Vprašanje:
Pozdrevljeni, zanima me zgodovinski razvoj izraza "zakonska zveza" in "zakonca". Do vprašanja sem prišel v kontekstu angleškega jezika, kjer dobesedni prevod besedne zveze ne nosi pomen poročenosti. "Zakonska zveza" mi v tem smisli daje vtis modernejšega, pravnega izraza. Je ta občutek upravičen?
Torej, kako je prišlo do tega izraza? Obstajajo starejši, zamrli, izrazi s tem pomenom? Je "zakon" od vedno bil tako uporabljen tudi v verskem kontekstu?
Dodatno, imajo drugi jeziki analogne izraze s podobnim dobesednim prevodom?
Lep pozdrav.
Odgovor:
Izraz zakonska zveza se v slovenskem jeziku pojavi relativno pozno: v spletno dostopnih virih ga najdemo šele sredi 19. stoletja, najprej kot prosto besedno zvezo (ob zakonska zaveza, ki jo v pomenu 'zakonska dolžnost' občasno najdemo že v 16. stoletju) in šele pozneje kot termin.
Kdor v zakon stopi, se mora gotovo zavediti, kaj stori […] Tudi per takim bi bilo zastran privoljenja dvomiti, kteri bi ves od vina omamljen zakonsko zavezo storil. Sicer v stanu nespameti storjena zakonska zveza po besedi imenovaniga papeža ni kar ovreči (Zgodnja Danica, 1849)
Socijalistični rabulisti ne pripoznavajo nobene zakonske zveze. (Slovenski narod, 1869)
Še leta 1880 Matej Cigale v Znanstveni terminologiji predlaga, da se za razlikovanje homonimnih terminov uporablja za zakonsko zvezo izraz sveti zakon ali iz hrvaščine prevzeti izraz ženitba, zakonske zveze pa ne omenja.
Nasprotno je izraz zakon za zakonsko zvezo dobro izpričan že v slovenščini 16. stoletja in vse do danes. Pomen poročenosti pa ima tudi zveza zakonski stan z enako dolgo zgodovino:
KOKV IMA EN CERKOVNI SLVSHABNIK NOVE Sakonike vkup porozhiti.
NErpoprej kadar je oklizuje, ima rezhi N. inu N. hozheta po Boshji Ordnungi v'ſveti Sakon ſtopiti: proſsita h'takimu ſvojmu naprejvsetju to gmajn kàrſzhanſko molitou, de bota mogla leta kàrſzhenſki Sakonſki ſtan v'Boshjim imeni sazheti, inu isvelizhanſku, h'Boshji zhaſti, dokonjati (Trubar, 1564)
Krepitev rabe izraza zakonska zveza v primerjavi z zakon in zakonski stan v 20. stoletju nam lahko ilustrira razmerje rabe zvez z glagoli na portalu dLib (zadetki iz leta 1900) in v korpusu sodobnega knjižnega jezika Gigafida.
Dlib (1900)
stopiti v zakon 14
skleniti zakon 55
stopiti v zakonsko zvezo 1
skleniti zakonsko zvezo 4
stopiti v zakonski stan 7
Gigafida
stopiti v zakon 99
stopiti v zakonsko zvezo 15
skleniti zakon 68
skleniti zakonsko zvezo 761
stopiti v zakonski stan 125
Za pomen ‘zakonec’ sta bila v 16. stoletju uveljavljena zakonik in ustrezni feminativ zakonica (navedena tudi pri Pleteršniku), pri Svetokriškem konec 17. stoletja pa najdemo v tem pomenu posamostaljeno rabljeni pridevnik zakonski ali zvezi zakonski mož in zakonska žena, ki so izpričani tudi v slovarjih iz 18. stoletja (Kastelec-Vorenc, Hipolit, Pohlin); posamostaljeno rabo najdemo v korpusu IMP vse do konca prve svetovne vojne in tudi v Glonarjevem slovarju iz leta 1936.
Kadar zakonska doživita 50 let in obhajata spomin svoje poroke v sredi svojih otrok in vnukov (Zgodnja Danica, 1869)
Tudi s svojim možem — bil mi je součenec — je živela v resnično srečnem zakonu.
Zakonska sicer nista imela velikega premoženja, v obilju pa sta imela, kar sta za življenje potrebovala*. (Tavčar, 1917)
zakonski moz, otrok (v zakonu spočet), par, jarem; zakonska hči, žena, postelja; zakonski (drug); zakonski (ljudje): zakonci (Glonar, 1936)
Sodobni izraz zakonec je v Korpusu IMP izpričan šele leta 1835, pred tem pa ga najdemo v vzhodnoštajerski različici knjižnega jezika pri Dajnku (1826). Pogosteje se začne rabiti šele v osemdesetih letih 19. stoletja.
Enakoizraznost dveh pridevnikov zakonski je slovenska posebnost
Slovenščina med slovanskimi jeziki izstopa po tem, da uporablja besedo zakon za enakoizraznici:
a) ‘z zakonom urejena zveza dveh oseb’
b) ‘splošno veljaven pravni predpis’.
Prav zaradi te enakoizraznosti se lahko tudi pridevnik zakonski nanaša bodisi na zakonsko zvezo bodisi na predpise. V ostalih slovanskih jezikih ustreznice slovenskega pridevnika zakonski v pomenu poročenosti niso enakoizrazne s pridevnikom, ki se povezujejo s pravnimi predpisi.
Izrazi za zakonsko zvezo v drugih slovanskih jezikih so lahko:
a) samostalniki, ki označujejo ‘zvezo dveh oseb’, npr. polj. małżeństwo, češ. manželství;
b) besedne zveze, ki dobesedno pomenijo poročno skupnost, npr. hrv. bračna zajednica, čeprav v štokavskih jezikih (npr. hrvaščini, srbščini) obstaja tudi pravni izraz zakonska zajednica, ki je veliko redkejši kot bračna zajednica in označuje 'uradno registrirano zakonsko zvezo';
c) besedne zveze, ki dobesedno označujejo poročno zvezo, npr. polj. związek małżeński, ukr. šljubnyj sojuz, rus. bračnyj sojuz.
Te zveze so strukturno podobne slovenski besedni zvezi zakonska skupnost, vendar je enakoizraznost dveh pridevnikov zakonski med slovanskimi jeziki slovenska posebnost. Njen razvoj je pravni zgodovinar Sergij Vilfan razlagal s pravno naravo zakonske zveze in vplivom stare visoke nemščine: »Nekdanji, gotovo zelo zgodnji preskok zakona od 'lex' na 'matrimonium', od zakonske norme na zakonsko zvezo, je posledica predstave, da se s poroko sklepa pravno razmerje, ki je torej pod varstvom prava, zakona. Enako predstavo najdemo v stari visoki nemščini, kjer ēwa, ēa pomeni prav tako oboje, normo in zvezo.« (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, str. 396).
Vpliv nemščine na z zakonsko zvezo povezanim izrazoslovjem lahko opazimo še v 19. stoletju, kjer slovenske zveze s pridevnikoma zakonski in poročni (oz. starejše ženitni) odražajo nemško razmerje med Ehe- in Heirats-. Tako v nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860 najdemo zveze ženitno pismo (Heirathsbrief; starejši izraz za današnji Heiratsurkunde, ki pomeni 'poročni list'), ženitna pogodba (Heirathsvertrag) in zakonska zveza (Ehebund), zakonski stan (Ehestand), zakonska pogodba (Ehevertrag).
Zanimivo je, da ta slovar kot ustreznico za nemški heirathen ne navaja glagola poročiti se (čeprav glagol poročiti najdemo v tem pomenu že v 16. stoletju in pri Svetokriškem), ampak zakon skleniti, v zakon stopiti, oženiti se, ženiti se, vzeti ktero; omožiti se, možiti se, udati se, vzeti koga (za moža). Tudi Pleteršnik več kot 30 let pozneje v slovensko-nemškem slovarju pri poročiti ta pomen navaja na zadnjem mestu.
Alenka Jelovšek, Mladen Uhlik (julij 2026)
