Sklanjanje imena trga »Abtenau«

[Moderator]

Vprašanje:

Kako se pravilno sklanja ime trga Abtenau blizu Salzburga? Tam je bil med 1. svetovno vojno konfiniran Ivan Hribar, ki je za ta namen striktno uporabljal 1. žensko sklanjatev. Vsi, ki o Hribarjevem bivanju tam pišejo sedaj, pa uporabljajo 1. moško.

Odgovor:

Ime Abtenau se v sodobni knjižni slovenščini sklanja kot samostalnik moškega spola, in sicer po 1. moški sklanjatvi oz. vzorcu bolj znanih Dachau, Passau, Flachau … Končni -u ni končnica, ampak del osnove, kateri pritikamo končnice (Abtenau, rod. Abtenaua [aptenava], daj. Abtenauu [áptenavu] ...).

Razlog za Hribarjevo individualno prilagoditev imena in uvrščanje v žensko sklanjatev izhaja iz nemščine. Kot je zapisano v drugem zvezku Zgodovinsko-etimološkega leksikona salzburških krajevnih imen, ki izhaja pod pokroviteljstvom Salzburške komisije za krajevna imena (SONK) in ga je pripravil Ingo Reiffenstein, je mesto prvič omenjeno leta 1299. Nadaljnje oblike imena so tudi Appanowa, Appanowe, Appenowe, Appenawe. Ime je nastalo iz osebnega imena Appo in korena -ouwe, danes Au v pomenu ‘loka, obrečna ravnica, poplavni svet’. Die Au je v nemščini samostalnik ženskega spola. Celotno prvotno ime bi lahko prevedli kot Appova loka ali obrečna ravnica. V 14. stoletju naj bi prišlo do ljudskoetimološke preinterpretacije redkega osebnega imena Appo v Abt ‘opat’, ki je najverjetneje posledica dejstva, da je imel samostan sv. Petra tam obsežno posest.

Ljubljanski župan Ivan Hribar je bil med prvo svetovno vojno res prisilno preseljen v Abtenau. V njegovih spominih (Ivan Hribar, Moji spomini II. Osvobojevalna doba. Ljubljana. 1928), ki jih najdemo na portalu dlib, lahko preberemo, da je sledil nemški (najverjetneje lokalni) rabi in ime sklanjal kot samostalnik ženskega spola, vedno je zapisoval pred končnico vezaj:

Vzel sem torej naznanilo policije v vednost in pisal sem hotelirju »Zur Post« v Abtenau-o, naj mi sporoči, koliko bo zahteval najemnine za dve sobi. Kje Abtenau-a leži mi ni bilo znano.

Taka raba vezaja (za povezovanje končnice z imenom) je bila v 19. stoletju sicer pogosta, a že v Levčevem pravopisu 1899 ter kasneje v Breznikovem 1920 odsvetovana:

»Napačno je rabiti vezaj pri domačih lastnih imenih; tedaj ne: spisi Matije Valjavec-a, Luka Svetec-a, Frana Levstik-a, temveč: Valjavca, Svetca, Levstika.«

Helena Dobrovoljc (junij 2026)

---

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}