×

Pridevniška oblika priimka ob osebi ženskega spola




  • Vprašanje:

    Zanima me sledeče: Katera oblika navajanja ženskega priimka za nazivom profesorica (oziroma za kratico prof.) je pravilnejša, prof. Berko ali prof. Berkova?


    Odgovor:

    Da je uporaba okrajšav dobrodošel način, ki naše pisno sporazumevanje skrajša, bralcu pa pogosto oteži razumevanje, dokazuje prav zgled, ki ga navajate. Bralec, zlasti glasni bralec vašega besedila prof. Berk, bo imel težave, ko bo moral okrajšavo prebrati razvezano in iz imena ne bo mogel razbrati, ali gre za žensko ali moško osebo.

    Priporočamo, da pri pisanju poskušate bralcu olajšati razumevanje in uporabite razpoložljiva sredstva za izražanje spola, tj. uporabite osebno ime (prof. Ana Berko), okrajšavo ustrezno razvežete (profesorica Berko), uporabite žensko pridevniško obliko priimka (prof. Berkova).

    Podaljševanje pripadnostne teorije pri obliki na -ova je neupravičeno (in danes slabo in odsvetovano ter le zgodovinsko upravičeno samo v zvezi z osebnim imenom – Ana Berkova) in kaže v napačno smer. Tudi če pred priimkom nimamo nič (ne imena ne naziva), se da pri moškem reči ali napisati in razumeti:

    • Peterka ponovno drugi

    Pri ženski pa bi bilo treba vedeti nosilkino ime ali naziv, kar ni isto kot funkcija ali poklic (Tina Maze, smučarka Maze), ali pa uporabiti kar osebno ime (Tina), kar je v primerjavi z moškim priimkom, ki takega razlikovanja ali preciziranja ne zahteva, res diskriminatorno, sicer bo zapisano neustrezno. (Tako še slovničarka Berden, voznica Križaj, blagajničarka Kovač – ženske pač niso samo profesorice ali doktorice, pri katerih se nam svet še zdi na tečajih –, sploh pa težava nastopi pri nerazlikovanju moške in ženske oblike delujoče osebe, kot je v primeru vodja Skrbinek, kjer pač ne vemo, ali gre za moškega ali žensko: Počakajte, da pride vodja Skrbinek.) Ko za žensko uporabimo pridevniško obliko priimka, je s tem ne spravljamo v pripadnostni položaj, ampak nastopimo proti diskriminaciji, v kateri se znajde, če ne smemo uporabljati pridevniške oblike njihovih priimkov. Zato je ob vseh drugih možnostih najboljša takale:

    • Mazejeva spet zmagala

    V skrajno minimalističnem kontekstu učitelj ali učiteljica v razredu pokliče učenca takole:

    • Cestnik,

    učenko pa na način

    • Cestnikova,

    sploh če sta oba v istem razredu in ju je treba razlikovati. Učiteljevo vprašanje

    • Kajne, da imam prav, Rozman?

    se, če ga slišimo ali beremo brez konteksta, nanaša na moškega nosilca s priimkom Rozman, medtem ko je za žensko v enako okrnjeni obliki, skrčeni na priimek, primerna le oblika:

    • Kajne, da imam prav, Pirnatova?

    Preganjanje ali odsvetovanje pridevniške oblike ženskih priimkov z utemeljitvami, češ da za moške ne govorimo istovrstnih pridevniških oblik (Rozmanov ipd.) ali da pridevniška oblika izkazuje pripadnost ženske moškemu, kar naj bi bilo odraz moške dominantnosti v tradiciji, vodi v to, da recimo v srednjih šolah fante praviloma kličejo po priimkih, dekleta pa večinsko po osebnih imenih, s čimer se ponovno ustvarja neenakopravnost.

    Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (marec 2015)