslov Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd.

    (2) pika in vprašaj, pika in klicaj

    Kadar v okviru vzklične ali vprašalne povedi citiramo pripovedni stavek, pike ne pišemo (§ 245):

    • Čigav je izrek Vse teče?
    • Menda vendar poznate izrek Vse teče!

    (3) pika in vprašaj

    Kadar v okviru pripovedne povedi citiramo vzklični ali vprašalni stavek ali naslov s klicajem, klicaja ne pišemo:

    • Učenci so prebrali roman Čefurji, raus.

    SP 2001 tega izrecno ne predpisuje, a načelo izhaja kot zakonitost iz preostalih pravil.

    (4) klicaj in vprašaj

    Kadar v okviru vprašalne povedi citiramo vzklični stavek ali naslov s klicajem, klicaja ne pišemo (§ 266):

    • Kdo je zavpil Dol z njimi?
    • Ali so vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus?

    (II) Ločilo citirane povedi ohranjamo.

    (1) Kadar označujemo citiramo besedilo z navednicami, končno ločilo citata ohranjamo (§ 266):

    • Kdo je zavpil »Dol z njimi!«?

    Izjema so tiste citirane povedi, katerih končno ločilo je pika:

    • Čigav je izrek »Vse teče«?

    Vaš zgled bi se, zapisan med navednicama, glasil:

    • Vsi učenci so prebrali roman »Čefurji, raus!«.

    Ta način svetujemo, kadar želite čim bolj nedvoumno bralcu sporočiti, kakšen je naslov nekega dela, dobesedno navesti govor druge osebe in podobno.

    Že Slovenski pravopis 1962 opozarja, da lahko pisci premi govor postavijo med navednice ALI v ležeči tisk. Verjetno se na tovrstno možnost zamenjave želite sklicevati tudi sami, saj sprašujete o naslovu v ležečem tisku. Ker lahko pojmujemo ležeči tisk kot znamenje skladenjskega vrinka v besedilo, je vašo poved mogoče zapisati tudi z ležečim klicajem in končno piko: Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus!.

    (2) Kadar navajamo besedilo za dvopičjem, njegovo končno ločilo ohranjamo (§ 234): Pri Župančiču najdemo tale verz: Veš, poet, svoj dolg?

    Težava tega načina je predvsem skladenjska, saj vsakokrat, ko navedemo ime kakega literarnega dela ali filma ne moremo uporabiti dvopičja, npr.:

    • Umetniški vrh takšne igralske tehnike je bila Marta v Albeejevi drami Kdo se boji Virginije Woolf.

    (III) Možni pisni načini so torej:

    • Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus.
    • Vsi učenci so prebrali roman »Čefurji, raus!«.
    • Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus!.

    (IV) Naj opozorim še, da bi bilo treba v sodobnem času, ko so okoliščine priprave besedila za tisk in objavljanja nekoliko spremenjene, vsekakor pa so bolj prepuščene avtorjevim odločitvam, pravopisna določila o stikanju končnih ločil ponovno preučiti. Opažamo namreč, da nekaterih piscev podvojena raba neenakih končnih ločil ne moti, še več, z njihovim ohranjanjem se izognemo morebitnim dvoumnostim oziroma ugibanju, katero ločilo je del navedka (v našem primeru stvarnega imena) in katero del avtorjevega spremnega besedila:

    • Lani je nagrado kresnik v vrednosti 5000 evrov prejel Goran Vojnović za roman Čefurji raus!.
    • Septembra 1929 se je zgodil zlom newyorške borze, nastopila je velika gospodarska kriza, Horace McCoy je o tem napisal roman, Sydney Pollack pa leta 1969 po njem posnel film Tudi konje ubijajo, mar ne?.
    • 1962 je bila na Broadwayju premiera predstave Kdo se boji Virginije Woolf?.
    • S komadom Kdo je Čefur? ste vendarle emocionalno zaznamovali celotno generacijo mladih, tako trdi tudi Goran Vojnović, avtor literarne uspešnice Čefurji raus!.

    (V) Vsekakor bo treba ob prenovi pravopisnih pravil ponovno pregledati tudi te položaje, v katerih se stikata dve končni ločili, in poleg uporabe narekovajev upoštevati tudi možnosti različnih pisavnih slogov, s katerimi lahko nedvoumno nakažemo ločnico med citiranim in lastnim besedilom. S tem bi se izognili rešitvama v točkah 3 in 4, ki sta ne najboljši ali kar slabi, če ju primerjamo z veliko bolj povednimi možnostmi, ki jih najdemo celo že v praksi (tule v točki IV).

    Seveda pa moramo tudi ob morebitnih spremembah upoštevati dejstvo, da so tudi pravopisci pred nami posamezne probleme reševali z védenjem, da idealnih rešitev ni. Pravilo, ki preprečuje kopičenje končnih ločil, je bilo v preteklosti verjetno plod pretehtane odločitve, vsekakor pa odraz želje po ekonomičnosti, h kateri glavnina jezikovnih uporabnikov teži tudi danes.

    Helena Dobrovoljc (januar 2015)