Posebnosti pri sklanjanju priimkov: »Štuhec«

[Moderator]

Vprašanje:

Moje vprašanje se nanaša na naslednji odgovor:

Slovenski priimki moških oseb z nenaglašenim e v zadnjem zlogu se po Slovenskem pravopisu praviloma sklanjajo tako, da e v stranskih sklonih ni obstojen, razen če bi izpad tega e-ja (ki je v zadnjem zlogu izgovorjen večinoma polglasniško), povzročil neizgovorljivost. Vaše primere je torej treba sklanjati Slatinjek – Slatinjka, Černec – Černca, Črnčec – Črnčeca, Štuhec – Štuhca in Kocbek – Kocbeka.

Marko Snoj (januar 2013)

Moje vprašanje: Ali se Štuhec sklanja tako kot pišete, tudi ko priimek naglasimo kot se naglaša na Štajerskem, torej na e, kjer e ni izgovorjen polglasniško, ampak široko. Tako naglašajo priimek tudi osebe, ki tukaj imajo ta priimek. Zdi se mi, da se ob upoštevanju sklanjanja kot ga opisujete ta priimek Štuhec (naglas na e) spremeni v neki čisto novi, neprepoznaven priimek – s Šthucem v našem delu dežele.

In ali je v tem primeru torej prav s Štuhecom ali s Štuhecem?



Odgovor:

Če je v imenovalniški obliki priimka naglašen zadnji zlog, ki ga zapisujemo z e-jem in tudi izgovarjamo z e-jem in ne polglasnikom, se ta zlog seveda ohranja v vseh oblikah: Anžél -a, Terčélj -a, Štuhéc -a.

Pri besedah, ki se končajo na -c, zaradi vpliva pogovorne norme pogosto nihamo pri orodniških oblikah (Štuhec – s Štuhecem, Franc – s Francem; Fritz – s Fritzem; bruc – z brucem) oziroma vseh oblikah, kjer se uveljavlja preglas (brucevanje).

Svojilni pridevnik različice imena Štuhéc je Štuhéčev.

Marko Snoj, Helena Dobrovoljc (julij 2015)