Slovenjenje vietnamskega imena

Moderator

Vprašanje:

Spoštovani!

Ker pogosto delam s tujci, se vedno znova znajdem v dilemi glede zapisovanja lastnih imen.

Nguyên je najbolj pogost vietnamski priimek. Vse te črke so v naboru slovenskih črk in tako se ga zapiše tudi v slovenskem potnem listu. Izgovori se nekako tako: wijen. Potem pa se nenadoma zgodi, da v slovenskih medijih (RTVSLO) zasledimo takšen zapis vietnamskega lastnega imena: Ngujen Fu Čong. Torej, nepravilen zapis in popačena izgovorjava. Če bi gospod živel v Sloveniji, bi upravna enota v njegov dokument vnesla prvotno ime, torej Nguyên Phu Trong. Ali bi potem še vedno v mediju priimek zapisovali drugače?

Enak problem je s krajevnim imenom Hošiminh. Na upravni enoti ga ne priznavajo, in zahtevajo zapis Ho Chí Minh.

V Sloveniji je vsak dan več tujcev tudi iz Azije in v njihovih slovenskih dokumentih se ohranja originalen zapis lastnih imen. Kako je mogoče, da se pri pravopisu dogaja takšno neskladje? Če so se ić-koti dolgo borili proti diskriminaciji in slovenjenju črke ć kot č - zakaj se ne upošteva originalen zapis imen, ki so zapisani v latinici in to celo v črkah, ki obstajajo v slovenskem naboru znakov?

Odgovor:

Vietnamščine ni mogoče obravnavati enako kot drugih azijskih jezikov – pravzaprav je vsak jezik nekaj posebnega. Vietnamščina se je do konca 19. stoletja stoletja pisala z nelatinično, nato pa z latinično pisavo. Ta latinična pisava, imenovana Chữ Quốc Ngữje, ima v Slovenskem pravopisu 2001 podomačevalno preglednico, predstavljeno v členu 1126.
Preglednica je usmerjena v fonetično domačenje sodobnih zapisov iz vietnamske latinice, torej v opuščanje vseh ločevalnih znamenj za šest vietnamskih tonemov, in v podomačitve, ki so posledica razmišljanja, da je uporabniku treba olajšati branje. Npr.
črko d izgovarjamo kot z, dvočrkje gi kot z, črko x kot s in podobno.

Ta pravila je treba razumeti v duhu časa, v katerem ni bilo ne interneta ne elektronskih pisnih pripomočkov z bližnjicami do posebnih pisnih znamenj, identifikacija oseb z drugega dela sveta pa tudi ne tako zelo pomembna. Pri starejših pravopiscih pogosto srečujemo misel, da naj bi vsak jezik prenašal azijske in afriške jezike po svojih fonetičnih načelih, torej izgovoru:

SP 1962
Arabska in druge afriške in azijske pisave so v glavnem fonetične, zato jih prenaša vsak jezik po svojih fonetičnih zapisih. (člen 58)

Zapletenost vietnamskih ločevalnih znamenj je dejstvo, ki se mu v mnogih jezikih, ki danes sicer prevzemajo neposredno iz latinične pisave, skušajo izogniti, zato za pogosto rabljen vietnamski priimek, ki ga tudi sami navajate kot Nguyên, čeprav je dejansko Nguyễn (vir), v veliko evropskih jezikih pišejo kar Nguyen. Npr. črke ễ, ú, ọ pogosto poenostavljajo v ê/e, ú/u in o.

Kljub temu je slovenska pravopisna rešitev nenavadna, saj je bila vietnamščina ob nastanku pravil že več desetletij zapisovana z latinično pisavo. Danes, ko je svet spletno »približan«, nam je bližje tudi zavest, da je treba zagotoviti osebam identifikacijo s svojim imenom, kadar govorimo o njih. Nastajajoči Pravopis 8.0 to načelo izreka še jasneje:

»Pisno podobo prevzetih osebnih lastnih imen načeloma ohranjamo nepodomačeno, medtem ko jih prilagodimo izgovorno, oblikoslovno in skladenjsko.« (Vir)

Pri tem ne gre za samovoljno jezikoslovno odločitev, ampak za uskladitev pravopisa z zakonskimi zahtevami, ki izrecno določajo, da oseba ne sme imeti dveh pisnih identitet.

Zakon o tujcih (uradno prečiščeno besedilo) (ZTuj-2-UPB6)

člen
(1) Tujec mora med prebivanjem na območju Republike Slovenije uporabljati osebno ime, ki ga ima po predpisih svoje države [poud. p.], če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni drugače določeno.
(2) Če osebno ime, vpisano v izpisku iz rojstne matične knjige, ni identično z osebnim imenom, vpisanim v potni listini tujca, se v uradnih evidencah, ki se vodijo v Republiki Sloveniji, vpiše osebno ime, kot je vpisano v potni listini tujca. [poud. p.]

Problem, ki ga imamo ob vietnamskih in podobnih imenih v praksi, je povezan s številnimi ločevalnimi znamenji.

Pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru namreč dopušča tehnične omejitve, ki se nanašajo na posebne znake in črke, ki jih slovenska pisava nima. V 12. členu je zapisano:

člen (osebna in zemljepisna imena)
Osebna in tuja zemljepisna imena se v register vpišejo v izvirni obliki, pri čemer se upošteva razpoložljiv nabor črk in znakov [poud. p.], ki zagotavlja zapis krajev in osebnih imen v italijanskem in madžarskem jeziku. Nabor črk in znakov je razviden iz priloge št. 1 tega pravilnika.
Če je osebno ali zemljepisno ime v listino, ki je podlaga vpisa v matični register, vpisano s tujo pisavo, se mora najprej prečrkovati v latinico.
Če v latinico prečrkovano osebno ali zemljepisno ime vsebuje črko, ki je ni v slovenskem naboru črk in znakov iz priloge 1 tega pravilnika, se prečrkuje v skladu z mednarodnim standardom ICAO 9303, ki določa prečrkovanje ob zapisu osebnih in zemljepisnih imen v potne listine.
Imena držav se v register vpisujejo z uradnim kratkim imenom v skladu z veljavnim standardom SIST ISO 3166, ki ureja zapis imena držav.

V prilogi 1 »Nabor črk in znakov za zapis osebnih in tujih zemljepisnih imen« znaka ễ, kakršen je najpogostejše zapisanem vietnamskem imenu, ni.

Tu se pojavi problem, saj je ICAO 9303 namenjen branju podatkov na letaliških terminalih. Trenutna zakonska usmeritev zahteva torej zapis imena Nguyễn Phú Trọng kot Nguyen Phú Trong (ker je ostrivec na u v prilogi k zakonu predviden), Slovenski pravopis 2001 pa kot Ngujen Fu Čong.

Pravil Pravopisa 8.0 v končni reviziji glede vietnamščine še ni mogoče komentirati, bi pa bilo treba glede na že znane usmeritve Pravopisa 8.0 piscem zakonov predlagati razširitev nabora posebnih črk in črk z ločevalnimi znamenji – vsaj s tistimi, ki so na slovenski tipkovnici preprosto dosegljive, poleg že dovoljenih še:
â, å, ã, ā – ē – î, ï, ī – ō – û, ū; od soglasnikov pa: ç, ď, ľ, ň, ñ, ř, ŕ, ś, ť, ź, ż; kot posebne črke pa vsaj: ø, ß in ð.

Toliko o osebnem imenu, glede zemljepisnih pa so načela enaka, izjeme so eksonimi, torej v preteklosti nastala slovenska ali podomačena imena pojavov zunaj Slovenije. Ta ohranjamo zapisana "po naše", če so del uradnih eksonimskih naborov in strokovnjaki njihovo rabo priporočajo. Hošiminh je tako ime, kot kaže Slovar slovenskih eksonimov.

Helena Dobrovoljc (september 2026)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}