Vprašanje: Ponatisniti oziroma znova objaviti želimo knjigo, ki je izšla v začetku šestdesetih let (s publicistično-zgodovinsko vsebino). Glede na to, da je v njej jezik ponekod že malce zastarel, nas zanima, ali ga smemo posodobiti, spremeniti, torej opraviti »rahlo« lekturo, ali pa se besedila sploh ne smemo dotakniti. Odgovor: O jezikovnem posodabljanju različnih, zlasti pa leposlovnih del, se je v slovenščini javno oz. strokovno razpravljalo le redko. Pri pogostih posodobitvah klasikov v knjižnih izdajah redko srečamo tudi zgolj bežne opombe o uredniških prilagoditvah. Zato je toliko bolj dobrodošlo, da se je uveljavila znanstvenokritična metoda, ki sodobnemu bralcu v elektronski obliki predstavi prvotno in posodobljeno izdajo s komentarji. V vašem primeru pa gre verjetno za druge vrste izdajo, pri kateri želite doseči drugačen učinek. Če se odločate za ponatis in jezikovno posodobitev dela, potem je korektno, da bralca na svoje posege v izvirnik opozorite (npr. »druga, pregledana izdaja« (bravec > bralec recimo) ali pa, če je posegov več, »druga, rahlo spremenjena izdaja«, kjer je navedba, kaj je bilo popravljeno glede na prvo izdajo, že dobrodošlo), sami pa jih evidentirate. Raziskovalci bi vam bili za tovrstne evidence zaradi dokumentarne vrednosti gradiva zelo hvaležni. Opozorilo bralcu je torej na mestu. Na spoštovanje materialnih avtorskih pravic in moralne obveze do avtorja pa verjetno ni treba posebej opozarjati. Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (julij 2015)

Vprašanje: Če pišemo nekomu, ki mu je ime Ime Priimek, ali je nevljudno oz. neobičajno, če ga nagovorimo »Spoštovani g. Ime Priimek« ali je bolje uporabiti nagovor brez imena »Spoštovani g. Priimek«. Odgovor: V formalnih pismih in e-pismih je najpogosteje uporabljen nagovor spoštovani oz. nagovor s pridevnikom spoštovani (spoštovana gospa, spoštovani bralci, spoštovani kolega …). Že sestavljavci Slovarja slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) so nagovor spoštovani prepoznali kot »vljudnostni nagovor« (prim. geslo spoštovati). Pisemski pozdrav spoštovani se danes pojavlja v najrazličnejših skladenjskih položajih in je tudi besednovrstno konverzen. Pojavlja se kot pridevnik v zvezi pridevnika in samostalnika, ki označuje naslov ali poklic naslovnika, ter desnega samostalniškega imenskega prilastka, ki ga sestavlja le priimek ali pa tudi osebno ime, npr. spoštovana gospa/profesorica … (Mojca) Kalan, spoštovani gospod/doktor … (Andrej) Kalan. Naslov in poklic ogovorjenega pogosto tudi okrajšamo (g., dr., prof. … in podobno), čeprav se v nekaterih okoljih raba okrajšav v nagovoru obravnava kot nevljudna. Na to opozarja Monika Kalin Golob, avtorica predloga za standardizacijo uradovalnega pisemskega sporočanja z naslovom O dopisih (2003). Drugih stilističnih priporočil za pisemske oblike v slovenščini (še) nimamo. Glede imena lahko zato rečemo, da v pismu za nagovorom spoštovani ali spoštovana osebno ime po navadi izpuščamo, ker je tako bolj gospodarno, pravilno pa je seveda tudi z njim. V nagovoru v pismu je ime komajda potrebno, ker v pismu nagovorjeni ve, kako mu je ime, priimek pa je stvar vljudnosti in navezave stika s konkretnim človekom, ne kar z nekom. Le če naslovnik ni natančneje znan, zadošča splošni nagovor Spoštovani (za moške ali spolno mešane naslovnike) ali Spoštovane (če bi bile prejemnice brez izjeme ženske, kar pa je najbrž težko predvideti). (Tudi ko navajamo imena tistih, o katerih govorimo, po navadi uporabljamo priimke ali izpeljanke iz njih. Ko se koga omenja v časopisnem besedilu prvič, se napiše tudi ime, pozneje pa le redko.) Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (marec 2019)

Vprašanje: Zanima me, ali je parafraza lahko tudi samo ena beseda (glede na besedo fraza bi sicer pričakoval, da mora biti več besed). Primer: Mazejeva je zasedla prvo mesto, kar pa nikogar več ne preseneča. Smučarka je v svoji karieri osvojila že vse mogoče lovorike. Bi bila beseda smučarka kot naveznik v tem primeru parafraza? Odgovor: V vašem primeru verjetno ne gre ne za parafrazo ne za perifrazo, temveč za nadpomensko nadomestilo, ki se navezuje na ime Mazejeva. Čeprav gre za lastno ime, je pri opisovanju razmerij med lastnimi imenimi in občnimi poimenovanji mogoče govoriti o sopomenskih in nadpomenskih razmerjih, kakor omenja Toporišič v Slovenski slovnici: pesnik Prešeren, lisica Zvitorepka (Toporišič, Slovenska slovnica 2000: 606) – vzporedno tudi smučarka Mazejeva. Helena Dobrovoljc (junij 2015)