×

Kategorije

  • 1 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Imam par vprašanj iz letošnje pole. Upam da mi boste lahko pomagali. Ali se ime Tomo v orodniku napiše s Tomotom ali s Tomom? Kako se imenuje prebivalec Prage in kako Laškega? Kako v etimološkem slovarju izvemo, iz kje je prevzeta določena beseda? Ali se pri komentarju kot obliki neumetnostnega besedila uključita kraj in datum ali ne? Odgovor: Moško ime Tomo se sklanja enako kot druga moška imena, ki se končajo na nenaglašeni samoglasnik -o (npr. Marko, Silvo, Beno, Janko), in sicer brez podaljšave osnove s t: Tomo, rodilnik Toma, orodnik s Tomom (tako še Marko, rodilnik Marka, orodnik z Markom). Podaljševanje s t je pogovorno. Informacija o sklanjanju imen je zapisana v pravopisnem slovarju, v katerem je s krožcem ob obliki Tomota opozorjeno, da je oblika nepravilna. Prebivalec Prage je Pražan. Prebivalec Laškega pa je lahko Laščan, če imate v mislih kraj na Celjskem, ali pa Lah, če imate v mislih staro ime za Italijo. Informacijo o prebivalskih imenih lahko prav tako poiščete v pravopisnem slovarju: Praga, Laško (kraj), Laško (Italija), Poznamo več etimoloških slovarjev, v Slovenskem etimološkem slovarju je informacija o prevzetosti besede zapisana v razlagalnem delu slovarskega sestavka. Slovar je vključen na portal Fran, prikaz se v knjižni izdaji razlikuje od spletnega prikaza na Franu, vsebina slovarske informacije pa se ne razlikuje. Za besedo prfoks iz slovarskega sestavka tako izvemo, da je prevzeta iz nemščine, kar nam pove oznaka prevzeto iz nem. [image: 1685622324253-knjiga.png] Slika 1: Slovarski sestavek iz Slovenskega etimološkega slovarja v knjižni obliki [image: 1685622631167-fran.png] Slika 2: Slovarski sestavek iz Slovenskega etimološkega slovarja na portalu Fran Kraj in datum nista sestavini komentarja kot besedilne vrste. Komentar vsebuje naslov, ime avtorja, besedilo komentarja pa je členjeno na tri dele: uvod, jedro in zaključek. Manca Černivec (junij 2023)
  • 0 Teme
    0 Objave
    Ni novih objav.
  • 231 Teme
    463 Objave
    ModeratorM
    https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5091/vlak-se-je-iztiril
  • 17 Teme
    14 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima mu utemeljitev naslednjega zapisa - gre za naslova poglavij v knjigi s teološko vsebino: Jožef, učitelj male poti Jožef vzgojitelj Zakaj je v prvem primeru vejica zapisana, v drugem pa ne? Je tak zapis sploh ustrezen ali bi morala tudi v drugem primeru biti vejica? Odgovor: Delno ste na vprašanje odgovorili že sami z izrazoma, uporabljenima v naslovu vprašanja. V prvem primeru (Jožef, učitelj male poti) gre res za pristavek. Zanj je značilno, da se nanaša na isti nanosnik kot beseda oz. zveza, ob kateri stoji. Vsebinsko gre za perifrazo, torej opis izhodiščnega pojma (osebe, pojava ...), pri katerem so izpostavljene za ta pojem (osebo, pojav ...) bistvene stvari. V vašem primeru je kot bistvo izpostavljeno to, da je Jožef (očitno prepoznavno) učitelj male poti. Take perifraze se lahko čez čas in s stalno besedilno rabo tudi osamosvojijo: za leva tako vsi vemo, da je kralj živali, za Finsko, da je dežela tisočerih jezer, za film, da je sedma umetnost, ipd. Lahko pa so seveda perifraze vezane le na posamezno besedilo ali njegov del, v katerem se z njihovo rabo lahko tudi izognemo ponavljanju in jih uporabimo kot enoumno nadomestilo za izhodiščni izraz. Zvezo učitelj male poti lahko v vašem beseidlu po tem, ko jo uvedete, torej uporabljate tudi samostojno. V drugem primeru pa je samostalnik vzgojitelj ob imenu Jožef njegov desni prilastek, ki ima vlogo natančnejše določitve ali oženja pomena jedra. Podobne so zveze zdravnik otolog, sodnik porotnik, država članica. Zveza Jožef vzgojitelj je pomensko torej ožja od zgolj imena Jožef, saj izpostavlja njegov "vzgojiteljski" vidik. Zato samo samostalnika vzgojitelj v besedilu tudi ne moremo uporabljati kot enoumno sopomenko zveze Jožef vzgojitelj -- kot lahko storimo v prvem primeru s perifrazo v pristavku. Vejica v tem primeru torej ni ustrezna, kot tudi ne katero drugo ločilo. Če bi denimo vmes uporabili pomišljaj (Jožef -- vzgojitelj), bi s tem spet spremenili pomen, saj bi lahko to, kar mu sledi, razumeli kvečjemu kot pojasnilo (nekako kot 'Jožef, in sicer vzgojitelj'). Tina Lengar Verovnik (februar 2021)
  • 382 Teme
    388 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: V besedilu o Dorothei Orem kot utemeljiteljici nekega koncepta v zdravstveni oskrbi sem naletela na težavo glede svojilne izpeljanke. Kako poimenovati njena izhodišča, načela ipd.? Seveda, za moškega bi rekla Oremov model, koncept, Oremova izhodišča, ampak kako se to pravilno zapiše za žensko? Lahko se seveda zatečem k varianti koncepti Dorothee Orem, a to je le zasilna rešitev, ki se izkaže v nekaterih povedih izrazito neuporabna oziroma nerodna. Odgovor: Slovenski priimki ženskih oseb niso spolsko označeni in so enaki moškim oblikam priimkov. Če želimo iz priimka ženske osebe narediti svojilni pridevnik, je to mogoče le tedaj, ko se priimek konča na končni -a: Ivana Kobilca > Kobilčina slika. To pravilo ni usklajeno s pravilom o svojilnih pridevnikih iz ženskih rojstnih imen, saj pri teh lahko tvorimo svojilni pridevnik ne glede na končaj: Breda > Bredin, Nives > Nivesin, Karmen > Karmenin, Lili > Lilijin, Ruth > Ruthin. Kako torej ravnati pri Dorothei Orem? (1) Svojino lahko izražamo rodilniško, pri tem je treba v poimenovanje vključiti še osebno ime teorija Dorothee Orem. (2) Stanje (zlasti v strokovnih besedilih) kaže tudi na možnosti zveze s pridevniško obliko imena: model Oremove, teorija Oremove. (3) Pridevnika Oremin (Oremino načelo) v slovenščini (še) ni dovoljeno tvoriti, čeprav pogled v gradivo kaže, da se v diplomskih nalogah s področja zdravstvene nege pojavlja tudi ta oblika (Oremin). Pojasnilo in nefunkcionalnost določil Če bi v slovenščini ohranili ženske priimke, kakršne najdemo v starih matičnih knjigah (Pečnica, Mlakarica, gl, odgovor »Naslavljanje oseb ženskega spola«), bi danes najverjetneje tvorili pridevniške oblike iz vseh tipov priimkov, ne le iz Pečničin, Mlakaričin, temveč tudi iz prevzetih, ki nimajo slovenskega priponskega obrazila, torej Orem – Oremin. Tako pa na Slovenskem nismo imeli tako močne kulturne tradicije kot na Češkem, ki velja za jezik z zgodnjo kodifikacijo; na Češkem načina zapisa priimkov niso mogli spremeniti niti administrativni pritiski nemško govoreče oblasti, ki je najprej ob davčni reformi z jožefinskim katastrom (1785–1787) zahtevala enotne administrativne popise, s franciscejskim katastrom (1817–1824) pa so priimki postali pravna kategorija – nespremenljivi zaradi pravnih evidenc in davčne sledljivosti (Prim. F. Gundacker). Priimek ženske osebe je na Slovenskem je danes polfunkcionalen – omogoča zgolj identifikacijo nosilke, besedotvorno pa je omejen, saj ne omogoča normalne tvorbe pridevnikov, ki so za sporazumevanje potrebni. Morda se bo nekoč – upoštevajoč, da se je z umetnim posegom sprejelo nemško načelo zapisovanja priimkov in njihovo uveljavljanje v družbeni rabi – jezikovna skupnost odločila za še en »poseg«: da bi iz priimkov ženskih oseb začeli tvoriti pridevnike s pripono -in, kot to počnemo pri osebnih imenih oseb, tudi če se ne končajo na -a. Helena Dobrovoljc (november 2025)
  • 298 Teme
    298 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima me etimološka razlaga besede obleka. Kdaj je obleka samo noša človeka, morda izraz nekih človekovih želja. Koliko je obleka kot razstava enih kosov oblačil v pomenu nase staviti. Gre pri obleki za "nositi se", "imeti se" , nek poklicni performans v družbi? Odgovor: Beseda obleka je nastala iz glagola obleči, ta pa je že praslovanski in ga poznata tudi stara cerkvena slovanščina (oblěšti, sedanjik oblekǫ) in češčina (obléci). Praslovanski glagol *ob(v)ьlt'i̋, v sedanjiku *ȍb(v)elkǫ, je sestavljen iz ob in praslovanske oblike glagola vleči, *vьlt'i̋ . Obleči torej prvotno pomeni *‛gor zvleči, navleči’. Vir: Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (obleči) Da se nekdo nosi bi bilo lahko povezano tako z načinom njegove gibanja, hoje kot tudi z načinom oblačenja, seveda pa tudi s statusom. Za vse troje najdemo potrditev v SSKJ, gl. glagol nositi se. Simona Klemenčič, Helena Dobrovoljc (november 2025)
  • 152 Teme
    130 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: V izpitnih polah za slovenščino na splošni maturi se pojavljajo naloge, v katerih je treba v danih besedah obkrožiti črko, s katero je v njih zapisan polglasnik, npr. prirastek, prtljaga, država. Predvidene rešitve so prirastek, prtljaga, država. Za prirastek je jasno, da je v tej besedi polglasnik zapisan s črko e. Moti me rešitev tipa prtljaga (in država), ki izraža, da je polglasnik zapisan s črko r. Ali ni tako, da v tej besedi polglasnik ni zapisan s posebno črko? S črko r je namreč zapisan glas r ali kvečjemu zveza polglasnika in r, ne samo polglasnik. V JS ste v odgovoru »Črka ⟨e⟩ kot polglasnik« mdr. napisali "Polglasnik v slovenščini najpogosteje zapisujemo s črko ⟨e⟩ (npr. v korenih besed vendar [və̀ndar], navzven [nau̯zvə̀n], dež [də̀š], pes [pə̀s], sel [sə̀l/sə̀u̯], sen [sə̀n]), s črko ⟨r⟩ pa označujemo izgovor polglasnika in zvočnika r v medsoglasniškem položaju (trn [tə̀rn], čmrlj [čmə̀rl'], krtača [kərtáča])." Prosim vas za mnenje, ali je navodilo »V besedah obkrožite črko, s katero je v njih zapisan polglasnik« (s predvidenimi rešitvami tipa prtljaga) strokovno ustrezno. Odgovor: Ne le v svetovalnici, tudi v poglavju Pravopisa 8.0 za javno razpravo – Slovnični oris za pravopis, razdelek Glasoslovni oris (člen 90, poglavje POLGLASNIK OB ČRKI R) smo zapisali, da je s črko ⟨r⟩ »označen glasovni sklop [ər] v položaju: med dvema soglasnikoma (črn [čə̀rn/čə̀rən], grd [gə̀rd-], trd [tə̀rd-], vrh [və̀rh], vrsta [və̀rsta]; krtača [kərtáča], prvak [pərvák]) ali v vzglasju pred soglasnikom (rdeč [ərdéč/ərdèč], rja [ə̀rja], rt [ə̀rt])«. Tudi Slovenski pravopis 2001 ima vsaj dve formulaciji, ki potrjujeta vaše mnenje: člen 742 Pomni: 1. Polglasnika pred r ne zaznamujemo s posebno črko, če r-u sledi soglasnik: botrski, metrski. Iz člena 1070 je jasno razvidno, da ob zvočnikih r l m n nastopa polglasnik, ki ni zapisan (označena pisna odsotnost z znakom ø). Nekoliko dvoumno je zapisano pravilo v členu 620, ki bi koga lahko tudi zapeljalo v napačno sklepanje: »Ozki in široki e ter polglasnik zapisujemo s črko e (polglasnik v določenih položajih, tj. zlasti pred r ne ob samoglasniku v morfemu, še s samimi črkami za zvočnike, npr. trn; prim. § 727–729, 734, 737, 742, 744). Vprašanje »V besedah obkrožite črko, s katero je v njih zapisan polglasnik« ALI v letošnji maturitetni poli »V besedah, v katerih v zbornem jeziku izgovorimo polglasnik, obkrožite črko, s katero je zapisan« ima odprto pomensko interpretacijo, saj bi vprašanje lahko interpretirali tudi kot »V besedah obkrožite črko, s katero je v njih zapisan [tudi] polglasnik«. Siceršnja natančnost, s katero se preverja znanje slovnice, bi nam narekovala, da bi vprašanje označili za zavajajoče, a člen 620 in tudi preglednica »Glasovna vrednost črk« (člen 1069) v Slovenskem pravopisu 2001 dopuščata rešitve, ki jih sugerira vprašanje. Pri tem vprašanju je zagotovo problematična tudi ubeseditev, da neka črka »označuje« glas. Morda bi bilo dovolj, če bi dijaki morali obkrožiti besede, v katerih v zbornem jeziku izgovarjamo polglasnik ali pa razlikovati med besedami, v katerih je polglasnik zapisan s črko e, od preostalih. Helena Dobrovoljc (november 2025)
  • 138 Teme
    138 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: V slovenskih občilih zadnje čase pogosto opažam besedne zveze, ki se mi zdijo povsem nepravilne, nelogične. Najnovejši primer je najdaljša razdalja v novici STA o dolgi poti kita grbavca. Meni se zdi, da je razdalja majhna ali velika, ne pa dolga ali kratka. Enako velja za višino, ki ne more biti visoka ali nizka višina, za cene, ki niso drage ali poceni cene, za hitrost, ki ni hitra ali počasna hitrost, za temperaturo, ki ni vroča ali mrzla temperatura, itn. Tega mojega prepričanja doslej niso mogle omajati pogoste najdbe tovrstnih besednih zvez v medijih, a od danes nisem več tako trdno prepričan v svoj prav. Na Franu sem v SSKJ2 namreč naletel na geslo "daljišče", ki naj bi bilo "najdaljša razdalja, na katero se lahko oko prilagodi"! Odgovor: V slovarjih, ki ponazarjajo značilno rabo besed slovenskega knjižnega jezika, res ne najdemo veliko zvez, v katerih bi bila pridevnik in samostalnik izpeljana iz istega besedotvornega korena – denimo dolga razdalja, hitra hitrost, poceni cena. Po SSKJ je ocena fizikalne količine in njene vrednosti najpogosteje izražena s pridevniškimi pari majhna – velika ter visoka – nizka: razdalja [...] majhna, velika razdalja vrednost [...] nakit ima majhno, veliko vrednost cena [...] nizka, visoka cena temperatura [...] nizka, visoka temperatura Za samostalnik višina SSKJ ne podaja nobene take zveze. Navidezna jezikovna nelogičnost izhaja iz pomenske razlike med fizikalno količino (lastnostjo, ki jo merimo in je lahko majhna ali velika) in njeno vrednostjo, izraženo s številko, ki je nizka ali visoka. Vendar pa se v rabi vrednosti pogosto izražajo tudi z drugimi pridevniki, kot kaže že SSKJ: nakit ima majhno, veliko vrednost. Če bi v vašem primeru napisali, da je pot, ki jo je opravil kit grbavec, dolga 13000 km, se vam izbira pridevnika dolg najbrž ne bi zdela nenavadna, a tudi v tem primeru samostalnik pot pravzaprav označuje razdaljo, ki jo je kit preplaval od točke A do B. Ker sodobnih raziskav o tem, kako se uporabljajo pridevniki ob naštetih vrednostih in količinah, ni, smo opravili kratko korpusno primerjalno raziskavo zvez pridevnikov s samostalnikom razdalja. Ugotovili smo, da se ob samostalniku razdalja – ne glede na vrsto besedila – uporabljata oba pridevnika: dolg (tudi daljši, najdaljši) in velik (tudi večji, največji), pri čemer je pridevnik dolg rabljen pogosteje. Nato smo analizo zožili na znanstvena in strokovna besedila (korpus OSS), saj smo domnevali, da je raba pridevnikov v tehničnih strokah natančnejša in bi lahko pokazala drugačno razmerje. Tudi v teh besedilih pa je ob samostalniku razdalja pogosteje rabljen pridevnik dolg (tudi daljši, najdaljši). Primeri iz tega korpusa: otroci, oboleli za AHDH, so sposobni premagovati daljše razdalje Tek na krajše in daljše razdalje To lahko opazujemo pri ljudeh, ki se ukvarjajo s tekom in imajo pri tem ves fokus usmerjen v svoje dihanje, medtem ko tečejo daljše razdalje. Čeprav se ureditev tetraedrov na daljših razdaljah ne ponavlja, ima kljub temu značilno strukturo ... Po tej gradivski raziskavi ugotavljamo, da so naše jezikovne izbire lahko povsem logične, a jezik očitno ne deluje vedno po teh načelih. Na izbiro vpliva lahko tudi sobesedilo, glagol ali predlog, ustaljenost uporabljene zveze in še kaj. Preberite tudi odgovor na vprašanje: »Prevelika ali previsoka vrednost?«. Helena Dobrovoljc (november 2025)
  • 63 Teme
    63 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Prosim, če mi lahko odogvorite na naslednja vprašanja. Kaj pomeni kvalifikator stil. (stilno) pri besednem geslu? Če pomeni stilno isto kot narečno, zakaj pri nekaterih besedah piše stilno pri drugih narečno? Zanima me tudi pomen kvalifikatorja ekspresivno. Primer: nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) Odgovor: Tipologija kvalifikatorjev in drugih slovarskih oznak ter njihov pomen in raba v slovarju SSKJ2 so razloženi v Uvodu v členih § 96–159. O kvalifikatorju stil. (stilno) v členu § 122 izvemo, da »stoji v glavi ali zaglavju slovarskega sestavka pred dvojnico, ki je v knjižnem jeziku stilno obarvana; nadomešča torej enega od stilno-zvrstnih kvalifikatorjev.« Stilno-zvrstni kvalifikatorji v SSKJ2 so: bibl. (biblijsko), knjiž. (ozkoknjižno), pesn. (pesniško), pisar. (pisarniško), publ. (publicistično), vznes. (vzneseno), nar. (narečno), otr. (otroško), pog. (pogovorno), nižje pog. (nižje pogovorno) in žarg. (žargonsko). Kvalifikator stil. torej ne zaznamuje nujno narečnih dvojnic, te zaznamuje kvalifikator nar., ko je jezikovna enota rabljena v več narečjih ali narečnih skupinah, oz. kombinacija nar. in kvalifikatorskega pojasnila, ki natančneje določa prostor rabe, npr. nar. primorsko botega. Kvalifikator stil. prinaša uporabniku informacijo, da jezikovna enota ni nevtralna, temveč značilna zlasti za določena besedila na kakem področju, določeno jezikovno zvrst ali jezikovno različico, zato je v splošni knjižni rabi opazna in lahko deluje nenavadno. Izbira jezikovne enote, označene s kvalifikatorjem stil., torej sproža stilni učinek, ki pa ni v tolikšni meri določljiv, kot je pri jezikovnih enotah, ki so okvalificirane z ostalimi stilno-zvrstnimi kvalifikatorji. V vašem primeru – nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) – je povedna primerjava s pravopisnim slovarjem, v katerem je dvojnica nájdel -dla označena s kvalifikatorjem pokr. (pokrajinsko pogovorno), kar kaže, da je vzrok za kvalifikator stil. v SSKJ2 najverjetneje prostorska zaznamovanost dvojnice. Razlog, da je dvojnica v SSKJ2 in SP različno označena, sta različna nabora kvalifikatorjev in drugih oznak, ki ju slovarja uporabljata (v SSKJ2 kvalifikatorja pokr. ni). O kvalifikatorjih v SP si lahko preberete v Pravilih v paragrafih § 1059–1067. Kvalifikator ekspr. (ekspresivno) je v Uvodu SSKJ2 v členu § 144 razložen kot »Poudarjeno prenesena raba ali čustveno obarvana beseda, pomen ali zveza«. S tem kvalifikatorjem so torej označene jezikovne enote, ki kažejo na govorčevo vrednotenje oz. subjektiven odnos do povedanega, najpogosteje gre za rabo besed v metaforičnih pomenih. Pri tem kvalifikator označuje širši spekter vrednotenja med (čustveno) naklonjenostjo in nenaklonjenostjo ali namero uporabnika izraziti kaj na presenetljiv, opazen, slikovit način. Med t. i. ekspresivnimi kvalifikatorji (evfem. (evfemistično), iron. (ironično), ljubk. (ljubkovalno), nizko, slabš. (slabšalno), šalj. (šaljivo), vulg. (vulgarno)) je najsplošnejši, v slovarju pa uporabljen tudi, ko vrste ekspresivnosti ni mogoče natančneje določiti. Duša Divjak Race (julij 2024)
  • 1 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Kakšen je izvor »govorjenja na fanta« v nekaterih krajih na Gorenjskem? Odgovor: Govorjenje na fanta in oblikovanje moških oblik ženskih imen (Rezǝk je šel 'Rezka je šla') ni pojav, ki bi bil značilen le za Gorenjsko, čeprav je res, da ga najpogosteje pripisujemo krajem v okolici Bleda in Bohinja ter Mojstrane. Pojav so jezikoslovci opazili tudi v predelih bliže Ljubljani (govori severno od Kamnika, torej od osrednjeslovenskega trikotnika), dialektologa Tine Logar in Zinka Zorko pa sta ga opazila tudi na Goričkem in v Porabju ter Vzhodnih Halozah. Več o tem pojavu in opis značilnosti govorjenja na fanta si je mogoče prebrati v razpravi Marje Bešter v zborniku Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture iz leta 1998 v prispevku z naslovom: »Govorjenje na fanta« v gorenjskem narečju. Izvor govorjenja na fanta ni jasen. Avtorica prispevka omenja nekaj ljudskih razlag (želja po možatosti, prevzemanje moške identitete pri obrambi pred Turki, pomanjkanje moških), hkrati pa pojasnjuje, da pojava dialektologi izvorno niso pojasnili. Slednje navaja tudi Donald Reindl v monografiji Language in Contact: German and Slovenian (2008: 73). Znano je le, da ga ne morejo pripisati vplivu tujega jezika, vsaj za gorenjščino ne, medtem ko je porabsko različico mogoče pripisati madžarskim vplivom, kot pravi Tine Logar v prispevkih k dialektologiji Goričkega (1996). Naj omenim še dva poskusa razlage: Marja Bešter v prispevku povezuje govorjenje na fanta s tako imenovano maskulinizacijo nevter v gorenjskem narečju. Gre za pojav, ko samostalnikom srednjega spola pripišemo lastnosti moškega spola, npr. jabolko je padlo > jabuk je padu, okno je odprto > okǝn je odprt, jajce je spečeno > jajc je spečen. Ker po slovanski tradiciji nedoraslim osebam pripisujemo srednji spol (tele, žrebe, dekle), je mogoče govorjenje na fanta pripisati tudi »možačenju« mlajših ženskih oseb, ki so slovnično srednjega spola (dekle je šlo > deklǝč je šu). Vendar pa ostaja v tem primeru nepojasnjeno govorjenje na fanta pri starejših ženskah. Reindl v že omenjeni monografiji podaja razlago, da bi pojav lahko povezali z onikanjem (Mama so mi rekli ...), ko je za osebo ženskega spola pod vplivom nemščine kot odraz spoštljivosti uporabljena množinska oblika, saj se z moško obliko izrazita bodisi moški bodisi ženski spol. Onikanje se je kot ogovorna oblika v stoletjih opustilo tako med ljudmi kot v knjižnem jeziku, tudi jezikoslovci so ga kot odraz nemškega vpliva preganjali. Jezikoslovci torej ugibajo, ali ni morda za vse spole univerzalna glagolska oblika moškega spola (mama so rekli ...) ohranila spol tudi potem, ko je onikanje že izginilo, tudi pri edninskih oblikah ženskega spola (Mick je rekel ...). Po objavi odgovora smo prejeli tudi odzive bralcev naše svetovalnice, ki jih objavljamo v nadaljevanju: I. Kako daleč sega v resnici govorjenje na fanta? Bralka svetovalnice Alenka Župančič nam je sporočila, da se govor na fanta uresničuje prav v vseh govornih položajih, saj ženske iz okolice Bleda celo za ženske specifične situacije interpretirajo v moških jezikovnih oblikah, npr. »Ko sem rodil …«. II. Akademik Janez Orešnik k odgovoru dodaja še pojasnilo, da je pojav govorjenja na fanta razširjen tudi v južnopoljskih narečjih in da ga tam štejejo za povezanega z moškimi oblikami ženskih krstnih imen. Zaradi oblik kot Mick naj bi se pri ženskah uveljavilo ujemanje z moškim spolom. Zakaj imajo in imamo oblike kot Mick, pa ni znano. Pojav je velika dragocenost, ki jo je treba gojiti. Govorke, ki govorijo na fanta, naj bodo na to ponosne. Šola tega pojava ne sme dajati v nič. Helena Dobrovoljc (september 2015)
  • 703 Teme
    687 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: V medijih in v gledaliških listih se v besedni zvezi za poimenovanje sodobne plesne oblike izmenjujeta vrstni in lastnostni pridevnik tj. sodobni in/ali sodoben ples. Katera uporaba je točnejša? Ali gre za vrsto plesa, ali pa za lastnostno opredeljevanje plesa, ki je sodoben? Hvala za odgovor in lp Odgovor: Zveza sodobni ples je strokovni izraz, za katerega npr. v Gledališkem slovarju najdete opis: »zlasti v ZDA in Nemčiji oznaka za različne plesne smeri 20. stoletja«. S pridevnikom je torej opredeljena vrsta in ne sodobnost kot »lastnost« plesa, zato je v tem kontekstu treba uporabljati vrstni pridevnik: sodobni ples. Če pa bi opisovali plese razlikovalno, bi lahko uporabili tudi pridevnik sodoben, npr. Ples hip-hop je bolj sodoben od dunajskega valčka. Helena Dobrovoljc (november 2025)
  • 279 Teme
    279 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Večkrat na dopisih zasledim besedilo, v katerem piše, da bo cena obračunana na položnici. Npr. Cena fotografij bo obračunana na položnici. Se lahko ceno obračuna na položnici? Ali se na položnici obračuna znesek za določeno storitev oz. produkt? Odgovor: Kar ugotavljate že sami, kaže tudi poizvedba po jezikovnem gradivu v korpusu Gigafida: zveza obračunati ceno je razmeroma redka; enako velja tudi za nedovršni ustreznik obračunavati ceno. Pogostejše so zveze, kjer se obračuna ali obračunava konkretne zneske, dajatve, prispevke ipd. Redkost zveze še ne pomeni, da je njena raba napačna, saj je cena 'vrednost blaga in storitev, izražena v denarju'; pri konkretnih zneskih (obresti, plača; najemnina) oz. dajatvah (davki, stroški, prispevki) pa se pogosto obračuna prav ta vrednost, ki jo je treba tako ali drugače plačati. Če si zglede za obračunati/obračunavati ceno pogledamo podrobneje, ugotovimo, da gre pogosto za konkretne izdelke ali storitve, ki kot desni prilastek k jedru zveze cena s tem dobijo konkretno vrednost: Pri storitvi odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode se po uredbi za vse postavke ločeno obračuna cena storitve in cena omrežnine. Oskrbnik koče po navedbah planinskega društva Ljubljana Matica obračuna ceno za štiri nočitve. Sistem, kako v Sloveniji določamo in obračunavamo cene zdravil, je zapleten. Različne tarife so pogosto posledica dejstva, da operaterji različno obračunavajo ceno klica. Mogoča pa je seveda tudi raba brez izraženega desnega prilastka (za kaj gre, izvemo vsaj iz širšega sobesedila): Pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode potrošnikom je treba potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi. Koliko denarja v obeh mestih odštejemo za odvoz gospodinjskih odpadkov, je težko primerjati, saj se cene obračunavajo različno. Domen Krvina (november 2025)
  • 1k Teme
    1k Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima me pravilna uporaba pojma story, ki ga poznamo na družbenih omrežjih, v strokovnih besedilih. Je angleško poimenovanje že uveljavljeno na tem področju ali je bolje uporabiti slovenski prevod zgodba? Zdi se mi, da se pri slednjem pomen nekoliko izgubi. V Termanii sem zasledil sklanjanje angleškega izraza, nisem pa prepričan, ali je to primerno za recimo magistrske ali seminarske naloge. Odgovor: Slovenski ustreznik zgodba za angleški story, s katerim poimenujemo začasne, na 24 ur časovno omejene objave na družbenih omrežjih, je že povsem uveljavljen. Uporabljajo ga že nekatera družbena omrežja (npr. Facebook, prim. fotografijo spodaj), sicer pa gre za poimenovanje, ki je v slovenščini povsem nezaznamovano in ga lahko brez težav tudi v kontekstu družbenih omrežij uporabljamo v knjižnem jeziku. Podobni primeri slovenskih ustreznikov, ki se uporabljajo na družbenih omrežjih, so še objava (angl. post), sledilec (angl. follower), prijatelj (angl. friend), račun (angl. account) idr. Ker jih sprva uporabljamo v angleščini in ker gre za pogosto rabljene besede, ki v slovenščini že imajo svoj pomen ali več njih, se nam morda zdi, da se pri prevodu v slovenščino pomen nekoliko izgubi, a zgornji primeri kažejo, da se lahko sčasoma slovenski ustrezniki v knjižnem jeziku povsem uveljavijo, zato je še toliko bolj pomembno, da se spodbuja njihovo rabo tudi v strokovnih (in znanstvenih) besedilih. [image: 1763992584569-3eaf6c06-d629-40ee-b89a-0ec51d7812f3-slika.png] Mija Michelizza (december 2025)
  • 26 Teme
    24 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pozdravljeni, v okviru priprave strokovnih in podpornih gradiv za prijavitelje in pogodbenike se srečujemo z vprašanjem ustrezne terminološke rabe nekaterih ključnih izrazov v slovenščini, ki se pojavljajo v prečni prednostni nalogi programa Erasmus+. V angleškem izvirniku je prednostna naloga poimenovana: participation in democratic life, common values and civic engagement. V uradnem slovenskem prevodu vodnika za prijavitelje je ta naslov preveden kot: udeležba v demokratičnem življenju, skupne vrednote in državljansko udejstvovanje. Participation: participacija ali udeležba Zanima nas, ali je z vidika sodobne rabe slovenskega jezika ter ob podpori znanstvene in strokovne literature ustrezneje uporabiti izraz participacija namesto udeležba, kadar želimo poudariti: aktivno in zavestno vključevanje z vplivom na družbene in demokratične procese, pomen soodločanja, soupravljanja in opolnomočenja posameznikov, konceptualno bogatejši pomen, ki presega zgolj prisotnost ali formalno sodelovanje. Bi bilo torej v tem kontekstu, tudi glede na prevod izrazov v sorodnih strateških dokumentih EU in strokovni rabi v slovenskem prostoru, priporočljivo uporabiti izraz participacija, saj tudi bolj ustreza vsebini in ciljem Erasmus+? Zahvaljujemo se vam za vaš nasvet in smernice, ki nam bo v pomoč pri zagotavljanju terminološko usklajenih in pomensko ustreznih prevodov ter strokovne podpore prijaviteljem in pogodbenikov programa Erasmus+. Odgovor: V slovenščini navadno spodbujamo uporabo domačih besed namesto prevzetih, kadar je to mogoče, vendar tega ne bi smeli početi brez premisleka, zlasti v specializiranem kontekstu, kot je vaš. Zmotilo vas je prevajanje angleške besede participation s slovensko ustreznico udeležba, saj se vam zdi, da slovenska ustreznica ne zajema vseh pomenskih vidikov in odtenkov angleškega izvirnika. Izrazne možnosti, ki jih ponuja slovenščina, so naslednje: angleško besedo participation je mogoče prevajati kot (aktivna) udeležba, udeleženost, (aktivno) sodelovanje, participacija, udejstvovanje itd. V povsem splošnem smislu so te besede (skoraj) sopomenske oz. imajo zelo podobne pomene (iz SSKJ2, samo relevantni pomeni): udeléžba -e ž (ẹ̑) (1) dejstvo, da se kdo česa udeleži: od njegove udeležbe je marsikaj odvisno; odpovedati svojo udeležbo; udeležba seje / udeležba na volitvah udeležíti se -ím se dov., tudi udeléži se; udeléžil se (ī í) biti eden od osebkov kake dejavnosti: pogreba se je udeležilo veliko ljudi; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti udeležênost in udeléženost -i ž (é; ẹ̑) dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen: dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju; udeleženost v pogovoru, ustvarjanju / udeleženost pri družbenem dogajanju sodelovánje -a s (ȃ) glagolnik od sodelovati: sodelováti -újem nedov. (á ȗ) (2) skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu: navesti vse, ki so sodelovali pri knjigi; sodeloval je pri projektu / podjetje je sodelovalo pri gradnji plinovoda / sodeluje pri pevskem zboru je član pevskega zbora; v komisijah sodeluje širok krog občanov vanje je vključen; sodeluje v domačih in tujih revijah objavlja v njih svoje prispevke // skupaj z drugimi biti aktivno udeležen pri kakem dogodku: sodelovati na natečaju, velesejmu; sodelovati v akciji za čisto okolje / sodelovati na razstavi razstavljati / zaslišali so vse, ki so sodelovali pri pretepu / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati participácija -e ž (á) knjiž. udeležba, sodelovanje: participacija delavcev pri odločanju; participacija med občinami za pospeševanje kulturnih dejavnosti; participacija in udejstvovanje ljudi v prostem času / ob participaciji občine bodo obnovili spomenik participírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. udeleževati se, sodelovati: delavec neposredno participira v svoji delovni organizaciji; pri prostovoljnem delu so participirali vsi občani udejstvovánje -a s (ȃ) glagolnik od udejstvovati se: udejstvováti se -újem se nedov. (á ȗ) biti dejaven na določenem področju: kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju politično, družbeno delovati; udejstvovati se kot športnik biti športnik Iz pomenskih opisov je mogoče razbrati, da je pri nekaterih besedah bolj v ospredju aktivnost, dejavnost delovanja (podčrtano) kot pri drugih; najslabša izbira se zdi beseda udeležba (ki je sicer v slovenskih besedilih močno vezana na tematiko volitev), kar pa bi lahko izboljšali z uporabo pridevnika: aktivna udeležba. Strokovni viri s podobnih področij, kot je vaše, kažejo, da je mogoče angleško besedo participation v pomenu, ko želimo izpostaviti dejavno in zavestno delovanje posameznika, prevajati takole: TERMIS (Terminološka podatkovna zbirka odnosov z javnostmi): participacija, udejstvovanje IATE: udeležba, udejstvovanje, participacija, sodelovanje Beseda participacija je torej ena od izraznih možnosti, vendar pa ni edina. Glede na rabo v stroki in podobnih dokumentih EU bi enako utemeljeno lahko uporabili tudi izraza (aktivna) udeležba in (aktivno) udejstvovanje, od katerih pa se drugi v opisu prednostne naloge že pojavlja. Predlagamo torej takole (predlogi v krepkem tisku so enakovredni): angl.: participation in democratic life, common values and civic engagement slov.: aktivna udeležba / participacija / aktivno sodelovanje v demokratičnem življenju, skupne vrednote in državljansko udejstvovanje Urška Vranjek Ošlak (september 2025)
  • 441 Teme
    435 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pozdravljeni, zanima me, katera oblika je prava: Upodobitve zunajzemeljskih bitij, ki so jih Sumerci in druge prastare kulture upodabljali/upodabljale kot kače, ptice in ribe. Hvala in lep pozdrav. Odgovor: O ujemanju sestavljenega osebka s povedkom smo v svetovalnici že večkrat pisali, odgovore lahko najdete na portalu Fran. Osnovni pravili, ki se ju držimo, kadar je v povedi uporabljen priredno zloženi osebek, sta naslednji (o tem in o odstopanjih od teh pravil lahko več preberete v Toporišičevi slovnici, 2000: 608–610): število glagolske oblike se ravna po številu osebka, kar pomeni da je ob priredno zloženem osebku glagolska oblika v dvojini ali množini (glede na število priredno zloženih jeder); če so priredno zložena jedra osebka različnih spolov, je glagolska oblika v moškem spolu, v množini pa se lahko ravna tudi po spolu najbližjega samostalnika. Iz tega sledi, da je vaš primer mogoče pravilno zapisati na dva načina, pri čemer mora biti glagol v množini (saj sta tudi obe jedri v množini), spol glagola pa se lahko ravna po celoti (moški spol) ali po bližini (ženski spol): upodobitve zunajzemeljskih bitij, ki so jih Sumerci in druge prastare kulture upodabljali/upodabljale kot kače, ptice in ribe Urška Vranjek Ošlak (september 2025)
  • 46 Teme
    46 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Ali so lastniki podjetij, katerih imena (firma) niso v skladu z Zakonom o javni rabi slovenščine (npr. Cacao, Woop!, Fetiche Patisserie), za to oglobljeni? Oziroma kako je sploh mogoče registrirati podjetje z imenom, ki ni v skladu z Zakonom o javni rabi slovenščine? Odgovor: V slovenščini je mogoče registrirati podjetje s slovenskim imenom in t. i. domišljijskim imenom, kar pomeni, da je ime izmišljeno, npr. Bilibon, Hrušav, Pasbur, a ni zapisano s tujimi črkami. Izjema, ki dovoljuje rabo tujih besed, je večdenonativno ime, ki označuje tudi ime znamke (Woop!), ali pa gre za tujega družbenika z uveljavljeno znamko/imenom (z neke vrste slovensko »podružnico«). Katere so okoliščine pri imenih, kot je Fetiche Patisserie, nam ni znano, je pa to vprašanje za Službo za slovenski jezik, ki deluje pri Ministrstvu za kulturo, nekaj odgovorov na podobna vprašanja pa je mogoče najti tudi na portalu Jezikovna Slovenija. Helena Dobrovoljc (junij 2024)
  • 54 Teme
    54 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima me, ali je pravilno pridem ob deset do desetih ali pridem deset do desetih? Odgovor: Knjižnojezikovno pravilni sta torej obe možnosti. Prva (Pridem ob deset do desetih) je natančnejša, a tudi druga (Pridem deset do desetih) izraža dovolj informacij, da slovensko govorečemu poved ni dvoumna, hkrati pa je njena prednost kratkost. Če so vaše okoliščine sporočanja uradne oz. formalne ter želite doseči najvišjo stopnjo nedvoumnosti, potem uporabite skladenjsko možnost z manj izpusti, torej s pridem ob. Dejan Gabrovšek (november 2025)
  • 47 Teme
    47 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: V zadnjem času opažam (na primer v časniku Delo), da lektorji vse pogosteje uporabljajo množinsko obliko besede javnost – torej javnosti. Sam sem prepričan, da je to napaka. Ker pa nekateri vendarle govorijo o različnih javnostih, me zanima: koliko jih sploh obstaja? Slišimo izraze, kot so strokovna javnost, širša javnost, svetovna javnost ... Če torej velja logika, da so strokovnjaki strokovna javnost, potem bi lahko imeli še celo vrsto drugih: šolsko javnost, delavsko javnost, mestno javnost, vaško javnost – in tako v nedogled. Prosim za vaš komentar, saj sem prepričan, da se je takšna raba razširila iz angleško govorečega sveta, predvsem po zaslugi t. i. PR-služb. Odgovor: Raba izhodiščno neštevnega samostalnika javnost kot števnega z vidika sočasne jezikovne rabe ni napaka. Kot smo v svetovalnici že odgovarjali (gl. Raba besednih zvez »odnosi z javnostmi« in »stiki z javnostmi), se je v začetku tega tisočletja pokazalo, da ne gre vedno za enovit pojav, temveč je pogosto mogoče ali celo treba govoriti o več različnih javnostih, zato vsaj v strokovni rabi potrebujemo števni samostalnik (npr. odnosi z javnostmi). Tak prehod neštevnega (edninskega) samostalnika v števni samostalnik je po slovenski slovnici mogoč in se dogaja zlasti takrat, ko nek izraz ne pokriva več vseh pomenov, ki jih izkazuje izvenjezikovni svet. Tako smo začeli v nekaterih kontekstih, ki terjajo ponatančenje, govoriti in pisati o znanjih (Uporaba samostalnika »znanje« v množini), gradivih (Števnost: »študijsko gradivo« ali »študijska gradiva«?), pomočeh (Števnost ali neštevnost samostalnika »pomoč«), vsebinah, pa tudi mlekih (Števnost snovnih samostalnikov: »mleko« in »mleka«), mokah, bencinih ipd. Seveda pa še vedno uporabljamo tudi neštevne oblike, kadar so vsebinsko ustrezne. Na vaše vprašanje o tem, koliko javnosti poznamo, ni mogoče podati dokončnega odgovora, saj je množica pridevnikov, s katerimi lahko javnost natančneje določimo, precej odprta. Že SSKJ2 v zgledih navaja mednarodno, svetovno, slovensko, glasbeno in športno javnost. Urbanistični temrinološki slovar (prav tako na portalu Fran) k temu dodaja še zainteresirano javnost. Spletni slovar Kolokacije 2.1 na gradivu korpusa Gigafida (torej korpusa sodobnih besedil) kot najpogostejše navaja strokovno, svetovno, domačo, mednarodno, športno, splošno, nogometno, laično, politično javnost. Pogoste so tudi javnosti, vezane na posamezne države oziroma nacionalnosti (slovenska, ameriška, hrvaška, italijanska ...). Kot lahko razberemo iz zgledov, se javnosti pogosto pojavljajo v parih ali nizih: strokovna proti laični ali splošni javnosti; športna javnost se nadalje členi na nogometno, košarkarsko, alpinistično ... Lahko pa so opredeljene tudi po prepoznavni lastnosti njihovih pripadnikov: kritična, demokratična, zainteresirana javnost. Tina Lengar Verovnik (november 2025)
  • 24 Teme
    8 Objave
    Urška Vranjek OšlakU
    Vprašanje: Najprej bi se vam zahvalila za odgovor na moje vprašanje, ki je bilo objavljeno pod »Opisi slik v filmih oziroma videoposnetkih«. Se opravičujem, ker sem bila malo nejasna, zato še enkrat zastavljam vprašanje, kakšne so začetnice (ali je z malo ali z veliko) v spodaj omenjenih primerih. Kot 1. sem mislila na to, da je v videoposnetku na sliki samo napis arhivski posnetek. Se pravi, da na tisti sliki ni naslova ali podnaslova. (A je potem arhivski posnetek z malo ali veliko začetnico?) Kot 2. se v dokumentarcu pojavi slika z rjavim medvedom in tam piše: (R)javi medved (H)abitat: Arktični ocean (se pravi, to je v drugi vrstici) Kot 3. imamo na primer nekega zdravnika in spodaj piše: (D)r. Samuel Breznik (R)ojen: 14. 2. 1967 Univerzitetni klinični center Ljubljana Kot 4. primer pa navajam diagram kroženja vode. Na diagramu so glede na sliko razporejene ustrezne besede, kot so na primer: (f)otosinteza, (d)ušik v tleh, (o)gljik v rastlinah, (d)ihanje, (b)akterije … Ker se Univerzitetni klinični center Ljubljana in Arktični ocean pišejo z veliko začetnico, sem dala v oklepaj samo črke občnih imen, saj me zanima, ali bi črke v oklepaju pisali z veliko ali malo začetnico. Odgovor: Kot je bilo že odgovorjeno ob vašem prvem vprašanju Opisi slik v filmih oziroma videoposnetkih, je pri napisih, ki jih navajate, začetek napisa zapisan z veliko začetnico: Arhivski posnetek Rjavi medved Habitat: Arktični ocean Dr. Samuel Breznik Rojen: 14. 2. 1967 Univerzitetni klinični center Ljubljana Edino pri diagramu, na katerem so napisi najverjetneje razporejeni v skladu z narisano predlogo, je mogoče uporabiti veliko ali malo začetnico: Diagram kroženja vode f/Fotosinteza, d/Dušik v tleh, o/Ogljik v rastlinah, d/Dihanje, b/Bakterije … Preberite tudi odgovor: Kako zapisati napis pod sliko? [image: 1661417172118-22dca95a-ff78-4809-9a81-a7fefab1606d-image.png] (Vir: http://ucenjedaljavo.splet.arnes.si/files/2020/03/NIT-Kako-kroži-voda-v-naravi.pdf) Helena Dobrovoljc (september 2022)
  • 2 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima me, ali je pri zapisu sloganov dovoljeno tolikšno odstopanje od jezikovne norme kot na primer pri ključnikih (#vednoskupaj). Na primer, ali je mogoče slogan Vedno skupaj zapisati kot VednoSkupaj in VEDNOSKUPAJ. Odgovor: Odgovor na vaše vprašanje je odvisen od tega, ali imate v mislih zapisovanje slogana v slogovno nezaznamovanem besedilu ali pa njegovo zapisovanje v oglaševalnem besedilu oziroma njegovo (grafično) oblikovanje v logotip. Meja med slogani in logotipi je namreč pogosto tanka, saj so logotipi vizualne prezentacije, ki pa so lahko po obliki tudi besedila (ob simbolih, znakih ipd.). V prvem primeru, ko bi denimo o tem, kar simbolizira vaš slogan, poročali v novinarskem besedilu, bi ga zapisali brez posebnega oblikovanja, tj. Vedno skupaj. S tem sicer izgubimo grafično poudarjenost bistva sporočila (kar – predvidevam – simbolizira zapis brez presledka), a namen objektivnega sporočanja je bistveno drugačen od namena oglaševalnih besedil, ki so praviloma večkodna in delujejo na več ravneh hkrati. Podobno bi tudi slogan I feel Slovenia v tovrstnem besedilu zapisali točno tako, pa čeprav je v logotipu (kjer je zapisan z velikimi črkami v dveh barvah) na drugi ravni mogoče prepoznati še I feel love. Pri grafičnem oblikovanju imen znamk, akcij, storitev, podjetij ... se njihovi ustvarjalci pogosto odločijo za poigravanje z velikimi in malimi črkami ter drugimi pisnimi znamenji, npr. Za-misli, Sk(ad skladov, s!mobil. Pri tem tudi ne upoštevajo nujno pravopisnih načel, na primer pravila, da zapisujemo lastna imena z veliko začetnico. V prenovljenih pravopisnih pravilih Pravopisa 8.0 v poglavju Velika in mala začetnica ugotavljamo tudi, da je "/r/aba male začetnice namesto velike in velike začetnice sredi besede /.../ povezana z željo po opaznosti poimenovanja in stiliziranju, zlasti v oglasnih besedilih (EasyJet, sLOVEnija, JezikOvnoTehnološki Abonma – JOTA)" (člen 139, slogovni napotek). Po podobni logiki lahko tudi pri oblikovanju vašega slogana v logotip "kršite" pravopisno načelo, da med posameznimi besedami v povedi naredimo presledek. Oba predlagana zapisa (pa še kakšen tretji) sta v tem smislu sprejemljiva, v VednoSkupaj je že na prvi pogled lažje razbrati, za kateri besedi gre, pri VEDNOSKUPAJ pa je povezanost le še močneje simbolizirana. Naj omenim, da oglaševanje kljub vsemu zapisanemu vendarle ni povsem razbremenjeno vseh normativnih načel. V sloganih, ki vsebujejo vejico (oziroma bi jo morali), njeno umanjkanje naslovniki prepoznamo kot odstop od pravopisne norme. To se je pokazalo tako pri nekdanjem sloganu NLB Vem zakaj (ustrezno: Vem, zakaj), sloganu DM Kupujem tam kjer nekaj veljam (ki ga je podjetje naknadno na spletni strani popravilo v Kupujem tam, kjer nekaj veljam) kot tudi pri nedavno kritiziranem sloganu Greva punca v južne kraje (namesto Greva, punca, v južne kraje). Ta je naslovnike zmotil kljub temu, da naslov istoimenske pesmi vejic dejansko nima – a gre pri tem za prenos med žanri, pri čemer je treba biti posebej pozoren, kot sem nakazala že v drugem odstavku. Tina Lengar Verovnik (marec 2023)
  • 1 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanimivo se mi zdi, da so znotraj Evrope tudi ugrofinski jeziki, obkroženi z germanskimi in/ali slovanskimi jeziki. Madžarska je recimo zanimiva. Kot nek 'otok' sredi Evrope, kjer govorijo ugrofinski jezik. Kako to, da tam ne govorijo recimo germanskega ali slovanskega jezika? Odgovor: Slovanski in germanski jeziki predstavljajo dve od vej indoevropske jezikovne družine. Pred prihodom govorcev teh dveh jezikovnih vej je bila v začetku historičnega časa (s tem imamo v mislih čas od začetka pisnih virov naprej) jezikovna podoba Evrope precej drugačna: od bolj znanih indoevropskih jezikov so se govorili jeziki keltske in nato italske veje (latinščina) ter grščina. Jezikovna podoba tega dela Evrope se je bistveno spremenila v času propada Rimskega cesarstva in po njem. Najprej so slabitev moči Rimljanov izkoristili Germani, ki so pritisnili na jug s področij svoje starejše poselitve, za njimi pa z vzhoda Slovani. Ti so prišli na manj poseljena ali delno izpraznjena področja, kjer so se naselili. Načrtno pokristjanjevanje teh ljudstev pa je povzročilo spet nove premike: formalno pokristjanjeni Nemci so se lotili pokristjanjevanja Slovanov, vzporedno pa so si Slovane poskušali tudi politično podrediti. Velikomoravska država je za obrambo proti Frankovski državi sklepala zavezništva, kjer jih lahko in pri tem se je (kot po nekaterih virih tudi frankovska stran) leta 862 za pomoč obrnila tudi na Madžare, ki so se že pred tem v kontekstu pozne selitve ljudstev pomikali iz svoje pradomovine na zahod proti Karpatom in tudi že vpadali na področje Bizanca. Tako so se seznanili s področjem in s politično situacijo, kar jim je omogočilo, da so v naslednjih desetletjih v nekaj valovih zasedli poznejši teritorij. Za začetek srednjeveške Madžarske velja leto 895. Že pred 9. stoletjem so bila madžarska plemena v Panonski nižini (oz. Karpatskem bazenu) v stiku s Slovani, ki so govorili pozno praslovanščino. Tako kot imamo v slovenščini prevzete besede iz germanščine, ki smo jih v več kot tisočletnem obdobju stikov prevzemali v različnih stopnjah razvoja obeh jezikov, ima tudi madžarščina besedje, prevzemano iz slovanskih jezikov od najstarejših stikov med jezikovnima vejama (še v arealih pred njihovo stalno poselitvijo) do danes. Slovanske prevzete besede predstavljajo velik del madžarskega besedja – po nekaterih ocenah skoraj deset odstotkov netvorjenega besedja. Nekaj jasnih zgledov iz najstarejšega časa: bab < *bobъ, déd < *dědъ, mák < *makъ, patak < *potokъ, rák < *rakъ, széna < *sěno, szita < *sito (Vir: Zoltán, András, “Hungarian and Slavic”, v: Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online, Ur. Marc L. Greenberg. Dostopljeno 29. januarja 2021.) Še vedno zelo poučen pregled raziskovanja slovanskih izposojenk v madžarščini je v slovenščini objavil Vilko Novak (Raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini, SRL 19.2, 1971, 167–186). Ko so Madžari prišli na današnje madžarsko ozemlje, so tu naleteli na poljedelce in živinorejce Slovane in si jih podredili, od njih pa so prevzeli zadevno izrazje (in prav tako poimenovanja obrti, dnevov v tednu itd.), ki ga sami do tedaj niso imeli. Seveda so na madžarščino vplivali tudi drugi jeziki. Iz nemščine in latinščine so prevzeli številne izraze z različnih kulturnih področij, ki pa so jih v obdobju purizma začeli preganjati. Simona Klemenčič, Alenka Jelovšek, Peter Weiss (maj 2022) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  • 0 Teme
    0 Objave
    Ni novih objav.