Vprašanje: Velikokrat naletim na problem, ko morem zapisati tuje ime ali ga izgovoriti. Večinoma, ko gre za zapis in izgovor imen tujih umetnikov, njihovih del, znamenitostih in podobno. Nekateri zapisi so ustaljeni in ni problem, pri ne toliko znanih, je problem. V katerem priročniku ali slovarju lahko poiščem pomoč? Odgovor: V slovenščini načela glede zapisa in izreke tujih lastnih imen prinaša priročnik z imenom Slovenski pravopis. Zadnji pravopisni priročnik je izšel leta 2001 v knjižni obliki, popravljena izdaja leta 2003 je izšla na zgoščenki, ta elektronska izdaja pa je objavljena tudi na portalu Fran. Pravopis ima dvodelno zasnovo: v pravilih so predstavljena načela za pisanje začetnice, prevzemanje besed in besednih zvez ter preglednice, ki so v pomoč pri prevzemanju iz posameznih jezikov, pravila za stavo ločil in pisnih znamenj ...; v slovarju so pravila konkretno ponazorjena na slovarskih sestavkih. V zadnjih desetletjih je v slovenščini veliko novih besed in imen, zato se oblikujejo dopolnjena in prenovljena pravopisna načela, ki jih spremlja tudi novi pravopisni slovar ePravopis. Podatke o izgovoru in naglasu tujih imen prinašajo tudi boljše enciklopedije, npr. Slovenski veliki leksikon (Mladinska knjiga, 2005) ali Veliki splošni leksikon (DZS 1997). Helena Dobrovoljc (december 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje: Kako razvrstimo po abecednem redu večdelne priimke, ki se začnejo z van/de, pisano z malo začetnico, npr. van den Berg? Odgovor: Abecedna razvrstitev priimkov s predimki ni odvisna od tega, ali so le-ti zapisani z malo ali veliko začetnico, temveč od njihove stičnosti oz. nestičnosti z imenom. O tej zadregi je pred desetletjem pisal Peter Weiss v prispevku z naslovom »Uvrščanje priimkov s predimki v enciklopedična in slovarska dela« (1993/94: Pravopisna premišljanja. Slava. 18–29). Njegova napotila izhajajo iz dveh izhodiščnih misli: imena s predimki delimo na tiste z neločljivim in druge z ločljivim predimkom; pri ugotavljanju, v katero skupino sodi konkretno ime, si pomagamo s svojilnim pridevnikom (Beethovnova simfonija in van Goghovo delo). Kadar svojilni pridevnik vsebuje tudi neločljivi predimek, je treba pri abecedi upoštevati tudi tega. Npr. ime de La Fontainov ima neločljivi predimek (La) in ločljivi predimek (de), kar je razvidno tudi iz svojilega pridevnika La Fontainove basni. Podrobneje o uvrščanju imen v enciklopedična dela po dogovoru s Petrom Weissom navajam glede tega vprašanja obvestilni odstavek njegovega prispevka v celoti. V enciklopedična ipd. ter slovarska dela in sezname se priimki s predimki uvrščajo takole: 1. Stični, in sicer z veliko ali malo začetnico pisani prvotni predimki se štejejo za del priimka: ime Gabriele D'Annunzio se uvršča pod D'Annunzio, Eugen d'Albert pod d'Albert. 2 . Kot začetni del iztočnice se šteje z veliko začetnico pisani nestični predimek (ali prvi z veliko začetnico pisani del večdelnega predimka pred priimkom: ime Ludwig van Beethoven se uvršča pod Beethoven, Vincent van Gogh pod Gogh, Henry van de Velde pod Velde, Jean de La Fontaine pod La Fontaine. 3. Izjemoma se v posebnih slovarjih (npr. v pravopisnem) kot začetni del iztočnice upošteva z malo začetnico pisani predimek, ki ga pri sklanjanju priimka brez rojstnega imenil in pri tvorjenju pridevnika iz priimka ne opuščamo: ime Vincent van Gogh se uvršča pod van Gogh (zaradi van Goghov), Henry van de Velde pod van de Velde (zaradi van de Veldejev), toda Ludwig van Beethoven še vedno pod Beethoven (zaradi močno prevladujočega Beethovnov). Helena Dobrovoljc (januar 2014)

Vprašanje: Prosim, če mi lahko odogvorite na naslednja vprašanja. Kaj pomeni kvalifikator stil. (stilno) pri besednem geslu? Če pomeni stilno isto kot narečno, zakaj pri nekaterih besedah piše stilno pri drugih narečno? Zanima me tudi pomen kvalifikatorja ekspresivno. Primer: nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) Odgovor: Tipologija kvalifikatorjev in drugih slovarskih oznak ter njihov pomen in raba v slovarju SSKJ2 so razloženi v Uvodu v členih § 96–159. O kvalifikatorju stil. (stilno) v členu § 122 izvemo, da »stoji v glavi ali zaglavju slovarskega sestavka pred dvojnico, ki je v knjižnem jeziku stilno obarvana; nadomešča torej enega od stilno-zvrstnih kvalifikatorjev.« Stilno-zvrstni kvalifikatorji v SSKJ2 so: bibl. (biblijsko), knjiž. (ozkoknjižno), pesn. (pesniško), pisar. (pisarniško), publ. (publicistično), vznes. (vzneseno), nar. (narečno), otr. (otroško), pog. (pogovorno), nižje pog. (nižje pogovorno) in žarg. (žargonsko). Kvalifikator stil. torej ne zaznamuje nujno narečnih dvojnic, te zaznamuje kvalifikator nar., ko je jezikovna enota rabljena v več narečjih ali narečnih skupinah, oz. kombinacija nar. in kvalifikatorskega pojasnila, ki natančneje določa prostor rabe, npr. nar. primorsko botega. Kvalifikator stil. prinaša uporabniku informacijo, da jezikovna enota ni nevtralna, temveč značilna zlasti za določena besedila na kakem področju, določeno jezikovno zvrst ali jezikovno različico, zato je v splošni knjižni rabi opazna in lahko deluje nenavadno. Izbira jezikovne enote, označene s kvalifikatorjem stil., torej sproža stilni učinek, ki pa ni v tolikšni meri določljiv, kot je pri jezikovnih enotah, ki so okvalificirane z ostalimi stilno-zvrstnimi kvalifikatorji. V vašem primeru – nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) – je povedna primerjava s pravopisnim slovarjem, v katerem je dvojnica nájdel -dla označena s kvalifikatorjem pokr. (pokrajinsko pogovorno), kar kaže, da je vzrok za kvalifikator stil. v SSKJ2 najverjetneje prostorska zaznamovanost dvojnice. Razlog, da je dvojnica v SSKJ2 in SP različno označena, sta različna nabora kvalifikatorjev in drugih oznak, ki ju slovarja uporabljata (v SSKJ2 kvalifikatorja pokr. ni). O kvalifikatorjih v SP si lahko preberete v Pravilih v paragrafih § 1059–1067. Kvalifikator ekspr. (ekspresivno) je v Uvodu SSKJ2 v členu § 144 razložen kot »Poudarjeno prenesena raba ali čustveno obarvana beseda, pomen ali zveza«. S tem kvalifikatorjem so torej označene jezikovne enote, ki kažejo na govorčevo vrednotenje oz. subjektiven odnos do povedanega, najpogosteje gre za rabo besed v metaforičnih pomenih. Pri tem kvalifikator označuje širši spekter vrednotenja med (čustveno) naklonjenostjo in nenaklonjenostjo ali namero uporabnika izraziti kaj na presenetljiv, opazen, slikovit način. Med t. i. ekspresivnimi kvalifikatorji (evfem. (evfemistično), iron. (ironično), ljubk. (ljubkovalno), nizko, slabš. (slabšalno), šalj. (šaljivo), vulg. (vulgarno)) je najsplošnejši, v slovarju pa uporabljen tudi, ko vrste ekspresivnosti ni mogoče natančneje določiti. Duša Divjak Race (julij 2024)

Vprašanje: Na internetu sem prebirala razna besedila o frazemih in zasledila različno zapisovanje le-teh. Ponekod so se na začetku pojavljala določila kdo/kaj (npr. kdo stati ob strani komu), ponekod pa ne (npr. mlatiti prazno slamo). Ali obstaja kakšno pravilo za zapisovanje omenjenih določil na začetku frazema? Odgovor: Frazemi se v strokovnih prispevkih in (frazeoloških) slovarjih navadno navajajo v osnovni (invariantni) obliki, npr. samostalniški v imenovalniški obliki (npr. stric iz Amerike 'bogat in radodaren človek'), glagolski v nedoločniški obliki (odkriti Ameriko 'odkriti kaj novega') ipd. Kadar frazem take oblike nima, ga prikažemo v obliki, v kateri funkcionira kot frazem (pogosto je to najpogostejša oblika rabe), npr. hočeš nočeš 'izraža podkrepitev nujnosti'. Z zaimenskimi sestavinami, ki jih opažate v zapisu frazemov, označujemo posamezne lastnosti frazemov, povezane z njihovo vključitvijo v besedilo. Pri frazemih, pri katerih je zunanje vezljivostno mesto (= desni delovalnik) besedilno različno zapolnjeno, je to mesto v slovarju praviloma označeno z nedoločnim zaimkom, npr. stati ob strani komu. Frazem mlatiti prazno slamo te zunanje vezljivosti nima. Zaimek kdo oz. kaj na mestu levega delovalnika označuje pomensko omejene kolokacijske lastnosti frazema, povezane s kategorijo človeškosti. Zapis kdo stati ob strani komu nam npr. pove, da se frazem povezuje s samostalniškimi besedami, po katerih se vprašujemo z vprašalnico kdo, npr. prijatelj, mož, partner. Drugačne lastnosti ima npr. frazem pasti v vodo, ki se povezuje s samostalniškimi besedami z vprašalnico kaj, npr. načrt, posel, projekt, kar bi ustrezno označili kot kaj pasti v vodo. Obvestilnost slovarja je vsekakor večja, če so v njem zabeležene omenjene omejitve frazemov, zlasti pa so ti podatki dragoceni v slovarjih za tujce. Področje, ki se ukvarja z vprašanji slovarske podobe frazemov, je frazeografija. Nataša Jakop (maj 2016)

Vprašanje: Zanima me, kateri izraz bi bil najprimernejši za poimenovanje moškega, ki se poklicno ukvarja s prostitucijo. Na Gigafidi sem našla izraze (1) prostitut (286 zadetkov), (2) moška prostitutka (57zadetkov) in (3) prostitutek (21 zadetkov). Avtorica, katere delo lektoriram, je uporabila izraz (4) moški prostitutek. Podoben problem je z moško ustreznico za medicinsko sestro. Odgovor: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika navaja le prostitut. Ta maskulinativ je sistemsko utemeljen in ga potrjuje raba, zato je vsekakor primernejši od dvobesednega poimenovanja moška prostitutka in manjšalniško ter zato rahlo smešno delujočega prostitutek. Naše srednje zdravstvene šole izobražujejo za poklic srednja medicinska sestra oz. srednji zdravstvenik (pred nekaj leti so bili še medicinske tehnice in tehniki), visoke pa za diplomirane medicinske sestre oz. diplomirane zdravstvenike. Marko Snoj (avgust 2014)

Vprašanje: Zanima me, kako je z glagolom privzeti/privzemati. V SP 2001 je imel kvalifikator »neobčevalno«, v najnovejšem SSKJ pa kvečjemu »knjižno«. Kaj kvalifikator »knjižno« sploh hoče povedati? Ali takšno besedo, če nam je všeč, lahko uporabljamo brez slabe vesti? Odgovor: V Uvodu v SSKJ piše, da kvalifikator knjižno označuje »besedo, pomen ali zvezo, ki se rabi zlasti v leposlovnem ali znanstvenem jeziku«. V pogovornem jeziku zveni nenavadno (brižen, celovit, dasi). To ustreza tudi oznaki neobčevalno v SP 2001. Tako označeno besedo seveda lahko uporabite »brez slabe vesti«, če sledimo informaciji v SSKJ, pa se morate zavedati, da bo vašim sogovornikom morda delovala izumetničeno, odtujeno -- odvisno od tega, v katerem okolju jo boste uporabili. Helena Dobrovoljc (marec 2015)

Vprašanje: Zanima me, kako se zgoraj omenjena pogovorna izraza zapišeta pravilno slovensko? V SSKJ-ju sicer najdem glagolnik vijačenje iz glagola vijačiti (šraufati). Torej vem, kako se ta glagol pravilno napiše v nedovršni obliki. Kako pa je z dovršnimi oblikami, kot sta zgornja izraza? Izraza, kot bi ju sam na podlagi nedovršnika poimenoval, odvijačiti in privijačiti nista v SSKJ-ju. Torej, kako je pravilno? Odgovor: Najprej glede opredelitve pravilnega zapisa in pogovornosti Dejstvo, da so izrazi s prevzeto osnovo tipa šraufati, na-od-/pri-/zašraufati (zapisano tudi z v, prim. zašravfati) itd. (neknjižni) pogovorni, še ne pomeni, da niso del slovenščine – znotraj te jezikovne zvrsti ali žargonsko jih je mogoče rabiti in delujejo ustrezno, res pa ne tudi znotraj knjižnega zbornega jezika. Glede nedovršnosti in dovršnosti zgornjih izrazov naj še opozorimo, da zlasti v odnosu šraufati : od-/prišraufati ne gre samo pretežno za vidsko razliko (nedovršnost : dovršnost), temveč tudi pomensko: odšraufati ima dodatno (prislovno prostorsko) pomensko sestavino 'stran, proč', prišraufati pa 'zraven, k čemu'. Kot ugotavljate, je pomen 'pritrjevanja, povezovanja z vijakom' v SSKJ2 zabeležen le pri glagolniku vijačenje, pri glagolu (vijačiti) pa (še) ne. Glede na stanje v jezikovnem gradivu pa se upoštevanju tega pomena ne bo mogel izogniti najnovejši opis glagola vijačiti v eSSKJ, ki je predviden za naslednje leto. V prvem primeru jih [plošče] na podkonstrukcijo vijačimo, v drugem pa kovičimo. Pred časom smo še vso suhomontažo vijačili z vijaki, prostor med podbojem in zidom pa zalagali z izolacijskim materialom. Pri dovršnih sestavljenkah v knjižnem jeziku nezaznamovanega nedovršnega glagola vijačiti prevladuje privijačiti, bistveno slabše je izkazan odvijačiti, minimalno (in večinoma pomensko preneseno) pa navijačiti in zavijačiti. Glede na svojo pogostnost je bil privijačiti uvrščen tudi v SSKJ2 (prim. privijačiti), medtem ko so vse ostale sestavljenke za uvrstitev v splošni razlagalni slovar srednjega obsega zaenkrat preredke – če bo njihova raba narasla, se bodo lahko uvrstile v katerega od rastočih slovarskih priročnikov na portalu Fran (https://fran.si/), najprej predvidoma v Sprotni slovar slovenskega jezika, nato ob zadostni ustaljenosti še v eSSKJ. Kar se tiče tudi pomenske (dodatna prislovna prostorska pomenska sestavina) in ne le pretežno vidske razlike V odnosu vijačiti : od-/privijačiti velja enako kot v zgoraj opisanem odnosu šraufati : od-/prišraufati: je prisotna, medtem ko drugotni nedovršniki, kjer bi bila dodatna prislovna prostorska pomenska sestavina združena z nedovršnostjo (tj. *odvijačevati, *privijačevati), v rabi zaenkrat niso izkazani. V zvezi s tem naj omenimo glagola priviti in odviti, ki take drugotne nedovršnike (privijati, odvijati) imata. Njun pomen sicer res ni vezan samo na 'pritrjevanje z vijakom', pa vendar je ta pomen zlasti pri priviti : privijati ter odviti zastopan dokaj dobro (npr. tako pri priviti kot privijati je zelo tipična kolokacija priviti/privijati vijak, matico; podobno pri odviti odviti vijak, matico) – prim. tudi slovarski opis v SSKJ2 pri priviti, [privijati](https://fran.si/iskanje?View=1&Query=privijati; odviti, odvijati. Domen Krvina, Silvo Torkar (december 2018)

Vprašanje: Veliko se ukvarjam s slovenskim pravopisom oziroma z jezikom na splošno, ker prevajam tuja dela, pa tudi sam pišem in objavljam prozo. Zanima me, kakšna je ženska oblika besede pedofil? V SSKJ je nisem našel. V Novi besedi sem dobil en sam zadetek: s pedofilkami. Odgovor: Kot ste ugotovili že sami, je edina ženska oblika samostalnika pedofil, ki jo najdemo v gradivu pedofilka. Tvorba s priponskim obrazilom -ka je besedotvorno in normativno nevtralna, kar je razvidno iz podobnih izpeljank, npr. v Slovenskem pravopisu 2001: anglofíl, anglofílka bibliofíl, bibliofílka frankofíl, frankofílka germanofíl, germanofílka italofíl, italofílka rusofíl, rusofílka slavjanofíl, slavjanofílka slovanofíl, slovanofílka srbofíl, srbofílka Ali v korpusu Gigafida: modofilka pedofilka filmofilka nekrofilka Besede res še nimamo v SSKJ, bo pa kmalu vidna v Sprotnem slovarju slovenskega jezika na portalu Fran. Helena Dobrovoljc (november 2014)

Vprašanje: V javnosti sem že večkrat zasledil besedo narativ, vendar pa ne vem, kaj besede pomeni, saj pomena besede ne najdem niti na Franu. Zato bi vas prosil, če mi lahko pojasnite, kaj beseda pomeni. Odgovor: Beseda narativ spada v isto besedno družino kot pridevnik narativen in samostalnik narativnost, ki imata slovenski ustreznici pripoveden in pripovednost, enako kot tudi naracija s pomenom 'pripovedovanje, pripoved'. Najdemo jo v Besedišču slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, kjer je še informacija, da je izgovor z naglasom na prvem a, torej nárativ (v aktualni rabi predvidevamo, da gre za naglasnomestno dvojnico, kot npr. apelativ, demonstrativ), vendar ob pripravi prve izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika očitno beseda v rabi ni bila dovolj pogosta, da bi se uvrstila v slovar. Tudi novejši gradivski viri nakazujejo, da se je v splošnih besedilih raba besede narativ povečala v zadnjih letih. Gigafida ima zgolj 18 pojavitev, v novejši Gigafidi 2.0 pa besedo najdemo kar 128-krat. Če si najprej ogledamo vrsto besedil, v katerih so ti primeri uporabljeni, vidimo, da gre v več kot 90 % za besedila z interneta, vendar natančnejši pregled pokaže, da so to večinoma besedila z novičarskih portalov in da gre torej za medijska besedila, kjer se je beseda najbolj uveljavila. Seveda pa je beseda narativ v splošni jezik prišla iz terminologije. Pogosto se uporablja v različnih družboslovnih in humanističnih vedah, vendar pa se zdi, da v strokah ni pravega konsenza v zvezi z rabo termina, kot lahko razberemo npr. iz pisanja sociologa dr. Jožeta Vogrinca v knjigi Pojmovne prikazni: Rešeto humanistike (str. 91), ko piše o pojmu naracija: »Drugi so napredovali in so vpeljali v slovenščino še narativ. To pa je tudi konec napredka. Narativ jim ne pomeni česa drugega kot naracija. Tudi narativ je zelo plastičen in elastičen označevalec, saj se lahko nanaša na kakršen koli tekst, najrajši na kaj kulturološkega, lahko pa se tudi nejasno nanaša na neopredeljeno lastnost besedila, morda na kaj v vsebini pisanja. Edini zanesljivi vtis, ki ga pusti uporaba označevalca narativ, je, da uporabnik besedo pozna in da meni, da bo vzbudila vtis, da kaj pomeni. Predlagam torej, da se nekoliko zadržimo in da ne poskušamo iz vsega narediti zgodbe. Kaj šele narativ.« Več o izvoru in pomenu besede narativ, kot tudi o podobnih izrazih si lahko preberete še na Wikipediji, kjer ugotavljajo, da se je beseda narativ »/p/o 2010 /…/ razširila v publicistiki in dobila status modnega izraza brez jasne definicije«. V zvezi z definicijo besede pa Petra Godeša v svojem magistrskem delu ugotavlja: »Kot je pokazal pregled definicij, je narativ eno izmed ključnih orodij, ki ne osmišljajo le posameznikovega sveta, temveč tudi pomagajo pri konstruiranju socialne skupine in skupne družbene realnosti.« Po pregledu rabe besede narativ (redkeje, pa vendar se v enakem pomenu pojavlja tudi narativa v ženskem spolu) v korpusnih virih, kjer se kot tipične kažejo kolokacije zgodovinski narativ, osebni narativ, pa tudi politični narativ in tradicionalni narativ, pa bi z vidika splošnega razlagalnega slovarja osnovali razlago 'pripoved, zgodba, interpretacija zgodovinskega dogajanja, zlasti kot nasprotje idejam, ki so v družbi splošno sprejete, stereotipne'. Glede na precejšen porast rabe besede narativ v splošnem jeziku je zelo mogoče, da se bo beseda narativ uvrstila v enega od prihodnjih prirastkov katerega od splošnih razlagalnih slovarjev na portalu Fran. Mija Michelizza (februar 2022) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.