Podkategorije

• besedna vrsta
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, ali je beseda natanko v povedi Letos mineva natanko 400 let od smrti Shakespeara prislov ali členek?

  Odgovor:

  Vsaka slovnica (lahko) rešuje vprašanje besednih vrst drugače; da zmeda ni prevelika, pa skrbi jezikoslovna tradicija. To ni značilno samo za slovenske slovnice, ampak za interpretacijo besedja v slovnicah tako rekoč vseh jezikov.
  Uvrstitev posameznih besed v besedne vrste se je v slovenskih slovnicah spreminjala že od samega začetka. Tu namreč ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, ampak za vprašanje, katere kriterije slovničar postavi, ko razporeja besedno gradivo v besedne vrste.
  Adam Bohorič (1584) tako ločuje naslednje besedne vrste: ime (nomen), zaimek, glagol, deležnik, prislov, veznik, predlog in medmet. Ime deli na lastno (proprium) in občno (appellativum), slednjega pa na samostalnik (substantivum) in pridevnik (adiectivum). Pod imenom obravnava tudi števnike ter (določni in nedoločni) člen.
  Marko Pohlin v prvi izdaji svoje slovnice (1768) ločuje ime (= samostalnik in pridevnik), števnik, zaimek, glagol, predlog, prislov, medmet in veznik, v drugi izdaji (1783) pa jim v samostojnem in drugim besednim vrstam enakovrednem poglavju doda še deležnik kot »posebno vrsto pridevnika«. Člen (določni in nedoločni) obravnava v okviru imena.
  Ožbalt Gutsman besednim vrstam ne posveča kakega posebnega premisleka. V prvem delu slovnice opiše (določni in nedoločni) člen, samostalnik, pridevnik, števnik, glagol in predlog, tem pa v drugem delu (pri skladnji) doda še opis prislova, veznika in medmeta.
  Jernej Kopitar (1809) utemelji delitev besednih vrst, ki je bila precej vplivna: (določni in nedoločni) člen, samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagol, prislov, predlog in medmet. Tem besednim vrstam nato doda Valentin Vodnik (1811) še deležnik kot samostojno besedno vrsto. Kopitarjeva in Vodnikova delitev se nato tako ali drugače ponavljata tudi v slovnicah naslednjih nekaj desetletij.
  Novo delitev, ki se je v šolah obdržala več desetletij, je vzpostavil Anton Janežič (1854): v svoji slovnici ločuje imena (samostalniki, pridevniki, števniki), glagole in »členke« (tj. nepregibne besedne vrste: prislovi, predlogi, vezniki, medmeti).
  Anton Breznik (1916) ločuje šest glavnih besednih vrst: samostalnik, glagol, pridevnik, števnik, zaimek in »členek«. Pod »členke« uvršča prislov, predlog, veznik in medmet.
  Slovnica štirih (1956), na podlagi katere je nastajal SSKJ, je ločevala naslednje besedne vrste: samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet.

  Premik v pojmovanju besednih vrst je nato naredil Jože Toporišič (1976/2000), ki ločuje naslednje besedne vrste: samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, predikat, predlog, veznik, členek in medmet. Samostalniška beseda v tej slovnici vključuje samostalnike, posamostaljene pridevniške besede in samostalniške zaimke, pridevniška beseda pa pridevnike, števnike in pridevniške zaimke. Med neosebne glagolske oblike šteje deležja, deležnike, glagolnik, nedoločnik, namenilnik.
  Več o zgodovini besednih vrst na Slovenskem lahko preberete na www.fran.si/slovnice-in-pravopisi.

  Vse do slovnice Jožeta Toporišiča je bil torej členek obravnavan kot posebna vrsta prislova. Slovarji se običajno naslanjajo na slovnico, ki je v času nastanka prvih gesel posameznega slovarja najbolj aktualna. Le redko se odločijo za odstop od te prakse, a ga vedno ustrezno pojasnijo. V slovarjih in pravopisnih priročnikih ima namreč besednovrstna oznaka praktičen pomen, saj uporabnika usmerja k boljšemu razumevanju besede.

  Kaj je torej beseda natanko v vašem primeru?
  Po slovnici Jožeta Toporišiča (in posledično v novejših priročnikih) je členek, po starejših slovnicah (in posledično v starejših priročnikih ali v priročnikih, kjer ločevanje členkov od prislovov ne bi bilo smiselno) pa je posebna vrsta prislova.
  Ker je v slovenščini takšnih besed razmeroma veliko, se bo členek v slovenskih slovnicah (in posledično v novejših priročnikih) verjetno obdržal kot samostojna besedna vrsta. V francoščini je takšnih besed na primer precej manj, zato tam členka večinoma ne ločujejo od prislova: tako v slovnicah kot v priročnikih.

  Kozma Ahačič (januar 2017)

• določni in nedoločni pridevnik
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  Vprašanje:

  Ali je pravilno pameten uporabnik energije ali pametni uporabnik energije?
  Pridevnik se nanaša na varčno in smotrno rabo energije.

  Odgovor:

  O lastnostnih in vrstnih pridevnikih ter njihovi rabi je v svetovalnici objavljenih že več odgovorov, npr. Snovni pridevniki in vprašanje večpomenskosti in Ali je kozarec "steklen" ali "stekleni"?.

  Oblika pridevnika kot levega prilastka ob samostalniku lahko primeru, ki ga podajate, izraža ali:

  Lastnostnost (pridevnik je lastnostni in izraža lastnost, ki se pripisuje samostalniku iz široke množice vseh potenicalnih lastnosti), izraženo z obliko, ki se v moškem spolu imenovalnika (ob neživosti tudi tožilnika) ednine končuje na -en oz. Ø, npr. pameten. Če bi pridevnik v levem prilastku stal za kazalnim (npr. ta pametni uporabnik) ali svojilnim zaimkom (npr. naš pametni uporanik) ali pa bi bil v besedilu predhodno že omenjen (npr. pametni uporabnik, o katerem smo govorili), bi se kljub svoji lastnostnosti v moškem spolu v zgoraj omenjenih sklonih končeval na -(n)i; v tem primeru gre namreč za skladenjsko določnost lastnostnega pridevnika.

  ali

  Vrstnost, če je uporabnikov z lastnostjo "varčna in smotrna, tj. pametna/modra raba energije" že toliko, da tvorijo (večjo) enotno skupino, ki jo ta lastnost določa kot tip glede na druge podobne skupine. V tem primeru ima pridevnik obliko, ki se v moškem spolu imenovalnika (ob neživosti tudi tožilnika) ednine končuje na -(n)i, tj. pametni.
  Obstoječi splošni slovarji slovenskega jezika (SSKJ, SNB, SSSJ – Sprotni slovar slovenskega jezika) takšnega vrstnega pomena zaenkrat še ne odražajo (prim. Fran, podobno velja za stanje v besedilnih korpusih; v korpusu Gigafida tako najdemo le en zgled, ki kaže na možnost razvoja takega pomena: /.../ kemijske dogodivščine, ki bodo čim bolj temeljito spremenile in nadgradile njihovo znanje in jih usposobile za pametne uporabnike (potrošnike) /.../.

  Glede na trenutno stanje se torej za želeni pomen priporoča raba pridevnika pameten zaenkrat še kot lastnostnega (torej z obliko, ki se končuje na -(n)i le ob skladenjski določnosti). Seveda ima pridevnik v tem primeru splošnejši pomen 'ki ravna v skladu z razumom, pametjo'; konkretizira ga šele samostalnik skupaj z desnim prilastkom (uporabnik energije), kar daje celoto "pametna (upo)raba energije".
  Raba pridevnika kot vrstnega pa seveda je mogoča, če se želi izrazito poudariti, da je skupina uporabnikov, ki jih zaznamuje lastnost 'varčna in smotrna, tj. pametna/modra raba energije', že dovolj prisotna oz. raste.

  Domen Krvina (januar 2017)

• glagolska oseba
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali je obrazilo -mo v besedi prepustimo v spodnji povedi rabljeno pravilno: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov.

  Nekako mi v tem primeru zveni pravilneje prepustijo. Torej:

  /.../ da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini /.../

  Prilastkov odvisnik tukaj bolj razumem kot neko splošno stanje bitja, kot da se je poved postopoma skladalo.

  romantiki ... kakšni? -> romantiki, ki se radi prepustijo Slovenci smo ... kaj? -> Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo
  
  

  Odgovor:
  
  Glagolska oseba je pri upovedovanju navadno odvisna od tistega, ki to upovedovanje izvaja. Če uporabimo 1. glagolsko osebo, se navadno čutimo bolj osebno vpletene v dogajanje. Če uporabimo 3. glagolsko osebo, smo bolj objektivizirani, verjetno tudi bolj oddaljeni od povedanega. Ta glagolska oseba je uporabljena tudi, kadar govorimo o splošnem osebku, npr. Ljudje ne pomnijo takega vremena, četudi se v skupino 'ljudje' uvršča tudi pripovedovalec.

  Poved, ki jo navajate, nima značaja neke splošne izjave, temveč se nanaša na konkretno ugotovitev ob zaključku gostovanja neke skupine gostov.

  Če ob tem uporabite 1. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov), je iz povedi mogoče sklepati, da so gosti skupina, ki nima povezave s Slovenci. Če uporabite 3. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da so Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov), bi bilo mogoče sklepati, da so gostje iz prvega stavka Slovenci.

  Uporaba glagolske osebe je torej odvisna od pomena, ki ga želite sporočiti.

  Tretja možnost, da se prilastkov odvisnik nanaša na povedkovo določilo (Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo ...), se zdi nekoliko umetna. Tak pomen bi izrazili nekoliko drugače: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki – ljudje, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov

  Stavek romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov pomensko ne izraža neke univerzalnosti. Poznamo več tipov romantikov, to, da se prepustiš glasbi južnih sosedov, je le eno od subjektivnih videnj pripovedovalca. Zato bi bilo v obeh odvisnikih smiselno uporabiti enako glagolsko osebo.

  Helena Dobrovoljc, Nataša Gliha Komac (junij 2016)

• glagolske oblike
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kakšna je pomenska razlika med izrazoma zavržno in zavrženo?
  
  
  Odgovor:
  
  Če v iskalno okence slovarskega spletišča www.fran.si vtipkate zavržen, boste v drugi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika dobili dva zadetka:

  Prvi bo deležniško podgeslo v slovarskem sestavku zavreči. Tam piše, da je prvi pomen deležnik od zavreči, torej opisuje lastnost tega, kar smo zavrgli, nekako »vržen proč«, kot dodatno razberete iz zgleda rabe zavrženi deli avtomobila, drugi pomen iste besede pa je »nemoralen, pokvarjen«, kot razberemo tudi iz tam navedenih zgledov rabe. Drugi pridevnik zavržen ima neobstojni polglasnik v zadnjem zlogu, pomeni pa »nizkoten, pokvarjen«, npr. zavržno dejanje. Drugi pomen deležnika zavržen -a in edini pomen pridevnika zavržen -žna sta skoraj enaka. Glavna razlika med njima je v tem, da je prvi del splošnega jezika, drugi pa se praviloma uporablja le v pravniških besedilih.

  Enake informacije lahko razberete tudi iz SSKJ in SNB, ki sta prav tako dostopna na istem spletišču.

  Marko Snoj (november 2014)

• kategorija živosti
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako je s sklanjanjem imen za vzpetine, če se ta imenuje po svetniku, npr. Lovrenc, Sveti Jošt. Ali gremo na Sveti Jošt ali na Svetega Jošta, je pohod na Lovrenc ali na Lovrenca?
  
  
  Odgovor:
  
  Kategorijo živosti (enako obliko rodilnika in tožilnika: (ne) vidim slona) uveljavljajo samostalniki moškega spola, ki so (1) »živi« (mož, otrok, slon, Janez), (2) živim podobni in iz živih nastali (robot, pajac, duh, rak …). Posebna skupina so tudi (3) poimenovanja avtomobilov (golf, volvo …) in (4) kart (as, adut, škis, pagat, mond, joker, pik …), (5) nagrad (oskar, kresnik) … Nekaj jih navajajo že naši tradicionalni jezikovni priročniki.

  Če torej na vprašanje Kam? odgovorimo s skladenjsko zgradbo, v kateri je samostalnik zemljepisno ime, hkrati pa nastopa v tožilniku in je ta tožilniška oblika enaka rodilniški, je razlog navadno ta, da je zemljepisno ime homonimno z osebnim imenom ali samostalnikom moškega spola, ki označuje človeka. Naše gradivo to potrjuje pri vzpetinah:

  Gremo na Lovrenca, Jakoba, Jošta, Primoža, Urha // Bogatina, Dedca

  nasproti

  Gremo na Golovec, Rožnik // Triglav, Vogel

  Taka raba je omejena na praktično sporazumevanje, v uradnih imenih npr. ulic in cest je uporabljena neživa oblika: Cesta na Urh.

  Pogosto gre za zemljepisno osamosvojene objekte (cerkev svetega Jošta), ki se v pogovorni rabi poenobesedijo tako, da izgubijo občnoimensko jedro oz. vrstni izraz (cerkev), pa tudi pridevnik sveti:

  Gremo k cerkevi svetega Primoža Gremo na svetega Primoža Gremo na Primoža

  To praktičnosporazumevalno krajšanje večbesednih izrazov je odraz jezikovne gospodarnosti in sproščenosti, z normativnega vidika ga ne odsvetujemo. Je pa tako, da so okrajšani izrazi lahko tudi vir nesporazuma, zato v položajih, ko želimo biti povsem nedvoumni, uporabljamo neskrajšane oblike.

  Drugi primeri uveljavljanja kategorije živosti pri skladenjsko okrajšanih izrazih:

  obleči balonarja 'balonarski plašč' (verjetno zaradi homonimnosti s človekom, ki se ukvarja z baloni), izgubiti daljinca 'daljinski upravljalnik', voziti krpana 'avtobus', rešilca 'reševalno vozilo', viličarja ...

  Še zlasti to velja za poimenovanja, nastala iz imen:

  jesti matevža 'jed', ementalca, tolminca 'sir'; piti burgundca, bizeljčana 'vino'; kupiti hotaveljčana 'marmor', velenjčana 'premog'; nositi perzijanarja 'plašč iz perzijskega krzna'; najti ajdovčka, turka 'goba'; jahati arabca, frizijca 'konj'.

  Helena Dobrovoljc (marec 2016)

• kazalni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  Vprašanje:
  
  v tisti sobi ali v tej sobi
  
  
  Odgovor:
  
  Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ...

  O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.:

  Skrinjo so našli v tisti sobi

  Skrinjo so našli v tej sobi

  Helena Dobrovoljc (januar 2013)

• medmet
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Medmetna raba besede prosim:

  V zadevnem članku navajate kot primer stavek:

  Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?

  Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?

  Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?

  ali

  Prosimo, odgovorite še danes!

  ali

  Odgovorite, prosim, še danes.
  
  

  Odgovor:
  
  Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost.

  Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim.

  Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila.

  1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili).

  2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes!

  3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes.

  Tina Lengar Verovnik (maj 2016)

• mešanje sklanjatev
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Opazila sem, da je naslov knjige Zgodbe iz Japonske, reče pa se, da se gre na Japonsko, zato bi pričakovala, da so zgodbe zato z Japonske. Zakaj to pravilo ne velja?
  In še: kako se pravilno sklanja Japonska?
  Si bil na Japonskem ali na Japonski?

  Odgovor:

  Samostalnik ženskega spola Japonska se pregiba po prvi ženski sklanjatvi (Japónska, Japónske, Japónski, Japónsko, v Japónski, z Japónsko).

  Poznamo tudi srednjespolski samostalnik Japonsko, ki se pregiba po četrti srednji sklanjatvi (Japónsko, Japónskega, Japónskemu, Japónsko, na Japónskem, z Japónskim).

  Podobne vzporedne oblike na -sko/-ško in-ska/-ška izkazujejo tudi nekateri drugi lastnoimenski samostalniki, npr. Češko/Češka, Kitajsko/Kitajska, Madžarsko/Madžarska, Laponsko/Laponska.
  Sodobni jezikovni razvoj kaže, da pri takih samostalnikih prihaja do mešanja obeh načinov pregibanja, kar je vidno zlasti v tožilniku in mestniku, kjer je bolj uveljavljena četrta srednja sklanjatev (na Japonsko, na Japonskem). V ostalih sklonih je običajnejše sklanjanje po prvi ženski sklanjatvi (iz Japonske). Na tovrstne posebnosti je opozorjeno v pravopisnih pravilih v členu 841.

  Preberite si odgovor: Gremo na Gorenjsko in pridemo z Gorenjske

  Tanja Mirtič (december 2016)

• mnogostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna?

  Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov.

  Mnogim je izrekel dobrodošlico.
  
  
  Odgovor:
  
  Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi:

  mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.)

  Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo:

  mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.).

  V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati.

  Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …).

  Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)

• namenilnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Namenilnik. Poslali so me osvojit vrh gore.
  Poslati ni glagol, ki bi pomenil premikanje, zaukazana osvojitev pa ga nedvoumno pomeni.
  Kako zdaj: ali poln nedoločnik ali skrajšan?

  Odgovor:

  Najprej v zvezi z naslovom vprašanja: ta je ustrezen ("namenilnik"), čeprav potem v nadaljevanju govorite o "polnem" in "skrajšanem" nedoločniku. Kratki nedoločnik se v zapisu (ne pa vedno nujno tudi v izgovoru) sicer ujema z namenilnikom, vendar pa gre za dve različni glagolski obliki. Prva je rezultat samoglasniške redukcije, izhaja iz nedoločnika (ki se končuje -ti/či) in se namesto njega uporablja npr. že v knjižnem pogovornem jeziku, zlasti pa v neknjižnih zvrsteh. Druga se na -t/č končuje izhodiščno in se uporablja za izražanje ciljnosti, namena za glagoli premikanja oz. tudi nekaterimi drugimi glagoli s pomensko sestavino premikanja.

  Glagoli, kot so poslati/pošiljati, dati/dajati (v pomenu 'napraviti/delati, da pride kaj kam z določenim namenom'), sicer niso glagoli premikanja v pravem pomenu besede (kot npr. iti/hoditi, leteti/letati, peljati se/voziti se itd. s pripadajočimi sestavljenkami (npr. oditi) in njihovimi izpeljankami (npr. odhajati)), vendar pa ne bi mogli reči, da premikanja sploh ne izražajo. Posplošeno bi jih lahko namreč pomensko opisali "narediti/delati, da se kdo (drug) premakne s točke X do Y, da bi naredil naročeno". Kar tovrstne glagole razlikuje od pravih glagolov premikanja, je torej predvsem prisotnost dveh vršilcev: enega, ki dejanje spodbudi, in drugega, ki ga ob ali po premiku izvede. Vendar pa tudi takšna prisotnost pomenske sestavine premikanja zadostuje, da se za njimi rabi namenilnik (prim. še Toporišič, Slovenska slovnica 2004: 402).

  Za vaš primer pravilno ugotavljate: poslati z vidika prvega vršilca ne izraža premikanja, z vidika drugega, ki ob/po premiku s svoje prvotne točke opravi zaukazano osvojitev, pa vsekakor. Pomenska sestavina premikanja torej v glagolu je prisotna, zato uporabimo namenilnik, ne nedoločnik: Poslali so me osvojit vrh gore. Da gre res za ciljnost, namen, je dobro vidno tudi pri parafrazi: Poslali so me, da osvojim/da bi osvojil vrh gore.

  Domen Krvina (december 2016)

• nedoločni števnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je prav Mnogo ljudem je svetoval ali Mnogim ljudem je svetoval?

  Meni se zdi meja med prislovom in pridevnikom v takih in podobnih primerih skoraj zabrisana; tako sem v dilemi, ali naj sklanjam ali ne.
  
  
  Odgovor:
  
  Vaš zgled o sklanjanju izraza mnogo se nanaša na nedoločne števnike, kar je poseben tip količinskih števnikov. V Toporišičevi Slovenski slovnici iz leta 2008 je o sklanjanju nedoločnih števnikov zapisano, da se sklanjajo z neglasovnimi končnicami, zato je ustrezen vaš zapis Mnogo ljudem je svetoval. Vendar je omenjeno tudi, da se v pogovornem jeziku nedoločni števniki pogosto sklanjajo (Mnogim ljudem je svetoval), čeprav slovničarji sklanjanje teh oblik »že desetletja preganjajo« (Toporišič 2008: 332).

  Ker pa je nedoločni števnik mnogo neobčevalen, kot pravi Slovenski pravopis 2001 v geslu mnogo(2), torej precej papirnat, je namesto njega bolje uporabiti npr. sopomenska dosti ali veliko, ki ju v knjižnem jeziku prav tako ne sklanjamo oz. ne spreminjamo v pridevnik: Veliko ljudem je svetoval pomeni nekaj čisto drugega kot Velikim ljudem je svetoval, medtem ko je Dostim ljudem je svetoval pogovorno.

  Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (julij 2014)

• nedoločnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih:

  Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim.

  Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ...
  
  
  Odgovor:
  
  V slovenskem knjižnem jeziku se nedoločnik končuje na -ti ali -či, namenilnik pa na -t ali -č. Namenilnik uporabljamo samo za glagoli premikanja, npr. grem plavat, tečem prodajat, v vseh drugih položajih pa uporabljamo nedoločnik, torej tudi za faznimi in modalnimi, kot so začeti, nehati oz. hoteti iz Vaših primerov. Povedi se torej glasita: da mi ne bi začeli težiti in ta moški noče nehati spati z njo. Težavo občutite zaradi govorjenega jezika, v katerem zaradi izpada nenaglašenega -i (tako kot v primerih palica, mašnica) nedoločnik navidezno sovpade z namenilnikom.

  Marko Snoj (september 2014)

• neštevna imena
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih.

  V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/.

  Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime.

  Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom?

  In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje?

  Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba.
  
  
  Odgovor:
  
  Ob zasnovi slovarja Slovenskega pravopisa 2001 so bila sprejeta načela, ki jih je kasneje predstavil Jože Toporišič v članku Teoretična podstava slovarja novega SP (Slavistična revija), podrobneje so razložena tudi v pravopisu v poglavju Slovaropisna pravila (od člena 1138 dalje). O nekaterih odločitvah je podrobneje pisal Toporišič tudi v odgovorih na kritike pravopisa (npr. odgovor radijcem).

  V pravopisnem slovarju tako pojmovna imena (neštevni samostalniki, ki niso snovni ali skupni) kot glagolniki definicijsko sledijo slovnici. Vsi glagolniki res niso samostojne iztočnice: odločitev za eno oz. drugo je temeljila na pomenskem razlikovanju. Če glagolniki niso razvili samostojnega opredmetenega pomena, temveč govorimo o samostalniško izraženem glagolskem pomenu, pravi Toporišič, so ostali zapisani le v zaglavju glagola. Pri ločevanju med enim in drugim sta bila uporabljena »obrazca«:

  1. glagolski pomen: to, da ….

  2. samostalniški pomen: to, kar …

  To je precej drugače kot v SSKJ (glede na obravnavo prislovov in deležnikov ter glagolnikov).

  Zaradi te odločitve so v pravopisnem slovarju ostali neobdelani mnogi glagolniki, ki bi jih bilo treba obravnavati oz. izpostaviti kot iztočnice zlasti zaradi njihove pravopisne problematike na ravni zapisa (zvonjenje, oznanjenje).

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• oblikoglasje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

  Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

  Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.
  
  
  Odgovor:
  
  To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih).

  Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti.

  Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja.

  Marko Snoj (januar 2015)

• oblikoslovna dvojnica
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako sklanjamo ime Arne: Arne Arneja ali lahko tudi Arne Arneta?

  
  Odgovor:
  

  O imenih na -e smo v svetovalnici že pisali: Sklanjanje moških imen na -e.

  V odgovoru je sicer omenjeno, da pri nekaterih imenih na -e govorci slovenščine omahujejo med sklanjatvenimi možnostmi (npr. Stallone – Stallona in Stalloneja), ni pa omenjeno, da so taka omahovanja pogosta pri izvorno tujih imenih, ki so se v nekaterih okoljih povsem »udomačila«.
  Gre za imena iz slovanskih jezikov (Ánte, Máte (priimek Matè se pregiba s t), Ráde, Góce), ki jih podaljšujemo s t ali j, npr. Anteta ali Anteja. Pravilo, ki je v preteklosti, zlasti v pravopisih iz let 1962 in 1950, sugeriralo pregibanje Ante Anteta (1962) ali Ante Anteja (1950), je temeljilo na občutenju imena kot domačega.
  Jezikoslovec Viktor Majdič je že leta 1985 (v prispevku Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e v reviji Jezik in slovstvo) opozarjal na nejasnosti pri sklanjanju imen Mate Parlov (hrvaški boksar) in Mate Dolenc (slovenski pisatelj), pri čemer je priporočil, da naj imena Slovencev sklanjamo s t, imena Neslovencev pa z j. Torej zmaga Mateja Parlova in roman Mateta Dolenca.

  Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji v obdobju 2001–2015 kar 192 oseb z imenom Arne. Število Arnetov/Arnejev po podatkih SURS skokovito narašča (v obdobju 1991–2000 je živelo v RS le 20 oseb z imenom Arne).

  Ime znanega slovenskega fotografa Arneta Hodaliča sklanjamo le nekoliko pogosteje s podaljšanim t (82) kot z j (77), kot izkazuje besedilni korpus Gigafida, kar komajda ustreza tudi tradicionalnemu priporočilu, ki ga izpostavlja Majdič. To tesno razmerje nakazuje, da se pri tem imenu razlikovanje med domačim in tujim izgublja. Po drugi strani pa Gigafida kaže, da se (če upoštevamo zgolj številčne vrednosti in si ne pomagamo z identifikacijo s priimkom) več govorcev slovenščine odloča za sklanjanje z j:
  Arneta – Arneja (113 – 291),
  z Arnetom – z Arnejem (18 – 75).

  Če povzamemo:
  Ime Arne sklanjamo pogosteje s podaljšavo osnove z j: Arne Arneja. Podaljšava s t, ki naj bi pričala o tem, da se ime Arne izenačuje z domačimi imeni, kot so Cene, Brane ipd., pa je v porastu. Ne glede na izvor ime tudi v slovenski knjižni rabi živi kot dvojnica. Izbira podaljšave je tako kot izbira naglasa v pristojnosti nosilca imena.

  Izvor:
  Omenimo še, da tudi glede izvora tega imena obstajajo različne razlage: po eni ime izhaja iz nemškega Arnold (Leksikon imen, Janez Keber), po drugi pa iz Jernej, lat. Bartholomaeus (Vse o imenih v Sloveniji, Simon Lenarčič). Slednji pritrjuje tudi Silvo Torkar, ki pravi:
  »Osebno ime Arne in priimek Arne sta gotovo izpeljanki krstnega imena Jernej. Ime Arne je izpričano v tolminskem urbarju 1377 v vaseh Bukovo, Jesenica, Police (o. Cerkno) in Zakraj (o. Tolmin), ime Arney pa v istem viru v Čezsoči . Na Krasu v virih s konca 15. stol. večkrat nastopa ime Jarne, ki je nedvomno prav tako različica istega imena Jernej.«
  Na možnost germanskega izvora imen Arne in Arno pa opozarja tudi Marko Snoj, namreč s sklicevanjem na ime Arnovo selo pri Brežicah, l. 1309 Arnoltsdorf.

  Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Silvo Torkar (junij 2017)

• okrajšave
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Na dodiplomskem programu sem zaključil VSŠ program strojništva ter pridobil naziv diplomirani inženir strojništva.
  Nato sem diplomiral na podiplomskem specialističnem študijskem programu (povezava) ...
  Potem se doktoriral na mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana (doktor znanosti).
  Kako naj vse skupaj zapišem v ime Boris Kraševec?

  
  Odgovor:
  

  Znanstvene naslove okrajšane zapisujemo pred imenom in priimkom, npr. mag. Janez Novak, dr. Jana Novak. Kadar želimo obenem navesti še strokovno področje, ki ga je posameznik absolviral pri predhodnem študiju, to navedemo za imenom, npr. dr. Jana Novak, univ. dipl. slov.

  Razlika med strokovnimi naslovi nekdanjih univerzitetnih in visokošolskih študijev je v odsotnosti okrajšave univ. pri slednjih. Dodatek za vašim imenom in priimkom bi tako imel obliko dipl. inž. str. Ker ste opravili tudi specialistični študij, pa se v skladu s takrat veljavnim zakonom, ki je urejal strokovne in znanstvene naslove, podatek o tem v obliki okrajšave spec. zapiše za strokovnim naslovom.

  Vse skupaj torej zapišete kot dr. Boris Kraševec, dipl. inž. str., spec.

  Na podobna vprašanja smo sicer že večkrat in bolj obširno odgovarjali; najdete jih pod ključnim pojmom pisanje nazivov.

  Tina Lengar Verovnik (maj 2017)

• osebni svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer:

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovem trajnostnem upravljanju.

  ali

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovemu trajnostnemu upravljanju.
  
  

  Odgovor:
  
  Samostalnik pristop in glagol pristopiti/pristopati predvidevata dajalniško vezavo s predlogom k. Dajalniška oblika pridevnika ali pridevniškega zaimka v moškem/srednjem spolu ednine ima končnico -emu, torej:

  ... in pristopa k njihovEMU trajnostnENU upravljanju.

  Končnica -em se uporablja le v mestniku ednine, npr.

  pogovori o njihovEM trajnostnEM upravljanju.

  Končnica samostalnika moškega/srednjega spola je v tem primeru tudi -u, zato se ta dva sklona pri pridevniških končnicah pogosto mešata (zlasti tako, da se v mestniku rabijo dajalniške končnice), kar pa seveda ni ustrezno.

  Domen Krvina (januar 2016)

• osebni zaimek
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  V časopisu med drugim skrbim za jezikovno ustreznost osmrtnic. Pri tem se seveda trudimo čim manj posegati, popravimo le nujno. V zadnjem času pa se dogaja, da stranke zavračajo popravek iz svojilnega v povratni svojilni zaimek. Primer: Poslovili smo se od našega očeta ... Moj popravek: Poslovili smo se od svojega očeta ... Ker bi se rada izognila nenehnim sporom, me zanima, ali bi lahko v teh primerih pustila svojilni zaimek.
  
  
  Odgovor:
  
  Osebni svojilni zaimek (naš) pogosto uporabljamo namesto povratnega svojilnega pridevnika (svoj), kadar želimo izraziti kolektivno svojino, in to v pomenu 'pripadnost', kot določa že SSKJ.

  V takih primerih, navaja Toporišič v Slovenski slovnici (2000: 342), bi raba povratnega svojilnega zaimka pretirano poudarjala »lastništvo samo osebka«, pri osmrtnicah pa se zdi, da je osebek pogosto naveden kolektivno (npr. vsi njegovi/njeni). Poleg tega gre pri osmrtnicah za posebne ustaljene obrazce, zato se pri takih besedilih ne moremo ravnati zgolj po slovnični logiki, temveč upoštevati že uveljavljene sporazumevalne vzorce, katerim ustreza tudi zapis: Poslovili smo se od našega očeta ...

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• oziralni zaimek
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me raba zaimkov ki in kateri (teorija in primer). Kakšna je med njima razlika?
  
  
  Odgovor:
  
  1. Slovnica

  Besedi ki in kateri sta, kot določa slovenska slovnica (Toporišič 2004: 335), pridevniška vrstna oziralna zaimka (ki je dejansko le oblika oziralnega kateri), kateri pa je hkrati tudi vprašalni in poljubnostni pridevniški vrstni zaimek. Iz slovnice (str. 339) se lahko še poučimo, da je oziralni zaimek ki oblikoslovna posebnost, saj mu v odvisnih sklonih spol, sklon in število izražajo oblike osebnega zaimka; sklanja se torej: ki, ki (od) njega/ki ga, ki (k) njemu/ku mu – itd. Vprašalni zaimek kateri sprašuje po vrsti in določenosti v spolu in številu in izkazuje tudi posamostaljeno rabo: V katerih mestih si bil? – Kateri med vami je to storil?

  Kot oziralna pridevniška zaimka se ki in kateri uporabljata samo v odvisnih stavkih, npr. Inšpektorji so preverjali tehtnice, s katerimi zlatarji tehtajo nakit, ali kot odgovor na vprašanje Katere tehtnice? Tehtnice, s katerimi … oz. tehtnice, ki jih uporabljajo za …

  Za uporabo dvojice ki in kateri navaja Toporišič v Slovenski slovnici (2004: 341) naslednja načela:

  Zaimek ki uporabljamo v vseh sklonskih oblikah, kateri pa načeloma le v zvezi s predlogi, za pomen (a) tisti ki, (b) za izražanje svojilnosti in (c) kadar bi bil ki nejasen, npr. Srečal je človeka, ki mu je posodil denar --> srečal je človeka, kateremu je oz.kateri mu je posodil denar. V drugih primerih je raba zaimka kateri namesto ki stilno manj ustrezna, npr. Spremenil se je v pridnega družinskega očeta, kateri (-> ki) se s svojim otročkom sprehaja po parku; Odbor je obiskal direktorico, kateri so (-> ki so ji) ponudili pomoč, če bi od pogodbe odstopila, Celotna količina sevanja, kateri je bil (-> ki ji je bil) vsakdo izpostavljen, je bila enaka Černobilu.

  2. Slovar

  V obeh izdajah SSKJ se informacije v zvezi z zaimkoma ki in kateri skladajo s slovnico.

  ki

  Slovar ki opredeljuje besednovrstno kot zaimek v vezniški rabi, ki se mu v odvisnih sklonih dodajajo ustrezne oblike osebnega zaimka, v oziralnih odvisnih stavkih pa se uporablja:

  za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku, in sicer v nepredložni rabi, npr. govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš, medtem ko predložna raba velja za zastarelo, npr. dobil bo službo, ki se zanjo poteguje, ter za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka, npr. šparglji so zelišče, ki ga v Istri imenujejo tudi pomladna roža, in za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem, kar pa slovar opredeljuje kot starinsko, npr. to imaš, ki si ji dajal potuho.

  kateri

  Zaimek kateri v SSKJ nastopa v dveh homonimnih iztočnicah, in sicer kot zaimek in kot zaimek v vezniški rabi v oziralnih stavkih. V prvem primeru uvaja stavke, ki:

  prilastkovno določajo osebo ali stvar v nadrednem stavku, npr. to je čas, o katerem govorimo, zlasti, ko se želimo izogniti dvoumnosti, npr. mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru, za izražanje pripadnosti, lastnine, npr. odbor, katerega naloge so znane, in za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka, npr. odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal.

  3. Pravopis

  V Slovenskem pravopisu 2001 je stvar nekoliko bolj zapletena, saj sta ki in kateri obravnavana v treh samostojnih homonimnih iztočnicah, in sicer ki kot:

  oziralni morfem ob neimenovalniških oblikah osebnega zaimka, npr. žrtve, ki jim ne vemo imena, in ob svojilnem zaimku, kar pa je stilno manj ustrezno, npr. gospodar, ki njegov (--> čigar) kruh ješ; oziralni morfem lastnostnega zaimka v poudarjalni vlogi, npr. neroda, ki si, s pojasnilom 'kakršna', kar je verjetno v sodobni rabi vsaj stilno opazno in vzročni veznik z oznako starinsko, npr. to imaš, ki (--> ker) si ji dajal potuho.

  Za zaimek kateri, kot določa pravopis, velja, da se uporablja kot:

  vprašalni vrstni zaimek, npr. kateri dan je danes; oziralni vrstni zaimek, in sicer v oziralnopoljubnostnem pomenu 'kateri koli', npr. katero (--> katerokoli) uslužbenko je prosil za pojasnilo, vsaka ga je poslala k drugemu okencu, in pred neponovljivo odnosnico, npr. roman, o katerem govorimo; poljubnostni vrstni zaimek, npr. Če katera gospa ne more več hoditi, se lahko pelje

  V vseh treh primerih homonimnih iztočnic pravopis predvideva tudi samostalniško rabo, npr. Nekdo trka. Naj mu gre katera odpret.

  Empirična analiza sodobne rabe obeh zaimkov, npr. na podlagi referenčnega korpusa Gigafida, kolikor je meni znano, še ni bila opravljena, njena izdelava pa vsekakor presega okvire jezikovne svetovalnice.

  Še koristni povezavi:

  O zaimkih ki in kateri v svetovalnici ŠUSS in televizijski oddaji Minute za jezik

  Polona Gantar (januar 2015)

• poljubnostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je raba zaimka v naslednji povedi ustrezna:

  Ali poznaš še kakšno humanitarno organizacijo?

  Ali bi morali uporabiti zaimek kateri, tj.:

  Ali poznaš še katero humanitarno organizacijo?

  Kateri zaimek pa bi morali uporabiti v naslednji povedi:

  Nekaj samostalnikov moškega spola ima v katerem sklonu/v kakšnem sklonu/v nekaterih sklonih posebno končnico.
  
  

  Odgovor:
  
  V povedi, ki ste jo zapisali, lahko uporabite obe danes soobstajajoči obliki poljubnostnega zaimka: kakšen ali kak (Ali poznaš še kakšno/kako humanitarno organizacijo?). Čeprav je še do pred kratkim veljalo, da je krajša oblika (kak) normativno sprejemljivejša za knjižni jezik, pa danes govorci slovenščine zaimek kak v poljubnostni rabi dojemamo kot bolj formalen, morda celo zastarel (Prav to dejstvo je izpostavil tudi P. Herrity v svoji slovnici Slovene, A comprehensive grammar, 2000.), zaimek kakšen kot nevtralen.

  Z drugo povedjo želite izraziti, da ima skupina samostalnikov v izbranih sklonih posebno končnico. Izražate nedoločnost in hkrati dajete vedeti, da veste, v koliko in katerih sklonih (v nekaterih sklonih). Toporišič v slovnici (2000: stra. 311, 312 pravi, da zaimek označuje določeno stvar (ali kaj drugega) tako, da je ne imenuje razpoznavno. Ustrezno je torej uporabiti nedoločni zaimek.

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• povratni svojilni zaimek
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, katera je pravilna oblika naslednjega stavka. Prosim tudi za obrazložitev.
  Udeležence prireditev, ki smo jih obiskali s kamero, smo prosili za mnenje o našem (ali svojem) delu.

  Odgovor:

  Normativno in sistemsko pravilna ubeseditev je Udeležence prireditev, ki smo jih obiskali s kamero, smo prosili za mnenje o svojem delu. Razlog za uporabo povratnosvojilnega zaimka je, da je z njim opredeljena svojina osebka: svojilni zaimek se nanaša na lastnika dela, ki je hkrati tudi prosilec za mnenje. Ker pa osebek zadnjega stavka ni izražen eksplicitno, bi tako ubeseditev morda kdo lahko razumel napačno, kot da se povratni zaimek nanaša na udeležence prireditev, kar bi pravilno sicer izrazili s svojilnim zaimkom za tretjo osebo množine (smo prosili za mnenje o njihovem delu), bi se bilo zaradi zagotovitve popolne jasnosti mogoče izraziti tudi s svojilnim zaimkom za prvo osebo množine: smo prosili za mnenje o našem delu.
  Zlasti pri needninskem nanosniku se določilo, ki opredeljuje rabo povratnih zaimkov, predvsem v pogovornem jeziku ne uporablja več dosledno, zato večkrat slišimo in tudi beremo ubeseditve tipa Ponosni smo na naše delo namesto Ponosni smo na svoje delo, medtem ko so ob edninskem nanosniku take napake redke, saj vedno rečemo in zapišemo Ponosen sem na svoje delo. Razlog navedeni rabi je, da se ob needninskih nanosnikih uporabljajo edninske oblike povratnih zaimkov, saj ti nimajo posebnih množinskih oblik.

  Marko Snoj, Domen Krvina (november 2016)

• predlog
  

  16
  Teme
  16
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ker imam včasih težave, v kateri sklon postaviti neko besedno zvezo za predlogom, me zanima, ali drži podatek, ki je zapisan na Wikipedii. Tu namreč piše, da se sledeči predlogi vežejo s sledečimi skloni.

  rodilnik: brez, do, iz, od, z/s, za dajalnik: h/k, proti, kljub tožilnik: čez, skozi, zoper, po mestnik: o, pri, po orodnik: z/s tožilnik ali mestnik: na, ob, v tožilnik ali orodnik: med, nad, pod, pred, za
  
  

  Odgovor:
  
  Če na portal Fran izberete »Napredno iskanje« in izberete med slovarji Slovenski pravopis, v polje desno pa vpišete med oznake »predl.«, dobite naslednji seznam:

  Seznam iztočnic v slovenskem pravopisu z oznako predlog

  Seznam vam ponuja verodostojne podatke o vezavi predlogov, s katerim boste dopolnili in preverili Wikipedijinega.

  Helena Dobrovoljc (junij 2016)

• pridevniški zaimki
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je raba kakovostnega vprašalnega zaimka v spodnjem primeru pogovorna ali pa nezaznamovana? To zagotavljajo država ali kakšna druga organizacija.
  
  
  Odgovor:
  
  Vaše vprašanje se nanaša na rabo kakovostnega vprašalnega zaimka. Vaš zgled pa se osredotoča na rabo kakovostnega poljubnostnega zaimka: To zagotavljajo država ali kakšna druga organizacija. Pravilno sklepate, da je v tem kontekstu raba kakovostnega poljubnostnega zaimka namesto vrstnega poljubnostnega pogovorna značilnost.

  Aleksandra Bizjak Končar (oktober 2013)

• prislov
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako je pravilno:

  Bil je narodnozaveden/narodno zaveden Slovenec.

  V SP namreč najdem:

  národnozavéden -dna -o; bolj ~  biti ~

  in pri iztočnici

  národno ozirn. prisl. (á) ~ mešano ozemlje; ~ zaveden.
  
  

  Odgovor:
  

  Kot kaže pravopis, sta pravilna oba zapisa.

  Če pišemo narazen, je beseda narodno prislov in (kot kažeta oba zgleda) odgovori na vprašanje: Kako? Na kakšen način zaveden? Na kakšen način mešano ozemlje? Skladenjsko (torej v stavku) nastopa poleg nakazanih položajev tudi kot določilo glagola (npr. Klekl je narodno budil Prekmurce, države so se narodno osamosvojile). Taka raba je v slovenščini pogostejša.

  Skupaj pišemo narodnozaveden, kadar želimo besedo uporabljati kot pridevnik. Pridevniška podredna zloženka je sicer besedotvorno zložena iz dveh samostojnih polnopomenskih enot podstave, pomensko pa jo pojasnjujemo kot en leksem: narodnozaveden pomeni 'zaveden z vidika narodne pripadnosti'. V našem primeru je pomen tega pridevnika prekriven z zgoraj opisano zvezo prislova in pridevnika. Lahko bi se sicer zgodilo, da bi se pomen enote narodnozaveden oddaljil od pomena posameznih enot (narodno zaveden).

  Kot pravi pridevnik narodnozaveden nastopa skladenjsko v značilnih pridevniških položajih v prilastkovni (atributivni) in povedkovodoločilni (predikativni) rabi: narodnozaveden človek; On je narodnozaveden. Poleg tega ga lahko stopnjujemo, kar govori o lastnostnem tipu pridevnika.

  O ločevanju med zvezami prislova in pridevnika ter pridevniškimi tvorjenkami lahko preberete nekaj tudi v slovenskih pravopisnih pravilih v členu 518, kjer je pokazano, da se taki pari lahko pomensko oddaljijo. V našem primeru pomenske diferenciacije še ni mogoče zaslediti.

  Helena Dobrovoljc (april 2014)

• samostalnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako sklanjamo samostalnik prapor?
  
  
  Odgovor:
  
  Samostalnik prápor se pregiba po prvi moški sklanjatvi (prápor, prápora, práporu, prápor, pri práporu, s práporom). V sodobni rabi se pojavlja tudi pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih (prápor, práporja, práporju, prápor, pri práporju, s práporjem), vendar še ni povsem uveljavljeno.

  Samostalniki, ki se jim v imenovalniku ednine osnova končuje na soglasnik r, pogosto omahujejo med dvema načinoma pregibanja, tj. pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih in pregibanje brez podaljševanja osnove. Dvojnični pregibnostni vzorec se je oblikoval zaradi razvoja praslovanskega mehkega r: v izglasju in pred soglasniki je prišlo do njegove otrditve, v položaju pred samoglasniki pa se je oblikoval v soglasniško zvezo rj. Ker sta sklanjatvena vzorca samostalnikov s praslovanskim trdim in mehkim izglasnim r v imenovalniku ednine sovpadla, je pri uvrščanju novih tvorjenk in prevzetih besed v sklanjatvene vzorce pogosto prihajalo do dvojničnosti. Posledično se veliko tovrstnih moškospolskih samostalnikov uvršča v oba sklanjatvena vzorca, pri nekaterih je vrsta pregibanja lahko tudi pomenskorazločevalna lastnost (npr. samostalnik okvir). V sodobni knjižni slovenščini je pri teh samostalnikih sicer vidna težnja po podaljševanju osnove s soglasnikom j, vendar se spremembe ne odvijajo pri vseh samostalnikih istočasno. Vedno je namreč treba preučiti vsak samostalnik posebej, saj na uvrstitev v sklanjatveni vzorec lahko vpliva več dejavnikov (npr. število zlogov, besedotvorna provenienca, izvor, pomen). Znotraj skupine samostalnikov prve moške sklanjatve, ki se tako kot samostalnik prapor končujejo na -or, obstaja tudi skupina samostalnikov, ki ne izkazuje dvojničnosti. V sodobni knjižni slovenščini je številčno močna zlasti skupina prevzetih samostalnikov, ki se končujejo na ‑ator, ‑tor ali ‑or in poznajo le pregibanje s podaljševanjem osnove (npr. atraktor, debator, donor, inkubator, moderator, stresor).

  Tanja Mirtič (marec 2016)

• sklanjanje
  

  34
  Teme
  34
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ali samostalnik model uporabljamo s podspolom živosti ali ne? Gre za besedilo naslednjega značaja:

  Profesor že s prvo povedjo romana svojega dijaka Tajsija prizna za model želje. S tem profesor Tajsija prizna za svoj občudovani model, ki mu predstavlja idealno identiteto.

  
  Odgovor:
  

  Vprašanje je zanimivo in je povezano z našim dojemanjem spola, pri katerem je slovnična kategorija lahko drugačna od realne.

  Razmerja med realnim in slovničnim potekajo v vseh smereh:
  1.     Pri nekaterih neživih samostalnikih uveljavljamo podspol živosti (vozim ferrarija, izgubiti asa), četudi niso povezani z živim ali človeškim.
  2.     Pri nekaterih neživih oz. pojmovnih samostalnikih se podspol živosti uveljavlja (videti duha, dati si duška), saj je v njihovem izvornem pomenu samostalnik, ki je človekolik oz. “živ" (duh, dušek). 
  Najpogosteje se zgodi, da samostalniki, ki v enem od svojih pomenov pomenijo živo bitje, tudi pri pregibanju v drugih pomenih navadno razvijejo žive oblike v tožilniku, npr. pajac, oblekel je pajaca. A očitno je pri pojmovnih samostalnikih naš kolektivni jezikovni občutek drugačen. Nekateri pojmovni samostalniki lahko pomenijo živo ali neživo, na primer subjekt, objekt ..., a ne uveljavljamo podspola živosti.

  Samostalnik model se še najbolj približa samostalniku subjekt, pri čemer pa je živost omejena na tiste pomensko-skladenjske položaje, ko je razvidno, da je mišljena človeška oseba, npr. Videla je visokega modela v modri obleki, in še to prednostno v pogovorni rabi.
   V vašem primeru pa je model nekaj imaginarnega, ima abstrakten pomen, saj je očitno nakazano, da gre za model želje, kar kaže tudi besedilo, npr.:

  S tem profesor osebo prizna za svoj občudovani model, ki mu predstavlja idealno identiteto …
  Če pri mimetiki model določi objekt, pri psihoanalizi objekt določi model.

  Zato bi – tudi po pregledu tudi korpusnega gradiva – lahko zatrdili, da pri pojmovnih samostalnikih oz. pri samostalnikih z abstraktnim pomenom podspola živosti navadno ne uveljavljamo, četudi je v besedilni oz. skladenjski rabi uporabljen v pomenu ‘oseba’.  
  Morda se bo z dlje časa trajajočo rabo samostalnika model v pomenu ‘človek' podpspol živosti prenesel na vse pomene, ni pa nujno. Pri žerjavu se to ni zgodilo: našel je žerjava ‘ptič’; zlezel je na žerjav ‘stroj’.

  Helena Dobrovoljc (junij 2017)

• sklanjanje imen mesecev
  

  0
  Teme
  0
  Objave
  Ni novih objav.
• sklanjanje lastnih imen
  

  135
  Teme
  135
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V tujini se nam je rodil vnuk z imenom Juri. Kako se sklanja njegovo ime: Jurija ali Juria?

  
  Odgovor:
  

  Moško ime (in tudi moški priimek) Juri ima v rodilniku samo obliko Jurija in tudi svojilni pridevnik je samo Jurijev, najsi je iz slovenskega ali iz tujega okolja. V primerjavi z imenom (ali priimkom) Jurij je torej pisna razlika med njima le v imenovalniku ednine, v stranskih sklonih (to so skloni, ki niso imenovalnik ednine in njemu enak toilnik) pa sklonske oblike obeh različic – Jurij in Juri – in pridevnik(a) iz njiju sovpadejo. – Oblika Juria bi se v rodilniku samostalnikov moškega spola pisala, če bi bil imenovalnik Jurio (podobno táko špansko ime je Julio, recimo Iglesias), poleg tega rodilnika pa oblika Jurie, če bi bila imenovalniška oblika Juria (torej tako kot pri moškem imenu Luka ali priimku Hvala).

  Vsaj slovenska priimka Hiti in Mazi imata v imenovalniku in torej za večinoma uradno rabo veliko redkejši različici Hitij in Mazij, v stranskih sklonih pa so oblike vsakega od obeh imen in njunih različic prav tako enake. Zato je sploh v uradnih listinah ob prvi nejasni obliki (recimo pri Hitiju) dobro dodati ustrezno imenovalniško obliko, da je za začetek lahko tudi nepoučenemu bralcu in potencialnemu piscu tega priimka jasno, kako se piše nosilec – ali Hiti ali Hitij. (Zaradi sovpada oblik imena oziroma priimka imamo podobno zadrego pri orodniški zvezi s Sašem Kranjcem, iz katere prav tako ne moremo natančno vedeti, kaj ima nosilec zapisano na osebni izkaznici: Sašo, Saša ali Saš in Kranjec, Kranjc ali Kranjac.)

  Zanimivo je, da v slovenskem pravopisu ne najdemo pravorečnega opozorila ali podatka, da se na koncu besede v dvočrkju -ij izgovarja le nenaglašeni i. Pričakovati bi ga smeli v poglavjih o glasovni vrednosti črk in o zapisovanju glasov (v točkah 1069 in 1070, na straneh 136 in 140). Črka j se tu ne izgovarja, razen če tega ne zahtevajo posebne pedagoške ali narekovalne okoliščine; v navadnem govoru bi bil izgovorjeni j izumetničen. Tudi tele pare izgovarjamo enako – prve besede v paru brez sicer zapisanega -j: genij in geni, kolegij in kolegi, litij in liti ter minij in mini, medtem ko -j za naglašenim i recimo v besedah kij, pij, Pij, pomij, pribij, rij, sij in zašij v skrbnem govorjenju vzdržujemo ali ga poskušamo vzdrževati, v hitrem pa prav tako onemi.

  Peter Weiss (junij 2017)

• sklanjanje večbesednih poimenovanj
  

  13
  Teme
  13
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se sklanja večbesedno arabsko ime Hafis ben Šejk al Ahram?

  Hafisa ben Šejka al Ahram(a)
  Hafisu ben Šejku al Ahram(u)
  Hafisa ben Šejka al Ahram(a)
  Hafisu ben Šejku al Ahram(u)
  Hafisom ben Šejkom al Ahram(om)?

  
  Odgovor:
  

  V večbesednih imenih moškega spola navadno sklanjamo vse sestavine, razen predimkov (Van Gogh – Van Gogha) in predimkom podobnih besed, členov (npr. al/el – el Gadafi – el Gadafija; bin Laden – bin Ladna).

  Tudi ime Hafis ben Šejk Al Ahram sklanjamo po zgoraj navedenem vzorcu:
  rod. Hafisa ben Šejka Al Ahrama.

  (Pravopisna pravila v členu 1121 pravijo, da »člena al v arabskih zemljepisnih imenih navadno ne pišemo; pri osebnih imenih ga pišemo z veliko začetnico in ločeno od imena«.)

  Kot je razvidno iz vprašanja, dvomite o sklonljivosti zadnje sestavine. A previdnost ni potrebna. Pomen sestavine Al Ahram mi sicer ni znan, ime je prekrivno z imenom egiptovskega časnika in se nanaša na piramide.
  Če primerjamo vaše ime z bolj znanim v bližini, ki ima v zadnji sestavini prostorski pomen, kot je npr. pri Leonardo da Vinci (prevod bi se glasil Leonardo iz Vincija), ugotovimo, da zaradi ohranjanja zapisa imena v izvirniku (imen ne prevajamo) razvidne polnopomenske sestavine sklanjamo.

  Helena Dobrovoljc (maj 2017)

• skloni
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  Vprašanje:

  Prosim, če mi odgovorite na vprašanje, v katerem sklonu je beseda monarhija v povedi: Norveška je ustavna monarhija s parlamentarnim sistemom vodenja.

  Odgovor:

  V povedi Norveška je ustavna monarhija s parlamentarnim sistemom je samostalnik monarhija v imenovalniku ednine.

  Aleksandra Bizjak Končar (januar 2017)

• stopnjevanje pridevnikov
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Sem v dilemi glede stopnjevanja pridevnika sončen. Kaj je pravilno:

  sončen/bolj sončen/najbolj sončen

  ali

  sončen/sončnejši/najsončnejši?

  
  Odgovor:
  

  Za slovenski jezik sta značilna dva načina stopnjevanja (kakovostnih) pridevnikov, stopnjevanje z obrazili -ši, -ji, -ejši, npr. lep lepši najlepši, velik večji največji, čist čistejši najčistejši, ter opisno stopnjevanje s prislovi bolj, najbolj in manj, najmanj, npr. bled bolj bled najbolj bled. Prvi način je sicer nekoliko redkejši (in zahtevnejši), ko pa zaživi in se ustali v rabi, velja za prednostno izbiro.
  V vašem primeru pregled po korpusih kaže na ustaljenost opisnega stopnjevanja z opisnimi prislovi, torej sončen bolj sončen najbolj sončen. Stopnjevanje z obrazili lahko že zaznamo, zlasti oblike za primernik, presežniške oblike pa so zelo redke. Avtorji z rabo tovrstnega stopnjevanja zgolj kažejo tudi na siceršnjo zaznamovanost besedila – navadno gre za izrazito avtorske prispevke, kjer pisci povzemajo ali neposredno navajajo neko sicer govorjeno besedilo, zlasti v spletnih virih in publicistiki (npr. Na to je vplival, kot je povedal, najsončnejši dogodek v njegovem življenju. Dnevnik, 1999). Prisotnost primerniške oblike sončnejši že lahko zaznamo (17 pojavitev), medtem kot najdemo le dva zapisa presežnika najsončnejši; pri čemer pa gre za povzemanje govorjenega besedila z izrazito osebnostno noto. Sklenemo lahko, da je stopnjevanje z obrazili v tem primeru gotovo slogovno zaznamovano.

  Nataša Gliha Komac (junij 2017)

• svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku?

  Imam prav?
  
  
  Odgovor:
  
  Imate prav. Če je lastnik izražen v osebi povedka, uporabljamo povratni svojilni zaimek svoj. Raba osebnih svojilnih zaimkov moj, tvoj itd. v takih položajih se pri nas uveljavlja v slogovno slabih besedilih pod tujim vplivom, nekdaj nemškim, danes predvsem angleškim.

  Marko Snoj (julij 2013)

• števniki
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me pravilen številčni zapis za pol evra. Ali to zapišem kot npr. 1,50 EUR ali kot 1,5 EUR? Ali sploh obstajajo kakšna navodila? Če ja, kje?

  
  Odgovor:
  

  Zakon o uvedbi evra je pri preračunavanju iz tolarskih zneskov in pri zaokroževanju v 19. členu določil, da se »prodajne cene za blago in storitve ... zaokrožijo ter izkazujejo na ne manj kot dve decimalni mesti«, torej npr. 1,50 evra (ali EUR). (Vrednosti, izražene v evrih, so lahko izjemoma zapisane tudi na več decimalnih mest natančno.) To je gotovo praktično in razumno, saj vse tisto, kar je zapisano za decimalno vejico, tako hitreje dojamemo kot vrednost, izraženo v centih; pri zapisu 1,5 evra je take povezave manj, razumevanje tako zapisanega pa je nekoliko napornejše. Zapisi evrskih vrednosti z enim decimalnim mestom dajejo vtis razpuščenosti: razumemo jih, posnemamo pa ne. Tako izražene cene bodo skoraj gotovo zapisane s kredo ali pa s flomastrom ali kemičnim svinčnikom na kartonu.

  Peter Weiss (junij 2017)

• števnost
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali se lahko reče, da je čast števni samostalnik, čeprav ga v dvojini recimo ne uporabljamo? Se uporablja samo v frazemih? SP ga označuje kot števnega, ampak še nikoli nisem slišal, da bi nekdo rekel/zapisal, da je recimo zaradi dveh časti nekaj naredil ... Vedno ga uporabljamo v primerih biti v čast/časteh, izpod časti, v čast mi je ..., nikoli recimo z dvema častema.

  Ker načeloma so pojmi neštevni oziroma edninski.
  
  
  Odgovor:
  
  Beseda čast v pomenih 'občutek velike etične, moralne vrednosti', 'ugled, veljava, dober glas' in 'priznanje velike vrednosti ali veljave' se uporablja samo v ednini, v pomenu 'dejanje v znamenje spoštovanja', predvsem v množini, v pomenu 'služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje' pa v vseh treh številih, tudi v dvojini. Besedilni korpus Gigafida npr. navaja poved Obeh časti sem vesel. Samostalnik je torej števni.

  Marko Snoj (april 2016)

• velelniška oblika
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pozdravljeni. Zanima me, kakšna je množinska velelna oblika glagola izvedeti, izvejte ali izvedite?
  
  
  Odgovor:
  
  Velelna oblika glagola vedeti za drugo osebo množine se v zborni izreki glasi védite. Za pomoč si lahko prikličete glagol predvídeti z velelnikom predvídite.

  Marko Snoj (oktober 2013)

• veznik
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  Vprašanje:
  
  

  Kaj so večbesedni vezniki, kako jih prepoznam in kateri so (primeri)?

  
  Odgovor:
  

  Do večbesednih veznikov, tj. veznikov, ki so pogosto povezani s členki, lahko pridete na portalu Fran s pomočjo naprednega iskanja. Kako? Kliknete na »Napredno iskanje« na zgornji desni strani zaslona. Izberite:

  v levem meniju t. i. »Splošne slovarje«, med njimi najbolje kar pravopisnega (tj. »Pravopis«); v desnem meniju pa v razdelek »Oznaka, krajšava, kvalifikator« zapišite »vez. zv.«, če želite zgolj veznike, ki so večbesedni, če pa želite dobiti izbor vseh veznikov v pravopisnem slovarju, tudi dvodelnih (ali – ali), potem zapišite le »vez.«.

  Dobljene rezultate lahko shranite/natisnete v datoteko, naredite izbor ipd. (desno).

  O večbesednih veznikih in položajih, ko se znajdeta skupaj priredni in podredni veznik, si lahko preberete več tudi v pravilih Slovenskega pravopisa 2001, in sicer v členu 327 in dalje.

  V strokovni literaturi je mogoče najti veliko napisanega o večbesednih veznikih, v zadnjem času je o tem vprašanju pisala Marta Kocjan Barle v članku »Večbesedni enodelni vezniki v pravopisu in rabi«, ki je izšel v monografiji Pravopisna razpotja. Ta se nahaja tudi v sistemu Google Books.

  Helena Dobrovoljc (marec 2017)