Vprašanje:
Pred kratkim sem prebral jezikovni priročnik Kje pa vas jezik žuli, v katerem je omenjeno, da ni slogovnega priročnika za slovenski knjižni jezik, in me zanima, kaj naj bi bilo najbližje takemu priročniku. Sicer poznam Gradišnikove priročnike in Sršenov Jezik naš vsakdanji, vendar so te, kolikor razumem, zastareli in preveč puristični. Ali se morda prirpavlja kak slogovni priročnik?
Opravičujem se, če to vprašanje ni primerno za Jezikovno svetovalnico, vendar ne vem, kje drugje bi se lahko pozanimal o tem.
Odgovor:
Slogovni priročnik razumemo kot priročnik za določeno skupino uporabnikov, ki prinaša smernice za pripravo določenega tipa besedil.
Poznamo različne priročnike o slogu, npr.
Slogovni priročnik za Wikipedijo;
Medinstitucionalni slogovni priročnik Urada za publikacije Evropske unije, katerega naloga je jezikovno poenotiti dokumente, ki jih izdajajo evropske ustanove« ... (Uvod);
o Nomotehničnih smernicah slovenske vladne službe pove že sama opredelitev termina nomotehnika (= veda o metodičnih, strukturnih in jezikovnih vidikih pripravljanja besedila pravnih predpisov, vir: Pravni terminološki slovar);
Praktični spisovnik Mirana Hladnika, profesorja na ljubljanski slovenistiki, ki je pripravil smernice za študente, »ki ne vedo prav, kako oblikovati referat, seminarsko ali diplomsko nalogo«.
Vsi ti priročniki prinašajo torej navodila za pisanje določenih vrst besedil, pri čemer se glede slovničnih in pravopisnih pravil najpogosteje sklicujejo kar na osrednje splošne priročnike – pravopisna pravila oz. na slovnice in slovarje.
V jezikoslovju pa si slogovni ali še bolje – stilistični – priročnik predstavljamo tudi kot priročnik z napotki glede ustreznih jezikovnih izbir. Tudi tu je interpretacij več: npr. v izdajah SSKJ iz let 1971 in 2014 najdemo stilne oznake, ki nam sporočajo, v kateri stilni plasti je raba tako označene besede najbolj nevtralna, npr. pogovorna (smajli), žargonska (broker), gl. Uvod v SSKJ 2 (2014). Pomoč pri piljenju sloga pa je tudi drugačna. V obdobju druge polovice 20. stoletje se je s širjenjem števila pišočih začela pojavljati tudi skladenjska raznolikost, ki je bila pogosto povezana z dobesednim prevajanjem iz tujih jezikov. Z njo so se ukvarjali zlasti prevajalci, kot je Janez Gradišnik, ki so opozarjali na pleonazme, nelogičnosti, vdiranje prvin pogovornega jezika. Gradišnik je izdal več samostojnih monografij (Slovenščina za Slovence, 1967; Slovenščina za vsakogar, 1974 in druge), v katerih je opozarjal na primer na naslednje tipe spodrsljajev:
na rabo leksike pod vplivom srbskega ali hrvaškega jezika (pristati, pristajati namesto sprejeti; nerazlikovanje med ustaviti in zaustaviti ter razborit in srborit) in ruskega jezika (svatba je sovpadla z … namesto poročil se je v času …);
na neustrezno rabo delnih sopomenk (nasprotje in protislovje; vodnik in vodič; prispevati k čemu – vplivati na kaj; zakaj in čemu);
na nepotrebno (?) prevzemanje novih besed (tetrapak, trim, kontejner > zabojnik);
na skladenjske dvojnice in nerodnosti (uspeh Mišiča namesto Mišičev uspeh; temu ni tako; dobro sta se ujemala drug z drugim > bolje: dobro sta se ujemala) …
Po Gradišniku so se pri označevanju od slovenščine oddaljenih skladenjskih in leksikalnih posebnosti zgledovali tudi pri SSKJ, v katerem so označene bodisi z oznako neustaljeno ali publicistično, npr.
zahvaljujóč se -a -e: poslovili so se, zahvaljujoč se drug drugemu
● publ. zmagali so, zahvaljujoč se dobri igri v drugem delu tekme zaradi dobre igre
(Več o tem tudi pri Černivec 2024.)
V tem obdobju so zlasti lektorske službe v časopisnih hišah oblikovale svoje stilistične smernice, v katerih so se pojavljale najpogostejše napake piscev in so bile namenjene predvsem hitri pripravi besedila za javno objavo. Javno objavljenih priročnikov tega tipa ni bilo veliko, zato je za dober vpogled v jezikovne navade tistega časa dobro poznati priročnik Janeza Sršena Jezik naš vsakdanji (več izdaj, npr. 1998), ki sledi Gradišniku, a je pri tem manj utemeljevalen, delo je bliže priročnemu slovarčku (celo brusu) s kratkimi usmeritvami k ustreznemu zapisu (salata > solata, tretinski > tretjinski; baklja > bakla), izbiri leksike (šank > točilna miza; napram > do, proti, press center > tiskovno središče) in zgradbe (izven smrtne nevarnosti > zunaj smrtne nevarnosti; v kolikor > če; v mesecu januarju > januarja; v poletnem času > poleti; začeti s čim > začeti kaj; a ga bi > a bi ga …).
Po prelomu tisočletja se je poučevanje o jezikovni kulturi ob zavesti, da jezik ni ogrožen »od zunaj«, umaknilo v ozadje. Sčasoma osrednje slovenistične ustanove šolanja slovenistov, bodočih lektorjev, niso usmerjale v poznavanje tovrstnih priročnikov. Razlog za to je tudi v tem, da vseh prepovedi slovnično ni bilo mogoče vedno označiti za napačne in utemeljiti, saj so bile motivirane predvsem s tujejezičnimi vplivi in vdiranjem pogovornih prvin v knjižni jezik, kar je oboje postalo neizogibno in hkrati tudi odraz jezikovne »živosti«, da je le sledilo prilagoditvi na pisno-govorni ravni. Tako je sodobnih priročnikov, namenjenih »brušenju« slovenščine, malo, med njimi je npr. delo Aleksandre Kocmut Pravipis (2012), s podnaslovom »zbirka pogostih pravopisnih kavljev z nekaj napotki za brskanje po e-slovarjih«, a stilističnega priročnika, ki bi ga pripravili različni lektorji in ki bi s historične ali raziskovalne perspektive prikazoval, kaj se je v drugem ali tretjem desetletju 21. stoletja v slovenščini popravljalo v besedilih, katere popravke so lektorji npr. dosledno uresničevali in katerih ne, (še) nimamo.
Helena Dobrovoljc (julij 2025)
