Sklanjanje in spol kratic (2)




  • Vprašanje:

    Način sklanjanja kratic v javnih občilih (najbolj bije sklanjanje v oči na portalu rtvslo.si), mene in kot slišim, še marsikoga drugega, ki je na rabo maternega jezika občutljiv, naravnost klofuta po ušesih: OZN-u, BiH-u itd. To doživljam kot zelo nasilno in tuje. Od kdaj zaboga je OZN moškega spola? Naravno je bilo to, kar je dovoljeval prejšnji pravopis, ko teh priveskov, ki kratice povezujejo s sklonilom, ni bilo: Govoril je v OZN. Saj tudi ne govorimo tako, dali smo pomoč BiH-u, govoril je v OZN-u, temveč kratico bodisi razvežemo ali pa jo izgovorimo brez sklona (drugače kot v Srbiji ali na Hrvaškem). Kaže, da ta praksa povrhu tudi mede mlajše govorce, saj na različnih forumih opazim takšnele zmazke: v Bauhaus-u niso imeli, v soboto grem v Ikea-o in podobno?

    Korisno bi bilo, ko bi pravopis pri tej neumnosti stopil korak nazaj in znova dopuščal rabo kratic brez ogabnega sklanjanja.




    Odgovor:

    Kratice v slovenščini še pred nekaj desetletji niso bile pregibni izrazi. V prvih povojnih pravopisih je bilo sklanjanje kratic odsvetovano. V zadnjem pravopisu pa je bilo pod vplivom splošno prevladujoče rabe in dejstva, da kratice pogosto pretvorimo v besede (EMŠO > emšo; UNESCO > Unesco) odločeno, da se prej nesklonljive enote zdaj tudi sklanjajo. Pravopis je tu stopil še korak dlje: sklonljivost postavi kar na prvo mesto, kar se izraža tako v pravilih (1) kot v slovarju (2).

    (1)

    § 760: Samostalniki te sklanjatve se večinoma rajši sklanjajo po 1. moški sklanjatvi (npr. s širokim e ali s širokim e-jem).

    (2)

    OZN OZN-a tudi OZN -- [ozeèn -êna] m [...] Organizacija združenih narodov

    Problem sklanjanja kratic je morda še bolj očiten pri tistih, ki imajo podstavno besedo ženskega spola (NUK – knjižnica, UL – univerza, FF – fakulteta), saj se spol podstavne besedne zveze ne sklada niti s spolom kratice niti s spolom novonastalega leksema. Sklanjatvene možnosti so različne:

    • v ljubljanskem NUK-u (m) tudi v ljubljanskem NUK (m)

    ali

    • v ljubljanskem Nuku (m)

    IN

    • v ljubljanski NUK (ž)

    in

    • v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici (ž)

    Sklanjanja kratic si zagotovo niso omislili jezikoslovci, temveč so se prvotno nesklonljive enote začele pregibati tudi zaradi govorne uresničitve, ki se pogosteje ravna po načelu ujemanja. To pomeni, da je v govoru zgoraj navedena zveza pogosteje uresničena v sklonljivi obliki (v ljubljanskem NUK-u) kot pa v nesklonljivi obliki (v ljubljanskem NUK). A ni vedno tako. Na povezavi http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/vsi-ki-delajo-v-ukc-ju-ljubljana-delajo-za-bolnika-in-so-za-svoje-pozrtvovalno-delo-prenizko-ovrednoteni/366123, kjer je objavljen televizijski intervju v govorni in pisni obliki, lahko opazimo, da vprašani uporablja nesklonljivo obliko, v prepisu intervjuja pa portalu RTV pa je uporabljena le skonljiva oblika.

    Danes s prepovedjo ali, kakor ste se izrazili, s »korakom nazaj« zagotovo ne bi preprečili sklanjanja kratic, bi pa verjetno nekoliko omejili številnost napisov tipa vodstvo UKC-ja, ki so marsikateremu govorcu slovenščine manj všečni kot npr. vodstvo UKC. Vendar zgolj naše subjektivno občutenje ni dovolj za uveljavljanje ali ukinjanje pravopisnega pravila. Pri sklanjanju kratic bi očitno potrebovali gradivsko analizo, ki bi nam pomagala ugotoviti, v katerih položajih je sklanjanje kratic uveljavljeno in v katerih položajih ga občutimo kot motečega.

    Omejen pregled, kakršnega imamo trenutno na voljo, razodeva, da smo pisci bolj naklonjeni sklanjanju, če kratica nastopa v besedni zvezi s pridevnikom (V kleteh Plečnikovega NUK-a ...) ali če gre za kratico v predložni zvezi (iz NUK-a), če kratica nastopa kot desni prilastek (ravnatelj NUK), pa sklanjamo redkeje – še tedaj namesto kratične oblike sklanjano kratico raje zapišemo kot besedo (ravnatelj Nuka).

    Helena Dobrovoljc (maj 2015)