Vprašanje:
Prosil bi za kakšen nasvet o pisanju esejev, npr. kako napisati dober uvod in zaključek, kako gladko povezati odstavke v jedru ter kako napisati stavke, v katerih bo bralec užival. Vaš odgovor bi mi zelo pomagal, saj letos opravljam maturo.
Odgovor:
Pisanje esejev na literarno temo, s katerim se dijaki srečate na maturi, ni ena tistih spretnosti, ki bi jo lahko razvijali le z nasvetom, saj je ta spretnost – če posamezniku ni naravno podarjena – pridobljena z veliko truda in se razvija predvsem z vajo.
Izhodiščno morate sicer res poznati in upoštevati osnovne zakonitosti oz. značilnosti obeh tipov esejev, s katerima se srečate v šolskih klopeh (tj. razpravljalnega ter razlagalnega oz. interpretativnega eseja), kar pa morate v želji po razvijanju spretnosti pisanja esejev nadgraditi s čim pogostejšim pisanjem. Zelo pomembna je povratna informacija učitelja, saj brez te ne morete napredovati. Dobro je, da obvladate pisanje obeh tipov esejev, da boste, ko boste odprli maturitetno polo, res imeli možnost izbire. Res pa je, da se veliko večji delež dijakov na maturi odloči za pisanje razpravljalnega eseja, tudi v šolah se pogosteje več pozornosti nameni prav temu tipu eseja.
Temelj dobrega eseja na literarno temo je natančno poznavanje obravnavanega dela (letos so to štiri drame opusa Ivana Cankarja). Natančnega poznavanja ni brez natančnega branja. Samostojnemu branju sledi šolska razprava o delu oz. razčlenjevanje/interpretacija dela. Ta vključuje morebitne razjasnitve nerazumljivega v besedilu, analizo oseb, tem, motivov, vrednotenje, primerjavo z drugimi literarnimi deli itd. Namen samostojnega branja in šolske razprave je, da znate vsebino besedila natančno povzeti, poznate zgradbo besedila, razumete sporočilo, namen, ideje, motive, teme besedila, poznate slogovne značilnosti besedila. Ob tem ne gre brez književnega znanja, poznati morate torej teoretična dejstva, povezana s prebranim delom (npr. besedilo znate uvrstiti v ustrezno literarno zvrst in vrsto, znate opisati njune značilnosti, poznate značilnosti obdobja, v katerem je delo nastalo, poznate avtorja besedila, ob tem si preberete dodatno strokovno literaturo ipd.). Pomembno je, da vse navedeno vrednotite, se do problemov opredeljujete, o njih strukturirano razmišljate, jih komentirate, saj se tako razvija vaša spretnost pisanja esejev. Nekaj gradiv, s katerimi si lahko pomagate pri pripravi na maturitetni esej, je dostopnih na spletni strani RIC-a.
Ko se lotite pisanja eseja, bodite pozorni na navodila. Natančno jih preberite in upoštevajte pri pisanju. Bodite pozorni na glagole, ki se pojavijo v navodilih (npr. opišite, predstavite, razložite, pojasnite, povzemite …). Ti naj bodo izhodišče za to, kaj boste ubesedili in kako boste to ubesedili. Ne navajajte vsega, kar imate v glavi, ne skušajte bralcev očarati s poznavanjem dejstev, če ta niso zahtevana od vas. Če navodila od vas zahtevajo primerjavo literarnih oseb, ju primerjajte, ne zgolj predstavljajte; če morate nekaj pojasniti, se od vas pričakuje razlaganje, kar ubesedite z vzročno-posledičnimi razmerji. Navodila so zapisana tako, da nakazujejo zgradbo besedila, so torej nastavek za členitev uvodnega, jedrnega in zaključnega dela.
V uvodu postavite uvodno oz. problemsko tezo, ki jo lahko izluščite oz. izpeljete iz danega naslova in uvodnega dela navodil. Dober uvod nakaže, o čem boste pisali, kaj bo rdeča nit eseja. V jedru se posvetite nalogam iz navodil. Navodila so sestavljena tako, da tvorijo koherentno celoto in se hkrati navezujejo na naslov, kar pomeni, da se bodo vzpostavili tudi logični prehodi med vprašanji in povezave med odstavki, če boste sledili navodilom. V zaključku se vrnite na izhodišče in izpeljite sklepno misel, sklepno misel povežite s problemsko tezo v uvodu. Velikokrat vas k temu usmerja zadnja točka navodil, ki predpostavlja vrednotenjsko sodbo o dani problemski tezi. Zaključek je namenjen temu, da zaokrožite celoto, po navadi s pomočjo osebne izkušnje, aktualizacije, mnenja. Kar pa seveda ne pomeni, da v uvodnem in jedrnem delu ni prostora za vaša mnenja, sodbe, doživljanja. Prav ti namreč še dodatno prepričajo bralca. Vendar ob tem pazite na zastranitve, da ne zaidete s teme, da ne okolišite. Osredotočite se na navodila, saj boste prav s tem prepričali bralca. Povedi pišite tako, da bodo razumljive, da bodo jasno izražale vaše znanje in misli o literarnih besedilih. Esej ni literarno besedilo, ki mora s svojim literarnim slogom očarati bralca. Ob tem ni odveč napisati, da dijaki veliko točk izgubijo prav pri jezikovni pravilnosti in slogu. V eseju je pričakovana raba knjižnega jezika, morebitna raba slogovno zaznamovanih izbir mora biti utemeljena. Bodite pozorni na ustrezno rabo ločil in drugih pravopisnih prvin, uporabljajte ustrezne besedne oblike ter pomensko ustrezno (strokovno) izrazje.
Kot vidite, gre za zelo splošne smernice, kako napisati esej, s konkretnejšimi vam žal ne moremo pomagati, saj se te vedno izkazujejo le pri konkretnem pisnem izdelku.
Manca Černivec (april 2020)
