Ime slovenske himne: Zdravljica ali Zdravica?




  • Vprašanje:

    Slovenska himna se uradno imenuje ZDRAVLJICA (izhaja iz besede zdravlje, ki nikoli ni bila slovenska beseda in je Prešernov France ni zapisal). Kdo je torej ukradel verze Franceta Prešerna in jih uporabil v svojem zmazku? Kolikor zanesljivo vem, je Prešernov France napisal pesem Zdravica, ki izhaja iz slovenske besede zdravje.

    Vesel bom vašega odgovora, če veste kdo je ta plagiator. Prepričan sem, da jih imamo v Sloveniji že čisto preveč in bi bilo prav, da se stvari postavijo na pravo mesto.


    Odgovor:

    France Prešeren je pesem, ki jo je napisal leta 1844, v rokopisu naslovil (v bohoričici) Sdravíza ob novini leta 1844, tri leta kasneje pa je za objavo v Poezijah naslov prenaredil v Zdravljíca, tokrat že v gajici. Pesem je izšla leta 1848 pod tem naslovom v Novicah in Krajnski čbelici. Slovenska himna se torej imenuje tako, kot je njen naslov avtoriziral pesnik sam (kar je razvidno iz pesnikovega rokopisa, namenjenega objavi v Poezijah) in ne tako, kot je pesem naslovil v prvem rokopisu. Naslov Zdravljica je korekten, saj izraža pesnikovo voljo, kot je dozorela v času od nastanka pesmi do tiskane objave.

    Razlogov za spremembo naslova ne poznamo, lahko jih je celo več. Najprej se je treba zavedati, da je sama beseda zdravica, ki jo sicer zapiše že Pohlin leta 1781, morda prevzeta iz hrvaščine, kjer se zapisuje enako, (kratki padajoči) naglas pa je na prvem zlogu. Če je domneva o prevzemu pravilna, smo ob podomačenju naglas prestavili na pripono -ica, ki je pri nas zelo pogosto naglašena, npr. ježíca, pečíca, govoríca ipd., podobno kot smo kasneje storili v primeru carína, ki je zanesljivo izposojenka iz štokavščine, kjer je (kratko padajoče) naglašen prvi zlog. Če bi beseda zdravica nastala v slovenščini, bi namreč pričakovali ohranitev naglasa na prvem zlogu (kot v primerih hítrica, náglica), saj imata motivirajoča pridevnik zdràv in glagol zdráviti take naglasne lastnosti. (Beseda namreč ni tvorjenka iz abstrakta zdrávje, temveč iz pridevnika zdràv ali, verjetneje, iz glagola zdráviti v pomenu »nazdravljati«.) Iz prislova enakih naglasnih lastnosti pràv ali iz iz tega tvorjenega glagola práviti imamo izpeljano besedo právljica, kar pomeni, da bi zares slovensko pravzaprav pričakovali zdrávljica. Vendar ta besedotvorno-naglasoslovni argument ni obvezujoč, saj imamo iz podstave pràv tvorjeno besedo pravíca, ki je gotovo domača. Res bi se tu naglas na drugem zlogu lahko uveljavil pod vplivom protipomenke krivíca (za kar bi govorilo dejstvo, da se je v rezijanskem narečju beseda ohranila z naglasom na prvem zlogu, vendar le v pomenu »pravljica, zgodba«, ki ne omogoča vzpostavitve razmerja z besedo krivíca), a tudi v primeru zdravíca je bil nekdaj morda tak zgled, ki ga še nismo prepoznali. Vendar to gotovo ni sopomenka namaljica, ki jo brez naglasnih znamenj navaja Cigaletov slovar iz leta 1860. Sodeč po besedni družini je bil tudi tu zelo verjetno naglašen korenski zlog: namáljica. Toliko o problemu povesta besedotvorje in naglasoslovje.

    Zakaj je Prešeren Zdravíco prenaredil v Zdravljíco, lahko le ugibamo. Morda je na spremembo vplivala gorenjska narečna beseda zdravl(j)e, kar v nagovoru na zdravle beremo v Linhartovi Županovi Micki iz leta 1790. Ne moremo izključiti niti vpliva hrvaške in srbske besede zdravlje, saj pesem govori tudi o bratstvu med narodi. Naslednja možnost je, da zdravíca spominja na dovršni glagol (na)zdráviti, zdravljíca pa na nedovršnega (na)zdrávljati, kar bi pomenilo, da Prešernovo Zdravljico sestavlja sedem (do devet) zdravic, piše Vlado Nartnik na SlovLitu 14. 11. 2008. Morda je Prešeren z drugačnim naslovom želel razločiti svojo pesem od drugih Zdravic, ki so se pojavljale pred njegovo. Kakor koli že, ostaja dejstvo, da je bil France Prešeren tisti, ki je pesem naslovil Zdravljica, pesnikove odločitve pa danes nimamo pravice spreminjati.

    Marko Snoj, Zoran Božič (februar 2015)