Tolkienovščina




  • Vprašanje:

    Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.

    V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?

    Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:

    Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)

    Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)

    Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)

    Maia (ed.) --> Maiar (mn.)

    Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)

    Elda (ed.) --> Eldar (mn.)

    Teler (ed.) --> Teleri (mn.)

    Quende (ed.) --> Quendi (mn.)

    Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?

    Je potrebno:

    1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami

    2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)

    3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar

    4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:

    Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?

    Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?

    Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalf je Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?

    In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.


    Odgovor:

    Pri prevajanju in problemih podomačevanja se je zelo verjetno smiselno vprašati, kakšen je oblikoslovno-besedotvorni sistem ciljnega jezika, v našem primeru slovenščine, in koliko je kakšna (potencialna) oblika povedna za uporabnika ciljnega jezika. Gotovo je treba upoštevati tudi trud za določeno mero ohranitve avtorske inovativnosti, tudi posebne jezikovnotvorne oz. celo jezikovnosistemske kot npr. pri Tolkienu – vendar ne na račun razumljivosti oz. povednosti za ciljnega bralca.

    V slovenščini je pri podomačevanju, o katerem sprašujete, treba računati vsaj na troje:

    (a) tvorba poimenovanja za pripadnika naroda oz. prebivalca,

    (b) tvorba vrstnega oz. vrstnosvojilnega pridevnika (predvsem na -ski),

    (c) (potencialna) tvorba ženskih oblik (predvsem na -ka).

    V izvirniku so glede na to, da gre za poimenovanje narodov oz. tipov bitij, najbrž sorazmerno pogoste zlasti množinske oblike (Vala-r, Maia-r, Noldo-r, Sinda-r, Elda-r; Rohir-rim, Galad-rim), ki so bralcu pogosto pred očmi, zato se zdi razumljivo, da so tudi prevajalci v slovenščino izhajali zlasti iz njih. Tej odločitvi govori v prid zlasti dejstvo, da povprečnemu slovenskemu (oz. najbrž slovanskemu nasploh) jezikovnemu uporabniku samostalnik, ki ima na koncu soglasnik (npr. Noldor, Sindar; Rohirrim), skoraj ne more predstavljati množinske oblike in bi ga v to težko prepričali, pa četudi ga takoj napotimo na branje uvoda v knjigo. Take oblike so zanj edninske.

    Seveda v tem primeru pri tvorbi slovenske množine (Valar-ji, Noldor-ji, Sindar-ji, Eldar-ji; Rohirrim-i, Galadrim-i) z vidika izhodiščnega jezika (torej quenje oz. kvenje) prihaja do »oblikovnega podvajanja« informacije o množini. Vendar pa to velja tudi za v rabi razširjene in normativno ustrezne slovenske oblike kot so npr. talib-an-i, kerub-in-i ipd. – tudi v tem primeru z vidika izhodiščnega jezika množinska oblika (talib-an, kerub-in) za povprečnega slovenskega jezikovnega uporabnika deluje kot edninska.

    Glede na že kar nekaj prevajalske prakse in njene rešitve, ki se dotikajo omenjenih vprašanj in jih sorazmerno ustrezno razrešujejo, bi veljalo priporočiti tvorbo vseh zgoraj navedenih oblik (a–c) iz oblik, ki so v jezikovnem sistemu izhodiščnega jezika sicer res množinske, v slovenščini pa delujejo kot edninske. Tako npr. Noldor-ji, noldor-ski, Noldor-ka; Galadrim-i, galadrim-ski, Galadrim-ka. Slovenske množinske oblike na -i lahko pri tem tudi (vsaj delno) sovpadajo s kvenjskimi oz. visokovilinskimi, npr. Teler-ji (Teler-i), Silmaril-i (Silmaril-l-i), kadar je to v soglasju z oblikotvorjem obeh jezikov. Nekatere oblike bi bile verjetno v slovenščini samomnožinske, npr. Quendi/Kvendi (? Quend/kvend).

    Prav tako lahko v slovenščini tvorimo ustrezne oblike iz posameznih poimenovanj tudi, kadar v izhodiščnem jeziku ne obstajajo ali niso navedene, npr. Nargothrond-ec (-ka)/-čan(ka), nargothrond-ski; Numenor-ec (-ka)/-čan(ka), numenorski; Gondolin-ec (-ka)/-čan(ka), gondolinski; Brethil-ec (-ka)/-čan(ka), brethil-ski itd.

    Kar se tiče podomačevanja poimenovanj za jezike (tu ne gre za lastna imena), so – kot ugotavljate – možne različne stopnje: quenja > kvenja (podomačitev sklopa que-) oz. po zgledu sloven-ščina, franco-ščina, špan-ščina, polj-ščina tudi zadnja, besedotvorna stopnja: quenj-ščina ali kvenj-ščina.

    Povsem drugače je pri lastnih imenih, ki se nanašajo izključno na enega, konkretnega referenta, npr. pri zemljepisnih imenih: Amon Rudh proti Emyn Muil ali Oroddurin > Orodurin proti Ered Mithrin. Tu je »emyn« (prevojno-preglasno) dejansko množina od »amon« ali »ered« od »orod«. Ker pa takšna poimenovanja kot lastna imena prenašamo v celoti, jih prevod ne prizadeva in ostajajo enaka kot v izvirniku.

    Domen Krvina (februar 2015)