Vprašanje:
V dolgi sagi o slovenskih ženskih priimkih me zanima zlasti to, ali Pravopis 8.0, ki je sedaj v fazi »revizije«, pregleda pripomb javne razprave, kakor koli spreminja rabo slovenskih ženskih priimkov.
Če da – kakšni so vaši argumenti za te spremembe? Ali ni moteče, da se pojavljajo tudi stavki, kot: Evroposlanci iz Slovenije so zaslišanje Kos ocenili različno?
Kako svetujete v takih primerih?
Odgovor:
Ne. Pravopis 8.0 ne spreminja ustaljene rabe ženskih priimkov tipa Kovač, Dolenc, temveč jo le natančneje opiše in zameji.
V pravilih je izhodiščno zapisano, da so ženska osebna imena dvodelna, sestavljena iz rojstnega imena kot jedra in priimka kot desnega prilastka. Pri najpogostejšem tipu je zveza ženskega imena in priimka neujemalna: rojstno ime se sklanja po prvi ženski sklanjatvi, priimek pa po ničti ženski sklanjatvi, tj. se ne sklanja z glasovno in pisno izraženimi končnicami. Primeri:
Vida Jeraj, rod. Vide Jeraj;
Alja Tkačev, rod. Alje Tkačev;
Karla Bulovec Mrak, rod. Karle Bulovec Mrak.
Enako velja tudi za tuje priimke, npr. Olga Tokarczuk, rod. Olge Tokarczuk; Olivia de Havilland, rod. Olivie de Havilland.
Posebej je opozorjeno, da v besedilih zaradi težnje po stavčnem ujemanju in ujemanju slovničnega spola z naravnim spolom ob uradnem priimku ženske osebe uporabljamo tudi rojstno ime ali poklicni, vljudnostni oziroma akademski naziv, npr.:
besedilo Alme Karlin,
besedilo je napisala Alma Karlin,
fotografije popotnice Karlin.
Tudi slovarski del tega ne razširja, temveč prej zoži: pri rabi priimka brez imena pojasnjuje, da je taka oblika navadno ob ženskem imenu ali samostalniku v vlogi poklicnega, vljudnostnega oziroma akademskega naziva.
Zato pri priimkih tipa Kovač, Dolenc ostaja osnovno pravilo: ob ženskem imenu se priimek ne sklanja, npr. Ana Kovač, rod. Ane Kovač, Maja Dolenc, rod. Maje Dolenc. Kadar je zaradi jasnosti, ujemanja ali sloga potrebno, pa lahko ob priimku uporabimo ime ali ustrezen naziv: profesorica Kovač, direktorica Dolenc, dr. Kovač, gospa Dolenc.
V POSEBNOSTIH Pravopis 8.0 obravnava predvsem primere, ki od tega splošnega vzorca odstopajo:
(1) Priimke ženskih oseb na -a je mogoče sklanjati tudi po prvi ženski sklanjatvi, zlasti kadar se priimek glasi enako kot občna beseda ženskega spola ali gre za pogosto rabljeno znano ime, npr. Ivana Kobilca, rod. Ivane Kobilca/Kobilce; Gina Lollobrigida, rod. Gine Lollobrigida/Lollobrigide. Sicer pa je táko sklanjanje ženskih priimkov stilno zaznamovano: z Alenko Žagar Slana, redko Slano; s Karmen Kenda-Jež, redko Kendo-Jež.
(2) Pravopis 8.0 pojasnjuje tudi neuradne pridevniške oblike, nastale iz priimka.
V preteklosti, zlasti pa po drugi svetovni vojni so bile te pogostejše zlasti med umetnicami, npr. Mila Kačičeva, Mira Danilova, Mira Pucova. Spodbujali so jih slovanski zgledi, po drugi svetovni vojni zlasti sovjetski.
V sedemdesetih in osemdesetih letih so pridevniške oblike postale zgolj še stilistično pomagalo, da se ne ponavlja imena in priimka, in kadar bi se priimek pojavil v skladenjskem položaju, v katerem bi pričakovali neimenovalniško obliko, npr. izraženi rodilnik: roman Ilke Vašte – roman Vaštetove.
V sodobni rabi so te oblike sprejete neenotno: del jezikovne skupnosti jih redno uporablja zlasti v položajih, ko bi raba zgolj priimka povzročila nejasnost ali nerazumevanje, torej kot besedilno pomagalo (zmaga Garnbretove). Drugi del pa jih dojema kot stilno zaznamovane, zastarele ali družbeno manj sprejemljive. Zato se v rabi medijev širi tudi samostojna raba uradnih oblik priimka – brez imena ali naziva, ki je ni spodbudilo jezikoslovje, temveč se je pojavila spontano. Ta je v nekaterih družbenih skupinah sprejeta z odporom.
Raba »golih« oblik je lahko povsem nedvoumna, kadar gre za navedke v znanstvenih besedilih (Kakor navaja Pogorelec (1982), vezniki prehajajo tudi v druge besedne vrste), rabo pri naštevanju (Opomin so prejeli poslanci in poslanke Novak, Kralj, Trebušak) in v imenovalniku osebka (Besedilo je napisala Karlin).
Če ustvarja dvoumne skladenjske položaje, taka rabi oteži razumevanje in ni primerna za knjižni jezik, zato lektorji navadno svetujejo ustreznejše zgradbe, kot so npr.:
namesto: Evroposlanci iz Slovenije so zaslišanje Kos ocenili različno >>> Evroposlanci iz Slovenije so zaslišanje Marte Kos ocenili različno, Evroposlanci iz Slovenije so zaslišanje komisarke Kos ocenili različno.
namesto: Trener in serviser Tomšič je Maj Mlakar >>> Trener in serviser Nike Tomšič je Maj Mlakar, Trener in serviser smučarke Tomšič je Maj Mlakar
Vešč uporabnik knjižnega jezika izbira jezikovna sredstva ustrezno položajem. Podobno kot za priimke velja tudi za kratice – če ne moremo zagotoviti nedvoumne interpretacije, jih izpišemo:
namesto: DS DZ predlaga v sprejem zakone, a nima pravice odločanja >>> Državni svet Državnemu zboru predlaga v sprejem zakone, vendar nima pravice odločanja.
Trditev, da je Pravopis 8.0 kakor koli posegel v ustaljene navade, je torej neustrezna in dokazljivo napačna. Je pa tudi sodobno pravopisje zadržano do kodificiranja slovanskih pridevniških oblik, saj to niso uradne oblike slovenskih priimkov in dokler država ne sprejme odločbe o njihovi uradni rabi, jih ni mogoče zapovedovati ali vsiljevati.
Več o ženskih priimkih in njihovem umeščanju v sklanjatve samostalnikov ženskega spola po konverziji, je sicer mogoče prebrati v razpravah jezikoslovcev starejše generacije:
Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja. 1982. Str. 48–49.
Orešnik, Janez. "O desnem prilastku v slovenščini." Jezik in slovstvo, letnik 30. številka 7/8 (1985) str. 242–243.
O tem, zakaj in kdaj so ženski priimki v slovenščini postali enaki moškim pa v odgovorih Jezikovne svetovalnice:
Ženski priimki in izbira sklanjatve
Naslavljanje oseb ženskega spola
Helena Dobrovoljc (junij 2026)
