×

Kategorije

  • 1 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Imam par vprašanj iz letošnje pole. Upam da mi boste lahko pomagali. Ali se ime Tomo v orodniku napiše s Tomotom ali s Tomom? Kako se imenuje prebivalec Prage in kako Laškega? Kako v etimološkem slovarju izvemo, iz kje je prevzeta določena beseda? Ali se pri komentarju kot obliki neumetnostnega besedila uključita kraj in datum ali ne? Odgovor: Moško ime Tomo se sklanja enako kot druga moška imena, ki se končajo na nenaglašeni samoglasnik -o (npr. Marko, Silvo, Beno, Janko), in sicer brez podaljšave osnove s t: Tomo, rodilnik Toma, orodnik s Tomom (tako še Marko, rodilnik Marka, orodnik z Markom). Podaljševanje s t je pogovorno. Informacija o sklanjanju imen je zapisana v pravopisnem slovarju, v katerem je s krožcem ob obliki Tomota opozorjeno, da je oblika nepravilna. Prebivalec Prage je Pražan. Prebivalec Laškega pa je lahko Laščan, če imate v mislih kraj na Celjskem, ali pa Lah, če imate v mislih staro ime za Italijo. Informacijo o prebivalskih imenih lahko prav tako poiščete v pravopisnem slovarju: Praga, Laško (kraj), Laško (Italija), Poznamo več etimoloških slovarjev, v Slovenskem etimološkem slovarju je informacija o prevzetosti besede zapisana v razlagalnem delu slovarskega sestavka. Slovar je vključen na portal Fran, prikaz se v knjižni izdaji razlikuje od spletnega prikaza na Franu, vsebina slovarske informacije pa se ne razlikuje. Za besedo prfoks iz slovarskega sestavka tako izvemo, da je prevzeta iz nemščine, kar nam pove oznaka prevzeto iz nem. [image: 1685622324253-knjiga.png] Slika 1: Slovarski sestavek iz Slovenskega etimološkega slovarja v knjižni obliki [image: 1685622631167-fran.png] Slika 2: Slovarski sestavek iz Slovenskega etimološkega slovarja na portalu Fran Kraj in datum nista sestavini komentarja kot besedilne vrste. Komentar vsebuje naslov, ime avtorja, besedilo komentarja pa je členjeno na tri dele: uvod, jedro in zaključek. Manca Černivec (junij 2023)
  • 0 Teme
    0 Objave
    Ni novih objav.
  • 227 Teme
    455 Objave
    ModeratorM
    https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/umetnointeligencna-pismenost
  • 17 Teme
    14 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima mu utemeljitev naslednjega zapisa - gre za naslova poglavij v knjigi s teološko vsebino: Jožef, učitelj male poti Jožef vzgojitelj Zakaj je v prvem primeru vejica zapisana, v drugem pa ne? Je tak zapis sploh ustrezen ali bi morala tudi v drugem primeru biti vejica? Odgovor: Delno ste na vprašanje odgovorili že sami z izrazoma, uporabljenima v naslovu vprašanja. V prvem primeru (Jožef, učitelj male poti) gre res za pristavek. Zanj je značilno, da se nanaša na isti nanosnik kot beseda oz. zveza, ob kateri stoji. Vsebinsko gre za perifrazo, torej opis izhodiščnega pojma (osebe, pojava ...), pri katerem so izpostavljene za ta pojem (osebo, pojav ...) bistvene stvari. V vašem primeru je kot bistvo izpostavljeno to, da je Jožef (očitno prepoznavno) učitelj male poti. Take perifraze se lahko čez čas in s stalno besedilno rabo tudi osamosvojijo: za leva tako vsi vemo, da je kralj živali, za Finsko, da je dežela tisočerih jezer, za film, da je sedma umetnost, ipd. Lahko pa so seveda perifraze vezane le na posamezno besedilo ali njegov del, v katerem se z njihovo rabo lahko tudi izognemo ponavljanju in jih uporabimo kot enoumno nadomestilo za izhodiščni izraz. Zvezo učitelj male poti lahko v vašem beseidlu po tem, ko jo uvedete, torej uporabljate tudi samostojno. V drugem primeru pa je samostalnik vzgojitelj ob imenu Jožef njegov desni prilastek, ki ima vlogo natančnejše določitve ali oženja pomena jedra. Podobne so zveze zdravnik otolog, sodnik porotnik, država članica. Zveza Jožef vzgojitelj je pomensko torej ožja od zgolj imena Jožef, saj izpostavlja njegov "vzgojiteljski" vidik. Zato samo samostalnika vzgojitelj v besedilu tudi ne moremo uporabljati kot enoumno sopomenko zveze Jožef vzgojitelj -- kot lahko storimo v prvem primeru s perifrazo v pristavku. Vejica v tem primeru torej ni ustrezna, kot tudi ne katero drugo ločilo. Če bi denimo vmes uporabili pomišljaj (Jožef -- vzgojitelj), bi s tem spet spremenili pomen, saj bi lahko to, kar mu sledi, razumeli kvečjemu kot pojasnilo (nekako kot 'Jožef, in sicer vzgojitelj'). Tina Lengar Verovnik (februar 2021)
  • 377 Teme
    383 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Spoštovani, nestični vezaj se piše v tistih zemljepisnih imenih, ki so dvojna in kjer se oba dela sklanjata, torej: v Šmarju - Sapu, vendar ne v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer se sklanja samo del za vezajem. Do tu vse jasno. Kaj pa v zvezah, ko gre tudi za dvojno ime, pa se sestavini ne sklanjata, npr. Občina Miren - Kostanjevica? Ne rabi se v Mirnu - Kostanjevici, temveč vedno v Občini Miren - Kostanjevica, sklanja se samo prvi del besedne zveze. Enako je v primerih: Šolski center Slovenske Konjice - Zreče in Krajevna skupnost Čežarji - Pobegi. Odgovor: Tudi imena, ki jih navajate, imajo v desnem prilastku dvojno ime, katerega dela sta povezana z nestičnim vezajem, seveda pa se, prav zaradi prilastkovnega položaja, prilastek ob jedru nikoli ne sklanja oz. ostaja v imenovalniku. Nestični vezaj res ni posrečeno ločilo. Uvedli so ga v SP 2001 po mnogih poskusih z drugimi ločili (s stičnim pomišljajem, stičnim vezajem ipd.), da bi pokazali, da je prva sestavina umetno narejenega »dvojnega imena« sklonljiva. Razlog za njegovo uvedbo je sklonljivost prve sestavine v imenu, ki pa je ne moremo »izpodbijati« s tem, da so nekatera dvojna imena v položaju desnega prilastka (in zato jih ne sklanjamo), druga pa v vlogi jedra. Saj je tudi Šmarje - Sap ime krajevne skupnosti. Poleg tega se imena, ki jih navajate, uporabljajo v neprilastkovni vlogi (Prvi bodo dediščino začeli obnavljati v Mirnu - Kostanjevici.), nekatera sicer redko (krajani Čežarjev - Pobegov). Ne smemo pa v to skupino prištevati tistih stvarnih imen, pri katerih bi izpust ene od sestavin okrnil formalno obliko imena (Šolski center Slovenske Konjice - Zreče). Po trenutni kodifikaciji (SP 2001) je vezaj v zapisu povsod nestičen. Mnogi odzivi na to ločilo pa so spodbudili tudi skupino, ki se ukvarja s prenovo pravopisnih pravil Pravopis 8.0, da se je (po obsežnejšem pregledu gradiva in pisnih praks) odločila, da bo v letošnji javni razpravi (jeseni 2025) predlagala uvedbo navadnega (stičnega) vezaja. S tem bo vezaj ostal samo stično ločilo, poenoteni pa bosta skupini dvojnih poimenovanj (tip klepar-krovec) in dvojnih imen (Šmarje-Sap). S tem bi prišli do enotnih zapisov tudi v imenih, ki jih navajate: Občina Miren-Kostanjevica in Krajevna skupnost Čežarji-Pobegi. Urška Vranjek Ošlak, Tina Lengar Verovnik, Helena Dobrovoljc (september 2025)
  • 297 Teme
    297 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Od kod izvira izraz molino, ki označuje debelejše surovo bombažno platno? Odgovor: Nimamo povsem zanesljivega odgovora na to vprašanje, zdi pa se verjetno, da gre izvorno za italijansko besedo molino 'mlin', in sicer s posredovanjem avstrijske nemščine, kjer so predvsem v gledališču z različico italijanske besede – mollino – poimenovali grobo platno, ki se uporablja v gledališču. Vreče za moko so bile iz tega ali podobnega grobega platna. Vir: https://www.tuchler.net/at/produkte/textilien-folien-effektmaterialien/mollinos-nessel-shirtings.html Simona Klemenčič (april 2025) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  • 150 Teme
    128 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zakaj pišemo svatba in ne svadba? Odgovor: Pri pisanju slovenskih besed spreminjanje glasov – najpogosteje ob tvorbi novih besed (na morfemskem šivu ob stiku podstave in pripone), ki jih slišimo, le izjemoma tudi zapisujemo. Razlog za to je odločitev, da bo pravopisno načelo slovenskih besed etimološko načelo (glas-: glasba, glasbilo, svat-: svatba, svatje) in ne fonetično. Premene nezvočnikov po zvenečnosti so tiste premene, ki jih v slovenščini zapisu ne označujemo. Nezvočniki so zveneči (k p s š t č c f h) ali nezveneči (g b z ž d). Pojav, ko se v sklopu dveh zvenečnostno različnih nezvočnikov prvi prilagodi (priliči) drugemu, imenujemo »prilikovanje po zvenečnosti«; prilikovanja ne poznajo vsi jeziki. V slovenščini ga dobro slišimo, a ga v pisavi ne zaznamujemo, npr. pri: prilagoditvi nezvenečega nezvočnika zvenečemu, npr. pred pripono -ba: svatba [svádba], glasba [glázba], enačba [enádžba], izvršba [izvəržba]; prilagoditvi zvenečega nezvočnika nezvenečemu, npr. pred priponama -ka: snežka [snéška] ali -ski: arabski [arápski], dobski [dópski] ipd. Pojav lahko povzroča zapisovalne zadrege tudi pri netvorjenih besedah. Npr. beseda gozd se konča na zveneči nezvočnik, ki v slovenščini na koncu besede postane nezveneč (se razzveneči). Temu se prilagodi pred njim stoječi zveneči nezvočnik z, zato gozd izgovorimo [gòst/góst]. V rodilniku, ko dodamo končnico -a, d ni več v končnem položaju (zato se ne razzveneči), obliko pa izgovorimo tako, kot jo zapišemo: gozda [gózda]. Helena Dobrovoljc (september 2025)
  • 136 Teme
    136 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Kakšna je razlika med pomenoma besed »določiti« in »ugotoviti«? Kateri zapis je ustreznejši? "Učenec določi največji skupni delitelj dveh naravnih števil." ali "Učenec ugotovi največji skupni delitelj dveh naravnih števil." Ali na enak način tvorimo poved, če uporabimo eno oz. drugo besedo? Ali bi morali v primeru, če bi želeli uporabiti glagol »ugotoviti«, zapis oblikovati tako: "Učenec ugotovi, katero število je največji skupni delitelj dveh naravnih števil."? Odgovor: Glagol določiti je v zgornjem primeru uporabljen v 2. pomenu besede glede na SSKJ2 (enako že SSKJ), in sicer 'na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir', glagol ugotoviti pa je v istem slovarju razložen kot 'z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev'. Pri omenjenih primerih gre za drobne pomenske odtenke, pri katerih se zdi, da glagol določiti zahteva tudi izkazano ugotovitev, glagol ugotoviti pa preverja zgolj miselni proces, ki ni nujno tudi (ustno ali pisno) izkazan. V daljši različici vaše povedi se pomen glagola ugotoviti ne spremeni. Kateri od zapisov povedi je ustreznejši, je odvisno od namena, za katerega jih boste uporabili. Če predvidevamo, da gre za namen učnega načrta, menimo, da so vse tri povedi ustrezne. Mija Michelizza (september 2025)
  • 63 Teme
    63 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Prosim, če mi lahko odogvorite na naslednja vprašanja. Kaj pomeni kvalifikator stil. (stilno) pri besednem geslu? Če pomeni stilno isto kot narečno, zakaj pri nekaterih besedah piše stilno pri drugih narečno? Zanima me tudi pomen kvalifikatorja ekspresivno. Primer: nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) Odgovor: Tipologija kvalifikatorjev in drugih slovarskih oznak ter njihov pomen in raba v slovarju SSKJ2 so razloženi v Uvodu v členih § 96–159. O kvalifikatorju stil. (stilno) v členu § 122 izvemo, da »stoji v glavi ali zaglavju slovarskega sestavka pred dvojnico, ki je v knjižnem jeziku stilno obarvana; nadomešča torej enega od stilno-zvrstnih kvalifikatorjev.« Stilno-zvrstni kvalifikatorji v SSKJ2 so: bibl. (biblijsko), knjiž. (ozkoknjižno), pesn. (pesniško), pisar. (pisarniško), publ. (publicistično), vznes. (vzneseno), nar. (narečno), otr. (otroško), pog. (pogovorno), nižje pog. (nižje pogovorno) in žarg. (žargonsko). Kvalifikator stil. torej ne zaznamuje nujno narečnih dvojnic, te zaznamuje kvalifikator nar., ko je jezikovna enota rabljena v več narečjih ali narečnih skupinah, oz. kombinacija nar. in kvalifikatorskega pojasnila, ki natančneje določa prostor rabe, npr. nar. primorsko botega. Kvalifikator stil. prinaša uporabniku informacijo, da jezikovna enota ni nevtralna, temveč značilna zlasti za določena besedila na kakem področju, določeno jezikovno zvrst ali jezikovno različico, zato je v splošni knjižni rabi opazna in lahko deluje nenavadno. Izbira jezikovne enote, označene s kvalifikatorjem stil., torej sproža stilni učinek, ki pa ni v tolikšni meri določljiv, kot je pri jezikovnih enotah, ki so okvalificirane z ostalimi stilno-zvrstnimi kvalifikatorji. V vašem primeru – nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) – je povedna primerjava s pravopisnim slovarjem, v katerem je dvojnica nájdel -dla označena s kvalifikatorjem pokr. (pokrajinsko pogovorno), kar kaže, da je vzrok za kvalifikator stil. v SSKJ2 najverjetneje prostorska zaznamovanost dvojnice. Razlog, da je dvojnica v SSKJ2 in SP različno označena, sta različna nabora kvalifikatorjev in drugih oznak, ki ju slovarja uporabljata (v SSKJ2 kvalifikatorja pokr. ni). O kvalifikatorjih v SP si lahko preberete v Pravilih v paragrafih § 1059–1067. Kvalifikator ekspr. (ekspresivno) je v Uvodu SSKJ2 v členu § 144 razložen kot »Poudarjeno prenesena raba ali čustveno obarvana beseda, pomen ali zveza«. S tem kvalifikatorjem so torej označene jezikovne enote, ki kažejo na govorčevo vrednotenje oz. subjektiven odnos do povedanega, najpogosteje gre za rabo besed v metaforičnih pomenih. Pri tem kvalifikator označuje širši spekter vrednotenja med (čustveno) naklonjenostjo in nenaklonjenostjo ali namero uporabnika izraziti kaj na presenetljiv, opazen, slikovit način. Med t. i. ekspresivnimi kvalifikatorji (evfem. (evfemistično), iron. (ironično), ljubk. (ljubkovalno), nizko, slabš. (slabšalno), šalj. (šaljivo), vulg. (vulgarno)) je najsplošnejši, v slovarju pa uporabljen tudi, ko vrste ekspresivnosti ni mogoče natančneje določiti. Duša Divjak Race (julij 2024)
  • 1 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Kakšen je izvor »govorjenja na fanta« v nekaterih krajih na Gorenjskem? Odgovor: Govorjenje na fanta in oblikovanje moških oblik ženskih imen (Rezǝk je šel 'Rezka je šla') ni pojav, ki bi bil značilen le za Gorenjsko, čeprav je res, da ga najpogosteje pripisujemo krajem v okolici Bleda in Bohinja ter Mojstrane. Pojav so jezikoslovci opazili tudi v predelih bliže Ljubljani (govori severno od Kamnika, torej od osrednjeslovenskega trikotnika), dialektologa Tine Logar in Zinka Zorko pa sta ga opazila tudi na Goričkem in v Porabju ter Vzhodnih Halozah. Več o tem pojavu in opis značilnosti govorjenja na fanta si je mogoče prebrati v razpravi Marje Bešter v zborniku Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture iz leta 1998 v prispevku z naslovom: »Govorjenje na fanta« v gorenjskem narečju. Izvor govorjenja na fanta ni jasen. Avtorica prispevka omenja nekaj ljudskih razlag (želja po možatosti, prevzemanje moške identitete pri obrambi pred Turki, pomanjkanje moških), hkrati pa pojasnjuje, da pojava dialektologi izvorno niso pojasnili. Slednje navaja tudi Donald Reindl v monografiji Language in Contact: German and Slovenian (2008: 73). Znano je le, da ga ne morejo pripisati vplivu tujega jezika, vsaj za gorenjščino ne, medtem ko je porabsko različico mogoče pripisati madžarskim vplivom, kot pravi Tine Logar v prispevkih k dialektologiji Goričkega (1996). Naj omenim še dva poskusa razlage: Marja Bešter v prispevku povezuje govorjenje na fanta s tako imenovano maskulinizacijo nevter v gorenjskem narečju. Gre za pojav, ko samostalnikom srednjega spola pripišemo lastnosti moškega spola, npr. jabolko je padlo > jabuk je padu, okno je odprto > okǝn je odprt, jajce je spečeno > jajc je spečen. Ker po slovanski tradiciji nedoraslim osebam pripisujemo srednji spol (tele, žrebe, dekle), je mogoče govorjenje na fanta pripisati tudi »možačenju« mlajših ženskih oseb, ki so slovnično srednjega spola (dekle je šlo > deklǝč je šu). Vendar pa ostaja v tem primeru nepojasnjeno govorjenje na fanta pri starejših ženskah. Reindl v že omenjeni monografiji podaja razlago, da bi pojav lahko povezali z onikanjem (Mama so mi rekli ...), ko je za osebo ženskega spola pod vplivom nemščine kot odraz spoštljivosti uporabljena množinska oblika, saj se z moško obliko izrazita bodisi moški bodisi ženski spol. Onikanje se je kot ogovorna oblika v stoletjih opustilo tako med ljudmi kot v knjižnem jeziku, tudi jezikoslovci so ga kot odraz nemškega vpliva preganjali. Jezikoslovci torej ugibajo, ali ni morda za vse spole univerzalna glagolska oblika moškega spola (mama so rekli ...) ohranila spol tudi potem, ko je onikanje že izginilo, tudi pri edninskih oblikah ženskega spola (Mick je rekel ...). Po objavi odgovora smo prejeli tudi odzive bralcev naše svetovalnice, ki jih objavljamo v nadaljevanju: I. Kako daleč sega v resnici govorjenje na fanta? Bralka svetovalnice Alenka Župančič nam je sporočila, da se govor na fanta uresničuje prav v vseh govornih položajih, saj ženske iz okolice Bleda celo za ženske specifične situacije interpretirajo v moških jezikovnih oblikah, npr. »Ko sem rodil …«. II. Akademik Janez Orešnik k odgovoru dodaja še pojasnilo, da je pojav govorjenja na fanta razširjen tudi v južnopoljskih narečjih in da ga tam štejejo za povezanega z moškimi oblikami ženskih krstnih imen. Zaradi oblik kot Mick naj bi se pri ženskah uveljavilo ujemanje z moškim spolom. Zakaj imajo in imamo oblike kot Mick, pa ni znano. Pojav je velika dragocenost, ki jo je treba gojiti. Govorke, ki govorijo na fanta, naj bodo na to ponosne. Šola tega pojava ne sme dajati v nič. Helena Dobrovoljc (september 2015)
  • 699 Teme
    683 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pozdravljeni, zanima me, katera rešitev je pravilna: Bill Gates, Klaus Schwab in Yuval Noah Harari prodajajo umetno inteligenco na agresiven način, Musk pa na neagresiven. Bill Gates, Klaus Schwab in Yuval Noah Harari prodajajo umetno inteligenco na agresiven način, Musk pa na neagresivnega. Hvala. Odgovor: V položajih, ko je samostalniško jedro pridevniške zveze v enem stavku, pridevnik z izpuščenim samostalniškim jedrom pa v drugem, je treba uporabiti t. i. navezovalni tožilnik, o katerem smo v svetovalnici že pisali v teh odgovorih: Sklon pridevnika v povedni rabi (2) Sklon pridevnika v oziralniškem odvisniku: navezovalni tožilnik Sklon pridevnika v povedni rabi Navezovalni tožilnik in sklon pridevnika Pravilno je torej: Bill Gates, Klaus Schwab in Yuval Noah Harari prodajajo umetno inteligenco na agresiven način, Musk pa na neagresivnega. Urška Vranjek Ošlak (september 2025)
  • 278 Teme
    278 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Spoštovani! Imam težavo pri razlagi pomena glagola poznati. Kako naj tujcu, ki se uči slovenščino, razložim razliko med glagoloma znati in poznati. Najlepša hvala! Odgovor: Natančne razlage vseh pomenov obeh glagolov v SSKJ2 si lahko preberete na Franu (www.fran.si), nekoliko poenostavljene pa tudi na Frančku (www.franček.si.) Pri razumevanju pomenskih razlik med glagoloma je nezanemarljiv tudi podatek o prvem jeziku vašega učenca oz. učenke oz. drugih jezikih, ki jih ta zna. V grobem namreč nekateri jeziki med tema dvema glagoloma razlikujejo, npr. italijanščina sapere : conoscere in francoščina savoir : connaître, drugi sploh ne, npr. angleščina to know (s približkom to be aquainted, familiar with). Pri iskanju teh pomenov po različnih jezikih si lahko pomagate tudi s portalom Franja (www.franja.si). V ozir velja vzeti tudi dejstvo, da se je glagol poznati najverjetneje s predpono po… za 'izražanje nastopa stanja, pridobitve lastnosti' razvil iz glagola znati, torej je poznavanje posledica znanja. Vsekakor pa je med znati in poznati minimalna pomenska razlika, saj ko nekaj znamo, to navadno tudi dobro poznamo (ne pa nujno). Znamo namreč tudi s tvarino nekaj narediti, jo ubesediti, npr. znam vlogo (na pamet), znam besedilo (napisati, interpretirati), poznamo pa poleg oseb predvsem tvarino samo, postopek izdelave ipd., torej vemo, kdo/kaj to je, npr. poznam vlogo (glavnega igralca), poznam (avtorsko) besedilo, kar lepo kažejo pomenske razlage obeh glagolov oz. njihova hierarhija. Po razlagi v SSKJ2 je pri glagolu znati najbolj razširjen nezaznamovan pomen 'imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti', npr. znati abecedo, poštevanko, pesem, vlogo, besedilo oz. v podpomenu 'biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja', npr. znati matematiko, slovnico. Torej znati KAJ (to, kar se uči, študira in je vtisnjeno v zavest, spomin / dejstva, podatke z določenega strokovnega področja) povedati, uporabiti. V drugem nezaznamovanem pomenu se navadno uporablja z nedoločnikom, in sicer v pomenu 'biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost, npr. zna brati, kuhati, plesati, popravljati stroje, v podpomenih pa tudi 'biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje', npr. zna govoriti, pisati, odgovoriti na vprašanje in 'biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti', npr. zna se obvladati, potrpeti, varčevati, se uveljaviti, prepričati, torej znati NEDOLOČNIK (KAJ). Vsi preostali pomeni tega glagola so zaznamovani. Pri glagolu poznati prevladuje pomen 'vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga', npr. nihče ga ne pozna, ali me še poznaš, ni poznal ne očeta ne matere, torej poznati KOGA. Nezaznamovan je tudi drugi pomen, delno pomensko prekriven s prvim pomenom glagola znati, ki je v SSKJ 2 razložen kot 'vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim' (pri znati gre za dejstva, podatke s kakega strokovnega področja, kar je tu v podpomenu), npr. poznati geslo, pot, pravila, oz. njegov podpomen 'imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari, področju' (o čem), npr. poznati svojo stroko, moderno glasbo, evropsko književnost, pri čemer pa ni nikjer poudarjena oziroma izpostavljena raba. Do prekrivnosti prihaja torej med prvim podpomenom glagola znati, tj. 'biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja' in drugim pomenom glagola poznati, pri čemer je 2. pomen glagola znati bolj uporabnostno naravnan, torej tudi 'biti sposoben povedati, uporabiti' in konkreten, torej 'biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja', medtem ko je drugi pomen glagola poznati bolj splošen, torej zgolj 'vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim'. Razlika je lepo razvidna iz naslednjih dveh primerov: (1) znati vlogo/besedilo na pamet 'imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti' PROTI poznati vlogo/besedilo 'vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim' (2) znati slovnico nekega jezika 'biti seznanjen s slovnico, poznati pravila ipd., predvsem pa dejstva in podatke znati tudi ustrezno uporabljati in jih posredovati dalje' PROTI poznati slovnico nekega jezika 'biti seznanjen s slovnico, poznati pravila ipd.' Ključna razlika je v odtenkih, kaj želimo poudariti. Zgolj poznavanje, tj. védenje o nečem, seznanjenost s čim (poznati), ali dejansko znanje, ki vključuje tako védenje o nečem, seznanjenost s čim kot tudi prenos v prakso (znati). Ali če povemo s SSKJ-jem: poznavanje 'vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju' ali znanje kot 'celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem' oz. v podpomenu 'celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti' ali 'z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede' oziroma v podpomenih 'seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja' ali 'izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost'. Nataša Gliha Komac (september 2025)
  • 1k Teme
    1k Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pozdravljeni, zanima me kako je s pisanjem velike začetnice pri nazivih v podpisih na koncu dopisov. Konkretneje, ko imamo dva ali več podpisnikov. Pri uradnih dopisih imamo običajno dva podpisnika, na levi strani tistega, ki je dokument pripravil; na desni pa njegovo vodjo oz. nadrejenega. Ali v takem primeru naziv, ki je v lastni povedi, pri obeh podpisnikih napišemo z veliko začetnico in ga obravnavamo kot svojo lastno poved (pastavek). Hvala za odgovor. Odgovor: Tako je, ime in priimek z nazivom vsakega od podpisnikov (v lastnih vrsticah ali na levi in desni strani) zapišemo z veliko začetnico, saj ju razumemo kot ločeni povedi brez končnega ločila, npr.: Mag. Janez Novak Dr. Marija Horvat podpis in žig podpis in žig Vodja pisarne Direktorica (mag.) Janez Novak (dr.) Marija Horvat podpis in žig podpis in žig Pri tem je privzeto, da se je zadnja poved dopisa končala s končnim ločilom, sicer bi pričakovali malo začetnico. O tem smo v Jezikovni svetovalnici že pisali, npr. v odgovorih: Pisanje začetnice pri nazivih Začetnica pri pisanju nazivov (mag., dr.) pred imenom in priimkom Znanstveni nazivi na štampiljki, vizitki ali tabli Urška Vranjek Ošlak (september 2025)
  • 26 Teme
    24 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pozdravljeni, v okviru priprave strokovnih in podpornih gradiv za prijavitelje in pogodbenike se srečujemo z vprašanjem ustrezne terminološke rabe nekaterih ključnih izrazov v slovenščini, ki se pojavljajo v prečni prednostni nalogi programa Erasmus+. V angleškem izvirniku je prednostna naloga poimenovana: participation in democratic life, common values and civic engagement. V uradnem slovenskem prevodu vodnika za prijavitelje je ta naslov preveden kot: udeležba v demokratičnem življenju, skupne vrednote in državljansko udejstvovanje. Participation: participacija ali udeležba Zanima nas, ali je z vidika sodobne rabe slovenskega jezika ter ob podpori znanstvene in strokovne literature ustrezneje uporabiti izraz participacija namesto udeležba, kadar želimo poudariti: aktivno in zavestno vključevanje z vplivom na družbene in demokratične procese, pomen soodločanja, soupravljanja in opolnomočenja posameznikov, konceptualno bogatejši pomen, ki presega zgolj prisotnost ali formalno sodelovanje. Bi bilo torej v tem kontekstu, tudi glede na prevod izrazov v sorodnih strateških dokumentih EU in strokovni rabi v slovenskem prostoru, priporočljivo uporabiti izraz participacija, saj tudi bolj ustreza vsebini in ciljem Erasmus+? Zahvaljujemo se vam za vaš nasvet in smernice, ki nam bo v pomoč pri zagotavljanju terminološko usklajenih in pomensko ustreznih prevodov ter strokovne podpore prijaviteljem in pogodbenikov programa Erasmus+. Odgovor: V slovenščini navadno spodbujamo uporabo domačih besed namesto prevzetih, kadar je to mogoče, vendar tega ne bi smeli početi brez premisleka, zlasti v specializiranem kontekstu, kot je vaš. Zmotilo vas je prevajanje angleške besede participation s slovensko ustreznico udeležba, saj se vam zdi, da slovenska ustreznica ne zajema vseh pomenskih vidikov in odtenkov angleškega izvirnika. Izrazne možnosti, ki jih ponuja slovenščina, so naslednje: angleško besedo participation je mogoče prevajati kot (aktivna) udeležba, udeleženost, (aktivno) sodelovanje, participacija, udejstvovanje itd. V povsem splošnem smislu so te besede (skoraj) sopomenske oz. imajo zelo podobne pomene (iz SSKJ2, samo relevantni pomeni): udeléžba -e ž (ẹ̑) (1) dejstvo, da se kdo česa udeleži: od njegove udeležbe je marsikaj odvisno; odpovedati svojo udeležbo; udeležba seje / udeležba na volitvah udeležíti se -ím se dov., tudi udeléži se; udeléžil se (ī í) biti eden od osebkov kake dejavnosti: pogreba se je udeležilo veliko ljudi; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti udeležênost in udeléženost -i ž (é; ẹ̑) dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen: dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju; udeleženost v pogovoru, ustvarjanju / udeleženost pri družbenem dogajanju sodelovánje -a s (ȃ) glagolnik od sodelovati: sodelováti -újem nedov. (á ȗ) (2) skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu: navesti vse, ki so sodelovali pri knjigi; sodeloval je pri projektu / podjetje je sodelovalo pri gradnji plinovoda / sodeluje pri pevskem zboru je član pevskega zbora; v komisijah sodeluje širok krog občanov vanje je vključen; sodeluje v domačih in tujih revijah objavlja v njih svoje prispevke // skupaj z drugimi biti aktivno udeležen pri kakem dogodku: sodelovati na natečaju, velesejmu; sodelovati v akciji za čisto okolje / sodelovati na razstavi razstavljati / zaslišali so vse, ki so sodelovali pri pretepu / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati participácija -e ž (á) knjiž. udeležba, sodelovanje: participacija delavcev pri odločanju; participacija med občinami za pospeševanje kulturnih dejavnosti; participacija in udejstvovanje ljudi v prostem času / ob participaciji občine bodo obnovili spomenik participírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. udeleževati se, sodelovati: delavec neposredno participira v svoji delovni organizaciji; pri prostovoljnem delu so participirali vsi občani udejstvovánje -a s (ȃ) glagolnik od udejstvovati se: udejstvováti se -újem se nedov. (á ȗ) biti dejaven na določenem področju: kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju politično, družbeno delovati; udejstvovati se kot športnik biti športnik Iz pomenskih opisov je mogoče razbrati, da je pri nekaterih besedah bolj v ospredju aktivnost, dejavnost delovanja (podčrtano) kot pri drugih; najslabša izbira se zdi beseda udeležba (ki je sicer v slovenskih besedilih močno vezana na tematiko volitev), kar pa bi lahko izboljšali z uporabo pridevnika: aktivna udeležba. Strokovni viri s podobnih področij, kot je vaše, kažejo, da je mogoče angleško besedo participation v pomenu, ko želimo izpostaviti dejavno in zavestno delovanje posameznika, prevajati takole: TERMIS (Terminološka podatkovna zbirka odnosov z javnostmi): participacija, udejstvovanje IATE: udeležba, udejstvovanje, participacija, sodelovanje Beseda participacija je torej ena od izraznih možnosti, vendar pa ni edina. Glede na rabo v stroki in podobnih dokumentih EU bi enako utemeljeno lahko uporabili tudi izraza (aktivna) udeležba in (aktivno) udejstvovanje, od katerih pa se drugi v opisu prednostne naloge že pojavlja. Predlagamo torej takole (predlogi v krepkem tisku so enakovredni): angl.: participation in democratic life, common values and civic engagement slov.: aktivna udeležba / participacija / aktivno sodelovanje v demokratičnem življenju, skupne vrednote in državljansko udejstvovanje Urška Vranjek Ošlak (september 2025)
  • 441 Teme
    435 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pozdravljeni, zanima me, katera oblika je prava: Upodobitve zunajzemeljskih bitij, ki so jih Sumerci in druge prastare kulture upodabljali/upodabljale kot kače, ptice in ribe. Hvala in lep pozdrav. Odgovor: O ujemanju sestavljenega osebka s povedkom smo v svetovalnici že večkrat pisali, odgovore lahko najdete na portalu Fran. Osnovni pravili, ki se ju držimo, kadar je v povedi uporabljen priredno zloženi osebek, sta naslednji (o tem in o odstopanjih od teh pravil lahko več preberete v Toporišičevi slovnici, 2000: 608–610): število glagolske oblike se ravna po številu osebka, kar pomeni da je ob priredno zloženem osebku glagolska oblika v dvojini ali množini (glede na število priredno zloženih jeder); če so priredno zložena jedra osebka različnih spolov, je glagolska oblika v moškem spolu, v množini pa se lahko ravna tudi po spolu najbližjega samostalnika. Iz tega sledi, da je vaš primer mogoče pravilno zapisati na dva načina, pri čemer mora biti glagol v množini (saj sta tudi obe jedri v množini), spol glagola pa se lahko ravna po celoti (moški spol) ali po bližini (ženski spol): upodobitve zunajzemeljskih bitij, ki so jih Sumerci in druge prastare kulture upodabljali/upodabljale kot kače, ptice in ribe Urška Vranjek Ošlak (september 2025)
  • 46 Teme
    46 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Ali so lastniki podjetij, katerih imena (firma) niso v skladu z Zakonom o javni rabi slovenščine (npr. Cacao, Woop!, Fetiche Patisserie), za to oglobljeni? Oziroma kako je sploh mogoče registrirati podjetje z imenom, ki ni v skladu z Zakonom o javni rabi slovenščine? Odgovor: V slovenščini je mogoče registrirati podjetje s slovenskim imenom in t. i. domišljijskim imenom, kar pomeni, da je ime izmišljeno, npr. Bilibon, Hrušav, Pasbur, a ni zapisano s tujimi črkami. Izjema, ki dovoljuje rabo tujih besed, je večdenonativno ime, ki označuje tudi ime znamke (Woop!), ali pa gre za tujega družbenika z uveljavljeno znamko/imenom (z neke vrste slovensko »podružnico«). Katere so okoliščine pri imenih, kot je Fetiche Patisserie, nam ni znano, je pa to vprašanje za Službo za slovenski jezik, ki deluje pri Ministrstvu za kulturo, nekaj odgovorov na podobna vprašanja pa je mogoče najti tudi na portalu Jezikovna Slovenija. Helena Dobrovoljc (junij 2024)
  • 53 Teme
    53 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Pred kratkim sem prebral jezikovni priročnik Kje pa vas jezik žuli, v katerem je omenjeno, da ni slogovnega priročnika za slovenski knjižni jezik, in me zanima, kaj naj bi bilo najbližje takemu priročniku. Sicer poznam Gradišnikove priročnike in Sršenov Jezik naš vsakdanji, vendar so te, kolikor razumem, zastareli in preveč puristični. Ali se morda prirpavlja kak slogovni priročnik? Opravičujem se, če to vprašanje ni primerno za Jezikovno svetovalnico, vendar ne vem, kje drugje bi se lahko pozanimal o tem. Odgovor: Slogovni priročnik razumemo kot priročnik za določeno skupino uporabnikov, ki prinaša smernice za pripravo določenega tipa besedil. Poznamo različne priročnike o slogu, npr. Slogovni priročnik za Wikipedijo; Medinstitucionalni slogovni priročnik Urada za publikacije Evropske unije, katerega naloga je jezikovno poenotiti dokumente, ki jih izdajajo evropske ustanove« ... (Uvod); o Nomotehničnih smernicah slovenske vladne službe pove že sama opredelitev termina nomotehnika (= veda o metodičnih, strukturnih in jezikovnih vidikih pripravljanja besedila pravnih predpisov, vir: Pravni terminološki slovar); Praktični spisovnik Mirana Hladnika, profesorja na ljubljanski slovenistiki, ki je pripravil smernice za študente, »ki ne vedo prav, kako oblikovati referat, seminarsko ali diplomsko nalogo«. Vsi ti priročniki prinašajo torej navodila za pisanje določenih vrst besedil, pri čemer se glede slovničnih in pravopisnih pravil najpogosteje sklicujejo kar na osrednje splošne priročnike – pravopisna pravila oz. na slovnice in slovarje. V jezikoslovju pa si slogovni ali še bolje – stilistični – priročnik predstavljamo tudi kot priročnik z napotki glede ustreznih jezikovnih izbir. Tudi tu je interpretacij več: npr. v izdajah SSKJ iz let 1971 in 2014 najdemo stilne oznake, ki nam sporočajo, v kateri stilni plasti je raba tako označene besede najbolj nevtralna, npr. pogovorna (smajli), žargonska (broker), gl. Uvod v SSKJ 2 (2014). Pomoč pri piljenju sloga pa je tudi drugačna. V obdobju druge polovice 20. stoletje se je s širjenjem števila pišočih začela pojavljati tudi skladenjska raznolikost, ki je bila pogosto povezana z dobesednim prevajanjem iz tujih jezikov. Z njo so se ukvarjali zlasti prevajalci, kot je Janez Gradišnik, ki so opozarjali na pleonazme, nelogičnosti, vdiranje prvin pogovornega jezika. Gradišnik je izdal več samostojnih monografij (Slovenščina za Slovence, 1967; Slovenščina za vsakogar, 1974 in druge), v katerih je opozarjal na primer na naslednje tipe spodrsljajev: na rabo leksike pod vplivom srbskega ali hrvaškega jezika (pristati, pristajati namesto sprejeti; nerazlikovanje med ustaviti in zaustaviti ter razborit in srborit) in ruskega jezika (svatba je sovpadla z … namesto poročil se je v času …); na neustrezno rabo delnih sopomenk (nasprotje in protislovje; vodnik in vodič; prispevati k čemu – vplivati na kaj; zakaj in čemu); na nepotrebno (?) prevzemanje novih besed (tetrapak, trim, kontejner > zabojnik); na skladenjske dvojnice in nerodnosti (uspeh Mišiča namesto Mišičev uspeh; temu ni tako; dobro sta se ujemala drug z drugim > bolje: dobro sta se ujemala) … Po Gradišniku so se pri označevanju od slovenščine oddaljenih skladenjskih in leksikalnih posebnosti zgledovali tudi pri SSKJ, v katerem so označene bodisi z oznako neustaljeno ali publicistično, npr. zahvaljujóč se -a -e: poslovili so se, zahvaljujoč se drug drugemu ● publ. zmagali so, zahvaljujoč se dobri igri v drugem delu tekme zaradi dobre igre (Več o tem tudi pri Černivec 2024.) V tem obdobju so zlasti lektorske službe v časopisnih hišah oblikovale svoje stilistične smernice, v katerih so se pojavljale najpogostejše napake piscev in so bile namenjene predvsem hitri pripravi besedila za javno objavo. Javno objavljenih priročnikov tega tipa ni bilo veliko, zato je za dober vpogled v jezikovne navade tistega časa dobro poznati priročnik Janeza Sršena Jezik naš vsakdanji (več izdaj, npr. 1998), ki sledi Gradišniku, a je pri tem manj utemeljevalen, delo je bliže priročnemu slovarčku (celo brusu) s kratkimi usmeritvami k ustreznemu zapisu (salata > solata, tretinski > tretjinski; baklja > bakla), izbiri leksike (šank > točilna miza; napram > do, proti, press center > tiskovno središče) in zgradbe (izven smrtne nevarnosti > zunaj smrtne nevarnosti; v kolikor > če; v mesecu januarju > januarja; v poletnem času > poleti; začeti s čim > začeti kaj; a ga bi > a bi ga …). Po prelomu tisočletja se je poučevanje o jezikovni kulturi ob zavesti, da jezik ni ogrožen »od zunaj«, umaknilo v ozadje. Sčasoma osrednje slovenistične ustanove šolanja slovenistov, bodočih lektorjev, niso usmerjale v poznavanje tovrstnih priročnikov. Razlog za to je tudi v tem, da vseh prepovedi slovnično ni bilo mogoče vedno označiti za napačne in utemeljiti, saj so bile motivirane predvsem s tujejezičnimi vplivi in vdiranjem pogovornih prvin v knjižni jezik, kar je oboje postalo neizogibno in hkrati tudi odraz jezikovne »živosti«, da je le sledilo prilagoditvi na pisno-govorni ravni. Tako je sodobnih priročnikov, namenjenih »brušenju« slovenščine, malo, med njimi je npr. delo Aleksandre Kocmut Pravipis (2012), s podnaslovom »zbirka pogostih pravopisnih kavljev z nekaj napotki za brskanje po e-slovarjih«, a stilističnega priročnika, ki bi ga pripravili različni lektorji in ki bi s historične ali raziskovalne perspektive prikazoval, kaj se je v drugem ali tretjem desetletju 21. stoletja v slovenščini popravljalo v besedilih, katere popravke so lektorji npr. dosledno uresničevali in katerih ne, (še) nimamo. Helena Dobrovoljc (julij 2025)
  • 45 Teme
    45 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Ko smo v srednji šoli govorili o besedilnih vrstah, smo rekli, da je obvestilo besedilo, v katerem sporočevalec sporoča, da se nekaj dogaja/da se bo zgodilo (torej govori o sedanjosti/prihodnosti). Zanima me, ali sta obvestilo in sporočilo sopomenki ali ne (Ko me pokličejo, vas obvestim/vam sporočim.). V glavi imam, da sporočim uporabimo, ko se govori o preteklem dogodku, npr. Sporočam vam, da je včeraj izginil pes pri sosedu. Odgovor: Splošni razlagalni slovar SSKJ2 (enako že SSKJ) obvestilo v krovnem pomenu razloži kot 'kar se o določeni stvari pove, sporoči', sporočilo pa kot 'kar se o določeni stvari sporoči', kar kaže na to, da gre za samostalnika, ki sta pomensko zelo blizu, pri čemer pa ima sporočilo tudi dva pomena, ki ju obvestilo ne pozna. Zlasti opozarjamo na drugi pomen, ki se navadno uporablja s prilastkom 'kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo', npr. idejno, moralno sporočilo filma, romana, saj gre za pojem, ki ga pri pouku slovenščine pogosto srečujemo. V slovenščini lahko glagola sporočiti in obvestiti (enako tudi nedovršna glagola sporočati in obveščati) uporabljamo za podajanje preteklih, sedanjih in prihodnjih dogodkov, o čemer se lahko hitro prepričate npr. s pomočjo besedilnega korpusa Gigafida 2.0. Kar se tiče besedilne vrste obvestila, je morda res malce bolj običajno, da obveščamo o sedanjih ali prihodnjih dogodkih, nikakor pa ne samo to – ob polletju npr. šolarji domov prinesejo obvestilo o zaključenih ocenah, tudi obvestila redarstva se nanašajo (tudi) na pretekle dogodke ipd. Korpusno gradivo (analiza korpusa Gigafida s pomočjo funkcije Sketch diff) kaže, da je besede sporočilo v splošni rabi dvakrat toliko kot besede obvestilo, pri čemer je raba s pridevniki poslano, prejeto, skopo, pisno in uradno pri obeh dokaj primerljiva, s pridevniki predhodno, poprejšnje, vnaprejšnje in zbrano pa se uporablja skoraj vedno obvestilo. Pri sporočilu izstopa raba zvez tekstovno, elektronsko, neželeno in kratko sporočilo, ki so povezane z elektronskim komuniciranjem, pa tudi reklamno, propagandno, oglasno in večpredstavno sporočilo, pri katerih gre za različna medijska sporočila. Čeprav besedi sporočilo in obvestilo pogosto dojemamo kot sopomenki, kar se nakazuje tudi v Slovarju sopomenk sodobne slovenščine, pa se lahko v sobesedilu – kot smo videli – ena ali druga izključno vežeta s posameznimi pridevniki, pa tudi glagoli (npr. prenesti sporočilo, zbirati obvestila) ali samostalniki (npr. sporočilo upanja, obvestilo redarstva). Besedi sporočilo in obvestilo sta torej v splošni rabi pomensko blizu, v terminološki rabi pa je sporočilo nadpomenka (po Toporišiču je sporočilo rezultat sporočanja), obvestilo pa posebna besedilna vrsta oz. posebna vrsta sporočila. V Toporišič-Gjurinovi knjigi »Slovenska zvrstna besedila« (1979) so obvestila opisana kot posebna skupina besedil, ki jih delita na osmrtnice zahvale koristnostna obvestila (o dežurnem zdravniku, tečajnih listah ...) interesna nereklamna obvestila (o tečajih, gledališki spored, radijski spored ...) (pol)reklame programi kolofoni vremenski in padavinski podatki mali oglasi Primer iz knjige: [image: 1687901835509-0ac283c6-6a17-481f-9951-4f7a8f1b2cef-image.png] Mija Michelizza, Helena Dobrovoljc (julij 2023)
  • 24 Teme
    8 Objave
    Urška Vranjek OšlakU
    Vprašanje: Najprej bi se vam zahvalila za odgovor na moje vprašanje, ki je bilo objavljeno pod »Opisi slik v filmih oziroma videoposnetkih«. Se opravičujem, ker sem bila malo nejasna, zato še enkrat zastavljam vprašanje, kakšne so začetnice (ali je z malo ali z veliko) v spodaj omenjenih primerih. Kot 1. sem mislila na to, da je v videoposnetku na sliki samo napis arhivski posnetek. Se pravi, da na tisti sliki ni naslova ali podnaslova. (A je potem arhivski posnetek z malo ali veliko začetnico?) Kot 2. se v dokumentarcu pojavi slika z rjavim medvedom in tam piše: (R)javi medved (H)abitat: Arktični ocean (se pravi, to je v drugi vrstici) Kot 3. imamo na primer nekega zdravnika in spodaj piše: (D)r. Samuel Breznik (R)ojen: 14. 2. 1967 Univerzitetni klinični center Ljubljana Kot 4. primer pa navajam diagram kroženja vode. Na diagramu so glede na sliko razporejene ustrezne besede, kot so na primer: (f)otosinteza, (d)ušik v tleh, (o)gljik v rastlinah, (d)ihanje, (b)akterije … Ker se Univerzitetni klinični center Ljubljana in Arktični ocean pišejo z veliko začetnico, sem dala v oklepaj samo črke občnih imen, saj me zanima, ali bi črke v oklepaju pisali z veliko ali malo začetnico. Odgovor: Kot je bilo že odgovorjeno ob vašem prvem vprašanju Opisi slik v filmih oziroma videoposnetkih, je pri napisih, ki jih navajate, začetek napisa zapisan z veliko začetnico: Arhivski posnetek Rjavi medved Habitat: Arktični ocean Dr. Samuel Breznik Rojen: 14. 2. 1967 Univerzitetni klinični center Ljubljana Edino pri diagramu, na katerem so napisi najverjetneje razporejeni v skladu z narisano predlogo, je mogoče uporabiti veliko ali malo začetnico: Diagram kroženja vode f/Fotosinteza, d/Dušik v tleh, o/Ogljik v rastlinah, d/Dihanje, b/Bakterije … Preberite tudi odgovor: Kako zapisati napis pod sliko? [image: 1661417172118-22dca95a-ff78-4809-9a81-a7fefab1606d-image.png] (Vir: http://ucenjedaljavo.splet.arnes.si/files/2020/03/NIT-Kako-kroži-voda-v-naravi.pdf) Helena Dobrovoljc (september 2022)
  • 2 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanima me, ali je pri zapisu sloganov dovoljeno tolikšno odstopanje od jezikovne norme kot na primer pri ključnikih (#vednoskupaj). Na primer, ali je mogoče slogan Vedno skupaj zapisati kot VednoSkupaj in VEDNOSKUPAJ. Odgovor: Odgovor na vaše vprašanje je odvisen od tega, ali imate v mislih zapisovanje slogana v slogovno nezaznamovanem besedilu ali pa njegovo zapisovanje v oglaševalnem besedilu oziroma njegovo (grafično) oblikovanje v logotip. Meja med slogani in logotipi je namreč pogosto tanka, saj so logotipi vizualne prezentacije, ki pa so lahko po obliki tudi besedila (ob simbolih, znakih ipd.). V prvem primeru, ko bi denimo o tem, kar simbolizira vaš slogan, poročali v novinarskem besedilu, bi ga zapisali brez posebnega oblikovanja, tj. Vedno skupaj. S tem sicer izgubimo grafično poudarjenost bistva sporočila (kar – predvidevam – simbolizira zapis brez presledka), a namen objektivnega sporočanja je bistveno drugačen od namena oglaševalnih besedil, ki so praviloma večkodna in delujejo na več ravneh hkrati. Podobno bi tudi slogan I feel Slovenia v tovrstnem besedilu zapisali točno tako, pa čeprav je v logotipu (kjer je zapisan z velikimi črkami v dveh barvah) na drugi ravni mogoče prepoznati še I feel love. Pri grafičnem oblikovanju imen znamk, akcij, storitev, podjetij ... se njihovi ustvarjalci pogosto odločijo za poigravanje z velikimi in malimi črkami ter drugimi pisnimi znamenji, npr. Za-misli, Sk(ad skladov, s!mobil. Pri tem tudi ne upoštevajo nujno pravopisnih načel, na primer pravila, da zapisujemo lastna imena z veliko začetnico. V prenovljenih pravopisnih pravilih Pravopisa 8.0 v poglavju Velika in mala začetnica ugotavljamo tudi, da je "/r/aba male začetnice namesto velike in velike začetnice sredi besede /.../ povezana z željo po opaznosti poimenovanja in stiliziranju, zlasti v oglasnih besedilih (EasyJet, sLOVEnija, JezikOvnoTehnološki Abonma – JOTA)" (člen 139, slogovni napotek). Po podobni logiki lahko tudi pri oblikovanju vašega slogana v logotip "kršite" pravopisno načelo, da med posameznimi besedami v povedi naredimo presledek. Oba predlagana zapisa (pa še kakšen tretji) sta v tem smislu sprejemljiva, v VednoSkupaj je že na prvi pogled lažje razbrati, za kateri besedi gre, pri VEDNOSKUPAJ pa je povezanost le še močneje simbolizirana. Naj omenim, da oglaševanje kljub vsemu zapisanemu vendarle ni povsem razbremenjeno vseh normativnih načel. V sloganih, ki vsebujejo vejico (oziroma bi jo morali), njeno umanjkanje naslovniki prepoznamo kot odstop od pravopisne norme. To se je pokazalo tako pri nekdanjem sloganu NLB Vem zakaj (ustrezno: Vem, zakaj), sloganu DM Kupujem tam kjer nekaj veljam (ki ga je podjetje naknadno na spletni strani popravilo v Kupujem tam, kjer nekaj veljam) kot tudi pri nedavno kritiziranem sloganu Greva punca v južne kraje (namesto Greva, punca, v južne kraje). Ta je naslovnike zmotil kljub temu, da naslov istoimenske pesmi vejic dejansko nima – a gre pri tem za prenos med žanri, pri čemer je treba biti posebej pozoren, kot sem nakazala že v drugem odstavku. Tina Lengar Verovnik (marec 2023)
  • 1 Teme
    1 Objave
    ModeratorM
    Vprašanje: Zanimivo se mi zdi, da so znotraj Evrope tudi ugrofinski jeziki, obkroženi z germanskimi in/ali slovanskimi jeziki. Madžarska je recimo zanimiva. Kot nek 'otok' sredi Evrope, kjer govorijo ugrofinski jezik. Kako to, da tam ne govorijo recimo germanskega ali slovanskega jezika? Odgovor: Slovanski in germanski jeziki predstavljajo dve od vej indoevropske jezikovne družine. Pred prihodom govorcev teh dveh jezikovnih vej je bila v začetku historičnega časa (s tem imamo v mislih čas od začetka pisnih virov naprej) jezikovna podoba Evrope precej drugačna: od bolj znanih indoevropskih jezikov so se govorili jeziki keltske in nato italske veje (latinščina) ter grščina. Jezikovna podoba tega dela Evrope se je bistveno spremenila v času propada Rimskega cesarstva in po njem. Najprej so slabitev moči Rimljanov izkoristili Germani, ki so pritisnili na jug s področij svoje starejše poselitve, za njimi pa z vzhoda Slovani. Ti so prišli na manj poseljena ali delno izpraznjena področja, kjer so se naselili. Načrtno pokristjanjevanje teh ljudstev pa je povzročilo spet nove premike: formalno pokristjanjeni Nemci so se lotili pokristjanjevanja Slovanov, vzporedno pa so si Slovane poskušali tudi politično podrediti. Velikomoravska država je za obrambo proti Frankovski državi sklepala zavezništva, kjer jih lahko in pri tem se je (kot po nekaterih virih tudi frankovska stran) leta 862 za pomoč obrnila tudi na Madžare, ki so se že pred tem v kontekstu pozne selitve ljudstev pomikali iz svoje pradomovine na zahod proti Karpatom in tudi že vpadali na področje Bizanca. Tako so se seznanili s področjem in s politično situacijo, kar jim je omogočilo, da so v naslednjih desetletjih v nekaj valovih zasedli poznejši teritorij. Za začetek srednjeveške Madžarske velja leto 895. Že pred 9. stoletjem so bila madžarska plemena v Panonski nižini (oz. Karpatskem bazenu) v stiku s Slovani, ki so govorili pozno praslovanščino. Tako kot imamo v slovenščini prevzete besede iz germanščine, ki smo jih v več kot tisočletnem obdobju stikov prevzemali v različnih stopnjah razvoja obeh jezikov, ima tudi madžarščina besedje, prevzemano iz slovanskih jezikov od najstarejših stikov med jezikovnima vejama (še v arealih pred njihovo stalno poselitvijo) do danes. Slovanske prevzete besede predstavljajo velik del madžarskega besedja – po nekaterih ocenah skoraj deset odstotkov netvorjenega besedja. Nekaj jasnih zgledov iz najstarejšega časa: bab < *bobъ, déd < *dědъ, mák < *makъ, patak < *potokъ, rák < *rakъ, széna < *sěno, szita < *sito (Vir: Zoltán, András, “Hungarian and Slavic”, v: Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online, Ur. Marc L. Greenberg. Dostopljeno 29. januarja 2021.) Še vedno zelo poučen pregled raziskovanja slovanskih izposojenk v madžarščini je v slovenščini objavil Vilko Novak (Raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini, SRL 19.2, 1971, 167–186). Ko so Madžari prišli na današnje madžarsko ozemlje, so tu naleteli na poljedelce in živinorejce Slovane in si jih podredili, od njih pa so prevzeli zadevno izrazje (in prav tako poimenovanja obrti, dnevov v tednu itd.), ki ga sami do tedaj niso imeli. Seveda so na madžarščino vplivali tudi drugi jeziki. Iz nemščine in latinščine so prevzeli številne izraze z različnih kulturnih področij, ki pa so jih v obdobju purizma začeli preganjati. Simona Klemenčič, Alenka Jelovšek, Peter Weiss (maj 2022) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  • 0 Teme
    0 Objave
    Ni novih objav.