Vprašanje:
Predlog s je alomorf predloga z, njegova variacija. Ali je kakšen konkretnejši razlog za to kot le tradicija / konvencija? Je kakšen razlog, zakaj se ni uveljavil predlog z kot stalno uporabljeni predlog, fonologija pa bi poskrbela za vse ostalo? Kot je to slišati pri predlogu iz (iz dreves, [is] teles).
Odgovor:
Pravilo o zapisovanju predloga s/z je danes normirana konvencija, ki je ni mogoče smiselno utemeljiti v jezikovnem sistemu niti v pravopisnih načelih o (ne)zapisovanju premene po zvenečnosti. Kot ugotavljate, predlog s/z odstopa od drugih predlogov (iz, k, od, čez itn.) po tem, da se njegovi varianti /s/ : /z/ različno zapisujeta, medtem ko se variante drugih predlogov z istovrstno premeno (/iz/ : /is/, /k/ : /g/, /od/ : /ot/ ...) ne zapisujejo različno.
Današnje pravilo izhaja iz časa črkarske pravde v 19. stoletju; tako razlikovanje sicer prvič srečamo že pri Krelju v 16. stoletju, a mu drugi avtorji pri tem niso sledili. Predlog se je zato do 19. stoletja tudi pred nezvenečimi nezvočniki zapisoval s črko s (ta v bohoričici označuje /z/). Dvojni zapis s : z, kot ga poznamo danes, je uvedel Peter Dajnko v svoji slovnici iz leta 1824, nato pa so ga ob opustitvi bohoričice sprejeli tudi drugi slovničarji.
Pravilo o zapisovanju s/z tudi v Dajnkovem sistemu ni skladno s siceršnjimi načeli o (ne)zapisovanju premene po zvenečnosti. Ker Dajnko razlogov za spremembo zapisa tega predloga ni navedel, lahko o njih samo sklepamo. Z uvedbo pravila se je morda odzval na opombe starejših slovničarjev, da se ta predlog v določenih položajih izgovarja nezveneče. Če to drži, je Dajnko v sistem vnesel nedoslednost, saj se v teh položajih dejansko nezveneče izgovarja vsak predlog s končnim zvenečim nezvočnikom. Druga možnost je, da je Dajnko pri odpravi dotedanjega enotnega zapisa predloga sledil etimološkemu načelu; prvotna oblika predloga namreč vsebuje nezveneč s. V tem primeru lahko pravopisno rešitev razumemo kot načelno, a je morala biti kompromisna: etimološki zapis v primerih, kjer se predlog tako izgovarja (npr. s teto), sicer pa zapis dejanske glasovne vrednosti (z bratom, z materjo).
Doslednejša in preprostejša pravopisna rešitev, da bi se ta predlog v vseh položajih pisal enako, po odpravi enotnega zapisa ob opustitvi bohoričice ni imela nikoli več opore v jezikovni rabi; pravilo s/z je zato ostalo del jezikovne norme.
Razlaga
Predlog s/z (v vseh funkcijah tako z orodniško kot z rodilniško vezavo) se piše kot s pred nezvenečimi nezvočniki in kot z v ostalih položajih. Toda tu ne gre le za pravopisno pravilo, saj se predlog tako tudi izgovarja – gre za fonemsko premeno /s/ : /z/. Fonemi so kot jezikovne enote zapisani med poševnicami; njihove premene se razlikujejo od alofonskih premen tipa [x] : [ɣ] (prim. različen izgovor h v zvezah h klopi in h gori).
Fonemska premena za razliko od pisne razlike spada v okvir jezikovnega sistema. Ker se različica /s/ pojavlja v tistih položajih, kjer se različica /z/ ne pojavlja, nasprotno pa velja za različico /z/, gre za t. i. dopolnjujočo razvrstitev (komplementarno distribucijo) morfemskih različic oz. alomorfov tega predloga. Takšna razvrstitev parov nezvenečih in zvenečih nezvočnikov se pojavlja tudi pri drugih morfemih, tako pri predlogih (npr. vaš primer /iz/ dreves : /is/ teles) kot tudi v drugih morfoloških kategorijah slovenskega jezika (npr. sladək : sla/t/ka). Gre za posledico fonotaktičnega pravila (ali omejitve) slovenščine, da se morata stična nezvočnika ujemati po zvenečnosti, pri čemer zvenečnost določa zadnji nezvočnik v nizu. To fonotaktično pravilo je brezizjemno.
Premena po zvenečnosti zaradi delovanja fonotaktičnega pravila je v knjižni slovenščini sicer lahko tudi zapisana (npr. lez-em : les-ti), pogosteje pa ni (npr. glas : glas-ba, k-oga : k-do, zvez-ək : zvež-čič). Predlog s/z je izjemen v tem, da je od vseh predlogov (in vseh besed nasploh) edini, pri katerem se premena po zvenečnosti glede na vzglasje sledeče besede tudi zapisuje, prim.
pred sredo /pret sredo/ = pred božičem /pred božičem/
od snega /ot snega/ = od ledu /od ledu/
iz torte /is torte/ = iz glave /iz glave/
k trti /k trti/ = k drevesu /g drevesu/ itd.
Toda: s teto ≠ z bratom.
Pri tem je bistveno, da je to (samo) pravopisna in ne (tudi) jezikovna posebnost. Z morfološkega vidika imata morfemski različici oz. alomorfa /s/ in /z/ namreč popolnoma enak status kot različici /is/ in /iz/ predloga iz ali /k/ in /g/ predloga k. Razlik pri zapisovanju teh predlogov zato ni mogoče povezovati z značilnostmi jezikovnega sistema, npr. z odsotnostjo zložnika. Prav tako ga ni mogoče povezovati z enočrkovnostjo. Na oboje jasno kaže predlog k, ki tega pravila kljub odsotnosti zložnika in kljub enočrkovnosti ne pozna, prim. k drevesu /g drevesu/.
Ker pravilo ni utemeljeno v sodobnem jezikovnem sistemu niti v sodobnih pravopisnih načelih o (ne)zapisovanju premene po zvenečnosti, je treba njegovo utemeljitev iskati v času njegovega nastanka. Današnje pravilo izhaja iz časa črkarske pravde, in sicer se je pojavilo najprej v dajnčici (Dajnko 1824: 259): sʼ krixa ‘križa’ ≠ zʼ dreva ‘drevesa’, zʼ neba. Dajnkov sistem (ne)zapisovanja premene po zvenečnosti se bistveno ne razlikuje od sodobnega (prim. kʼ deli ‘delu’, pod postelo, ob peneze, od sunca, kda ‘kdaj’, drobtina, gladki, bridki, sladki, moxki ‘moški’, obɥinski ‘občinski’, odkópam, celo lezti, grizti k lezem, grizem, toda iskopani), zato vse zgornje trditve o neutemeljenosti pravila v jezikovnem sistemu oz. v enočrkovnosti predloga ter trditve o neskladju z načeli o (ne)zapisovanju premene po zvenečnosti pri predlogih in širše veljajo tudi že ob Dajnkovi uvedbi pravila.
Pred Dajnkom najdemo skoraj dosledno razlikovanje v zapisu že pri Krelju (Postila slovenska iz 1567; podobno tudi že v Otročji bibliji iz 1566), npr. ſʼ piſmom proti sʼ beſedo. Nedosledno razlikuje tudi varianti predloga iz, bolj dosledno pa varianti pripadajoče glagolske predpone iz- (npr. iſ ſàrca, iſ pota, iſkasati ob is Sàrca, is polia, iskasati, toda is Méſta, is Boga, is Egypta). Kreljevo ločevanje različic /s/ in /z/ v zapisu je drugače kot pri Dajnku mogoče povezati z načelom o upoštevanju premene po zvenečnosti v zapisu, saj je pri Krelju ta večinoma upoštevana, prim. gdo (toda koga), ſlatkò (toda ſladak), Britkò, teſhkò (toda teshak), lahkò (toda lagak), glatkò, niſko. Neupoštevana je le po enkrat v redki, gristi, dosledno pa v primeru ustničnikov: drobtine, ſhibko, sabſton ‘zastonj’, Babſke, pogrebſti. Odstopajo tudi vsi predlogi in glagolske predpone razen ſʼ/sʼ, ſ-/s- in delno iſ/is, iſ-/is-, ki imajo dosledno samo po en zapis (npr. kʼ boiu, od ſtraha, ob ſebe, rastroſili, odkril, podſtopi, obſtala, pres Paſtiria itn.). Za Krelja je torej značilno prepletanje več načel ter večja mera nedoslednosti, zapis predloga s/z pa je mogoče povezati s splošnim načelom o zapisovanju premene po zvenečnosti. Drugače je v Dajnkovem sistemu, ki je preprostejši in bolj dosleden, a je zato neskladnost pravila s/z s siceršnjimi načeli mnogo bolj očitna.
Dajnko sam razlogov za uvedbo tega pravila po našem vedenju ni navedel, zato lahko o njih le sklepamo. Nekateri starejši slovničarji (npr. Gutsman 1777: 4; Šmigoc 1812: 4) so v svojih slovnicah opozarjali na nezveneč izgovor predloga sʼ pred nezvenečimi nezvočniki. Dajnkova uvedba pravila s/z je zato morda odziv nanje, pri čemer je to premeno izrazil v zapisu s : z. Če je bilo pravilo res uvedeno iz tega razloga, je poseg treba označiti za sistemsko nedosleden, saj je rezultat premene po zvenečnosti zdaj zapisan le pri predlogu s/z, ne pa tudi pri ostalih predlogih. Podobno je tudi pri Krelju, kjer se s/z in delno is/iz razlikujeta od vseh ostalih predlogov in glagolskih predpon.
Druga možnost je, da je Dajnko uporabil etimološko načelo in želel ohraniti izvorno obliko predloga. V izhodiščni praslovanski obliki *sъ soglasniku *s sledi polglasnik jor, eden izmed prednikov slovenskega polglasnika, ki je v popraslovanskem obdobju (lahko) izpadel. Po izpadu je soglasnik *s prišel v stik z glasom, ki začenja naslednjo besedo. Če je bil ta glas zveneči nezvočnik, je zaradi zgoraj omenjenega fonotaktičnega pravila prišlo do prehoda *s > *z, npr. *sъ bogom > *z bogom. Takšno stanje ohranja npr. ruščina, kjer se zveneč izgovor pojavlja le pred zvenečim nezvočnikom, npr. с отцом /s atcóm/, с матерью /s mátʼirʼju/, toda с братом /z brátam/. V slovenščini (podobno tudi v nekaterih drugih slovanskih jezikih) je kasneje prišlo do posplošitve zveneče različice z v vse položaje razen v položaj pred nezvenečim nezvočnikom (upoštevajoč fonotaktično pravilo): četvorček *z bratom : *s materjo : *s otrokom : *s teto je torej postal z bratom : z materjo : z otrokom : s teto.
Dajnko je torej pri zapisu predloga s črko s morda sledil etimološkemu načelu, saj bi na podlagi slavističnega znanja lahko poznal prvotno obliko tega predloga, ki se ohranja v drugih slovanskih jezikih. V tem primeru je rešitev načelna, a je morala biti kompromisna: etimološki zapis predloga s črko s pride v poštev le v tistih položajih, kjer se predlog dejansko tako izgovarja (s teto), sicer pa se zapiše po izgovoru (z bratom, z otrokom).
Ne glede na to, ali je Dajnkovo pravilo uvedeno po etimološkem načelu ali gre za odziv na opombe dotedanjih slovničarjev, s čimer je v sistem vnesel nedoslednost, je to pravilo prešlo v splošno rabo in je danes del jezikovne norme.
Miha Sušnik (september 2026)
Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
