Vprašanje:
V različnih virih dobivam različne napotke glede imena Mežakla. Na Jesenicah namreč prevladuje raba brez j, pravopis pa priporoča Mežakljo. Ali je kaj novega glede priporočil?
Odgovor:
Ime planote v Julijskih Alpah je bilo v SP 2001 normirano kot Mežáklja s pripadajočim sistemsko ustreznim pridevnikom na -ski mežákeljski [kə]. Isti vir dopušča tudi varianto Mežákla, ob kateri pa ustrezen pridevnik na -ski *mežákelski zaradi hierarhične podrejenosti ni naveden. Čeprav se normirani varianti minimalno razlikujeta, saj ima prednostna mehki lj, manj priporočena pa srednjega, se postavlja vprašanje, ali je katera v normativnem oziru bolj ustrezna oziroma ali bi bilo eno od dveh možno izločiti.
Variantnost Mežáklja : Mežákla je bila uvedena šele v SP 2001, pravopis iz leta 1962 namreč navaja le Mežáklja s pridevnikom mežakeljski in deloma pomanjkljivim pojasnilom, da zapis z e ponazarja polglasniško izgovarjavo [məž-] ne pa tudi [-əl’-], tj. [məžákəl’ski].
Vključitev variante Mežákla v SP 2001 je morda spodbudilo opozorilo imenoslovca, dobrega poznavalca imenskega fonda zgornjesavskih dolin Dušana Čopa, ki je leta 1976 v reviji Onomastica Jugoslavica na str. 87 zapisal:
Tudi v Sloveniji imamo več primerov popačenih imen prav v krajih, kjer se zaradi hitrega razvoja industrije prebivalstvo naglo menja ali priseljuje. Tako npr. danes na Jesenicah splošno govorijo Mežakla, medtem ko vsi pravi domačini Jeseničani (ki jih je zdaj že zelo malo) še imenujejo omenjeno gorsko planoto Məžaku̯a − natančno tako, kakor jo imenujejo domačini v vseh vaseh okrog in krog te gorske planote. Pišemo torej pravilno Mežakla in ne Mežaklja!
Zaradi neobjavljenosti na normiranje imena verjetno ni imelo vpliva podobno starejše opozorilo Rudolfa Badjure, ki je že leta 1963 v tipkopisu Krajepisno gradivo kot dodatek k njegovi Ljudski geografiji (1953) na str. 155 zapisal:
nato se spet dvigne in pretrga komaj 1.5km široki jv. del Mežákle (ne Možaklje, Mužaklje ali Mežaklje) pred blejsko Dobrávo
Kakor koli že, zapisi s srednjim l se kot Mežakla pojavljajo v pomembnejši sodobni priročniški literaturi, kot so npr.: Krajevni leksikon Slovenije (1, 1968: 292); Enciklopedija Slovenije (7, 1993: 119); Atlas Slovenije (1986), in tudi v drugih virih, npr. v članku Z Jesenic v Mojstrano in na Dovje, objavljenem v Jeziku in slovstvu 23/2, 1977/1978, kjer je avtor Janez Svoljšak na str. 28 zapisal »Prvoborec Fran Konobelj Slovenko (rojen 12. marca 1916, Koroška Bela) je ob pomoči mestnega odbora zveze borcev Jesenice leta 1954 izdal knjigo Pod Možakljo (prav: Mežaklo)«, avtor Vladimir Murko je v Planinskem vestniku objavil članek z naslovom Neznana Mežakla (Planinski vestnik XV/10, 1959, 433−441).
Kot je v disertaciji Imenoslovje zgornjesavskih dolin (1983) ponovno izpostavil in podkrepil Dušan Čop, normiranje s srednjim l Mežakla na podlagi narečne izgovarjave Məžȃkwa upravičujejo tudi zgodovinski zapisi z grafemom l, kot je npr. Moshägkhlä v Radovljiškem urbarju iz leta 1679, Musakhla v Urbarju iz leta 1609 in Meshakla v jožefinskem katastru iz leta 1785 (Čop 1983: 42), pa tudi zapisa z že realiziranim švapanjem, tj. z razvojem l v u̯ pred zadnjimi samoglasnki, kot sta Mons Moſaqua (Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica 1744) in Berg Mosaqua (Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763−1787: Karte, 4. zvezek, Opisi, 4. zvezek). Prvi zapis je verjetno poznal France Bezlaj, ki je uporabil varianto Možakla (ponovna objava v Zbrani jezikoslovni spisi, 2003: 141; prva objava leta 1958 v reviji Naša sodobnost).
Navedeni narečni vir in zgodovinski zapisi torej upravičujejo pravopisno normo Mežakla. Kako pa je mogoče utemeljiti variante z izglasjem -lja, ki narečno niso potrjene, a so starejše od industrializacije in priseljevanja, ki ju pri utemeljevanju norme Mežakla omenja Dušan Čop? Najstarejši zapis z lj sega namreč že v leto 1860, ko je Ivan Tušek v Potovanju krog Triglava zapisal »ravno spredej v daljavi pa tamni gozd Mežaklja.« (korpus IMP), Janez Mencinger pa v delu Cmokavzar in Ušperna iz leta 1883 »kakor bi se bila dva medveda iz Mežaklje ravsala za panj koroških bučel.« (korpus IMP) Varianta na -lja je kot Možaklja navedena na Zemljevidu slovenskega ozemlja iz leta 1921, ki ga je izdala Matica Slovenska, in enako tudi v Kazalu krajev na »Zemljevidu slovenskega ozemlja 1 : 200.000 (Ljubljana 1922) Rikarda Svetliča. Varianto Mežaklja navaja Leksikon Dravske banovine (1937) na str. 536.
Pomembno merilo pri iskanju odgovora, katera varianta je kot norma bolj ustrezna, bi bila gotovo zanesljiva etimološka razlaga, ki ob upoštevanju zgodovinskih zapisov in narečnem gradivu lahko precej natančno odgovori na vprašanje, kateri fonemi v sodobnih variantah so v razvojnem smislu upravičeni in kateri ne, istočasno pa pojasni morfemsko strukturo celotne besede z vsemi priponami vred in tudi pomensko motivacijo, zakaj je nekaj poimenovano prav s to konkretno besedo.
Zanesljive etimološke razlage pa Mežaklja/Mežakla žal še nima. Kot omenja Čop (1983: 42), je bilo v pretekosti predloženih nekaj domnev, da naj bi ime vsebovalo koren glagola məzẹ́ti = mezẹ́ti ‘počasi teči’, da naj bi bilo romanskega izvora in ohranjalo besedno zvezo mezzo acqua, kar bi pomensko ustrezalo slovenskemu medvodje, da naj bil vsebovalo besedo mọ̑ž. Vse te poskuse razlag je kot nezadostno utemeljene Čop upravičeno zavrnil, a tudi njegova razlaga, da naj bi bila Mežakla = Məžȃkwa izpeljanka iz narečne besede məžə̏k ‘mlad ali nedorasel medved’, ni pojasnila besedotvornega vzorca, ki naj bi iz məžə̏k dal Məžȃkwa, oziroma ni pojasnila, katero pripono bi bilo treba prepoznati v Məžȃkwa (razlago brez komentarja povzema Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, 2009, 261). Naj dodam Bezlajevo domnevo, da naj bi Možakla, kot navaja ime, vsebovala romansko pripono -cula, preostali del imena pa naj ne bi bil romanski, ampak predromanski (Zbrani jezikoslovni spisi, 2003: 141).
Ker se torej pri iskanju odgovora, ali je bolj ustrezno normirano Mežakla ali Mežaklja, na etimološko razlago imena ne moremo opreti, je pri normiranju najbolj merodajna narečna predloga Məžȃkwa, ki jo je sporočil Dušan Čop, čeprav imajo zgodovinski zapisi na mestu narečnega polglasnika samoglasnik o in u. Upoštevajoč tudi tonemsko stanje, bi se ustrezna pravopisna norma imena planote glasila Mežȃkla. Poknjižba Čopovega narečnega zapisa z l temelji na znanju o gorenjskem švapanju kot pozicijsko pogojeni fonetični spremembi. Ker pa je v imenu do švapanja prišlo le v sklonskih oblikah, ki so bile izglasne na zadnje samoglasnike, pri tistih, ki so bile izglasne na prednje, pa ne, so v narečju oblike tipa imenovalnik Məžȃkwa, tožilnik *Məžȃkwo soobstajale s tipa rodilnik *Məžȃkle, dajalnik *Məžȃkli itd. Ta alternacija in vedenje, da v istem narečnem govoru prvotni mehki *l’ otrdi v l (npr. səxlàd ‘suhljad’; Čop 1983: 41), sta verjetno povzročila, da so v preteklosti pri poknjiženju dajali prednost oblikam tipa *Məžȃkle, *Məžȃkli in jih, morda celo ne poznavajoč narečni imenovalnik in tožilnik, a upoštevajoč enačbo gorenjski l = knjižni lj, poknjižili z izglasjem -lja.
Sklepna ugotovitev: Gorenjsko ime Məžȃkwa se ustrezno poknjiženo glasi Mežȃkla, varianta z izlasjem -lja pa je bila kot imenovalnik verjetno normirana na podlagi stranskosklonskih oblik brez švapanja, ki so bile neustrezno razumljene, kot da vsebujejo gorenjski l iz mehkega l’.
Metka Furlan (april 2023)
