Subcategories

• besedna vrsta
  10
  Topics
  10
  Posts

  

  Vprašanje: Pri prevajanju nem. izraza »2-in-1« se pogosto pojavlja neposredna oblika »2-v-1« (jakna 2-v-1), sama pa se zadnje čase sprašujem, ali za vezaja pred in za črko »v« obstaja pravopisna razlaga? Zdi se mi, da se vezaja prevzemata iz (pravilno zapisane) nemške strukture »2-v-1-samostalnik«, torej npr. »2-in-1-Radio«, in sicer tudi, ko se »2-v-1« pojavlja za svojo odnosnico (»radio«). Takšen radio bi sama najraje prevedla kot »radio 2 v 1«, saj ta izraz pravilno odraža razmerja med svojimi deli tudi brez vezajev. Smem? In če da, zakaj? Odgovor: Tudi v nemščini se polno poimenovanje glasi: zwei in einem, okrajšana oblika pa zapisana s številkami in predlogom: 2 in 1 ali tudi 2 für 1. Izraz izvira najverjetneje iz angleščine (two in one). V slovenščini se vzporedno pojavlja izraz dva v enem, ki označuje npr. torbico in nahrbtnik; prenosni računalnik in tablico; vrsta otroškega vozička; korektor + posvetljevalec za oči; šampon + balzam ... Na oznakah izdelkov ga skrajšano zapisujemo najpogosteje 2 v 1 (le redko z vezajem: 2-v-1 ali tudi skupaj 2v1). Vzporednica z nemščino nam pokaže, da vezaj označuje eno besedno enoto. Če bi pisali vezaj med številkami in predlogom, bi s tem nakazali, da gre za besedno enoto, ki ima pridevniško vlogo pred samostalniškim jedrom (20-letna študentka – 2-v-1 šampon). V slovenščini je v takih primerih, ko je pridevniška sestavina neznačilna, bolj priporočljiva zveza razlikovalnega jedra in desnega prilastka, številke uporabljamo v stiski s prostorom, sicer pa niso povsem nedvoumne, npr.: hibridni računalniki, imenovani tudi dva v enem, ki združujejo moč in zmogljivost običajnega prenosnika ter priročnost in dotikabilnost tablice Vsekakor pa ta tip moškega zelo ceni hitrost in učinkovitost, zato je velik privrženec izdelkov dva v enem.* (Odgovor je bil dopolnjen 19. 3. 2021.) [//]: (avtorji) Helena Dobrovoljc (marec 2021)
• glagolska oseba
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Na eni izmed otroških knjig znane založbe sem zasledila besedo rasem (Zbirka, ki RASE skupaj z otrokom). Res se mi zdi nenavadno, da bi naredili takšno napako. Ali se v kakšnem primeru uporablja glagol rasti tako? Odgovor: Glagol rasti pozna dva načina spreganja, in sicer: 1) rastem, rasteš, raste; rasteva, rasteta, rasteta; rastemo, rastete, rastejo; 2) rasem, raseš, rase; raseva, raseta, raseta; rasemo, rasete, rasejo. V sodobni knjižni slovenščini je v sedanjiških oblikah bolj običajen prvi način spreganja, pri katerem se ohranja soglasniški sklop -st-. Pri deležniku na -l pa se v sodobni rabi pogosteje pojavljajo oblike brez soglasnika t, npr. rasel, rasla, raslo. Tanja Mirtič (januar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• glagolske oblike
  8
  Topics
  8
  Posts

  

  Vprašanje: Ko želimo v knjižni slovenščini izraziti, da se nekdo z nečim identificira v daljšem trajanju, nam je, kot se zdi, pravzaprav na voljo zgolj beseda identificirati. V kolikor imamo opravka z dovršnim dejanjem, lahko seveda uporabimo glagol poistovetiti. Nedovršno obliko poistovečati se sicer lahko zasledimo v praktični uporabi, ni pa je mogoče najti v nobenih jezikovnih priročnikih. Bi bila uporaba omenjene oblike vendarle dopustna z ozirom na pomanjkanje domače ustreznice, ali pa obstaja morda kakšna druga sopomenka, s katero bi bilo mogoče izraziti nedovršni pomen besede identificirati se? Odgovor: Kot ustrezno ugotavljate, je za izražanje pomena 'imeti kaj/sebe za isto, v bistvenih lastnostih zbližano s čim/kom' v knjižni slovenščini najbolj običajen (tudi po pogostnosti, ki glede na stanje v besedilnem korpusu Gigafida pogostnost poistovetiti (se) presega vsaj za 3-krat, istovetiti (se) pa celo vsaj za za 10-krat) glagol indentificirati (se). Obravnavani pomen nastopa zlasti v skladenjskih strukturah "identificirati (se) s čim/kom" in "identificirati (se) kot kaj/kdo". Poleg tega ima identificirati (oblika brez se) še pomen 'ugotavljati identičnost, identiteto' (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=identificirati), ki ga (po)istovetiti (se) nima. Glagol identificirati (se) je sicer res prevzet prek nemščine, izhodišče pa ima v latinskem idem 'isti' in facere 'delati' (https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4286884/identicen?View=1&Query=identificirati). S tega vidika je njegova raba v knjižnem jeziku neproblematična. Kot velja za večino glagolov na -irati, lahko glede na sobesedilo nastopa tako nedovršno kot dovršno, kar še povečuje njegovo priročnost za rabo besedilu. Iz povedanega je razvidno, da sta glagola istovetiti (se) in poistovetiti se (njuno tvorbeno izhodišče predstavlja iz hrvaščine prevzeti pridevnik istoveten, prim. https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4287004/istoveten?View=1&Query=istovetiti&referencedHeadword=istovẹ́titi) po nastanku bolj ali manj poslovenjena kalka glagola identi-fic-irati. Zato nista za rabo v knjižnem jeziku nič bolj – glede na oznako publicistično v SSKJ2 in pri poistovetiti tudi v SP 2001 (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=istovetiti, https://fran.si/iskanje?View=1&Query=poistovetiti) pa morda celo nekoliko manj – primerna. Poleg tega noben od njiju praktično ne izkazuje strukture s kot (?(po)istovetiti se kot kaj/kdo), ki je značilna za identificirati (se), pač pa le z veznikom z ((po)istovetiti se s čim/kom). Raba identificirati (se) je upravičena tudi z vidika združevanja obeh vidskih vrednosti (nedovršnost in dovršnost); istovetiti (se) in poistovetiti se medtem izražata vsaka svojo, pri čemer razlika ni zgolj predvsem vidska. Istovetiti (se) ima namreč v pomenu komponento 'stanja', 'lastnosti' ("v daljšem trajanju"), poistovetiti (se) pa izraža zlasti prehod [začetek] v to stanje, lastnost. Tako v nasprotju z npr. kuha kosilo : da bi ga skuhal ni najbolj smiselno istoveti se s tem : da bi se poistovetil, pač pa: poistovetil [začel se je istovetiti] se je s tem -> in zdaj se s tem [dolgo, vztrajno] istoveti. Zelo redek glagol poistovečati (se) izraža isto kot istovetiti (se); torej ne 'truda, prizadevanja' za istovetenje, pač pa istovetenje kot 'stanje', 'lastnost'. Če povzamemo: raba glagola identificirati (se) je knjižnem jeziku upravičena tako z vidika pomenske celovitosti (tudi v kategorialnem pomenu nedovršno : dovršno) kot tudi jezikovne ekonomike (ena oblika). Izrazite potrebe po sopomenki tako ni, delno zaznamovano (značilno zlasti za publicistiko, kar potrjuje tudi stanje v korpusu Gigafida) pa je mogoče kot ustreznika rabiti istovetiti (se) in (po)istovetiti se; prvi označuje zlasti stanje, lastnost istovetenja, drugi pa prehod v to stanje. Domen Krvina (maj 2019)
• kategorija živosti
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kateri stavek je pravilen in zakaj: Napolnite svoj notranji duh. Napolnite svojega notranjega duha. Odgovor: Samostalniki prve moške sklanjatve imajo oblikoslovno posebnost, ki se imenuje podspol živosti. Kaže se v tožilniku ednine, ki je enak rodilniku ednine, če gre za živo bitje (človeka, živali): Videl sem ... avtobus, poln otrok. Videl sem ... kaos in nered. Srečal sem ... soseda, veselega zaradi zmage. Videl sem ... kosa, nesočega travno bilko. Več v odgovorih na povezavi: kategorija živosti. Slovenska slovnica Jožeta Toporišiča (SS 2004: 277), po njej pa tudi pravopis SP 2001 (v členu 789) opozarjata na samostalnike, ki sicer ne zaznamujejo živih bitij, so pa z živimi enakopisni ali le enakoglasni, zato jih sklanjamo, kot da bi bili živi (kupiti ribničana 'fižol'), čeprav pomenijo vrste sira, vina, zelenjave ipd. Posebno skupino tvori tudi samostalnik duh v pomenu 'duševnost', ki ga sklanjamo, kot da bi bil živ. Slovar slovenskega knjžnega jezika (SSKJ) ima v geslu duh (ko ta pomeni ‘duša’, ‘duševnost’ ipd.) z živostnim podspolom v tožilniku ednine izkazane tele primere: oblikovati duha človeka, enoličnost ubija duha (miselno dejavnost), manjka mu kritičnega duha, ima preroškega duha, spoznati duha modernega človeka, pačiti načela in duha gibanja. Živostna raba te besede je tu tesno povezana s Svetim Duhom ali Duhom, ki je v krščanstvu ena od treh Božjih oseb. V pomenu duša je na verskem in filozofskem ter na sorodnih presežnostnih področjih ta kategorija negovana v zadnjih stoletjih. Že pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja ni bila trdna. Pri Prešernu recimo najdemo neživostno rabo Komur pevski duh sem vdihnil poleg pogostejše živostne, npr. Kdo zna / noč temno razjasnit, ki tare duha?, in pri Gregorčiču neživostno A mnog junak svoj duh je izdihnil (Anton Breznik, Slovenska slovnica (1934), 75). Raba podspola živosti v pomenu duša je kljub temu še naprej priporočena, v zvezi Sveti Duh pa je sploh edina možna. Predvsem mlajši uporabniki slovenščine se je slabše zavedajo, zato pri njih duh v navedenem pomenu izgublja živost, iz tega pa izvira čedalje več nihanj v zvezah, kakršni sta v vprašanju navedeni. Prednostno je torej Napolnite svojega notranjega duha. Brezizjemno neživostno se obnaša duh le v pomenu ‘(neprijeten) vonj’ (prav tako po SSKJ-ju): jed ima zoprn duh, mleko ima duh, meso že dobiva duh. Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (maj 2020)
• kazalni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: v tisti sobi ali v tej sobi Odgovor: Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ... O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.: Skrinjo so našli v tisti sobi Skrinjo so našli v tej sobi Helena Dobrovoljc (januar 2013)
• medmet
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Medmetna raba besede prosim: V zadevnem članku navajate kot primer stavek: Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes? Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine? Nam lahko, prosim, odgovorite še danes? ali Prosimo, odgovorite še danes! ali Odgovorite, prosim, še danes. Odgovor: Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost. Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim. Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila. 1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili). 2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes! 3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes. Tina Lengar Verovnik (maj 2016)
• mešanje sklanjatev
  4
  Topics
  4
  Posts

  

  Vprašanje: Čeprav smo še vedno razdvojeni, ali smo Kočevarji ali Kočevci (sama nikakor ne pristajam na novo ideološko poimenovanje), se je pojavila nova dvojnost. Namesto besede Kočevska (pokrajina s svojo upravno ureditvijo) se je po volji nekaterih »eminentnih« posameznikov pojavilo poimenovanje Kočevsko. Tako se npr. v občinskem glasilu Kočevska pojavi naslednja zmeda s tem poimenovanjem: *Koordinator iniciative Aktivna Kočevska se sprašuje: »Bo Kočevsko postalo zverinjak in rezervat?« Prav teh jezikovnih nedoslednosti je vse več in vsaj zame je tako nepotrebno maličenje jasnega poimenovanja nepotrebno. Imam prav ali sem pretirano jezikovno občutljiva? Odgovor: Pokrajinska imena in imena danes državnih enot so bila nekdaj večinoma v srednjem spolu – Bavarsko, Angleško, Hrvaško, Francosko ... Kočevsko. Sčasoma smo jih v rabi začeli nadomeščati z imeni ženskega spola, npr. Hrvaška, Kočevska ..., najbrž po zgledu imen držav (Francija, Hrvaška). Pri rabi teh imen v besedilih se je ob obliki Kočevsko začela pojavljati tudi Kočevska, zlasti v imenovalniku smo skoraj pozabili na prvotno srednjespolsko obliko Kočevsko in v besedilih srečujemo večinoma ime *Kočevska, le v mestniku smo praviloma obdržali srednji spol: živimo na Kočevskem (ženskospolska oblika Kočevska bi tu zahtevala obliko živimo v Kočevski, kar se občuti kot manj navadno). Pojav, da se iz dveh soobstajajočih paradigem družbeno uresničujejo le posamezne oblike – enkrat iz ene, drugič iz druge paradigme, imenujemo mešanje sklanjatev. Najbrž je pisca prispevka mešanje motilo, zato se je odločil za rabo srednjespolske oblike tudi v imenovalniku: Bo Kočevsko postalo zverinjak in rezervat? Nekatera območja v Sloveniji imajo še danes prevladujočo srednjespolsko obliko, npr. Koprsko, na Koprskem, ženske oblike imena sploh ne poznajo. Šele ob takih vprašanjih vidimo, kako zelo subjektiven je lahko naš pogled na jezik. Soobstoj različnih oblik ni nekaj, kar bi jezik slabilo, pravzaprav ga bogati. Helena Dobrovoljc (november 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• mnogostni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna? Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov. Mnogim je izrekel dobrodošlico. Odgovor: Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi: mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.) Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo: mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.). V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati. Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …). Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)
• namenilnik
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, ali obstaja stavek, v katerem se pojavi glagol iti v namenilniku? Odgovor: O rabi namenilnika smo v JS že pisali: Seznam vseh glagolov premikanja. Namenilnik uporabljamo v naslednjih zvezah: glagol premikanja (iti, teči, hiteti, hoditi, peljati se, napotiti se, odpraviti se) + namenilnik: tečem delat glagol s pomenom premikanja + namenilnik: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat (SSKJ) modalni glagol + glagol premikanja + namenilnik: moram iti delat Pregled gradiva kaže, da namenilnik glagola iti v rabi ni uresničen. Oblika it (< iti) v primerih Janez hoče it u službo / Janez hoče bit duma je pogovorni (kratki) nedoločnik in ne namenilnik. Ob modalnih glagolih namreč uporabljamo nedoločnik, tj. moram delati, hočem iti. Omenimo še, da je v brezosebni rabi glagola iti mogoče le zveza z nedoločnikom, npr. ne gre + nedoločnik (v SSKJ: tega ne gre podcenjevati). V Gigafidi 2.0: Opozarjajo pa, da z nasprotovanjem ne gre iti predaleč. Ob knjigi seveda ne gre iti mimo smučarske nesreče ... Ne gre iti ne v eno ne drugo skrajnost. Helena Dobrovoljc (marec 2021)
• nedoločni števnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Ali je prav Mnogo ljudem je svetoval ali Mnogim ljudem je svetoval? Meni se zdi meja med prislovom in pridevnikom v takih in podobnih primerih skoraj zabrisana; tako sem v dilemi, ali naj sklanjam ali ne. Odgovor: Vaš zgled o sklanjanju izraza mnogo se nanaša na nedoločne števnike, kar je poseben tip količinskih števnikov. V Toporišičevi Slovenski slovnici iz leta 2008 je o sklanjanju nedoločnih števnikov zapisano, da se sklanjajo z neglasovnimi končnicami, zato je ustrezen vaš zapis Mnogo ljudem je svetoval. Vendar je omenjeno tudi, da se v pogovornem jeziku nedoločni števniki pogosto sklanjajo (Mnogim ljudem je svetoval), čeprav slovničarji sklanjanje teh oblik »že desetletja preganjajo« (Toporišič 2008: 332). Ker pa je nedoločni števnik mnogo neobčevalen, kot pravi Slovenski pravopis 2001 v geslu mnogo(2), torej precej papirnat, je namesto njega bolje uporabiti npr. sopomenska dosti ali veliko, ki ju v knjižnem jeziku prav tako ne sklanjamo oz. ne spreminjamo v pridevnik: Veliko ljudem je svetoval pomeni nekaj čisto drugega kot Velikim ljudem je svetoval, medtem ko je Dostim ljudem je svetoval pogovorno. Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (julij 2014)
• nedoločnik
  4
  Topics
  4
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima zakaj knjižna slovenščina ločuje nedoločnik in namenilnik, ko pa ju večina slovenskih in pa tudi hrvaških obmorskih narečij ne? Ga pri nas sploh pozna katero narečje in kako je bilo z njim v preteklosti? So ga naši predniki izgovarjali ali ne? Odgovor: Formalno razlikovanje med nedoločnikom na -ti/-či < praslovansko *-ti/-t’i in namenilnikom na -t < praslovansko *-tъ < praindoevropsko *-tu-m, kot ga imamo v knjižni slovenščini, se potrjuje v Brižinskih spomenikih (prideš sodit živim in mrtvim), v 16. stoletju (Trubar 1550: gremo leč), enako formalno razlikovanje pa je ohranjeno tudi v vseh tistih slovenskih narečjih, v katerih se izglasni -i nedoločnikov ni reduciral in so se t. i. dolgi nedoločniki ohranili, npr. staroprekmursko ino on ga je poslao svinje past; pojdmo ga iskat. V narečjih s t. i. kratkim nedoločnikom (v odnosu do knjižnega jezika označen s terminom pogovorni nedoločnik) pa se je razlikovanje ohranilo le v tistih, ki so ohranila tonemski naglas (npr. podjunsko narečje spȁt ‘spati’ < psl. *sъpȁti : spȏ̹t ‘spat’ < *sъpȃtъ). V narečjih, kot so nekatera primorska (npr. istrska), kjer so se tonemske opozicije izgubile, se je jezikovni občutek o namenilniku izgubil in ga v njih tudi ni več mogoče prepoznati oziroma sta nedoločnik in namenilnik sovpadla. Ohranjanje namenilnika kot samostojne neosebne glagolske oblike knjižnega jezika torej temelji na zgodovinskih in narečnih virih slovenščine, četudi kot samostojna glagolska kategorija v vseh narečjih ni več prepoznaven. Namenilniki na -t so kot praslovanske neosebne glagolske oblike na *-tъ ohranjeni tudi v nekaterih drugih slovanskih jezikih. Izvorno so tožilniki ednine starih glagolnikov na *-tu-, ki jih kot supin pozna latinščina, kot nedoločnik pa stara indijščina. Slovenski namenilniki na -č (npr. leč) ob nedoločnikih na -či (npr. leči) nimajo te stare pripone in so nastali po analogiji iz razmerij spati : spat → leči : x = leč. Če bi se pri glagolu leči ležem ohranjala stara namenilnikova tvorba, bi se v slovenščini glasila *let. Namenilniki tipa leč, peč, vleč itd. torej kažejo, da se je zbliževanje med tema dvema neosebnima glagolskima oblikama začelo razmeroma zgodaj. O naglasu namenilnika je pisal Jože Toporišič v reviji Jezik in slovstvo 4/3, 1958, 81–83. Metka Furlan (marec 2021)
• neštevna imena
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih. V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/. Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime. Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom? In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje? Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba. Odgovor: Ob zasnovi slovarja Slovenskega pravopisa 2001 so bila sprejeta načela, ki jih je kasneje predstavil Jože Toporišič v članku Teoretična podstava slovarja novega SP (Slavistična revija), podrobneje so razložena tudi v pravopisu v poglavju Slovaropisna pravila (od člena 1138 dalje). O nekaterih odločitvah je podrobneje pisal Toporišič tudi v odgovorih na kritike pravopisa (npr. odgovor radijcem). V pravopisnem slovarju tako pojmovna imena (neštevni samostalniki, ki niso snovni ali skupni) kot glagolniki definicijsko sledijo slovnici. Vsi glagolniki res niso samostojne iztočnice: odločitev za eno oz. drugo je temeljila na pomenskem razlikovanju. Če glagolniki niso razvili samostojnega opredmetenega pomena, temveč govorimo o samostalniško izraženem glagolskem pomenu, pravi Toporišič, so ostali zapisani le v zaglavju glagola. Pri ločevanju med enim in drugim sta bila uporabljena »obrazca«: 1. glagolski pomen: to, da …. 2. samostalniški pomen: to, kar … To je precej drugače kot v SSKJ (glede na obravnavo prislovov in deležnikov ter glagolnikov). Zaradi te odločitve so v pravopisnem slovarju ostali neobdelani mnogi glagolniki, ki bi jih bilo treba obravnavati oz. izpostaviti kot iztočnice zlasti zaradi njihove pravopisne problematike na ravni zapisa (zvonjenje, oznanjenje). Helena Dobrovoljc (marec 2015)
• oblikoglasje
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku). Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!? Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku. Odgovor: To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih). Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti. Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja. Marko Snoj (januar 2015)
• oblikoslovna dvojnica
  7
  Topics
  7
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjamo ime Arne: Arne Arneja ali lahko tudi Arne Arneta? Odgovor: O imenih na -e smo v svetovalnici že pisali: Sklanjanje moških imen na -e. V odgovoru je sicer omenjeno, da pri nekaterih imenih na -e govorci slovenščine omahujejo med sklanjatvenimi možnostmi (npr. Stallone – Stallona in Stalloneja), ni pa omenjeno, da so taka omahovanja pogosta pri izvorno tujih imenih, ki so se v nekaterih okoljih povsem »udomačila«. Gre za imena iz slovanskih jezikov (Ánte, Máte (priimek Matè se pregiba s t), Ráde, Góce), ki jih podaljšujemo s t ali j, npr. Anteta ali Anteja. Pravilo, ki je v preteklosti, zlasti v pravopisih iz let 1962 in 1950, sugeriralo pregibanje Ante Anteta (1962) ali Ante Anteja (1950), je temeljilo na občutenju imena kot domačega. Jezikoslovec Viktor Majdič je že leta 1985 (v prispevku Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e v reviji Jezik in slovstvo) opozarjal na nejasnosti pri sklanjanju imen Mate Parlov (hrvaški boksar) in Mate Dolenc (slovenski pisatelj), pri čemer je priporočil, da naj imena Slovencev sklanjamo s t, imena Neslovencev pa z j. Torej zmaga Mateja Parlova in roman Mateta Dolenca. Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji v obdobju 2001–2015 kar 192 oseb z imenom Arne. Število Arnetov/Arnejev po podatkih SURS skokovito narašča (v obdobju 1991–2000 je živelo v RS le 20 oseb z imenom Arne). Ime znanega slovenskega fotografa Arneta Hodaliča sklanjamo le nekoliko pogosteje s podaljšanim t (82) kot z j (77), kot izkazuje besedilni korpus Gigafida, kar komajda ustreza tudi tradicionalnemu priporočilu, ki ga izpostavlja Majdič. To tesno razmerje nakazuje, da se pri tem imenu razlikovanje med domačim in tujim izgublja. Po drugi strani pa Gigafida kaže, da se (če upoštevamo zgolj številčne vrednosti in si ne pomagamo z identifikacijo s priimkom) več govorcev slovenščine odloča za sklanjanje z j: Arneta – Arneja (113 – 291), z Arnetom – z Arnejem (18 – 75). Če povzamemo: Ime Arne sklanjamo pogosteje s podaljšavo osnove z j: Arne Arneja. Podaljšava s t, ki naj bi pričala o tem, da se ime Arne izenačuje z domačimi imeni, kot so Cene, Brane ipd., pa je v porastu. Ne glede na izvor ime tudi v slovenski knjižni rabi živi kot dvojnica. Izbira podaljšave je tako kot izbira naglasa v pristojnosti nosilca imena. Izvor: Omenimo še, da tudi glede izvora tega imena obstajajo različne razlage: po eni ime izhaja iz nemškega Arnold (Leksikon imen, Janez Keber), po drugi pa iz Jernej, lat. Bartholomaeus (Vse o imenih v Sloveniji, Simon Lenarčič). Slednji pritrjuje tudi Silvo Torkar, ki pravi: »Osebno ime Arne in priimek Arne sta gotovo izpeljanki krstnega imena Jernej. Ime Arne je izpričano v tolminskem urbarju 1377 v vaseh Bukovo, Jesenica, Police (o. Cerkno) in Zakraj (o. Tolmin), ime Arney pa v istem viru v Čezsoči . Na Krasu v virih s konca 15. stol. večkrat nastopa ime Jarne, ki je nedvomno prav tako različica istega imena Jernej.« Na možnost germanskega izvora imen Arne in Arno pa opozarja tudi Marko Snoj, namreč s sklicevanjem na ime Arnovo selo pri Brežicah, l. 1309 Arnoltsdorf. Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Silvo Torkar (junij 2017)
• osebni svojilni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer: V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovem trajnostnem upravljanju. ali V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovemu trajnostnemu upravljanju. Odgovor: Samostalnik pristop in glagol pristopiti/pristopati predvidevata dajalniško vezavo s predlogom k. Dajalniška oblika pridevnika ali pridevniškega zaimka v moškem/srednjem spolu ednine ima končnico -emu, torej: ... in pristopa k njihovEMU trajnostnENU upravljanju. Končnica -em se uporablja le v mestniku ednine, npr. pogovori o njihovEM trajnostnEM upravljanju. Končnica samostalnika moškega/srednjega spola je v tem primeru tudi -u, zato se ta dva sklona pri pridevniških končnicah pogosto mešata (zlasti tako, da se v mestniku rabijo dajalniške končnice), kar pa seveda ni ustrezno. Domen Krvina (januar 2016)
• osebni zaimek
  4
  Topics
  4
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, v katero skupino besednih vrst spadajo spodnji združki besed? nanj (na njega), zanjo (za njo), ponj (po njega) ... Zanima me pa še, kako pogosta je raba tovrstnih združkov? Zgornji primeri se mi zdijo, da so v rabi kar pogosti in da se bolj poredko pišejo narazen. Ali pač? Kako pa je s spodnjimi, (po mojem mnenju bolj "specifičnimi") primeri? Ali se v rabi pogosteje pišejo skupaj ali narazen? čezenj (čez njega), obte (ob tebe), nadte (nad tebe), nadnjo (nad njo), obme (ob mene) ... Odgovor: V navedenih primerih gre za zveze (navadno enozložnih) predlogov s posebnimi oblikami tožilnika osebnih zaimkov, ki se imenujejo navezne oblike in se lahko uporabljajo le ob predlogih (enako kot naglasne oblike zaimkov: mene, tebe, njega itd.). Za prvo in drugo osebo ter za povratni zaimek je navezna oblika enaka naslonski obliki zaimka (me, te, se), a se od nje razlikuje po tem, da je naglašena: za mé, za té. V zvezi s predlogom, ki je sam po sebi nenaglašen, pa se lahko njen naglas prenese na predlog in v tem primeru se predlog in navezna oblika zaimka zapisujeta skupaj: záme, záte. Njej sem namenil pesem Komendska Be Be, ali kaj misliš na me? In moj prvi honorar je bil njen prvi poljub! Zlo me je veselilo, da ste se per ti perložnosti na me spovnili, zato ker mi to naznanja, de Vaša lubezen do mene, des sim glih že tok dolgo od Vas ločen, ni šé vgasnila. (Prešernovo pismo staršem) Predragi moji, res sem vesel ... ker mislite name. Morda se bo name spomnil kdo od prijateljev. Navezne oblike za tretjo osebo so -nj za moški in srednji spol v ednini, -njo/njó za ženski spol v ednini, -nju/njú (ki se v sodobnem jeziku zapisana samostojno praktično ne pojavlja) za vse tri spole v dvojini in -nje/njé za vse tri spole v množini. Kot pri prvoosebnem in drugoosebnem zaimku lahko večina oblik svoj naglas bodisi obdrži (za njó) ali odda predlogu (zánjo), le oblika za moški in srednji spol v ednini, ki je nezložna (-nj), mora svoj naglas nujno oddati predlogu (zánj). Pri tem se ob predlogih, ki se končajo na soglasnik, med predlog in navezno obliko zaimka -nj vrine polglasnik, ki ga zapisujemo z e (čézenj, prédenj, óbenj). Posebnost je še nezložni predlog v, pri katerem se pri vseh naveznih oblikah zaimkov v primeru, da se naglas prenese na predlog, med predlog in zaimek vrine samoglasnik a, ki prevzame naglas (váme, váte, vánjo) Ker je zapis skupaj pravopisna konvencija, se besedne vrste oblik ne spremenijo: predlog ostane predlog in zaimek zaimek. Korpus Gigafida 2.0 potrjuje, da je ob vseh navedenih predlogih, tako na, za in po kot čez, ob, nad, raba naveznih oblik bistveno pogostejša kot raba naslonskih oblik (na mene, po tebe), ki so vezane bolj na neformalne oblike besedila (več jih je v spletnih besedilih, ki so bližje govorjenemu jeziku). Primerov, ko navezna oblika ne odda naglasa predlogu in sta zapisana narazen (na me, po te), je malo in so večinoma omejeni na starinska besedila (ali citate iz takih besedil v sodobnih besedilih) in na pesmi. Alenka Jelovšek (januar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• oziralni zaimek
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet. Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere. O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru. Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival). Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.) in Imam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.) Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti? Odgovor: V odgovoru, ki ga navajate, je obširno opisano razmerje med ki in kateri v vlogi oziralnih pridevniških zaimkov -- torej ko uvajata t. i. stavčni prilastek. Odločanje med enim in drugim je precej enostavno: kateri se pojavlja le ob predlogih, v vseh drugih primerih pa uporabljamo ki. Npr. Ljudje, za katere si nemara že slišal proti Ljudje, ki jih nemara poznaš. Zaimek kateri ima sicer lahko še drugačno vlogo, in sicer izraža svojino, a ga v tem primeru s ki ne moremo zamenjati (oziroma le, če želimo slogovno zaznamovano poved). Npr. Ljudje, katerih obrazi so ti nemara znani proti Ljudje, ki so ti njih obrazi nemara znani. Slovnica navaja tudi, da kateri uporabimo, če bi raba ki povzročila dvoumnost (npr. Srečal je človeka, ki mu je posodil denar). Vendar pa v resnici iz sobesedila ali situacije navadno razberemo, na koga se zaimek nanaša. Vaše predvidevanje o povezanosti rabe ki in kateri z (ne)živostjo torej ne drži. Neustrezna raba -- zlasti zamenjevanje ki s kateri -- je po mojem opažanju bolj povezana s tem, da je ki zaimek, ki ga (v različnih glasovnih realizacijah) uporabljamo tudi v svojem vsakodnevnem govoru, zaimka kateri pa ne oziroma vsaj ne v tej vlogi (uporabljamo pa ga seveda kot vprašalni zaimek). In ker je ki (preveč) vezan na vsakodnevni govor, se marsikomu zdi, da je potemtakem kateri bolj "knjižni" ter ga zato uporablja na začetku vsakega stavčnega prilastka, ne glede na njegovo slovnično ustreznost. Tina Lengar Verovnik (september 2017)
• poljubnostni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Ali je raba zaimka v naslednji povedi ustrezna: Ali poznaš še kakšno humanitarno organizacijo? Ali bi morali uporabiti zaimek kateri, tj.: Ali poznaš še katero humanitarno organizacijo? Kateri zaimek pa bi morali uporabiti v naslednji povedi: Nekaj samostalnikov moškega spola ima v katerem sklonu/v kakšnem sklonu/v nekaterih sklonih posebno končnico. Odgovor: V povedi, ki ste jo zapisali, lahko uporabite obe danes soobstajajoči obliki poljubnostnega zaimka: kakšen ali kak (Ali poznaš še kakšno/kako humanitarno organizacijo?). Čeprav je še do pred kratkim veljalo, da je krajša oblika (kak) normativno sprejemljivejša za knjižni jezik, pa danes govorci slovenščine zaimek kak v poljubnostni rabi dojemamo kot bolj formalen, morda celo zastarel (Prav to dejstvo je izpostavil tudi P. Herrity v svoji slovnici Slovene, A comprehensive grammar, 2000.), zaimek kakšen kot nevtralen. Z drugo povedjo želite izraziti, da ima skupina samostalnikov v izbranih sklonih posebno končnico. Izražate nedoločnost in hkrati dajete vedeti, da veste, v koliko in katerih sklonih (v nekaterih sklonih). Toporišič v slovnici (2000: stra. 311, 312 pravi, da zaimek označuje določeno stvar (ali kaj drugega) tako, da je ne imenuje razpoznavno. Ustrezno je torej uporabiti nedoločni zaimek. Helena Dobrovoljc (marec 2015)
• povratni svojilni zaimek
  16
  Topics
  16
  Posts

  

  Vprašanje: V odgovoru z naslovom Povratni svojilni zaimek: enostavčna in večstavčna poved pišete, da je v stavku Družba je zaradi kršitve svojih modelov vložila tožbo. uporaba povratno svojilnega zaimka pravilna. Meni se zdi, da se v tem primeru razume, da je družba sama kršila svoje modele. Odgovor: Če v zvezi svojih modelov uporabimo povratni svojilni zaimek, izrazimo, da so modeli v lasti družbe, neznani subjekt pa jih je kršil ..., saj se uporabljeni zaimek ne nanaša na kršitev, temveč na modele. Če bi hoteli povedati, da je družba sama kršila svoje modele, bi zapisali, da je prišlo do lastne kršitve svojih modelov, kar pa je v celotni povedi povsem nelogično. Problem tega stavka je, da imamo ob glagolniku še en neizraženi »osebek«, ki je lahko prav tako potencialna naveznica: Družba(i) je zaradi PRO(j) kršitve svojih(i/j?) modelov ... Če bi bil ta osebek izražen, bi verjetno prevzel navezovanje: Družba(i) je zaradi Mihove(j) kršitve svojih(j) modelov ... Zato so s čisto formalnega stališča taki stavki vedno dvoumni, vendar bralcu pri razdvoumljanju pomaga zunajjezikovno znanje – katero navezovanje je bolj smiselno v danem kontekstu. Helena Dobrovoljc, Alenka Jelovšek (januar 2021)
• predlog
  22
  Topics
  22
  Posts

  

  Vprašanje: Nekaj me zelo moti, še posebno zato, ker se dogaja na nacionalnem radiu. V reklamah: …*** 30 odstotkov popusta na hlače***. Po tem sporočilu bi človeku, ki bi prišel po hlače, trgovka morala 30 odstotkov dolžine odrezati, da bi bil res popust na hlače. Če bi pa bil popust na ceno hlač, potem bi pa bile hlače cenejše. To se dogaja tako pogosto in žal se lektorji na radijskih postajah za to ne zmenijo. Kaj vi menite o tem? Odgovor: Vaše opažanje je logično, saj trgovci res ponujajo popust na ceno izdelka, ne pa na »fizični« izdelek. Ker beseda popust pomeni 'zmanjšanje prodajne cene', bi se bilo za maksimalno natančnost logično izraziti: ponujajo zmanjšanje prodajne cene pri hlačah ponujajo nižjo prodajno ceno pri hlačah ponujajo popust pri hlačah Ker pa je pomenska sestavina 'cena' prisotna že v pomenu besede popust, jezikovno gradivo kaže, da je v rabi precej pogosto izpuščena. Ob tem se odpira tudi drugo vprašanje: Kateri predlog uporabiti v zvezi s samostalnikom popust? Čeprav besede popust s tožilnikom ob predlogu na res ne navajata ne SSKJ2 ne SP 2001, je v današnji jezikovni rabi, kot jo izkazuje korpus Gigafida, ta zveza tako razširjena, da je ni mogoče razumeti kot napačno. Nekdaj je vezava s predlogom na sicer res veljala za pogovorno (kar nakazuje njeno nenavajanje v SSKJ2 in SP 2001), a danes je povsem ustaljena. Najpogostejše zveze s samostalnikom popust na so npr. na ceno, na izdelke, na storitve; na količino, na nakup itd. Pomensko blizu zvezi s predlogom na je zveza s predlogom pri. Da je bila nekdaj kot normativno ustrezna dojemana le ta zveza, je še danes vsaj delno razvidno iz stanja v korpusu Gigafida, saj se popust pojavlja s predlogom pri zlasti v lektoriranih časopisnih besedilih (Dnevnik, Delo), s predlogom na pa v drugih besedilih, med katerimi je precej spletnih (oglaševanje, novičarske spletne strani, spletni portali različnih ustanov). **Zveza popust za zgoraj našteto pri zvezah popust na in pri izraža le deloma. Najpogosteje namreč izpostavlja, komu je popust namenjen: za upokojence, za dijake, študente, za otroke. S predlogoma na in pri pa se za ujema npr. pri popustu za nakup, za potovanje. Pri tem je za razliko od na in pri navadno prisotne vsaj nekaj namenskosti, namere (ki jo sicer predlog za izraža), npr. S kuponom boste lahko izkoristili tudi petodstotni popust za potovanje z letalom na Rodos ali Kreto. Enodnevni obiskovalci lahko ob nakupu enodnevne smučarske vozovnice na dan obiska izkoristijo še 30-odstotni popust za kopanje in savno. Zveza popust na je torej danes v rabi ustaljena zveza, ki se uporablja pogosto in nevtralno (podobno kot davek na), zelo blizu ji je popust pri, pri kateri se nekdanje dojemanje nezaznamovanosti glede na na še kaže s prevlado v (lektoriranih) časopisnih besedilih. Popust za medtem izraža pretežno ciljnost: ali namenjenost določenim osebam ali pa popust na kaj, ki je povezan z izvedbo, uporabo česa v določen namen. Predlogi torej precizirajo odnose med deli povedi v prostorskem, časovnem in najsplošnejšem razmernem smislu. Domen Krvina, Helena Dobrovoljc (september 2020)
• pridevniška določnost in nedoločnost
  20
  Topics
  20
  Posts

  

  Vprašanje: Včasih sem v dilemi, kako je slovnično pravilno, predvsem glede rabe kakovostnih in vrstnih pridevnikov. Naj navedem nekaj primerov: riban sir ali ribani sir mlet črni poper ali mleti črni poper bel kuh ali beli kruh zorjen zrezek ali zorjeni zrezek modificiran škrob ali modificirani škrob krompirjev prigrizek slani mlad krompir ali mladi krompir Zanima me, ali je to enako, če je naslov izdelka npr. riban sir itd ali je to samo sestavina in je navedeno med sestavinami? Vrstni pridevnik je npr. pšenični, koruzni kruh, zrezek svinjski , goveji. Kaj sploh raba, npr.bel kruh? Odgovor: Osnovna delitev pridevnikov, ki so aktualni v vašem vprašanju, je delitev na vrstne ali lastnostne. Vrstnost pri moškem spolu izražamo s pridevniškim obrazilom -ni, s katerim tvorimo vrstne pridevnike, npr. zeleni čaj. (Vprašalnica, ki je značilna zanje, je Kateri?) Lastnostni pridevniki (po njih se vprašamo z vprašalnico Kakšen?) pa imajo obrazilo -en: zelen gozd. Vrstni pridevniki se pojavljajo v stalnih besednih zvezah, npr. mladi krompir, modificirani škrob, črni poper, zlasti terminoloških, in se nikoli ne stopnjujejo (stopnjujemo le lastnosti in s tem lastnostne pridevnike, npr. zelo mlad človek, nadvse prijazen učitelj). Vrstni pridevniki tudi redko nastopajo v povedni skladenjski poziciji, medtem ko za lastnostne velja, da je zanje značilna prav ta (Ta človek je prijazen). Vrstnost pri moškem spolu med drugim izražamo s pridevniškim obrazilom -ni. Skoraj vsi dvobesedni izrazi, ki jih navajate, so zveze vrstnih pridevnikov s samostalniki: ribani sir mleti črni poper zorjeni zrezek modificirani škrob Pri kruhu tudi sami opažamo v rabi, da je izrazne določnosti vedno manj, kar odsevajo tudi zapisi v SSKJ < https://fran.si/iskanje?View=1&Query=kruh> (i je zapisan v oklepaju) bel(i), črn(i) kruh Grahamov kruh koruzni, rženi kruh mlečni, oljnati kruh Osnovno pravilo pa ima tudi nekaj zastranitev, ki otežijo ločevanje, a je razlika vidna le pri pridevnikih v moškem spolu, torej tistih, ki opisujejo samostalnike moškega spola. Posebna skupina vrstnih pridevnikov so snovni pridevniki, ki jih tvorimo z obrazili -en, -ov , -ev, -in itd., a jih slovensko jezikoslovje načeloma uvršča med lastnostne. Ker se s teoretskimi razmisleki v tem odgovoru ne bomo ukvarjali, je za uporabnike bistvena informacija, da ti pridevniki nimajo določnih oblik, npr. samo krompirjev prigrizek, ilovnat zid in steklen kozarec. O tem smo v svetovalnici že pisali: Ali je Kozarec steklen ali stekleni? Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (september 2019)
• pridevniški zaimki
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kateri izraz je ustreznejši: do kakšne mere ali do katere mere. Odgovor: Ustrezno je oboje, saj je pridevnik, ki določa mero, lahko vrstni in se po njem vprašamo: do katere mere? (npr. do iste mere), ali kakovostni in se po njem vprašamo do kakšne mere (npr. do največje mere). Obstaja tudi možnost v kolikšni meri … Izbira je odvisna od konteksta. Helena Dobrovoljc (april 2018)
• prislov
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: V knjižnem jeziku je pravilna raba do tja, saj s prislovom tja odgovarjamo na vprašanje Kam?, s tam pa na vprašanje Kje?. Torej: Kje je škatla? – Tam je. Kam boš dal škatlo? – Tja. Je pa že v SSKJ zapisana tudi raba tam v pomenu 'tja', ki je označena kot narečna. Iz narečij nato prehaja tudi v zapisana besedila, saj jo v Gigafidi 2.0 v zvezi do tam najdemo 664-krat, kar pa je bistveno redkeje kot bolj knjižna zveza do tja s skoraj 4000 pojavitvami. Na pogostost rabe do tam verjetno vpliva tudi nasprotna zveza od tam (morda prek od tam do tam, kjer oblika od tam do tja v korpusu ni izpričana), ki pa odgovarja na vprašanje Od kod?. Odgovor: V knjižnem jeziku je pravilna raba do tja, saj s prislovom tja odgovarjamo na vprašanje Kam?, s tam pa na vprašanje Kje?. Torej: Kje je škatla? – Tam je. Kam boš dal škatlo? – Tja. Je pa že v SSKJ zapisana tudi raba tam v pomenu 'tja', ki je označena kot narečna. Iz narečij nato prehaja tudi v zapisana besedila, saj jo v Gigafidi 2.0 v zvezi do tam najdemo 664-krat, kar pa je bistveno redkeje kot bolj knjižna zveza do tja s skoraj 4000 pojavitvami. Na pogostost rabe do tam verjetno vpliva tudi nasprotna zveza od tam (morda prek od tam do tam, kjer oblika od tam do tja v korpusu ni izpričana), ki pa odgovarja na vprašanje Od kod?. Preberite tudi odgovor: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2497/zvezi-do-kam-in-do-kod. Alenka Jelovšek (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• samostalnik
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjamo samostalnik prapor? Odgovor: Samostalnik prápor se pregiba po prvi moški sklanjatvi (prápor, prápora, práporu, prápor, pri práporu, s práporom). V sodobni rabi se pojavlja tudi pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih (prápor, práporja, práporju, prápor, pri práporju, s práporjem), vendar še ni povsem uveljavljeno. Samostalniki, ki se jim v imenovalniku ednine osnova končuje na soglasnik r, pogosto omahujejo med dvema načinoma pregibanja, tj. pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih in pregibanje brez podaljševanja osnove. Dvojnični pregibnostni vzorec se je oblikoval zaradi razvoja praslovanskega mehkega r: v izglasju in pred soglasniki je prišlo do njegove otrditve, v položaju pred samoglasniki pa se je oblikoval v soglasniško zvezo rj. Ker sta sklanjatvena vzorca samostalnikov s praslovanskim trdim in mehkim izglasnim r v imenovalniku ednine sovpadla, je pri uvrščanju novih tvorjenk in prevzetih besed v sklanjatvene vzorce pogosto prihajalo do dvojničnosti. Posledično se veliko tovrstnih moškospolskih samostalnikov uvršča v oba sklanjatvena vzorca, pri nekaterih je vrsta pregibanja lahko tudi pomenskorazločevalna lastnost (npr. samostalnik okvir). V sodobni knjižni slovenščini je pri teh samostalnikih sicer vidna težnja po podaljševanju osnove s soglasnikom j, vendar se spremembe ne odvijajo pri vseh samostalnikih istočasno. Vedno je namreč treba preučiti vsak samostalnik posebej, saj na uvrstitev v sklanjatveni vzorec lahko vpliva več dejavnikov (npr. število zlogov, besedotvorna provenienca, izvor, pomen). Znotraj skupine samostalnikov prve moške sklanjatve, ki se tako kot samostalnik prapor končujejo na -or, obstaja tudi skupina samostalnikov, ki ne izkazuje dvojničnosti. V sodobni knjižni slovenščini je številčno močna zlasti skupina prevzetih samostalnikov, ki se končujejo na ‑ator, ‑tor ali ‑or in poznajo le pregibanje s podaljševanjem osnove (npr. atraktor, debator, donor, inkubator, moderator, stresor). Tanja Mirtič (marec 2016)
• sklanjanje
  51
  Topics
  51
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, koliko moških sklanjatev ima slovenščina. Vedno sem bila prepričana, da so štiri (korak, sluga, A, dežurni), profesorica na maturi prijateljičine hčere pa je zatrdila, da so samo tri. Prosim za odgovor in pojasnilo. Odgovor: Število sklanjatev se je v preteklosti spreminjalo, saj so jezikoslovci pri delitvi upoštevali različna merila. Adam Bohorič je ločeval štiri sklanjatve (tri sklanjatve glede na spol samostalnikov in sklanjatev pridevnika). V prvi polovici prejšnjega stoletja je Anton Breznik v Slovnici za srednje šole (1934) samostalnike razdelil v pet sklanjatev, pri delitvi je izhajal iz imenovalniške oblike samostalnikov ne glede na spol. Jože Toporišič je v Slovenski slovnici (1976) skupine sklanjatev glede na spol razdelil v tri večje skupine (moške, ženske in srednja sklanjatev), znotraj teh skupin pa pri razvrščanju v manjše podskupine upošteval rodilniško končnico samostalnikov. Ta delitev je upoštevana v pravilih Slovenskega pravopisa 2001 (členi 753–838). Samostalniki moškega spola se razvrščajo v štiri sklanjatve: samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -a/-e/-u (korak), samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -e (sluga), samostalniki moškega spola, ki sklonov ne izražajo z glasovnimi končnicami (A), samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo kot pridevniške besede (dežurni). V šolskem prostoru je danes ta delitev nekoliko prilagojena. Delitev sicer izhaja iz Toporišičeve delitve, saj so samostalniki moškega spola razvrščeni v tri sklanjatve (tip korak, sluga, A), izpuščena je zadnja skupina (samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede). Ta sklanjatev je v šolskem prostoru še vedno predstavljena, a ne kot posebna sklanjatev samostalnikov (moškega) spola, temveč kot pridevniška sklanjatev posamostaljenih samostalnikov, ki jih učenci obravnavajo kot posebno podskupino samostalnikov. Manca Černivec (julij 2021)
• sklanjanje imen mesecev
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjamo moško ime Bernie? Z Berniem ali z Berniejem? Odgovor: Če se ime končuje na pisni sklop ie (ali oe, ue ...), ki ga izgovorimo kot dvoglasnik ali en samoglasnik (Bernie [bêrni/bə̀rni]), nemi e ohranjamo, osnovo pa podaljšujemo z j: Bernie, rod. Bernieja, or. z Berniejem ... Svojilni pridevnik je Berniejev. Tako še Charlie, Jamie, Eddie ... Osnovo tako pri oblikoslovnem pregibanju kot pri tvorbi pridevnika podaljšujejo z j vsa imena, ki se v govoru končujejo na i oz. í, npr.: Codelli [kodéli], rod. ed. Codellija [kodélija], svoj. prid. Codellijev [kodélijev-] Blanqui [blankí], rod. ed. Blanquija [blankíja], svoj. prid. Blanquijev [blankíjev-] Helena Dobrovoljc (april 2019)
• sklanjanje lastnih imen
  206
  Topics
  205
  Posts

  

  Vprašanje: Nekateri ljudje sklanjajo ime Sydney brez daljšanje osnove z j, ker ime izgovorijo kot [sídnej] in ne [sídni], kot je v pravopisu. Tudi beseda jockey se sklanja brez daljšanja z j, ker jo izgovorimo kot [džókej]. Ali je rodilnik Sydneya napačen? Odgovor: V preglednicah za tuje jezike v Pravilih SP 2001 (člen 1100) lahko preberemo, da se črkovni sklop ey v slovenščini izgovori kot [i], [e] ali [ej]. Navedeni so zgledi Sydney in sydneyjski – [sídni, sídnijski] ter Eyre in Grey – [êr, grêj]. Pravopis 2001 že predpisuje ustrezni izgovor zemljepisnega imena Sydney, ki je najbližji dejanski izgovarjavi z upoštevanjem značilnosti slovenskega nabora fonemov. Najdemo ga tudi v slovarskem delu SP 2001: Sydney -ja [sídni] m s -em zem. i. (ȋ) |avstralsko mesto|: v ~u sydneyjski -a -o (ȋ) Sydneyjčan -a m, preb. i. (ȋ) Sydneyjčanka -e ž, preb. i. (ȋ) Glede na preglednico je razvidno, da besedi Sydney in jockey izgovorno nista istovrstni – pri prvi se črkovni sklop ey izgovori kot [i], pri drugi pa kot [êj]. Izgovor besede jockey se je ustalil kot [džókej] že v SSKJ, in sicer hkrati s podomačenim zapisom džokej, kar je prevzel tudi pravopis, pri čemer je za nazaj težko soditi o takratnem dejanskem izgovoru črkovnega sklopa. Na drugi strani je SP 2001 zelo ekspliciten tudi pri izgovoru besede Sydney – besedo je sicer mogoče izgovoriti tudi drugače, a to ni knjižna izreka. Za knjižno rabo je tako edino ustrezno pregibanje s podaljšavo: Sydney Sydneyja. Več o povezavi izgovora s pregibanjem (sicer pri tvorbi svojilnega pridevnika) tudi v odgovoru o sklanjanju imena Eldnsay. Seveda v jezikovnih priročnikih ni mogoče predvideti najustreznejšega slovenskega izgovora za vsa svetovna lastna imena. Kadar pa je to mogoče in jezikovni priročniki (zlasti pravopis) ustrezni izgovor že predpisujejo, je za knjižno rabo edino ustrezno, da se ga tudi upošteva. Urška Vranjek Ošlak (julij 2021)
• sklanjanje večbesednih poimenovanj
  23
  Topics
  23
  Posts

  

  Vprašanje: Besedno zvezo javno dobro pregibnik Besana sklanja javnega dobrega, javnemu dobremu ..., v vaši svetovalnici pa ste svetovali drugače (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/742/kako-sklanjamo-zvezo-skupno-dobro). Česa naj se torej držimo? Odgovor: Kot smo zapisali v že objavljenem odgovoru, je to, ali besedo dobro v zvezi javno dobro razumemo in uporabimo kot samostalnik ali kot pridevnik, odvisno od tega, za kakšno besedilo gre. (1) V pravnih in strokovnih besedilih, kjer je zveza uporabljena terminološko (in je tudi del pravne terminologije), je beseda dobro še vedno samostalnik in je zato sklanjana po samostalniški sklanjatvi: javno dobro, rod. javnega dobra. Glede javnega dobra Ustava v prvem odstavku 70. člena zgolj omogoča, da se na javnem dobru pridobi posebno pravico uporabe pod pogoji, ki jih mora določiti zakon. (iz doktorske disertacije) (2) V nestrokovnih in publicističnih besedilih, kjer je zveza uporabljena v neterminološkem smislu (je torej determinologizirana), pa prevladuje raba besede dobro kot (posamostaljenega) pridevnika, torej javno dobro, rod. javnega dobrega. V teh besedilih deluje sklanjanje besede dobro kot samostalnika (torej javno dobro javnega dobra) zastarelo. Ali mora občina kot lastnik javnega dobrega na zahtevo soseda mejaša, lastnika gozdnega zemljišča, na svoje stroške po podatkih iz katastra vzpostaviti stanje javnega dobrega v naravi in postaviti mejnike, ki jih ni in niso nikoli bili postavljeni, sprašuje O. Ž. iz Bele Krajine. (iz časopisa) Odločiti se je torej treba sproti in pri posameznem primeru. Razlog za to, da navaja Besana le pridevniško sklanjanje te zveze, je morda ta, da je Besana orodje za splošno rabo, ki se ne ukvarja s posameznimi in redkimi (zlasti pa ne za splošni jezik zastarelimi) jezikovnimi prvinami. Urška Vranjek Ošlak (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• skloni
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: Velikokrat zasledim rabo besednih povezav naslednji, prejšnji, prvi z besedami dan, jutro, večer v rodilniku, npr. Naslednjega dne smo šli na daljše potovanje. Menim, da je pravilno: Naslednji dan smo šli na daljše potovanje. Ali se motim? Odgovor: Kadar se v jedru samostalniške zveze nahajajo samostalniki, ki izražajo časovnost oziroma zaznamujejo del dneva, tedna, leta …, je pomenska stavčna vloga te zveze najpogosteje izražanje časovnosti in stavčnočlensko govorimo o prislovnem določilu časa, ki stoji v rodilniku. Rabo z rodilnikom utemeljuje tudi Toporišič v Slovenski slovnici (2000, str. 269) z zgledom: Lepega dne ga bo zmanjkalo. Primer, ki ga navajate (Naslednjega dne smo šli na daljše potovanje), je slovnično torej ustrezen. Res pa je, da se rodilniška raba izgublja. Vse več zasledimo namreč zgledov, ki utrjujejo rabo tožilnika (Naslednji dan je riba spet plavala v bazenu) ob rodilniku, ki ga predvideva tradicionalna slovnica (Naslednjega dne je riba spet plavala v bazenu). O tem, v katerih primerih se rodilnik v sodobni jezikovni praksi ohranja v paru s tožilnikom (Šele naslednji dan smo morali oddati vzorec mleka – Šele naslednjega dne smo morali oddati vzorec mleka), kje pa se izgublja in ga tudi ne uporabljamo (npr. Naslednji ponedeljek bodo lastniki na skupščini Dela glasovali le o …), žal ni narejenih raziskav. Vsekakor pa tožilniških zgledov ne smemo mešati s tistimi, v katerih so samostalniške zveze tega tipa v stavčnočlenski vlogi osebka (Naslednji večer je bil najlepši v letu). Helena Dobrovoljc (oktober 2018)
• stopnjevanje pridevnikov
  8
  Topics
  8
  Posts

  

  Vprašanje: Kako se stopnjuje naravno, ko gre za vzklik: »Kaj bolj naravnega (kot to)!« ALI »Kaj naravnejšega!« Odgovor: Na vprašanja o stopnjevanju pridevnikov smo v svetovalnici že večkrat odgovarjali; za vaše vprašanje najpovednejši je verjetno odgovor, ki se tiče sprememb pri stopnjevanju pridevnikov. Čeprav je v SP 2001 pri pridevniku naraven navedeno, da se stopnjuje z obrazili (tj. naravnejši, najnaravnejši), raba v korpusu Gigafida namreč kaže, da je v sodobnih pisnih besedilih pogostejše opisno stopnjevanje (tj. bolj naraven, najbolj naraven). Del razlogov za to morda tiči v dejstvu, da se pridevnik pogosto pojavlja v zvezah. Največ jih je sicer z vrstnim pridevnikom naravni (naravno okolje, naravna nesreča, naravni vir), ki se ne stopnjuje. Pri najpogostejših zvezah, v katerih lahko nastopa (in se stopnjuje) tudi lastnostni pridevnik naraven (to so naravna barva, naravni videz in naravna hrana), pa se pri stopnjevanju pogosteje pojavlja opisni način, pri katerem se bolj ko ne ustaljeni zvezi (kolokaciji) dodaja le prislov bolj ali najbolj, sama zveza pa tako ostaja nespremenjena. Tudi pri iskanju zveze "kaj naravnejšega" oziroma "kaj bolj naravnega" je slednja pogostejša, vendar je vseh primerov v korpusu premalo, da bi lahko sklepali o relevantnosti tega rezultata; poleg tega pomensko niso enaki. Razmisliti pa velja še o dodatnem vidiku odločanja med enim ali drugim načinom stopnjevanja: kot je navedeno v odgovoru o podobni dilemi, lahko pri pridevnikih, ki jih je sicer mogoče stopnjevati z obrazili, opisno stopnjevanje uporabimo, če želimo kaj posebej poudariti, npr. to je najbolj pohleven človek (namesto najpohlevnejši). Tina Lengar Verovnik (december 2o17)
• svojilni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku? Imam prav? Odgovor: Imate prav. Če je lastnik izražen v osebi povedka, uporabljamo povratni svojilni zaimek svoj. Raba osebnih svojilnih zaimkov moj, tvoj itd. v takih položajih se pri nas uveljavlja v slogovno slabih besedilih pod tujim vplivom, nekdaj nemškim, danes predvsem angleškim. Marko Snoj (julij 2013)
• števniki
  22
  Topics
  22
  Posts

  

  Vprašanje: Mene pa zanima, če so otroci v oddelku vrtca stari od enega do dveh let ali od ena do dve leti. Zanima me tudi zapis z vezajem. Odgovor: V povedi, ki jo navajate, je uporabljen predložni par od – do, oba predloga se sicer vežeta z rodilnikom (od jutra do večera) in imata »razmejevalni« pomen, tj. izražata začetno in končno mejo. Kadar je za predlogom uporabljen izraz količine oziroma števniški izraz v besedni zvezi (pet let), uporabljamo števnike v nepregibni obliki. To potrjujeta tudi slovarja, SSKJ in SP 2001: SSKJ: od [...] 3. pri izrazih količine [...] // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo SP 2001 od [...] 2. razmejevalni, v zvezi z do a) prostorski od Celja do Žalca so dobre avtobusne zveze b) časovni delati od jutra do večera; od srede do sobote c) šteti od ena do sto; temperature od deset do petnajst stopinj Pregled gradiva pa nam pokaže, da ni vseeno, kateri števnik uporabimo. Namreč gradivska poizvedba kaže na posebnost t. i. nizkih števnikov en, dva, tri, štiri, ki se skladenjsko vedejo nekoliko drugače kot števniki od pet dalje, saj se prednostno ali pogosteje rabijo v pregibni obliki: Števnik Gigafida 2.0 en pregibno star od enega do X let 227 en nepregibno star od ena do X let 3 dva pregibno star od dveh do X let 89 dva nepregibno star od dve do X let 83 tri pregibno star od treh do X let 217 tri nepregibno star od tri do X let 59 štiri pregibno star od štirih do X let 9 štiri nepregibno star od štiri do X let 189 pet pregibno star od petih do X let 1 pet nepregibno star od pet do X let 257 šest pregibno star od šestih do X let 0 šest nepregibno star od šest do X let 238 deset pregibno star od desetih do X let 0 desetih nepregibno star od deset do X let 89 To slovnično zanimivost bi bilo mogoče zajeti tudi v slovarjih Večinsko nepregibnost števnikov v predložnih zvezah potrjuje tudi gradivo: Počivati bo moral od šest do dvanajst tednov. Osnovnošolci, stari od šest do 15 let, pojedo v šoli kar štiri obroke. Enako velja tudi, če je šteti predmet ali pojem predložno povezanih enot različen (teden – leto): Grozi jim od šest mesecev do pet let zapora. Če povzamem: Števniki ena, dve, tri ... se v zvezi star od [ŠTEVNIK] do [ŠTEVNIK] let vedejo drugače od višjih števnikov, saj se prednostno ali pogosteje rabijo v pregibni obliki: Otroci v oddelku vrtca so stari od enega do dveh let. ALI Vrtec je začel delovati aprila 2011 in je namenjen pripravi otrok, starih od dve do štiri leta. Vrtec je začel delovati aprila 2011 in je namenjen pripravi otrok, starih od dveh do štirih let. Če boste uporabili števnike od pet dalje, jih ne boste pregibali: Otroci v razredu so stari od deset do dvanajst let. Zanimivost: Omenimo še, da zgoraj navedeni zgled šteti od ene do deset kaže na razlikovanje v normi v obdobju 1970–2001 (prva knjiga SSKJ in SP 2001), saj se že v SP 2001, danes pa sploh, števnik en ne pregiba v tej poziciji (šteti od ena do sto). Na vaše vprašanje to ne vpliva, saj tu ne gre za števnik v besedni zvezi, ki nastopa kot prilastek (pridevniška raba) ali jedro (samostalniška raba), temveč samostojno rabljeni števnik (samostalniška raba). Helena Dobrovoljc (december 2020)
• velelniška oblika
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: Primeri velelnka v Pravopisu uporabljajo obliko, ki mi osebno zveni nenaravno. Na primer: Naročil je, da pojdi takoj domov. Ali je res ukazal, da pojdi od hiše? Osebno bi v teh primerih rekel: Naročil je, da pojdeš takoj domov. Ali je res ukazal, da pojdeš od hiše? Oziroma še raje: Naročil je, da greš takoj domov. Ali je res ukazal, da greš od hiše? Ali je ta, meni bolj domača oblika napačna? Če da, zakaj? Odgovor: Velelnik v odvisniku je sicer res redek, ni pa napačen. Najverjetneje se zdi nenavaden, ker ga slišite/preberete manjkrat kot povedni ali pogojni naklon. Raba velelnika v odvisniku je sicer precej omejena: možna je le v odvisnikih, ki jih uvaja veznik da, nanašajo pa se s širšo velelno vsebino (ukaz, navodilo, prošnja, predlog, nasvet) predvsem na drugo osebo. Možni so tudi zgledi v prvi osebi množine (Nima smisla govoriti, da si dajmo še eno možnost). V glavnem stavku so pri tem navadno glagoli rekanja (povedati, reči; opozarjati, svetovati). To pomeni, da imamo razmeroma jasno tudi formalno omejitev v obliki sopojavnosti povedkov: glagol rekanja v nadrednem stavku, v odvisniku velelnik. Vsekakor velelnik v odvisniku bolj poudarja nujnost, zaželenost ipd. uresničitve dejanja, zato lahko deluje bolj čustveno zaznamovano kot povedni naklon. Še nekaj zgledov: Kar hočem povedati, je, da deluj času primerno. Svetujem, da izberite takšnega, ki bo usklajen z že obstoječimi barvami v prostoru. Sem rekel, da počakaj. Po eni strani vas znova opozarjamo, da ne kupujte rezervnih delov pri sumljivih prodajalcih po izjemno nizki ceni. Dejan Gabrovšek, Domen Krvina (julij 2021)
• veznik
  19
  Topics
  19
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, če lahko vejica nadomesti veznik ali, kot npr. v naslednjih primerih: Rezance lahko dobiš s piščancem, govedino ali tofujem. Rezance lahko dobiš s piščancem ali govedino ali tofujem. Rezanci vsebujejo zelenjavo, arašide in piščanca, govedino ali tofu. Rezanci vsebujejo zelenjavo, arašide in ali piščanca ali govedino ali tofu. Je ali pred vsako alternativo res potreben? Odgovor: Pri prvih dveh primerih je najmanj zadnji ali nujen, če želimo izpostaviti, da je razmerje ločno: torej da jed vsebuje le eno od sestavin. Če bi namesto ali postavili samo vejice, bi najverjetneje sklepali, da gre za naštevalnost (dodajanje drugih sestavin prvi), čeprav možnost ločne interpretacije (le vsaka posamezna od sestavin) ni povsem izključena. Da se nezadnji ali pri naštevanju posameznih med seboj ločenih izborov pogosto opušča, kaže tudi raba v korpusu Gigafida. V predzadnji povedi in povezuje vsaj arašide in piščanca v enotno celoto, glede ostalih pa velja, da sta najmanj zadnji dve, povezani z ali, zamenljivi – glede na zgoraj povedano (ali kot kazalec ločnosti le na koncu niza) so lahko medsebojno zamenljive tudi vse sestavine, pri čemer sestavini, povezani z in, tvorita celoto. Poleg tega bi z in na koncu niza celoto lahko tvorile tudi sestavine zelenjava, arašidi in piščanec, govedina ali tofu (ali medsebojno vse tri enote, prva iz treh delov) pa bi bile zamenljive. Še bolj je alternativnost med zadnjima sestavinama z ali pred obema poudarjena v zadnji povedi (pri in ali pa ni jasno, ali gre za zapis in/ali). Natančen pomen povedi je torej vsaj do neke mere odvisen od interpretacije. Pri tem veznik pred vsako enoto (na vsakem mestu med enotami) možnost dvojnosti pri interpretaciji zmanjšuje, ker pomen precizira, čeprav taka raba jezikovno ni najbolj ekonomična. Nasprotno njegova vmesna odsotnost (in prisotnost le na koncu niza) možnost različnih interpretacij povečuje: razmerja med sestavinami so izražena manj precizno, je pa večja jezikovna ekonomičnost. Dejan Gabrovšek, Domen Krvina (avgust 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• števnost
  10
  Topics
  10
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, ali so naslovi TV vsebin, kot so recimo Igra prestolov, Harry Potter, Umori na podeželju, James Bond ..., števni? Primeri: Ali ste si ogledali vse Igre prestolov? Gledal sem vse Harryje Potterje. Umorov na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Jamesi Bondi mi niso všeč. Ali so neštevni in mora biti pred njimi ustrezna števna beseda? Npr.: Ali ste si ogledali vse sezone Igre prestolov? Gledal sem vse filme Harryja Potterja. Serije Umori na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Filmi Jamesa Bonda mi niso všeč. Odgovor: Primeri, ki jih navajate, se dotikajo problematike števnosti. Menimo, da je števnost v takih primerih značilna za neformalno izražanje. V bolj formalnih jezikovnih situacijah je za jasnejši pomen povedanega bolje uporabiti besedno zvezo s splošnim, pojasnjevalnim jedrom (film, serija, sezona itd.). a) Ali ste si ogledali vse Igre prestolov? V neformalni rabi je ta stavek povsem razumljiv, v bolj formalnem besedilu pa bi ga bilo za večjo razumljivost mogoče preoblikovati npr. takole: Ali ste si ogledali vse sezone serije Igre prestolov?. b) Gledal sem vse Harryje Potterje. Jamesi Bondi mi niso všeč. Kot zgoraj sta tudi ta stavka v neformalni govorni situaciji popolnoma razumljiva, v bolj formalnem besedilu pa bi ju lahko preoblikovali v besedno zvezo z mestniškim levim prilastkom, npr. Gledal sem vse filme o Harryju Potterju. in Filmi o Jamesu Bondu mi niso všeč. Stavka Gledal sem vse filme Harryja Potterja. in Filmi Jamesa Bonda mi niso všeč., ki ju predlagate, pomensko nista ustrezna, saj ne gre za igralca ali režiserja, na kar bi kazala rodilniška vezava. c) Umorov na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Tukaj števnost pravzaprav ni težava, saj ima serija Umori na podeželju že množinski naslov serije. Mogoče pa bi bilo stavek prilagoditi za bolj formalno rabo, npr. takole: Serije Umori na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. (Na tem mestu pa lahko razložimo še pojav, ki mu pravimo metonimija. Metonimija je pojav, ko avtorja zamenjamo z njegovo stvaritvijo, npr. berem Cankarja 'Cankarjeva dela'. O metonimiji v jeziku je že razpravljala tudi Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU, ki je ugotovila, da je taka raba ustrezna v knjižnem jeziku, npr. Na filmskem maratonu so gledali Hitchcocka. V vaših primerih ime glavnega junaka (ki se pojavi tudi v naslovu filma oz. serije) nadomesti ime stvaritve.) Urška Vranjek Ošlak, Alenka Jelovšek (julij 2021)
• dvojina
  4
  Topics
  4
  Posts

  

  Vprašanje: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta močno ukrivljena proti prstancu/prstancema. Zanima me, ali je pri samostalniku prstanec bolje uporabiti edninsko ali dvojinsko obliko? Odgovor: Kadar se pogovarjamo o parnih poimenovanjih, je raba dvojine namesto množine pogosto povezana s pretirano natančnostjo oziroma hiperkorektnostjo (o tem v odgovorih na povezavi). Vaša poved pa je nekoliko drugačna: če bi govorili o mezincu, ki je ukrivljen proti prstancu, bi imeli najverjetneje v mislih pojav na eni okončini. Vi pa ubesedujete opis deformacije na obeh nogah in imate več ubeseditvenih možnosti: samo z uvodnim pojasnilom: na obeh nogah: Na obeh nogah imam deformiran mezinec, ki je močno ukrivljen proti prstancu. z uvodnim pojasnilom in z rabo dvojinskih oblik ste najmanj dvoumni: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta močno ukrivljena proti prstancema. z uvodnim pojasnilom in z rabo dvojinskih oblik v prvem stavku, v odvisniku pa z edninsko obliko poved deluje sicer neuravnoteženo, a v pogovornem jeziku se prav na opisani način najpogosteje sporazumevamo: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta močno ukrivljena proti prstancu. fakultativno pa lahko uporabite tudi zaimek oba, s katerim poudarite dvojino: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta (oba) močno ukrivljena proti prstancu. Noben od naštetih načinov ni slovnično napačen, kaj pa je bolje napisati, je morda odvisno tudi od formalnosti konteksta. Helena Dobrovoljc (marec 2021)
• rodilnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, če je res po novem dovoljeno opustiti zlog pri rodilniku, konkreten primer, da rečeš V trgovini ne dobiš vedno vse, kar hočeš namesto V trgovini ne dobiš vedno vsega, kar hočeš? Trditev je postavila oseba, ki se spozna na te stvari, pa vendar se mi zdi neobičajno in me resnično zanima, kako je s tem. Odgovor: V tem primeru ne gre za opuščanje zlogov in za kako gospodarnost, ampak za nemarno opustitev oblike v zanikanem rodilniku in nadomestitev s tožilniško obliko. Celostni zaimek vse (za izražanje nečloveškosti) ima v rodilniku še naprej obliko vsega, v tem primeru zaradi zanikanega povedka ne dobiš (z rodilniškim vprašanjem česa; nezanikani povedek dobiš bi ob sebi zahteval tožilniško vprašanje kaj): V trgovini ne dobimo vsega, tako kot je v rodilniku vedno tudi soka, radenske ali piva. Števni samostalniki seveda lahko nastopajo tudi v rodilniku množine ali dvojine (zaimek ves se v množini ne uporablja): ne dobimo balonov, hlač ali jajc. V trgovini težko dobimo vse, nikoli pa ne dobimo vsega. Peter Weiss (junij 2020)
• tožilnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kako voščimo: Veselo veliko noč ali Vesela velika noč? Je oboje prav? Odgovor: Kot kažejo pisni viri, sta razširjeni in pravilni obe obliki voščila. Čeprav lahko sklepamo, da je voščilo Veselo veliko noč nastalo z eliptičnim izpustom glagolske sestavine voščiti, to še ne pomeni, da se ne more ustaliti tudi oblika Vesela velika noč. Imenovalniška varianta je morda nastala z eliptičnim izpustom iz besedila Naj bo vesela velika noč. Morda je do tvorbe te variante prišlo pod vplivom imenovalniške variante Vesela aleluja voščila Veselo alelujo ob istem prazniku. Drugi možnosti sta še, da se je varianta uveljavila ob prevajanju voščil v tujih jezikih ali pa je nastala pod vplivom napačnega (imenovalniškega) tolmačenja voščila Vesel božič. Varianto Vesela velika noč najdemo že na starih voščilnicah, kakršna je na primer objavljena na strani Gorenjskega muzeja. Tudi za rob pragmatične frazeologije, kamor sodijo voščila in podobni ustaljeni obrazci, so kot za preostalo frazeologijo značilne variante. Raba obeh variant je ustrezna. To velja za posamezne izraze, tako da mehansko tvoriti po analogiji na primer obliko voščila Lahka noč namesto ustaljenega Lahko noč ne bi bilo ustrezno. Matej Meterc (april 2021)
• imenovalnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• število
  3
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• glagolski vid
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se. Odgovor: Pogoj za obstoj »vidske parnosti» pri istokorenskih glagolih ni le razlika v glagolskem vidu (to dejstvo opisuje pojem »vidsko nasprotje«), pač pa je nujni pogoj, da je prav razlika v kategoriji glagolskega vida (nedovršnost : dovršnost) v takem odnosu edina bistvena razlika. Razlika v drugih pomenskih sestavinah je zato v zelo veliki meri izključena. V preteklosti so bili pogledi na to bolj ali manj strogi: od (zlasti ruskega) strukturalističnega, da mora biti pomenska razlika "absolutno 0", in da so zato "pravi vidski pari" le sestavljenke in njihove izpeljanke (npr. vstopiti : vstopati), brezpredponski glagoli in njihove sestavljenke pa kljub temu, da je pri pomensko bolj splošnih in nesmernih predponah pogosto zelo težko najti kakršno koli pomensko razliko (npr. kuhati : skuhati [kaj], pisati : napisati [kaj]), ne; pa vse do zadnjih predlogov o t. i. vidskem razmerju, za katero velja, da se pomenska razlika bliža nič, kategorialna vidska pa izstopa. Ta zadnja opredelitev omogoča, da v vidsko razmerje kot širši pogled na vidsko parnost vključimo tudi glagolske pomenske odnose tipa večkratnost : enkratnost (pomensko povezane zlasti z oddajanjem svetlobe ali zvoka), npr. bliskati se : zabliskati se, kričati : zakričati; enkratnost je namreč v večkratnosti že vsebovana in predstavlja katero koli izmed njenih ponovitev. Celo pri takem širšem pogledu pa so iz vidske parnosti izvzeti stanjski glagoli. Stanjski glagoli po svoji naravi ne težijo k spremembi stanja, ki je za večinski del pojava vidske parnosti zelo pomembna, npr.: pripravljati : pripraviti kosilo, kosilo je pripravljeno; pisati : napisati nalogo, naloga je napisana; veneti : uveneti; biti uvel. Stanjski glagoli tako opisujejo stanje PO izvršenem dejanju, ki ga izražajo pari: sedati : usesti se (novo stanje: sedeti); legati : uleči se (novo stanje: ležati). Kakršne koli sestavljenke s stanjskimi glagoli zato poleg kategorialnega vidskega pomena dovršnosti pridobijo še pomensko sestavino 'začetek': usesti se 'začeti sedeti', uleči se 'začeti ležati', obležati 'začeti (nenadoma, nehote) ležati', zaspati 'začeti spati'. Taka pomenska razlika je že prevelika, da bi jo lahko še obravnavali v okviru vidske parnosti, celo ob širšem pogledu nanjo (vidsko razmerje): ne moremo namreč trditi, da se pomenska razlika med dovršnikom prehoda v stanje in stanjskim glagolom, ki to stanje izraža, bliža nič. Več o problematiki glagolskega vida v slovenščini si lahko preberete v monografiji Glagolski vid v sodobni slovenščini 1. Besedotvorje in pomen. Domen Krvina (maj 2021)
• dovršni
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• nedovršni
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: V kontekstu prevrednotenja in izboljševanja/izenačevanja položaja doslej bolj zapostavljenih družbenih skupin se uporabljajo besede iz družine glagola opolnomočiti – sprotni slovar že beleži opolnomočenje (čeprav mogoče ne čisto v tem pomenu). Ne gre pa vedno za končno stanje, velikokrat gre za proces, torej manjkajo nedovršne oblike. Zadetki kažejo, da se pojavljata opolnomočati (opolnomočanje) in opolnomočevati ("opolnomočevanje"). Glede na rabo na internetu se zdi pogostejša oblika opolnomočati, ki je gospodarnejša in se poleg tega najbrž naslanja tudi na omogočati (ter se pravzaprav tudi nam po občutku ponuja kot prva izbira). Vendar se v nezanemarljivem deležu pojavlja tudi opolnomočevati, ki najbrž bolj poudarja izsamostalniško izpeljavo. Katero obliko priporočate? Odgovor: Na vprašanje ste pravzaprav odgovorili že sami. Nedovršni vidski par dovršnemu glagolu opolnomočiti res naredimo na dva načina: (a) zamenjamo glagolsko pripono -i- v -a- (opolnomočiti > opolnomočati); (b) zamenjamo glagolsko pripono -i- v -eva- (opolnomočiti > opolnomočevati). Obe možnosti sta sistemsko sprejemljivi. Historično gledano bi se moral opolnomočati glasiti *opolnomAčati (podobno kot spOj-i-ti : spAj-a-ti; porOd-iti : porAj-a-ti), ker je pripona -a- nastala iz dolgega *o, ki v slovanskih jezikih daje a, sosednja zloga pa se harmonizirata. Odsotnost tega pojava kaže, da gre za tvorbo novejšega tipa po uveljavljenem vzorcu kot pri omogOč-i-ti : omogOč-a-ti (*omogačati). Če bi se tudi zaradi take tvorbene podobnosti (odsotnosti historične podaljšave *o v a) opirali na tip omogočiti : omogočati, bi verjetno opolnomčati dali prednost pred opolnomočevati. Pri odločitvi med možnostma nam lahko pomaga tudi, če glagol uporabimo v drugih oblikah, npr. marsikomu je oblika opolnomočam navadnejša od opolnomočujem. Še nekaj informacij za lažje odločanje: Glagol opolnomočati zveni zelo podobno kot omogočati, analogija pa je vedno pomemben jezikovni dejavnik (naslanjanje na že obstoječe, skladenjsko zlasti v neposredni okolici). Poleg tega tako omogočati kot opolnomočati v nasprotju z npr. spajati [spoj-], porajati [porod-] oba pripadata novejšemu tipu zamenjave glagolske pripone -i- z -a- (oziroma historično bolj verjetno, da -i- pred -a- prehaja v ', zato jotacija na koncu osnove) brez podaljšave korenskega -o-, kar da -a-. Domen Krvina, Helena Dobrovoljc (februar 2021) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• mestnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj je pri samostalnikih prve moške sklanjatve v mestniku pravilna oblika npr. pri dveh rakih in ne pri dvema rakoma. Odgovor: Predlog pri se veže z mestnikom, ne z dajalnikom (ali v zvezi iz vprašanja tudi ne z orodnikom, ki je enak dajalniku). Dajalnik bi bil Večerjo damo dvema rakoma (vprašamo se s komu/čemu damo, smo dali -- zato se sklon imenuje dajalnik). Mestnik: Ribi sta se na mizi znašli pri (= ob) dveh rakih (vprašamo se pri kom/čem -- poimenovanje sklona mestnik izhaja iz navedbe mesta, položaja, ki ga opisujemo s tem sklonom). Orodnik: Pripeljal se je z dvema kolesoma (vprašamo se s kom/čim -- poimenovanje sklona orodnik je mnemotehnično pomagalo, saj s prav tem sklonom velikokrat povezujemo orodja, kot so npr. sekira, plug ali lopata). Zveza pri dvema rakoma slovnično ni pravilna, pri dveh rakih pa je: predlog pri zahteva ob sebi mestniški sklon, dvema rakoma pa je orodniška in hkrati tudi dajalniška zveza. In zakaj se je zveza pri dvema rakoma znašla v vprašanju kot domnevno boljša izbira? Ker se pišočim zazdi, da so z izraženo zvezo pri dveh rakih podlegli pogovorni ali narečni množinski obliki (kot recimo v zvezi dve krave, ki zagotovo ni knjižna), saj ne izkazuje dovolj dvojinskosti. V narečjih prihaja do sovpada sklonskih oblik (dajalnika in mestnika, dajalnika in orodnika, lahko vseh treh v eno samo). Ko taki narečno govoreči preidejo na pisanje v knjižnem jeziku, izberejo katerega od utečenih postopkov, s katerim se izkazujejo v knjižnem jeziku. Zato v primeru, kakršen je v vprašanju, uporabijo najbližjo predložno obliko, ki ima glede na množino jasno izraženo dvojino, torej orodniško. Premalo nam je v zavesti, da se mestniške samostalniške in glede nanje tudi pridevniške oblike v dvojini in množini ne razlikujejo: številsko sovpadeta množina in dvojina v zvezi pri (nizkih) blokih, razlikovanje se vzpostavi šele z dodanimi števniki ipd.: pri dveh ali treh (nizkih) blokih, ob (dveh, treh) zelenih hišah. Prav tako ni razlikovanja rodilniških samostalniških oblik in potem pridevniških oblik: od (dveh, treh) velikih mest, do (dveh, treh) mrzlih planetov itd. -- ob odsotnosti določujočih podatkov lahko vemo le, da zvezi pri nizkih blokih ali pri mrzlih planetih nista edninski. Videti je, da knjižno pišoči poskušajo uiti domnevni pogovornosti, ki namesto dvojine uporablja množino. Ker pa so dvojinske oblike nasploh veliko redkejše od edninskih in množinskih, pišoči nimajo dovolj gotovosti, da bi dvojinske oblike, ki jih želijo izraziti, oprli na izkušnje in na dovolj pogosto rabo. Znajdejo se med željo, da bi bili z natančno izraženo dvojinsko obliko določni, na eni, in strah, da bodo uporabili neustrezno množinsko obliko, na drugi strani. Zato se jim zapišejo fantomske zveze, kakršna je ta, ki je dovolj robna, da je uredništvo ni zaznalo in tudi ne popravilo -- z implicitno informacijo o dvojini v neknjižni skladenjski strukturi (Savinjske novice 2015, 20. 2., str. 31): Filip, Žiga Ob vajinima rojstnima dnevoma vama želimo vse najboljše! Dedi, babi in stric Moralo bi biti: Ob vajinih rojstnih dnevih itd.: ker sta slavljenca dva, lahko upravičeno domnevamo, da sta dva tudi rojstna dneva. Pri dvojčkih itd. pa bi najbrž lahko uporabili samostalniško zvezo v ednini: Ob vajinem rojstnem dnevu vama ... Peter Weiss (december 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• lastnostni pridevnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• lastnostni ali vrstni pridevnik
  5
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Besedilo govori o dečku, ki s sabo nosi majhno ponev, ki je simbol neke ovire, težave. Naslov je Toni in njegova mala ponov. (ALI majhna ponev?) Ko ponev v besedilu prvič omenimo, uporabimo nedoločno obl. prid. majhna, nato pa ves čas določno mala. Ali drži? Odgovor: Končna varianta: Res je, nedoločno obliko lastnostnih pridevnikov (npr. majhen, lep, vesel) uporabimo tedaj, ko predmet natančneje določamo, ko mu pripišemo določeno lastnost, po takem pridevniku se vprašamo s kakšen. Vaš primer je nekoliko bolj zapleten, saj besedne zveze majhna/mala ponev ne moremo opazovati izolirano, ker vstopa v širše besedilno okolje. Besedilno okolje pa lahko vpliva na rabo nedoločne ali določne oblike pridevnika, poleg tega moramo upoštevati, kaj želite z ubesedenim sporočiti, poudariti. Kdaj uporabiti določno (mala ponev) in nedoločno (majhna ponev) obliko? V Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 328) je zapisano, da določno obliko pridevnikov (mali, lepi, veseli), po katerih se vprašamo s kateri, uporabljamo v naslednjih položajih: Kadar pridevnik označuje vrsto predmeta (mali možgani, mali kristalni globus, mala začetnica, mala šola). V tu navedenih primerih gre skladno s sodobnim pojmovanjem za vrstne pridevnike (medtem ko je določnost besedilna kategorija lastnostnih pridevnikov). V vašem primeru pridevnik ne izraža vrstnega pomena, saj ne gre za vrsto predmeta oz. posebno vrsto ponve. Za kazalnimi zaimki in nedoločnim zaimkom ves (tisti mali vrt, to malo stanovanje, vse male trgovine). V vašem primeru pridevnik majhen ne stoji za kazalnim zaimkom ali zaimkom ves, stoji za svojilnim zaimkom, torej je primerno uporabiti nedoločno obliko. Kadar govorimo o že znani lastnosti predmeta. V vašem primeru prvič izvemo, kakšna je lastnost Tonijeve ponve. Tudi v tem smislu je primerno uporabiti nedoločno obliko. Kadar pridevnik rabimo kot samostalnik (Mali je spet pojedel vso čokolado.) V vašem primeru ne gre za samostalniško rabo pridevnika, zato je primerno uporabiti nedoločno obliko. V vseh zgoraj naštetih položajih je primerno uporabiti nedoločno obliko (majhna ponev), skladno s tem bi zapisali Toni in njegova majhna ponev, pri čemer imamo v mislih lastnost ponve, zanima nas odgovor na vprašanje, kakšna je Tonijeva ponev. Nekatera novejša jezikoslovna dela pa navajajo (ob že navedenih Toporišičevih položajih) tudi pozicijo določne oblike pridevnika v položaju za svojilnimi zaimki oziroma pridevniki npr.: Določno moško obliko pridevnika uporabljamo za svojilnimi pridevniki, svojilnimi zaimki, kazalnimi zaimki in za zaimkom ves: očetov novi klobuk – ta prijetni vonj – njen novi učitelj – ves dolgi teden – ves prosti čas. Peter Herrity (2000: 75) Določno obliko lastnostnega pridevnika rabimo še za kazalnimi in svojilnimi zaimki ter za nedoločnim zaimkom ves: ta lepi šopek – moj dobri prijatelj – ves ljubi dan. Kozma Ahačič (2017: 49) Govorimo torej o potencialni skladenjski določnosti pridevnika v poziciji za svojilnim izrazom, ki jo potrjuje tudi raba v gradivskih zbirkah, najprej v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, nato še v korpusu Gigafida 2.0: SSKJ (1970; SSKJ 2, 2014): moj: /.../ s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev GF 2.0: Richard je bil dolga leta moj dober prijatelj – Komisijo je najprej nekaj let vodil moj dobri prijatelj, kar bi bilo lahko povezano tudi: (a) s stavčno vlogo samostalniške besedne zveze, v kateri se pridevnik nahaja, saj v predikativni (povedni) vlogi določnih pridevnikov načeloma ne uporabljamo; (b) z elipso: v povedi Richard je bil dolga leta moj dober prijatelj se zdi, da čutimo elipso izraza, ki bi lastnostni pridevnik stopnjeval, npr. Richard je bil dolga leta moj RES dober prijatelj. Ne nazadnje pa je razlikovanje med obema oblikama za svojilnim izrazom tudi pomensko, npr. moj stari oče 'dedek' nasproti moj star oče 'moj oče, ki ima veliko let'; v slednjem primeru bi pričakovali tudi dopolnila moj (že precej/res/zelo) star oče. To pomeni, da se z nakazanim potencialnim stopnjevanjem pridevnika vpliv svojilnega izraza na določno obliko nekako izgubi. Raziskav tega pojava (še) nimamo dovolj, da bi lahko izpostavili izjeme. Če sklenemo: Za svojilnim izrazom pogosteje uporabimo določno obliko: Toni in njegova mala ponev. V naslovu pa se pričakovano pojavlja določna oblika, saj gre za povzetek vsebine in ne za začetek besedila, torej za prvo pojavitev pridevnika (to je pojav, ki ga srečujemo tudi v naslovih novinarskih besedil). Manca Černivec, Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (september 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• določna in nedoločna oblika pridevnika
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• navezna oblika zaimka
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• sklanjanje večbesednih lastnih imen
  11
  Topics
  11
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, če se samostalniška zveza projektni partner sklanja v celoti ali le sprednji oziroma levi del zveze (projektni partner)? Primer: S strani projektnega partnerja MUS Dvorec Petanjci ali S strani projektnega partnerja MUS Dvorca Petanjci? V primeru da gre za desni neujemalni prilastek menim, da se ne sklanja isto kot pri primeru torta iz jagod. Odgovor: Če je ime projektnega partnerja večdelno, kot v vašem primeru (MUS Dvorec Petanjci), ostane v imenovalniški obliki, in sicer ne glede na to, kakšna so skladenjsko-pomenska razmerja med enotami tega imena. Ne gre pa za tip s predložnim dopolnilom (torta iz jagod). Če bi izpustili vrstno občno jedro projektni partner, bi se ta del povedi glasil: S strani MUS-a Dvorec Petanjci ..., imenskega določila torej ne bi sklanjali. Helena Dobrovoljc (junij 2021)
• členkovna zveza
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• členki
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• členek
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako je z uporabo členka zgolj. Glede na priročnike njegova uporaba ni najbolj ustrezna. Kako pa je z zvezo zgolj in samo? Odgovor: O tej temi smo v svetovalnici že pisali, med drugim tudi o členkih le in samo, ki sta v pomenu 'izraža omejenost na navedeno' sopomenska s členkom zgolj. S pomočjo pregleda dostopnih slovarjev za slovenščino smo poskušali ugotoviti, kaj točno imate v mislih, ko pravite, da »glede na priročnike njegova uporaba ni najbolj ustrezna«. O členku zgolj so dostopne naslednje informacije. V SSKJ2 je ob členku zgolj naveden členek samo, in sicer kot sopomenka (nadrejeni sinonim): zgòlj2 člen. (ȍ) izraža omejenost na navedeno; samo: zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem; slišati je bilo zgolj tujo govorico; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo – ampak tudi: pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje V Slovarju slovenskih členkov je v geslu zgolj prav tako omenjen sinonim samo, tukaj brez vrednotenja. V slovarju SP 2001 je členek zgolj predstavljen takole: zgòlj izvzem. člen. (ȍ) samo: zasaditi vrt ~ s sadnim drevjem; To delajo ~ zato, da bi kljubovali; v vezniški rabi, v zvezi ne zgolj — ampak tudi Pri tem ne gre ~ za denar, ampak tudi za poštenje O z ležečim tiskom zapisanih sopomenkah (kot je zgoraj sopomenka samo) lahko v opisu slovarja preberemo naslednje: »ležeči tisk brez oklepaja pa zaznamuje besedo ali besedno zvezo, ki je nevtralna oz. navadnejša od iztočnične besede«. Ležeči tisk v SP 2001 je eden od načinov nekoliko bolj prikritega vrednotenja v tem slovarju (podobno neposredno vrednoti tudi SSKJ z nadrejenimi sopomenkami). SP 2001 torej pravi, da sta členka zgolj in samo sopomenki, pri čemer je samo nevtralen oz. navadnejši. Razlogov za to slovar ne podaja, glede na zgodovino slovenskega pravopisja pa sklepamo, da je členek zgolj odsvetovan zaradi podobnosti s (srbo)hrvaškimi besedami. Kaj se je s členkom zgolj dogajalo v starejših pravopisih, je mogoče izvedeti na Franu. V pravopisih 1899 in 1920 je členek zgolj le naveden, v pravopisih 1935 in 1937 pa ima dodan izpeljani pridevnik zgoljen. V pravopisu 1950 je iztočnici zgolj v ležečem tisku dodan členek samo, kar naj bi glede na uvodna pojasnila pomenilo, da gre za razlago ali »pomensko objasnitev«. Podobno je beseda obravnavana tudi v pravopisu 1962, kjer je kot razlaga prav tako naveden členek samo, dodan pa je zgled zgolj iz sebičnosti kaj delati z razlago iz gole sebičnosti. Do SP 2001 členek zgolj torej ni bil vrednoten kot manj primeren, vsaj eksplicitno ne. Seveda je treba pri razlaganju takih in podobnih dejstev razlikovati med pridevniško in členkovno rabo, kjer lahko prihaja do razlike v odnosu do sopomenskega samo. Če pogledamo poved (iz listkovnega gradiva, Stritar): Jokal je iz zgolj veselja. Tu je zgolj rabljen pridevniško, taka raba je danes zastarela. V sodobnih besedilih ga nadomeščamo s sam ali gol: Jokal je iz samega/golega veselja. V členkovni rabi pa je zgolj še danes povsem nevtralen in ni zaznamovan, enakovredni sopomenki sta samo in le: Jokal je zgolj iz veselja. Raba v Gigafidi 2.0 izkazuje prevlado členkov samo in le (več kot dva milijona pojavitev), pri čemer pa je nujno opozoriti, da pridevniške in členkovne rabe ni mogoče razlikovati. Členka zgolj je v besedilih manj (približno dvesto tisoč pojavitev) zaradi prikritega odsvetovanja te besede v SP 2001, kar lektorji večinoma dosledno upoštevajo. V nekaterih jezikovnih priročnikih (npr. Kocmut, Pravipis, 2012) je mogoče tudi prebrati, da sta členka samo in le primernejša za nevtralna, splošnejša besedila, v leposlovnih besedilih pa je dopusten tudi členek zgolj. To je mogoče ovreči že s pregledom odgovorov v Jezikovni svetovalnici, kjer neobremenjeno uporabljamo vse tri členke, tudi zgolj. Lahko bi morda le rekli, da se členek zgolj tipično pojavlja v zelo knjižnih besedilih, ni pa mogoče trditi, da je sprejemljiv le za leposlovje. Na kratko: s členkom zgolj ni prav nič narobe. Glede zveze zgolj in samo pa lahko napišemo, da gre za pleonazem, torej opisovanje pojma z več pomensko sorodnimi izrazi. Zveza ima funkcijo poudarjanja in je pogosta v publicistiki ter govorjenem jeziku. V bolj knjižnih besedilih se pleonazmom izogibamo, v sproščeni rabi pa tudi z njimi ni nič narobe – navsezadnje pleonazem nakazuje pomenski odtenek. Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc (marec 2021)
• deležnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• ogovorni zaimki
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• stopnjevanje prislovov
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• povratno osebni zaimek
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• vrstni pridevnik
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Mene zanima, ali je raba besede postrežno, ki jo trgovci uporabljajo za nepakirana, torej postrežena živila, pravilna. Odgovor: V slovarjih knjižnega jezika poznamo glagol postreči (sed. postrežem) v pomenu 'prinesti hrano, pijačo navadno gostu' ..., iz glagola je izpeljan tudi deležnik stanja na -n, ki izraža lastnost tistega, ki ga glagolsko dejanje prizadeva: biti dobro postrežen; tu smo navadno lepo postreženi (SSKJ). Uporablja se predikativno, v položaju povedkovega določila. Sodobna raba, v GF 2, pa kaže, da se pojavlja tudi v položajih oz. zvezah, ki v novejših slovarjih še niso upoštevane, tj. v prilastkovni vlogi: V Italiji se lahko vedno zaneseš, da bo postrežena kava pitna. Pri iskanju ustreznih izglagolskih oblik si pomagamo s SP 2001, v katerem se v zaglavju glagola streči poučimo o vseh oblikah glagola (oblike postreči sledijo glagolu streči): iz sedanjiške osnove sedanjik: postrežem velelnik: postrézi -te/-íte deležje na -č: postrežóč (tudi deležnik na -č: postrežóč -a -e) iz nedoločniške osnove deležnik na -l: postrégel -gla namenilnik: postréč deležnik stanja na -n: postréžen -a glagolnik: postréženje Vaše vprašanje pa se ne nanaša na deležniško (postrežen), temveč pridevniško obliko, ki se uporablja v pomenu 'živilo, ki ni zapakirano' –, in sicer v samostalniških zvezah kot postrežno živilo v vlogi ujemalnega pridevniškega prilastka. Gre za vrstni pridevnik, ki označuje v sodobnih trgovinah celoto vseh izdelkov, ki jih dobimo »po naročilu« oz. želji (prek pulta). Slovar slovenskega knjižnega jezika (npr. SSKJ2) navaja dve pisni možnosti v pomenu 'namenjen za postrežbo' – postrežni in postrezni, vendar navaja le primere, pri katerih se pridevnik pojavlja ob t. i. sredstvu, npr.: postrežna miza IN natakar je na postreznem pladnju ponujal pijačo, krožnike je odložila na postrezno mizo. V teh primerih ima pridevnik postrezen/postrežen sopomenko servirni (servirna mizica, servirni pladenj). SP 2001 tu dopušča le obliko z z: postrezna mizica. V nobenem od slovarjev pa ne najdemo primerov, ki so se očitno pojavili v zadnjem času in pri katerih se (najverjetneje po analogiji s samopostrežni) uveljavlja oblika postrežni. Pridevnik uporabljamo v pomenu, ki zanima vas – kot ki ga nekdo postreže, npr. postrežne hrenovke, postrežni način prodaje, postrežno meso, npr. Objavljen je odpoklic postrežnega mletega mesa iz dveh trgovin. V rabi se danes pojavlja tudi pomen, ki ni namenjen samopostrežbi, npr.: postrežni del restavracije Poslanci za kosilo v samopostrežnem delu restavracije odštejejo 4,00 evre, v postrežnem pa 6,00 evrov. postrežni pult Nato pa sem, leta pozneje, naletela nanjo, ko je delala za postrežnim pultom veleblagovnice. Helena Dobrovoljc (junij 2021)
• glagoli s se ali si
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• samostalniki na -ost
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• pojmovna imena
  2
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• zaimek
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Razlaga v etimološkem slovarju za besedo kaj je na del mojega vprašanja glede vseh teh različnih oblik iste vprašalnice že odgovorila, še vedno pa se mi poraja vprašanje, od kod pogovorni vprašalnici kva in kuga. Je res kaj na tem, da so kva k nam prinesli Francozi (quoi?), ali se je tisti v vrinil v besedo kot del naravnega razvoja jezika? In kuga, ki skorajda nima nobene podobnosti z ostalimi oblikami? Odgovor: Verjetno ste odgovor na svoje vprašanje iskali v Slovenskem etimološkem slovarju, katerega avtor je Marko Snoj in je dostopen na portalu Fran. Tam zasledimo podatek, da je kogá neskl. zaim. v pomenu 'kaj' zabeležen od 19. stoletja naprej. To ni nič drugega kot rodilnik ednine od kdo. V narečjih/govorih, ki poznajo prednaglasno ukanje, se nenaglašeni o spremeni v u. Podobno kot puvej namesto povej, duma namesto doma. Kot piše Marko Snoj, ni rodilnik v imenovalniški vlogi nič posebnega (https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4287661/koga?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=kdo). Med drugim navaja primere slovaško čo in poljsko slovaško co "kaj", ki je nastal iz *česo "česa". Podobno v pogovorni ruščini čavó "kaj", ki je nastal prav tako iz rodilnika *čego. (Sam poznam rodilnik v imenovalniški vlogi iz slovaščine, kjer je v nekaterih narečjih chleba namesto chleb; dobrý chleba namesto dobrý chleb 'dober kruh'.) Kva pa ni nič drugega kot naslednja stopnja redukcije od kuga. V slovenščini sicer ni pravilo, da bi g prehajal v v, kot je to pri pridevnikih v rodilniku ednine v ruščini. V tem primeru pa se to zgodi. In ko izpade še u, iz kuga dobimo kva. Metod Čepar (september 2020)
• daljšanje osnove
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj nekaterim samostalnikom moškega spola, ki se končujejo na -j, pri sklanjanju podaljšujemo osnovo z -n, drugim pa ne, npr. parkelj (kot tvorba na koncu prstov živali) in parkelj (spremljevalec Miklavža). V SSKJ sta posebej zapisana pomena za oba leksema, in sicer z različnimi končnicami v rodilniku: parkelj (del živali) se sklanja brez podaljševanja osnove z -n, torej parkelj, parklja, medtem ko se parkelj (spremljevalec Miklavža) lahko sklanja tudi s podaljševanjem osnove z -n (parkelj, parklja ali parkelj, parkeljna). S podaljševanjem osnove z -n se lahko sklanjata tudi samostalnika nagelj in datelj, zato tudi odpade razlikovanje po kategorijo živosti/neživosti. Ali sta oba načina sklanjanja dovoljena v knjižnem zbornem jeziku, torej brez podaljševanja osnove z -n in s podaljševanjem osnove z -n? Odgovor: Podaljševanje osnove s soglasnikom n v odvisnih sklonih v knjižnem jeziku običajno nakazuje, da je bila beseda prevzeta iz nemščine, kot je denimo v primeru samostalnika parkelj v pomenu spremljevalec Miklavža. Vsi tovrstni samostalniki se končujejo na -elj. V sodobni knjižni slovenščini podaljševanje z n ni produktivno, pojavlja se praviloma kot dvojnična možnost. Pri nekaterih (sicer zelo redkih) samostalnikih tovrstno pregibanje nastopa kot prednostna možnost: nagelj nageljna tudi naglja Ponekod se pojavljata oba načina pregibanja kot enakovredna: datelj datlja in dateljna, buhtelj buhtlja in buhteljna Pri samostalniku karželj pa je pregibanje s podaljševanjem osnove izkazano kot manj običajna možnost: karželj karžlja tudi karželjna Odgovor se opira na gradivo, pridobljeno z anketiranjem (in deloma tudi z analizo korpusnih besedil). Opažamo, da podaljševanje z n govorci občutimo različno – odvisno od izvorne narečne skupine. Tanja Mirtič (december 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• ASP
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• spol
  4
  Topics
  4
  Posts

  

  Vprašanje: Iz radia sem zvedel, da pripravljate novo izdajo Slovenskega pravopisa, zato bi vas rad opozoril na zame problem v sedaj veljavni izdaji SP. Ob geslu Santa Fe (mesto v ZDA in še kje) stoji, da je moškega spola in se sklanja Santa Feja ... Fe v izvirniku španščini je ženskega spola, ženskega spola pa je tudi v slovenskem prevodu: nada, vera, ali morda srednjega: upanje. Ko sem pred kakimi desetimi leti pri svojem poklicnem pisanju naletel na to vprašanje, sem se za razlago, po katerem pravilu bi naj bil Santa Fe moškega spola, obrnil na takratno oddajo Minute za jezik na TV Slovenija. Več kot pol leta so mi obljubljali odgovor, a ga nikoli nisem dobil. Povprašal sem tudi nekaj znanih slovenistov, a mi niso znali pojasniti. Ko sem sam brskal za odgovorom, sem ugotovil, da je enako navajal že pravopis iz leta 1962, zato sumim, da so urejevalci SP 2001 geslo enostavno prepisali. Zato vas prosim, da pri urejanju nove izdaje tega vprašanja ne spregledate! Vesel bom, če mi boste zadevo pojasnili osebno, že pred izdajo nove izdaje SP. Odgovor: Pri prevzemanju iz drugih jezikov se pri občnih poimenovanjih in tudi tistih imenih, pri katerih ne moremo govoriti o naravnem spolu (npr. imena bitij: Fedja je moškega spola, Ruth pa ženskega), zgodi, da se njihov spol v slovenščini spremeni. Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU je letos marca objavila poglavje »Prevzete besede in besedne zveze« v obliki, primerni za javno razpravo. V členih 73–76 so opisane spremembe slovničnih kategorij prevzetih besed, med njimi tudi zemljepisnih imen. Ta pogosto v slovenščini prevzamejo spol po podobnosti s slovenskimi zemljepisnimi imeni. V komentarju k temu poglavju je podrobneje opisano, kaj se dogaja z zemljepisnimi imeni, ki se končajo na -e: (1) Atene, Bariloče, Sirakuze, Termopile postanejo množinska imena (tako kot Brežice, Jesenice, Benetke); (2) imena rek (franc. le Rhône/Rhône) iz moškega spola postanejo ženska (slov. Rona); tako še npr. Sena (ž. sp.); (3) srbsko Užice bodisi ohrani srednji spol (v Užicu) ali prevzame ženski spol (v Užicah); (4) ime Tenerife se npr. v mestniku pojavlja v kar treh oblikah, in sicer na Tenerifih (m. sp. mn.), na Tenerifu (m. sp. ed.) in celo na Tenerifi (ž. sp. ed.), v knjižnem jeziku pa upoštevamo, da je Tenerife en otok in ne otočje. (Več gl. v odgovoru: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1335/kako-sklanjamo-ime-tenerife.) Tudi ime kraja Santa Fe je spremenilo spol, in sicer je zaradi enozložnosti besede Fe naglas na edinem in hkrati zadnjem zlogu, zato ime v slovenščini sklanjamo namesto po ženski sklanjatvi (kot je v izvirniku) po moški in osnovo podaljšujemo z j, kar je značilno za moška imena. Vede se torej enako kot file, bukle, ataše, karate ... Helena Dobrovoljc (julij 2021)
• srednji spol
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanimive se mi zdijo pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola, ki v pomanjševalni obliki postanejo samostalniki moškega spola. Primeri: jabolček (jabolko) jajček (jajce) drevešček (drevo) Kako in zakaj je prišlo do tega zanimivega pojava? Odgovor: Manjšalnice navadno tvorimo s pripono, ki ustreza spolu podstavnega samostalnika, torej manjšalnice samostalnikov moškega spola s priponami: -ej (ded – dedej), -ək (bob – bobek), -əc (brat – bratec), -ič (tat – tatič) (o teh več pri Bajcu v Besedotvorju slovenskega jezika I, Izpeljava samostalnikov, 1950, str. 127) -ic (mož – možic), -ček (prijatelj – prijateljček), -iček (gozd – gozdiček), -ko (sin – sinko) (gl. Toporišič, Slovenska slovnica, 2000, 185–186). Manjšalnice samostalnikov ženskega spola tvorimo s priponami: -ika (muca – mucika), -ka (nit – nitka), -ica (koza – kozica), -ca (klop – klopca) (Bajec 1950, 127) -ič-ica (sestra – sestričica) (Toporišič 2000, 186). Manjšalnice samostalnikov srednjega spola tvorimo s priponami: -ce (bedro – bedrce), -ece (mesto – mestece) in -ko (jabolko – jabolčko) (Toporišič 2000, 185–186). Včasih pa manjšalnica slovnični spol lahko tudi spremeni, tako da iz podstavne besede moškega ali ženskega spola nastane samostalnik srednjega spola, zlasti ko se, npr. v priponi -če, manjšalnosti pridruži še ljubkovalni ali slabšalni pomen (otrok – otroče (Bajec 1950, 127), cigan – ciganče, krava – kravče (Toporišič 2000, 186)). Narečno gradivo kaže, da samostalniki srednjega spola kot manjšalnice pogosto spremenijo slovnični spol v moškega. To se zgodi zlasti v tistih narečjih, ki poznajo t. i. maskulinizacijo nevter – pojav, ko se tudi netvorjeni samostalniki srednjega spola v ednini obnašajo, kot da bi bili moškega spola, in imajo zato ob sebi levi pridevniški prilastek moškega spola, npr. gorenjsko: tópu sónce, drôbən jájc, lép jábuk, visôk drevó (podobno tudi v dolenjščini in rovtarskih narečjih) namesto knjižno slovensko toplo sonce, drobno jajce, lepo jabolko, visoko drevo. V teh narečjih samostalniki (knjižnega) srednjega spola zato tudi manjšalnice tvorijo s priponami moškega spola, torej: sónčək, jájčək, jábučək, drevéščək za knjižno sonček, jajček, jabolček, drevešček namesto sončece, jajčece, jobolčko, drevesce, ki so pogostejše oblike tvorjenk v narečjih, ki omenjenega pojava ne poznajo, npr. v briškem narečju primorske narečne skupine (primorsko tudi jajčko). Tako je tudi dekle postalo deklič – ob prav tako živem dekletcu. Knjižni jezik Ker se tvorjenke iz samostalnikov srednjega spola izpeljujejo s priponami moškega spola predvsem v zemljepisno osrednjih narečjih (na nekdanjem Kranjskem), npr. gorenjskem, rovtarskem, dolenjskem (OLA 2007, 112–113), ki imajo/so imela tudi najmočnejši vpliv na razvoj knjižnega jezika, je ta kot enakovredne tvorjenke v svoj sistem sprejel tudi take, ki kot izpeljanke spremenijo svoj slovnični spol. Niso pa se kot knjižne uveljavile izpeljanke, ki se iz besedotvornih podstav srednjega spola tvorijo s pripono ženskega spola, npr. štajersko jájčika/jájčka (tu se tudi netvorjeni samostalniki srednjega spola v ednini obnašajo, kot da bi bili ženskega spola in imajo zato ob sebi levi pridevniški prilastek ženskega spola, npr. lépa jájca, debéla jábka za knjižno lepo jajce, debelo jabolko). Pripone moškega spola (npr. -ek) ali srednjega spola (npr. -(e)ce) je torej v teh primerih mogoče uporabljati sinonimno, pri čemer pa je izbira odvisna tudi od narečne osnove govorca/pisca. Ob tem pa je treba upoštevati še, da se sinonimne različice lahko delno pomensko osamosvojijo, kar v nekaterih primerih izpostavlja tudi SSKJ, npr.: jajčece 1. ʻspolna celica, iz katere se razvije nov organizem’, 2. ʻmanjšalnica od jajce’ NASPROTI jajček ʻmanjšalnica od jajce’ jabolček ʻmanjšalnica od jabolko’ NASPROTI nar. jabolčica in ekspr. jabolčko drevesce : (knj.) pog. drevešček (saditi dreveščke) NASPROTI drevešček ʻmajhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike’. Opomba: Pri odgovoru je bilo uporabljeno tudi Gradivo za Slovenski lingvistični atlas (SLA), V813 in V814. Arhiv Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. Navedek iz OLA: A. Kovalska, B. Falinska, Карта №40 Sl 1145 dem (j)aje, Slovanski lingvistični atlas (OLA). Выпуск 6. Домашнее хозяйство и приготовление пищи / Отв. ред. Т. И. Вендина. — Мoskva: ИРЯ РАН, 2007, str. 112–113. Jožica Škofic (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• ločilni števnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• množinski samostalniki
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo Z vilico je iz lonca dvignil klobaso? Odgovor: Jezik je živ: spreminja se ne le pomen besed, temveč tudi njihove slovnične lastnosti. Nekatere besede sčasoma spremenijo število in/ali spol, npr. samostalnik copat je lahko tudi ženskega spola – copata, nekdaj zgolj množinski samostalnik starši danes poznamo tudi v ednini – starš itd. Tak je tudi samostalnik vilice, ki je, kot ste zapisali, množinski (prav tako tudi samostalnik vile, iz katerega je izpeljan). V etimološkem slovarju lahko preberemo, zakaj je tako: »množinska oblika se je vzpostavila, ker imajo vile več rogljev«. Opažamo pa, da se iz števila rogljev izhajajoča množinska beseda danes šteje: o vilicah pogosto govorimo kot o kosih pribora, orodja, zato samostalnik štejemo in uveljavlja se ednina – vilica, zlasti v pomenu 'del jedilnega pribora': Banano zmečkajte z vilico ter ji dodajte polovico skodelice sladke smetane. Testo večkrat prebodite z vilico in pecite približno 25 minut. Krožnik z vilico in nožem je tudi nagrada za rešen labirint oblikovalca Kazuyja Komode. V drugih pomenih samostalnika vilice se množinski pomen ohranja, npr.: (a) 'vilicam podoben del naprave' Voznik je motor takrat spustil na tla in pri tem z vilicami trčil ob asfaltirano vozišče, izgubil oblast nad vozilom in padel po vozišču. (b) glasbene vilice (c) vilice pri kolesu Lego na cesti pa bi ocenila z dobro, saj odlične prednje vilice kvari delovanje zadnjega amortizerja. (č) nekdaj: držalo telefona Položil slušalko na vilice in nejeverno zmajal z glavo. V skladu z opaženimi spremembami se seveda spreminja tudi opis posameznih leksikalnih enot v naših slovarjih – vedno z manjšim zamikom in zadržanostjo ... sledimo jezikovni rabi. Zagotovo pa bo tudi vse bolj edninska raba v pomenu 'del jedilnega pribora' v slovarjih v prihodnje evidentirana kot sprejemljiva – za zdaj je živa v pogovornem jeziku, v knjižnem pa redka. Pojavlja pa se, npr. tudi v imenih (1), v besedilih morda tudi zato, ker je množinski samostalnik treba v dvojini uporabiti z ločilnim števnikom (dvoje vilic), mnogim uporabnikom slovenščine pa je danes bolj navadno uporabiti samostalnik v ednini z navadnim glavnim števnikom (2). (1) Slovenska ulica, ali kakor ji domačini pravijo Slovenska vilica, od pomladi do jeseni opojno diši in ponuja mnogotere okuse ulične kulinarike. Festival ulične kulinarike "Sočna vilica" vabi k okušanju jedi, ki jih dopolnjujejo vrhunska vina domačih vinarjev, raznolik pivski izbor, drugi napitki različnih ponudnikov in sladke pregrehe. http://www.socnavilica.si (2a) Spoštovana gospa, pišete, da ste imeli zlom gležnja obeh kosti in da ste bili operirani. Ker ne opisujete natančno, kateri dve kosti sta to bili, predvidevam, da sta bila to oba maleola ali vilici, kot ju imenujemo, ki se razmeroma pogosto poškodujeta ali zlomita pri poškodbah skočnega sklepa. (2b) Izbrali smo rdeč prt z vrisanimi zlatimi motivi v obliki src. Pogrnemo mizo in razporedimo krožnike. Za podlago naj bo po možnosti zlat ali rdeč krožnik, preostale potem naložimo odvisno od vrste jedi. Pribor položimo levo in desno, običajno sta to po dve vilici in dva noža. Zgoraj damo desertno žličko. Pri jedi pribor jemljemo vedno začenši z zunanje strani. Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (marec 2020)
• glagoli premikanja
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• izbira ustrezne oblike
  3
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Primer: Prekomerno uživanje alkohola vam škoduje/škodi. Katera oblika glagola je pravilna/pravilnejša? Odgovor: Oboje je pravilno, saj gre za spreganje dveh pomensko sinonimnih glagolov škoditi (nekaj škodi) in škodovati (nekaj škoduje). To je razvidno iz slovarskih sestavkov v SSKJ2: škodováti -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal škóditi -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal V kontekstu, ki ga navajate, se pojavljata oba glagola, nekoliko pogostejši je glagol škodovati. Urška Vranjek Ošlak (julij 2020)
• prislovni zaimek
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• povedkovnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• vprašalni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Pozdravljeni, zanima me, kaj od navedenega je pravilno (ali je morda pravilno oboje): – Kam v Prekmurju? – Kam v Prekmurje? Odgovor: Pravilni sta obe vprašalni povedi, ki ju navajate, je pa njun pomen različen. Prvo vprašanje je na mestu, ko je kdo že v Prekmurju ali se tja odpravlja, pa ga zanima, kam bi bilo znotraj Prekmurja dobro/smiselno iti, kaj obiskati – to je torej vprašanje, ki spada denimo na reklamni letak, ki oglašuje različne (turistične) možnosti v Prekmurju. Okoliščinski krajevni zaimek kam je v tem primeru v vprašalni vlogi. Taka vloga kam se navadno pojavlja ob lastnih imenih pokrajin, mest ipd. kot večjih celot s posameznimi lokacijami znotraj njih. Takšno vprašanje se pogosto uporablja v predmetnem ali prilastkovnem odvisniku, npr. Tokrat smo vas povprašali, kam v Celju bi peljali prijatelja, Kot po tekočem traku za vsak prevoz zaračunavajo dodaten znsek, ne glede na to, kam v Atenah se podajo, Pred leti je mesto izgubilo hotel in danes je problem, kam v Škofji Loki s polnim avtobusom turistov. Tudi v tem primeru gre za prostorski vprašalni prislovni zaimek, vendar je tožilniška raba pogosta, kadar želimo natančnejše pojasnilo, npr. v katero mesto v Prekmurju imate v mislih: Kam (natančno) v Prekmurje? ali, kot kaže naslednji korpusni zgled, v katero od držav/mest v Ameriki: Na vprašanje, kam v Ameriko namerava potovati, tujec ni hotel odgovoriti. Zaimek kam je sicer mogoče uporabiti tudi kot poljubnostni (označuje poljubno izbiro): Kaj ko bi šli kam v Prekmurje?. Gre za nadaljevanje ideje, da bi se lahko odpravili v določeno pokrajino, kraj (in znotraj nje na poljubno lokacijo). Taka vloga zaimka kam se pogosto pojavlja tako ob lastnih kot tudi občnih imenih (večjih) geografskih enot z neporedeljeno/poljubno izbiro njihovih podenot, npr. Smučat gremo kam v bližino, na Krvavec , včasih v Kranjsko Goro, na Vogel ali v Avstrijo, Ali pa sva mogoče zgrešila vlak in se peljeva kam v Provanso? Ali Šampanjo?, Bal sem se, da me bodo iz Sežane premestili v službo kam v Ljubljano in bom moral zapustiti Kras. Dodatno naj omenim še, da je pri tožilniku poljubnostna raba [(62 - 5)/62 primerov v vzorcu] pogostejša kot vprašalna. Prav tako tožilnik v nasprotju z mestnikom implicira, da tisti, ki se kam odpravlja, tja še ni prispel, ali pa o odhodu celo šele razmišlja kot možnosti/želji, kar je vidno npr. iz zgledov: Na vprašanje, kam v Evropo bi rada odpotovala, je odgovorila da v Španijo. Kam v Rusijo bi leteli, je po njegovem še stvar dogovora, saj bodo izbrali najbolj rentabilno lokacijo. Stopnja nedoloč(e)nosti se zdi pri rabi tožilnika zato večja kot pri mestniku, kjer je širša lokacija/destinacija vsekakor znana in gre pri vprašanju za izbiranje med možnostmi (ki si ga zastavlja npr. turist), ne za dodatno pojasnilo, ki ga pri vprašanju z tožilnikom želi drugi. Domen Krvina (september 2020)
• glagolski čas
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Pri pisanju daljšega leposlovnega dela sem v dilemi, kdaj pisati v pretekliku in kdaj v sedanjiku. Doslej sem vse pisala v pretekliku, kar se mi zdi primerno, težava pa nastane, ko želim opisati neko splošno dejstvo in v istem (ali naslednjem) stavku uporabiti preteklik, ki ga sicer uporabljam v celem besedilu. Na primer: primer: K sreči sem znala dobro z besedami. Stavke sem nizala ravno prav strokovno, a dovolj sproščeno, da je prejemnik lahko dobil vtis zanimive in za razgovor primerne osebe. primer: K sreči znam dobro z besedami. Stavke sem nizala ravno prav strokovno, a dovolj sproščeno, da je prejemnik lahko dobil vtis zanimive in za razgovor primerne osebe. Prosila bi tudi še za kakšen primer, ko je primerno vplesti sedanjik v literarno delo, ki je sicer v celoti napisano v pretekliku. Odgovor: Odločitev za glagolski čas je v vaših primerih odvisna od tega, kaj želite povedati, sicer pa gre za avtorsko in slogovno odločitev: Primer 1: K sreči sem znala dobro z besedami. Stavke sem nizala ravno prav strokovno, a dovolj sproščeno, da je prejemnik lahko dobil vtis zanimive in za razgovor primerne osebe. Če boste napisali kot v prvem primeru, potem z današnje perspektive opisujete svoje pisanje v preteklosti. Primer 2: K sreči znam dobro z besedami. Stavke sem nizala ravno prav strokovno, a dovolj sproščeno, da je prejemnik lahko dobil vtis zanimive in za razgovor primerne osebe. Če opišete tako, kot je v drugem primeru, potem je ugotovitev o vaši nadarjenosti za pisanje zelo aktualna, trenutna, lastnost pa bolj univerzalna ugotovitev, neodvisna od tega, kaj ubesedujete v drugi povedi, ko opisujete svojo dejavnost. Če sredi pripovedi v pretekliku začnemo uporabljati sedanjik, da bi dosegli stopnjevanje napetosti, govorimo o »dramatičnem sedanjiku«. Sicer pa Toporišič (2000: 390) navaja, da se sedanjik uporablja za splošno veljavnost dogajanja in stanja (to bi bil drugi navedeni primer zgoraj) ali za »tok zavesti« (npr. Ulikses kot zgled, ki ga navaja Toporišič). V odvisnikih pa sedanjik izraža zadobnost glede na dejanje nadrednega stavka. Alenka Jelovšek, Helena Dobrovoljc (marec 2021)
• preteklik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• ednina
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• dramatični sedanjik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• sedanjik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• kakovostni pridevnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• množina
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• sklanjatev
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.