Podkategorije

• besedna vrsta
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  V katero besedno zvezo se uvršča kakorkoli/kakor koli že?

  
  Odgovor:
  

  Kakorkoli že (zapisano tudi kakor koli že) je členkovna besedna zveza, ki je zabeležena v Slovarju slovenskih členkov Andreje Žele. Glede na korpusno gradivo (prim. kakorkoli že in kakor koli že v Gigafidi) gre za ustaljeno besedilno enoto, ki jo –če frazeologijo pojmujemo širše – uvrščamo med pragmatične frazeme (prim. monografijo Pragmatična frazeologija Nataše Jakop).

  Glede zapisa skupaj in narazen pri kakorkoli oz. kakor koli pa lahko preberete že pripravljen odgovor na naslednji povezavi: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2954/kaj-je-pravilno-oz-ustreznejše-kakorkoli-ali-kakor-koli.

  Mija Michelizza (junij 2018)

• določni in nedoločni pridevnik
  

  19
  Teme
  19
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, katera oblika pridevnika je pravilna za besedne zveze tipa najbolj priljubljen igralec / najbolj priljubljen video posnetek / najbolj priljubljen film.
  Ta vir (http://www.lektorsko-drustvo.si/vsebina/Pridevniška beseda, maj-junij 2014.pdf) se zdi, da narekuje rabo nedoločne oblike, a nisem povsem prepričana (glejte: Stopnjevanje (kadar ne gre za stopnjevanje s priponskim obrazilom) že samo po sebi narekuje rabo nedoločne oblike pridevnika).
  Lahko pojasnite, prosim?

  
  Odgovor:
  

  Pridevnik priljubljen, ki pomeni ‘ki ga ima rado razmeroma veliko ljudi’ ali ’ki se pogosto uporablja, pogosto nastopa’ (SSKJ), spada med t. i. lastnostne pridevnike, ki označujejo kakovost, mero, barvo ipd. (po njih se vprašujemo z vprašalnico kakšen).

  Ker označujejo lastnost tega, kar pomeni samostalniško jedro (in ne vrste), se lahko stopnjujejo (priljubljen, bolj priljubljen, najbolj priljubljen). Stopnjevanje torej kaže na dejstvo, da gre za lastnostni pridevnik, za katerega je najbolj običajna nedoločna oblika.

  Če lastnostni pridevnik označuje že znano lastnost koga ali česa (ki je bila torej v istem besedilu že navedena) ali lastnost, ki je pripisana že znanemu, iz množice podobnega posebej izpostavljenemu, prihaja do t. i. skladenjske določnosti in uporabimo določno obliko lastnostnega pridevnika. Primera iz besedilnega korpusa Gigafida:

  Prava evforija je zavladala pozno popoldne […], ko je tudi na Japonskem najbolj priljubljeni slovenski nogometaš prišel mednje igrajoč se z žogo.

  Vsakoletni Orto fest […] prireja najbolj priljubljeni ljubljanski rock klub.

  Izbira oblike lastnostnega pridevnika je torej odvisna od sobesedila. Če kako lastnost v besedilu prvič omenimo, bo lastnostni pridevnik gotovo v nedoločni obliki. Če lastnosti ne navajamo prvič, ima lastnostni pridevnik določno obliko.

  Špela Petric Žižić (marec 2019)

• glagolska oseba
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali je obrazilo -mo v besedi prepustimo v spodnji povedi rabljeno pravilno: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov.

  Nekako mi v tem primeru zveni pravilneje prepustijo. Torej:

  /.../ da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini /.../

  Prilastkov odvisnik tukaj bolj razumem kot neko splošno stanje bitja, kot da se je poved postopoma skladalo.

  romantiki ... kakšni? -> romantiki, ki se radi prepustijo Slovenci smo ... kaj? -> Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo
  
  

  Odgovor:
  
  Glagolska oseba je pri upovedovanju navadno odvisna od tistega, ki to upovedovanje izvaja. Če uporabimo 1. glagolsko osebo, se navadno čutimo bolj osebno vpletene v dogajanje. Če uporabimo 3. glagolsko osebo, smo bolj objektivizirani, verjetno tudi bolj oddaljeni od povedanega. Ta glagolska oseba je uporabljena tudi, kadar govorimo o splošnem osebku, npr. Ljudje ne pomnijo takega vremena, četudi se v skupino 'ljudje' uvršča tudi pripovedovalec.

  Poved, ki jo navajate, nima značaja neke splošne izjave, temveč se nanaša na konkretno ugotovitev ob zaključku gostovanja neke skupine gostov.

  Če ob tem uporabite 1. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov), je iz povedi mogoče sklepati, da so gosti skupina, ki nima povezave s Slovenci. Če uporabite 3. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da so Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov), bi bilo mogoče sklepati, da so gostje iz prvega stavka Slovenci.

  Uporaba glagolske osebe je torej odvisna od pomena, ki ga želite sporočiti.

  Tretja možnost, da se prilastkov odvisnik nanaša na povedkovo določilo (Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo ...), se zdi nekoliko umetna. Tak pomen bi izrazili nekoliko drugače: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki – ljudje, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov

  Stavek romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov pomensko ne izraža neke univerzalnosti. Poznamo več tipov romantikov, to, da se prepustiš glasbi južnih sosedov, je le eno od subjektivnih videnj pripovedovalca. Zato bi bilo v obeh odvisnikih smiselno uporabiti enako glagolsko osebo.

  Helena Dobrovoljc, Nataša Gliha Komac (junij 2016)

• glagolske oblike
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ker pogosto pišem kolumne, kjer je potrebna besedna raznovrstnost, me zanima, kakšen je glagol iz pridevnika "razposajen"; v intervjujih sem že nekajkrat opazil glagol razposaditi, a mi Fran ponudi to obliko le kot nadomestni glagol za razporejati. Kakšno je vaše mnenje?

  
  Odgovor:
  

  Iz glagolov tvorimo različne deležnike, tj. pridevniške oblike glagola. Deležnik na -n razposajen je oblika glagola razposaditi. Da bi med obema našli pomensko povezavo, ki je v sodobni obliki ni mogoče prepoznati:

  razposadíti -ím dov., razposádil; razposajèn (ī í) 
  posaditi na več mest: razposaditi otroke po sedežih / razposadila je goste okrog mize; prim. razposajen

  razposajèn -êna -o prid.(ȅ é) 
  ki zaradi velike sproščenosti (rad) naredi, povzroči kaj neprijetnega, neprimernega, navadno za šalo: razposajeni fantje, otroci; biti, postati razposajen 
  // ki izraža veliko sproščenost: razposajen smeh; razposajena pesem / razposajeno dejanje 
  razposajêno prisl.: 
  razposajeno se smejati; 
  prim. razposaditi

  pa morate upoštevati tudi prvotne pomene, pri čemer vam lahko pomaga etimološki slovar na portalu Fran, ki pravi, da je beseda »prvotno označevala nekoga, ‛ki ni posajen’, ‛ki ni na svojem mestu’«.
  Če ste glagol razposaditi zasledili v pomenu, ki ga ima sicer pridevnik razposajen, gre v tem primeru verjetno za besedno igro oz. priložnostno rabo, saj besedilni korpusi tega pomena še ne zaznajo. Če se bo raba glagola v tem pomenu razširila, jo bodo morali zabeležiti tudi slovarji.

  Če iščete sopomenke k razposajen, pa si pomagajte s sinonimnim slovarjem.

  Helena Dobrovoljc, Mija MIchelizza (februar 2019)

• kategorija živosti
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako je s sklanjanjem imen za vzpetine, če se ta imenuje po svetniku, npr. Lovrenc, Sveti Jošt. Ali gremo na Sveti Jošt ali na Svetega Jošta, je pohod na Lovrenc ali na Lovrenca?
  
  
  Odgovor:
  
  Kategorijo živosti (enako obliko rodilnika in tožilnika: (ne) vidim slona) uveljavljajo samostalniki moškega spola, ki so (1) »živi« (mož, otrok, slon, Janez), (2) živim podobni in iz živih nastali (robot, pajac, duh, rak …). Posebna skupina so tudi (3) poimenovanja avtomobilov (golf, volvo …) in (4) kart (as, adut, škis, pagat, mond, joker, pik …), (5) nagrad (oskar, kresnik) … Nekaj jih navajajo že naši tradicionalni jezikovni priročniki.

  Če torej na vprašanje Kam? odgovorimo s skladenjsko zgradbo, v kateri je samostalnik zemljepisno ime, hkrati pa nastopa v tožilniku in je ta tožilniška oblika enaka rodilniški, je razlog navadno ta, da je zemljepisno ime homonimno z osebnim imenom ali samostalnikom moškega spola, ki označuje človeka. Naše gradivo to potrjuje pri vzpetinah:

  Gremo na Lovrenca, Jakoba, Jošta, Primoža, Urha // Bogatina, Dedca

  nasproti

  Gremo na Golovec, Rožnik // Triglav, Vogel

  Taka raba je omejena na praktično sporazumevanje, v uradnih imenih npr. ulic in cest je uporabljena neživa oblika: Cesta na Urh.

  Pogosto gre za zemljepisno osamosvojene objekte (cerkev svetega Jošta), ki se v pogovorni rabi poenobesedijo tako, da izgubijo občnoimensko jedro oz. vrstni izraz (cerkev), pa tudi pridevnik sveti:

  Gremo k cerkevi svetega Primoža Gremo na svetega Primoža Gremo na Primoža

  To praktičnosporazumevalno krajšanje večbesednih izrazov je odraz jezikovne gospodarnosti in sproščenosti, z normativnega vidika ga ne odsvetujemo. Je pa tako, da so okrajšani izrazi lahko tudi vir nesporazuma, zato v položajih, ko želimo biti povsem nedvoumni, uporabljamo neskrajšane oblike.

  Drugi primeri uveljavljanja kategorije živosti pri skladenjsko okrajšanih izrazih:

  obleči balonarja 'balonarski plašč' (verjetno zaradi homonimnosti s človekom, ki se ukvarja z baloni), izgubiti daljinca 'daljinski upravljalnik', voziti krpana 'avtobus', rešilca 'reševalno vozilo', viličarja ...

  Še zlasti to velja za poimenovanja, nastala iz imen:

  jesti matevža 'jed', ementalca, tolminca 'sir'; piti burgundca, bizeljčana 'vino'; kupiti hotaveljčana 'marmor', velenjčana 'premog'; nositi perzijanarja 'plašč iz perzijskega krzna'; najti ajdovčka, turka 'goba'; jahati arabca, frizijca 'konj'.

  Helena Dobrovoljc (marec 2016)

• kazalni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  Vprašanje:
  
  v tisti sobi ali v tej sobi
  
  
  Odgovor:
  
  Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ...

  O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.:

  Skrinjo so našli v tisti sobi

  Skrinjo so našli v tej sobi

  Helena Dobrovoljc (januar 2013)

• medmet
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Medmetna raba besede prosim:

  V zadevnem članku navajate kot primer stavek:

  Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?

  Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?

  Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?

  ali

  Prosimo, odgovorite še danes!

  ali

  Odgovorite, prosim, še danes.
  
  

  Odgovor:
  
  Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost.

  Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim.

  Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila.

  1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili).

  2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes!

  3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes.

  Tina Lengar Verovnik (maj 2016)

• mešanje sklanjatev
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Opazila sem, da je naslov knjige Zgodbe iz Japonske, reče pa se, da se gre na Japonsko, zato bi pričakovala, da so zgodbe zato z Japonske. Zakaj to pravilo ne velja?
  In še: kako se pravilno sklanja Japonska?
  Si bil na Japonskem ali na Japonski?

  Odgovor:

  Samostalnik ženskega spola Japonska se pregiba po prvi ženski sklanjatvi (Japónska, Japónske, Japónski, Japónsko, v Japónski, z Japónsko).

  Poznamo tudi srednjespolski samostalnik Japonsko, ki se pregiba po četrti srednji sklanjatvi (Japónsko, Japónskega, Japónskemu, Japónsko, na Japónskem, z Japónskim).

  Podobne vzporedne oblike na -sko/-ško in-ska/-ška izkazujejo tudi nekateri drugi lastnoimenski samostalniki, npr. Češko/Češka, Kitajsko/Kitajska, Madžarsko/Madžarska, Laponsko/Laponska.
  Sodobni jezikovni razvoj kaže, da pri takih samostalnikih prihaja do mešanja obeh načinov pregibanja, kar je vidno zlasti v tožilniku in mestniku, kjer je bolj uveljavljena četrta srednja sklanjatev (na Japonsko, na Japonskem). V ostalih sklonih je običajnejše sklanjanje po prvi ženski sklanjatvi (iz Japonske). Na tovrstne posebnosti je opozorjeno v pravopisnih pravilih v členu 841.

  Preberite si odgovor: Gremo na Gorenjsko in pridemo z Gorenjske

  Tanja Mirtič (december 2016)

• mnogostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna?

  Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov.

  Mnogim je izrekel dobrodošlico.
  
  
  Odgovor:
  
  Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi:

  mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.)

  Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo:

  mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.).

  V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati.

  Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …).

  Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)

• namenilnik
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V spodnjem primeru so trije glagoli. Prvi je glagol premikanja, zato vem, da mora biti drugi v namenilniku. Kako pa je s tretjim (prati)? Ali mora biti tudi ta glagol v namenilniku ali se mora končati na končnico -ti?

  Jaz grem samo dat perilo prat(i).

  
  Odgovor:
  

  Šolsko pravilo, ki pomaga ločevati med namenilnikom in nedoločnikom, govori o glagolih premikanja, za katerimi uporabljamo namenilnik, in naklonskih (= modalnih) glagolih, za katerimi uporabljamo nedoločnik.

  Namenilnika, s katerim izražamo namen glagolskega dejanja, pa ne uporabljamo le v glagolskih frazah z značilnimi glagoli premikanja, kot so teči, hiteti, iti …, ampak tudi z glagoli, ki so vzrok premikanja, npr. dati, poklicati, poslati … O tem že Slovenska slovnica 1964 (Oče je dal fanta učit; Pokličite otroke jest!) in Toporišičeva slovnica 1976, 2004: Poslal je dekleta pomolst. Toporišič pravi: »V teh primerih sta vršilca določenega glagola in namenilnika različna.« (str. 402) Torej pomenska razlika v povedih Dal je sina učit in Dal je sina učiti izvira iz tega, kdo je vršilec učenja.

  Tudi v rabi najdeni primeri kažejo na težko ločevanje med obema pomenskima tančinama:

  Dal je otroka spat (otrok spi), Dal je otroka krstiti (otroka nekdo krsti), Dal je otroka cepiti (otroka nekdo cepi).

  V vašem primeru je torej treba uporabiti namenilnik (perilo se pere):

  Jaz grem samo dat perilo prat.

  Omenimo še, da je ta razlika nekoliko drugače prikazana v SSKJ, dati:

  če glagol dati izraža pomen ‘napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom’, uporabimo bodisi prislovno določilo (dati sina v šolo) bodisi namenilnik (dati sina učit ‘poslati’; dati delat obleko); če glagol dati izraža pomen ‘napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi’, uporabimo nedoločnik (dati sina ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči).

  Helena Dobrovoljc (oktober 2018)

• nedoločni števnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je prav Mnogo ljudem je svetoval ali Mnogim ljudem je svetoval?

  Meni se zdi meja med prislovom in pridevnikom v takih in podobnih primerih skoraj zabrisana; tako sem v dilemi, ali naj sklanjam ali ne.
  
  
  Odgovor:
  
  Vaš zgled o sklanjanju izraza mnogo se nanaša na nedoločne števnike, kar je poseben tip količinskih števnikov. V Toporišičevi Slovenski slovnici iz leta 2008 je o sklanjanju nedoločnih števnikov zapisano, da se sklanjajo z neglasovnimi končnicami, zato je ustrezen vaš zapis Mnogo ljudem je svetoval. Vendar je omenjeno tudi, da se v pogovornem jeziku nedoločni števniki pogosto sklanjajo (Mnogim ljudem je svetoval), čeprav slovničarji sklanjanje teh oblik »že desetletja preganjajo« (Toporišič 2008: 332).

  Ker pa je nedoločni števnik mnogo neobčevalen, kot pravi Slovenski pravopis 2001 v geslu mnogo(2), torej precej papirnat, je namesto njega bolje uporabiti npr. sopomenska dosti ali veliko, ki ju v knjižnem jeziku prav tako ne sklanjamo oz. ne spreminjamo v pridevnik: Veliko ljudem je svetoval pomeni nekaj čisto drugega kot Velikim ljudem je svetoval, medtem ko je Dostim ljudem je svetoval pogovorno.

  Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (julij 2014)

• nedoločnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih:

  Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim.

  Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ...
  
  
  Odgovor:
  
  V slovenskem knjižnem jeziku se nedoločnik končuje na -ti ali -či, namenilnik pa na -t ali -č. Namenilnik uporabljamo samo za glagoli premikanja, npr. grem plavat, tečem prodajat, v vseh drugih položajih pa uporabljamo nedoločnik, torej tudi za faznimi in modalnimi, kot so začeti, nehati oz. hoteti iz Vaših primerov. Povedi se torej glasita: da mi ne bi začeli težiti in ta moški noče nehati spati z njo. Težavo občutite zaradi govorjenega jezika, v katerem zaradi izpada nenaglašenega -i (tako kot v primerih palica, mašnica) nedoločnik navidezno sovpade z namenilnikom.

  Marko Snoj (september 2014)

• neštevna imena
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih.

  V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/.

  Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime.

  Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom?

  In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje?

  Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba.
  
  
  Odgovor:
  
  Ob zasnovi slovarja Slovenskega pravopisa 2001 so bila sprejeta načela, ki jih je kasneje predstavil Jože Toporišič v članku Teoretična podstava slovarja novega SP (Slavistična revija), podrobneje so razložena tudi v pravopisu v poglavju Slovaropisna pravila (od člena 1138 dalje). O nekaterih odločitvah je podrobneje pisal Toporišič tudi v odgovorih na kritike pravopisa (npr. odgovor radijcem).

  V pravopisnem slovarju tako pojmovna imena (neštevni samostalniki, ki niso snovni ali skupni) kot glagolniki definicijsko sledijo slovnici. Vsi glagolniki res niso samostojne iztočnice: odločitev za eno oz. drugo je temeljila na pomenskem razlikovanju. Če glagolniki niso razvili samostojnega opredmetenega pomena, temveč govorimo o samostalniško izraženem glagolskem pomenu, pravi Toporišič, so ostali zapisani le v zaglavju glagola. Pri ločevanju med enim in drugim sta bila uporabljena »obrazca«:

  1. glagolski pomen: to, da ….

  2. samostalniški pomen: to, kar …

  To je precej drugače kot v SSKJ (glede na obravnavo prislovov in deležnikov ter glagolnikov).

  Zaradi te odločitve so v pravopisnem slovarju ostali neobdelani mnogi glagolniki, ki bi jih bilo treba obravnavati oz. izpostaviti kot iztočnice zlasti zaradi njihove pravopisne problematike na ravni zapisa (zvonjenje, oznanjenje).

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• oblikoglasje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

  Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

  Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.
  
  
  Odgovor:
  
  To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih).

  Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti.

  Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja.

  Marko Snoj (januar 2015)

• oblikoslovna dvojnica
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako sklanjamo ime Arne: Arne Arneja ali lahko tudi Arne Arneta?

  
  Odgovor:
  

  O imenih na -e smo v svetovalnici že pisali: Sklanjanje moških imen na -e.

  V odgovoru je sicer omenjeno, da pri nekaterih imenih na -e govorci slovenščine omahujejo med sklanjatvenimi možnostmi (npr. Stallone – Stallona in Stalloneja), ni pa omenjeno, da so taka omahovanja pogosta pri izvorno tujih imenih, ki so se v nekaterih okoljih povsem »udomačila«.
  Gre za imena iz slovanskih jezikov (Ánte, Máte (priimek Matè se pregiba s t), Ráde, Góce), ki jih podaljšujemo s t ali j, npr. Anteta ali Anteja. Pravilo, ki je v preteklosti, zlasti v pravopisih iz let 1962 in 1950, sugeriralo pregibanje Ante Anteta (1962) ali Ante Anteja (1950), je temeljilo na občutenju imena kot domačega.
  Jezikoslovec Viktor Majdič je že leta 1985 (v prispevku Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e v reviji Jezik in slovstvo) opozarjal na nejasnosti pri sklanjanju imen Mate Parlov (hrvaški boksar) in Mate Dolenc (slovenski pisatelj), pri čemer je priporočil, da naj imena Slovencev sklanjamo s t, imena Neslovencev pa z j. Torej zmaga Mateja Parlova in roman Mateta Dolenca.

  Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji v obdobju 2001–2015 kar 192 oseb z imenom Arne. Število Arnetov/Arnejev po podatkih SURS skokovito narašča (v obdobju 1991–2000 je živelo v RS le 20 oseb z imenom Arne).

  Ime znanega slovenskega fotografa Arneta Hodaliča sklanjamo le nekoliko pogosteje s podaljšanim t (82) kot z j (77), kot izkazuje besedilni korpus Gigafida, kar komajda ustreza tudi tradicionalnemu priporočilu, ki ga izpostavlja Majdič. To tesno razmerje nakazuje, da se pri tem imenu razlikovanje med domačim in tujim izgublja. Po drugi strani pa Gigafida kaže, da se (če upoštevamo zgolj številčne vrednosti in si ne pomagamo z identifikacijo s priimkom) več govorcev slovenščine odloča za sklanjanje z j:
  Arneta – Arneja (113 – 291),
  z Arnetom – z Arnejem (18 – 75).

  Če povzamemo:
  Ime Arne sklanjamo pogosteje s podaljšavo osnove z j: Arne Arneja. Podaljšava s t, ki naj bi pričala o tem, da se ime Arne izenačuje z domačimi imeni, kot so Cene, Brane ipd., pa je v porastu. Ne glede na izvor ime tudi v slovenski knjižni rabi živi kot dvojnica. Izbira podaljšave je tako kot izbira naglasa v pristojnosti nosilca imena.

  Izvor:
  Omenimo še, da tudi glede izvora tega imena obstajajo različne razlage: po eni ime izhaja iz nemškega Arnold (Leksikon imen, Janez Keber), po drugi pa iz Jernej, lat. Bartholomaeus (Vse o imenih v Sloveniji, Simon Lenarčič). Slednji pritrjuje tudi Silvo Torkar, ki pravi:
  »Osebno ime Arne in priimek Arne sta gotovo izpeljanki krstnega imena Jernej. Ime Arne je izpričano v tolminskem urbarju 1377 v vaseh Bukovo, Jesenica, Police (o. Cerkno) in Zakraj (o. Tolmin), ime Arney pa v istem viru v Čezsoči . Na Krasu v virih s konca 15. stol. večkrat nastopa ime Jarne, ki je nedvomno prav tako različica istega imena Jernej.«
  Na možnost germanskega izvora imen Arne in Arno pa opozarja tudi Marko Snoj, namreč s sklicevanjem na ime Arnovo selo pri Brežicah, l. 1309 Arnoltsdorf.

  Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Silvo Torkar (junij 2017)

• okrajšave
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Imam vprašanje, ki se mi je pojavilo pri prevajanju teksta iz brazilske portugalščine. Ko želimo navesti neko besedo v tekstu in beseda izhaja iz "standardne" portugalščine uporabimo kratico port., kakšna pa je krajšava, ko beseda prihaja izrecno iz brazilske portugalščine? Se tukaj prav tako uporabi port. ali kako drugače?

  
  Odgovor:
  

  Za ‘brazilsko portugalsko’ (ali za brazilsko portugalščino, torej različico portugalščine, ki jo uporabljajo v Braziliji) bi bila v slovenščini najustreznejša okrajšava braz. port., tako kot je na primer kor. nem. za ‘koroško nemško’, koč. nem. ‘kočev(ar)sko nemško’ ali štaj. nem. za ‘štajersko nemško’ v naših jezikoslovnih priročnikih. (Opisovanje in opazovanje jezikovnega stanja z drugačnega izhodišča lahko da okrajšavo port. braz. ‘portugalsko brazilsko’, torej za portugalščino kot enega od jezikov, ki se govorijo v Braziliji. To je primerljivo recimo z navedbami za (avstrijsko) Koroško, kjer lahko razlikujemo sln. kor. ‘slovensko koroško’ in nem. kor. ‘nemško koroško’, kar pa je v slovenski jezikoslovni literaturi redkejše.)

  Peter Weiss (april 2018)

• osebni svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer:

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovem trajnostnem upravljanju.

  ali

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovemu trajnostnemu upravljanju.
  
  

  Odgovor:
  
  Samostalnik pristop in glagol pristopiti/pristopati predvidevata dajalniško vezavo s predlogom k. Dajalniška oblika pridevnika ali pridevniškega zaimka v moškem/srednjem spolu ednine ima končnico -emu, torej:

  ... in pristopa k njihovEMU trajnostnENU upravljanju.

  Končnica -em se uporablja le v mestniku ednine, npr.

  pogovori o njihovEM trajnostnEM upravljanju.

  Končnica samostalnika moškega/srednjega spola je v tem primeru tudi -u, zato se ta dva sklona pri pridevniških končnicah pogosto mešata (zlasti tako, da se v mestniku rabijo dajalniške končnice), kar pa seveda ni ustrezno.

  Domen Krvina (januar 2016)

• osebni zaimek
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V spodnjem primeru me zanima, ali je osebni zaimek oboji ustrezen, saj je ta dvojinski, omenjenih oseb pa je več? Če pa gledamo na policiste in motorista kot dve skupini, pa je dvojina po mojem mnenju ustrezna. Kaj vi mislite? Ali bi ta zaimek zamenjali z zaimkom vsi?

  Tako policisti kot motorist, ki so ga lovili, so ogrožali mimoidoče pešce, saj so oboji v naselju vozili prehitro.

  
  Odgovor:
  

  Celostni zaimek oboj po SSKJ poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin ali enot, npr. oboji otroci, naši in sosedovi. Uporablja se lahko tudi samostalniško, npr.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje. Tudi v vašem primeru gre za tako rabo, ki torej ni nič neobičajnega.

  Tina Lengar Verovnik (oktober 2017)

• oziralni zaimek
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.

  Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.

  O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.

  Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).

  Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.)
  in
  Imam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)

  Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?

  
  Odgovor:
  

  V odgovoru, ki ga navajate, je obširno opisano razmerje med ki in kateri v vlogi oziralnih pridevniških zaimkov -- torej ko uvajata t. i. stavčni prilastek. Odločanje med enim in drugim je precej enostavno: kateri se pojavlja le ob predlogih, v vseh drugih primerih pa uporabljamo ki. Npr. Ljudje, za katere si nemara že slišal proti Ljudje, ki jih nemara poznaš.

  Zaimek kateri ima sicer lahko še drugačno vlogo, in sicer izraža svojino, a ga v tem primeru s ki ne moremo zamenjati (oziroma le, če želimo slogovno zaznamovano poved). Npr. Ljudje, katerih obrazi so ti nemara znani proti Ljudje, ki so ti njih obrazi nemara znani. Slovnica navaja tudi, da kateri uporabimo, če bi raba ki povzročila dvoumnost (npr. Srečal je človeka, ki mu je posodil denar). Vendar pa v resnici iz sobesedila ali situacije navadno razberemo, na koga se zaimek nanaša.

  Vaše predvidevanje o povezanosti rabe ki in kateri z (ne)živostjo torej ne drži. Neustrezna raba -- zlasti zamenjevanje ki s kateri -- je po mojem opažanju bolj povezana s tem, da je ki zaimek, ki ga (v različnih glasovnih realizacijah) uporabljamo tudi v svojem vsakodnevnem govoru, zaimka kateri pa ne oziroma vsaj ne v tej vlogi (uporabljamo pa ga seveda kot vprašalni zaimek). In ker je ki (preveč) vezan na vsakodnevni govor, se marsikomu zdi, da je potemtakem kateri bolj "knjižni" ter ga zato uporablja na začetku vsakega stavčnega prilastka, ne glede na njegovo slovnično ustreznost.

  Tina Lengar Verovnik (september 2017)

• poljubnostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je raba zaimka v naslednji povedi ustrezna:

  Ali poznaš še kakšno humanitarno organizacijo?

  Ali bi morali uporabiti zaimek kateri, tj.:

  Ali poznaš še katero humanitarno organizacijo?

  Kateri zaimek pa bi morali uporabiti v naslednji povedi:

  Nekaj samostalnikov moškega spola ima v katerem sklonu/v kakšnem sklonu/v nekaterih sklonih posebno končnico.
  
  

  Odgovor:
  
  V povedi, ki ste jo zapisali, lahko uporabite obe danes soobstajajoči obliki poljubnostnega zaimka: kakšen ali kak (Ali poznaš še kakšno/kako humanitarno organizacijo?). Čeprav je še do pred kratkim veljalo, da je krajša oblika (kak) normativno sprejemljivejša za knjižni jezik, pa danes govorci slovenščine zaimek kak v poljubnostni rabi dojemamo kot bolj formalen, morda celo zastarel (Prav to dejstvo je izpostavil tudi P. Herrity v svoji slovnici Slovene, A comprehensive grammar, 2000.), zaimek kakšen kot nevtralen.

  Z drugo povedjo želite izraziti, da ima skupina samostalnikov v izbranih sklonih posebno končnico. Izražate nedoločnost in hkrati dajete vedeti, da veste, v koliko in katerih sklonih (v nekaterih sklonih). Toporišič v slovnici (2000: stra. 311, 312 pravi, da zaimek označuje določeno stvar (ali kaj drugega) tako, da je ne imenuje razpoznavno. Ustrezno je torej uporabiti nedoločni zaimek.

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• povratni svojilni zaimek
  

  11
  Teme
  11
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  z zaročenko piševa vabilo za poroko in sva naletela na dilemo pri uporabi (povratno) svojilnega zaimka.
  Stavek, ki nama povzroča dilemo je:
  Lepe trenutke radi delimo s svojimi najbližjimi in tudi midva bi rada svojega (najinega) delila z vami.

  Kakšna je razlika ob uporabi ene ali druge možnosti? Ali se ob uporabi povratno svojilnega zaimka razume kot en skupen trenutek, ali trenutek od vsakega posebej?

  
  Odgovor:
  

  To tematiko smo v svetovalnici obravnavali že večkrat:

  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2956/povratni-svojilni-zaimek-enostavčna-in-večstavčna-poved
  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1644/povratnosvojilni-zaimek

  V vajinem primeru raba povratnosvojilnega zaimka svoj ni problematična, saj je v drugem stavku obravnavane povedi osebni zaimek, na katerega se svoj nanaša, tudi površinsko jasno izražen: /…/ tudi midva bi rada svojega delila z vami.

  Ostaja še vprašanje, ali bi bilo mogoče svoj v tem stavku razumeti kot "vsak svoj", ne pa kolektivno najin. Če menita, da bi kdo od povabljenih to lahko razumel tudi tako, potem za izrazito poudarjenost skupnega uporabita najin, pri katerem ni o "več kot eden in manj kot tri" nobenega dvoma. Poleg tega bi to ustvarilo stilno varianco s prvim stavkom povedi: /…/ s svojimi najbližjimi in tudi midva bi rada najinega /…/.
  Po drugi strani ponovitev svoj v drugem stavku konkretizira vajin svoj glede na splošni osebek prvega stavka [vsi] radi … s svojimi najbližjimi, in tudi midva bi rada svojega /…/.

  Vendarle, ker je osebni zaimek midva že izpostavljen, predstavlja najin dodatno poudarjanje, medtem ko bi za trdno razumevanje "vsak posebej" to moralo biti izrecno upovedeno: /…/ in tudi midva bi rada vsak svojega /…/ – razen če seveda kdo želi razumeti na tak način. Pa tudi če bi, bosta k temu skupnemu trenutku prispevala vsak svoje najboljše, da bo zares vajin.

  Kot vidita, sta obe možnosti ustrezni: nanašanje na midva je v drugem stavku povedi povsem jasno, poleg tega drugi svoj napolnjujeta z zelo konkretno vsebino glede na splošno v prvem stavku. Najin medtem pomeni dodatno poudarjanje, stilno varianco in "polno zavarovanje" pred razumevanjem "vsak svojega".

  Domen Krvina (november 2018)

• predlog
  

  20
  Teme
  20
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Nisem povsem prepričana, kakšen je pravilen zapis.
  Je torej takole pravilno? Predvsem me zanima, ali se zapisuje iz večinskih šol ali z večinskih šol.
  Primer je takšen:
  Število otrok, ki so se iz večinskih OŠ prešolali na OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško.

  Pa še tole.
  Potek: Sedimo v krogu na stolih. Eden od učencev stoji na sredini. Ta oseba reče: »Nikoli še nisem« in doda konec stavka (na primer: »Nikoli še nisem jedel brokolija.«). Vsi, ki so to že počeli/videli/slišali …, morajo vstati in zamenjati stole.

  Je tako okej ali so potrebne ... za Nikoli še nisem v narekovajih?

  
  Odgovor:
  

  1. Zveza večinska šola se lahko veže tako s predlogom v kot na:

  Kakšne so prednosti in kakšne slabosti vključevanja otrok s posebnimi potrebami v večinske šole?
  Pri pouku naj bi bil tako na manjšinskih kot na večinskih šolah izpostavljen vidik večkulturnosti kot ene izmed posebnosti tega območja

  Vendar pa je treba v vaši konkretni povedi izhajati iz vezljivostnih lastnosti glagola prešolati (se). SSKJ sicer navaja, da pomeni 'premestiti koga iz ene šole na drugo', vendar je taka mešana raba predlogov iz parov* iz -- v* in z -- na nenavadna. Tudi raba je ne potrjuje, temveč kaže, da se glagol prešolati (se) prevladujoče veže s parom iz -- v, ko gre za krajevno premestitev, s parom z -- na pa, ko gre za premestitev z ene na drugo šolo:

  Ob selitvi sem se pri devetih letih prešolala iz Iga vasi v Stari trg, kar je bilo grozno, saj so vsi moji sošolci ostali v Iga vasi.
  Kar pomni, je bilo slikanje njena največja ljubezen, zato se je tudi prešolala s celjske gimnazije na oblikovalno šolo v Ljubljano.

  Svetujemo vam torej rabo para z -- na:
  Število otrok, ki so se z večinskih OŠ prešolali na OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško.

  2. V povedi, po kateri sprašujete, ob koncu premega govora v vsakem primeru manjka ločilo (prim. odgovor Ločila v premem govoru). Zapisati morate bodisi vejico ali pa -- kot predlagate sami -- tri pike, ki nakazujejo nedokončanost (kar je ubesedeno tudi v nadaljevanju povedi):

  Ta oseba reče: »Nikoli še nisem,« in doda konec stavka (na primer: »Nikoli še nisem jedel brokolija.«).
  Ta oseba reče: »Nikoli še nisem ...« in doda konec stavka (na primer: »Nikoli še nisem jedel brokolija.«).

  Tina Lengar Verovnik (november 2018)

• pridevniški zaimki
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kateri izraz je ustreznejši:
  do kakšne mere ali do katere mere.

  
  Odgovor:
  

  Ustrezno je oboje, saj je pridevnik, ki določa mero, lahko vrstni in se po njem vprašamo: do katere mere? (npr. do iste mere), ali kakovostni in se po njem vprašamo do kakšne mere (npr. do največje mere). Obstaja tudi možnost v kolikšni meri …
  Izbira je odvisna od konteksta.

  Helena Dobrovoljc (april 2018)

• prislov
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V slovenskih medijih beremo in slišimo:

  Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev.
  Če zveza več ne živi, je kot truplo.

  Ali pa:
  V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov.

  Pred 50 leti bi nam učiteljica slovenščine vse to popravila v:

  Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.
  Če zveza ne živi več, je kot truplo.
  V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset naslovov več.

  Kot da je več ne postala nerazdružljiva kombinacija, ki mora stati pred glagolom. Kaj menite o tem? Se je to zaneslo iz srbohrvaščine in angleščine?

  
  Odgovor:
  

  Nasploh imate prav: različne generacije govorcev in piscev se tudi jezikovno vedejo različno, kar je eden od razlogov za jezikovne spremembe.

  (1) Položaj prislova več v povedi lahko spremeni pomen. Ker ni znano besedilo pred Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev, torej bo končna uvrstitev taka, kot je, kljub morebitni zmagi več v primerjavi z zasledovalcem, zasledovalcema ali zasledovalci. Vi to poved razumete drugače, kot Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.

  (2) Poved Če zveza več ne živi, je kot truplo, če več ne pomeni ‘še ena, dodatna zveza’, je pomensko enaka vaši predlagani povedi Če zveza ne živi več, je kot truplo. Zadnje bi bila tudi moja prva izbira (po Prešernu: dni mojih lepša polovica, mladosti leta so minula), vendar pa prvo poved razumem, ker kot naslov, brez sobesedila, ne sugerira kakega drugega pomena.

  (3) Položaj prislova več je v primeru V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov res neustrezen. Vaš predlog V letošnjem naročilu je zajetih kar sto deset naslovov več je vsekakor boljši (in tako recimo še dva naslova več, ne dva več naslova).

  Vaša prva dva primera vsebujeta prislov več v pomenu ‘izraža prenehanje dejanja ali stanja’, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika naveden za nikalne stavke. Vendar pa je bila med ponazarjalnimi primeri celo v tem, imenitnem slovarju zapisana zveza zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje. Najbrž bi se starejša generacija kar enoglasno odločila, da je tu besedni red čuden in da bi bilo ustrezno zapisano ... da pomoči ne potrebuje več. (Seveda pomeni nekaj čisto drugega zveza zahvalil se je, da več pomoči ne potrebuje, kjer več pomeni večjo količino pomoči.) V razliki lahko zaznamo generacijsko spremembo, pri tem pa smo eni in drugi lahko pri razumevanju strpni, tako da vsak napiše ali izgovori po svojem preudarku tisto, kar hoče povedati. Ob povsem enakem pomenu sicer enakih zvez z različnima položajema prislova več lahko zaznamo stilistični odtenek, kot ste ga zaznali in razložili sami. Iskanje vpliva kakega drugega jezika je malo verjetno, ob tem da je jasno angleška podlaga zveze še enkrat več (npr. v Še enkrat več je zmagala češka tekmovalka), ki jo nespodobno širijo predvsem športni novinarji in jo tule puščam ob strani.

  Peter Weiss (februar 2018)

• samostalnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako sklanjamo samostalnik prapor?
  
  
  Odgovor:
  
  Samostalnik prápor se pregiba po prvi moški sklanjatvi (prápor, prápora, práporu, prápor, pri práporu, s práporom). V sodobni rabi se pojavlja tudi pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih (prápor, práporja, práporju, prápor, pri práporju, s práporjem), vendar še ni povsem uveljavljeno.

  Samostalniki, ki se jim v imenovalniku ednine osnova končuje na soglasnik r, pogosto omahujejo med dvema načinoma pregibanja, tj. pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih in pregibanje brez podaljševanja osnove. Dvojnični pregibnostni vzorec se je oblikoval zaradi razvoja praslovanskega mehkega r: v izglasju in pred soglasniki je prišlo do njegove otrditve, v položaju pred samoglasniki pa se je oblikoval v soglasniško zvezo rj. Ker sta sklanjatvena vzorca samostalnikov s praslovanskim trdim in mehkim izglasnim r v imenovalniku ednine sovpadla, je pri uvrščanju novih tvorjenk in prevzetih besed v sklanjatvene vzorce pogosto prihajalo do dvojničnosti. Posledično se veliko tovrstnih moškospolskih samostalnikov uvršča v oba sklanjatvena vzorca, pri nekaterih je vrsta pregibanja lahko tudi pomenskorazločevalna lastnost (npr. samostalnik okvir). V sodobni knjižni slovenščini je pri teh samostalnikih sicer vidna težnja po podaljševanju osnove s soglasnikom j, vendar se spremembe ne odvijajo pri vseh samostalnikih istočasno. Vedno je namreč treba preučiti vsak samostalnik posebej, saj na uvrstitev v sklanjatveni vzorec lahko vpliva več dejavnikov (npr. število zlogov, besedotvorna provenienca, izvor, pomen). Znotraj skupine samostalnikov prve moške sklanjatve, ki se tako kot samostalnik prapor končujejo na -or, obstaja tudi skupina samostalnikov, ki ne izkazuje dvojničnosti. V sodobni knjižni slovenščini je številčno močna zlasti skupina prevzetih samostalnikov, ki se končujejo na ‑ator, ‑tor ali ‑or in poznajo le pregibanje s podaljševanjem osnove (npr. atraktor, debator, donor, inkubator, moderator, stresor).

  Tanja Mirtič (marec 2016)

• sklanjanje
  

  42
  Teme
  42
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Navedel bom dva primera, v slovničnem smislu, zelo podobnih samostalnikov, ki pa se v posameznem sklonu sklanjata/jo različno.

  Prvi primer: prejem in predujem

  Skupne značilnosti: prva moška sklanjatev, ista končnica v imenovalniku

  Sklanjatev v rodilniku: prejema predujma

  Zakaj se pri samostalniku predujem drugi e izpusti?

  Lahko dodam še to, da se mi izgovorjava predujma sliši smešna oziroma čudna. Se mi z e-jem sliši veliko lepše, in tudi mislim, da je raba z e-jem v izgovorjavi pogostejša, kot pa brez.

  Drugi primer: smrt, skrb in obrt

  Skupne značilnisti: 2. ženska sklanjatev, polglasnik pred r-jem

  Sklanjatev v dajalniku ali orodniku dvojine: smrtma, skrbema in obrtma/obrtema

  Zakaj različno sklanjanje v dajalniku oziroma orodniku dvojine pri samostalnikih smrt in skrb? Pri samostalniku obrt pa sta možni celo dve možnosti. Vsaj tako navaja moj vir informacij. Ali obstaja kakšno pravilo, na podlagi katerega veš, kako se sklanjajo takšni in podobni samostalniki v orodniku in dajalniku dvojine? Kako veš, kje sta možni obe rešitvi, kot recimo pri samostalniku obrt?

  
  Odgovor:
  

  Za pravilno pregibanje je treba pogosto upoštevati tudi izgovorne in naglasne značilnosti posameznega leksema. Pri samostalniku prejèm (tonemsko prejȅm) je zadnji samoglasnik e naglašen in se tudi zato pri pregibanju ohranja (jakostno: prejèm prejéma prejému prejèm pri prejému s prejémom). Samostalnik predújem (tonemsko predújem), ki ga uvrščamo med prevzete samostalnike, ima naglas na drugem besednem zlogu, v zadnjem zlogu pa se nahaja t. i. neobstojni polglasnik, ki pri pregibanju odpade [predújəm predújma predújmu predújəm pri predújmu s predújmom]. V rabi, ki jo izkazuje besedilni korpus Gigafida, je pregibanje z odpadom polglasnika znatno pogostejše. Tovrstno pregibanje priporočajo tudi priročniki na portalu Fran. Kot samostalnik prejèm se sklanjajo tudi samostalniki najèm, objèm, sprejèm, kot samostalnik predújem pa denimo prevzeti samostalnik pójem, ki ima prav tako v imenovalniku ednine polglasnik, ki pri pregibanju odpade [pójəm pójma].
  Tudi pri ugotavljanju pregibanja samostalnikov druge ženske sklanjatve nam pomagajo naglasne značilnosti. Če ima samostalnik v rodilniku ednine naglašeno osnovo in torej spada v nepremični naglasni tip (npr. smŕt smŕti), potem ima v dajalniku in orodniku dvojine vedno končnico -ma (smŕtma (ali v rabi pogosto izkazano različico z vstavljenim i, smŕtima)). Če pa samostalnik v rodilniku ednine izkazuje naglašeno končnico in torej spada v mešani naglasni tip (npr. skŕb skrbí), ima v dajalniku in orodniku dvojine naglašeno končnico -éma (npr. skrbéma). Nekaj samostalnikov je tudi takih, ki poznajo v rodilniku ednine obe možnosti (npr. obŕti/obrtí), zato dvojničnost izkazujejo tudi v dajalniku in orodniku dvojine. Druga ženska sklanjatev torej pozna dva različna pregibnostna vzorca.

  ed. smŕt smŕti smŕti smŕt pri smŕti s smŕtjo; dv. smŕti smŕti smŕtma/smŕtima smŕti pri smŕtih s smŕtma/s smŕtima, mn. smŕti smŕti smŕtim smŕti pri smŕtih s smŕtmi ed. skŕb skrbí skŕbi skŕb pri skŕbi s skrbjó; dv. skrbí/skŕbi skrbí skrbéma skrbí/skŕbi pri skrbéh s skrbéma; mn. skrbí skrbí skrbém skrbí pri skrbéh s skrbmí
  V sodobni knjižni slovenščini opažamo, da se pri samostalnikih, ki v obstoječih jezikovnih priročnikih izkazujejo dvojnični pregibnostno-naglasni vzorec (npr. obrt, obrv, oblast, postrv), vse bolj uveljavlja mešani naglasni tip in s tem končnice -éma, -éh, -ém (obrtéma, obrtéh, obrtém).

  Tanja Mirtič (oktober 2018)

• sklanjanje imen mesecev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako sklanjamo moško ime Bernie? Z Berniem ali z Berniejem?

  
  Odgovor:
  

  Če se ime končuje na pisni sklop ie (ali oe, ue ...), ki ga izgovorimo kot dvoglasnik ali en samoglasnik (Bernie [bêrni/bə̀rni]), nemi e ohranjamo, osnovo pa podaljšujemo z j: Bernie, rod. Bernieja, or. z Berniejem ... Svojilni pridevnik je Berniejev.
  Tako še Charlie, Jamie, Eddie ...

  Osnovo tako pri oblikoslovnem pregibanju kot pri tvorbi pridevnika podaljšujejo z j vsa imena, ki se v govoru končujejo na i oz. í, npr.:

  Codelli [kodéli], rod. ed. Codellija [kodélija], svoj. prid. Codellijev [kodélijev-] Blanqui [blankí], rod. ed. Blanquija [blankíja], svoj. prid. Blanquijev [blankíjev-]

  Helena Dobrovoljc (april 2019)

• sklanjanje lastnih imen
  

  173
  Teme
  173
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se sklanja priimek Kline (npr. Boštjan Kline), Klineja ali Klineta?

  
  Odgovor:
  

  Priimek Kline vsebuje domačo manjšalno-patronimično pripono -e, tako kot priimki Črne, Brate, Ažbe, Tome, Drobne, Skale, Štante, zato se sklanja s podaljšavo s -t: Klineta, enako kot Brateta, Drobneta, Štanteta.

  Silvo Torkar (april 2019)

• sklanjanje večbesednih poimenovanj
  

  20
  Teme
  20
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim za pomoč pri sklanjanju besedne zveze zli duhovi. Je 6. sklon: zlimi duhovi, zlemi duhovi ali zli duhovi (kot z žal ženami). V rabi so vse tri variante, e-pravopis ima zlemi duhovi.

  
  Odgovor:
  

  Pravilna oblika v orodniku množine se glasi z zlimi duhovi. Sklanjamo torej obe sestavini dvobesednega poimenovanja, saj imamo opravka z dvema samostojnima prvinama, tj. samostalnikom duh in pridevnikom zel. V rabi se pogosto pojavlja tudi oblika z zli duhovi, saj se pridevnik zel v sodobni slovenščini uporablja redko in večinoma le v določenih zvezah (npr. zli duhovi, zla usoda, zla slutnja), zato se pri govorcih slovenščine počasi izgublja občutek o samostojnosti prve sestavine.

  Tanja Mirtič (december 2018)

• skloni
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Velikokrat zasledim rabo besednih povezav naslednji, prejšnji, prvi z besedami dan, jutro, večer v rodilniku, npr. Naslednjega dne smo šli na daljše potovanje. Menim, da je pravilno: Naslednji dan smo šli na daljše potovanje.
  Ali se motim?

  
  Odgovor:
  

  Kadar se v jedru samostalniške zveze nahajajo samostalniki, ki izražajo časovnost oziroma zaznamujejo del dneva, tedna, leta …, je pomenska stavčna vloga te zveze najpogosteje izražanje časovnosti in stavčnočlensko govorimo o prislovnem določilu časa, ki stoji v rodilniku. Rabo z rodilnikom utemeljuje tudi Toporišič v Slovenski slovnici (2000, str. 269) z zgledom:

  Lepega dne ga bo zmanjkalo.

  Primer, ki ga navajate (Naslednjega dne smo šli na daljše potovanje), je slovnično torej ustrezen.

  Res pa je, da se rodilniška raba izgublja. Vse več zasledimo namreč zgledov, ki utrjujejo rabo tožilnika (Naslednji dan je riba spet plavala v bazenu) ob rodilniku, ki ga predvideva tradicionalna slovnica (Naslednjega dne je riba spet plavala v bazenu).

  O tem, v katerih primerih se rodilnik v sodobni jezikovni praksi ohranja v paru s tožilnikom (Šele naslednji dan smo morali oddati vzorec mleka – Šele naslednjega dne smo morali oddati vzorec mleka), kje pa se izgublja in ga tudi ne uporabljamo (npr. Naslednji ponedeljek bodo lastniki na skupščini Dela glasovali le o …), žal ni narejenih raziskav. Vsekakor pa tožilniških zgledov ne smemo mešati s tistimi, v katerih so samostalniške zveze tega tipa v stavčnočlenski vlogi osebka
  (Naslednji večer je bil najlepši v letu).

  Helena Dobrovoljc (oktober 2018)

• stopnjevanje pridevnikov
  

  8
  Teme
  8
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se stopnjuje naravno, ko gre za vzklik:
  »Kaj bolj naravnega (kot to)!«
  ALI
  »Kaj naravnejšega!«

  
  Odgovor:
  

  Na vprašanja o stopnjevanju pridevnikov smo v svetovalnici že večkrat odgovarjali; za vaše vprašanje najpovednejši je verjetno odgovor, ki se tiče sprememb pri stopnjevanju pridevnikov. Čeprav je v SP 2001 pri pridevniku naraven navedeno, da se stopnjuje z obrazili (tj. naravnejši, najnaravnejši), raba v korpusu Gigafida namreč kaže, da je v sodobnih pisnih besedilih pogostejše opisno stopnjevanje (tj. bolj naraven, najbolj naraven).

  Del razlogov za to morda tiči v dejstvu, da se pridevnik pogosto pojavlja v zvezah. Največ jih je sicer z vrstnim pridevnikom naravni (naravno okolje, naravna nesreča, naravni vir), ki se ne stopnjuje. Pri najpogostejših zvezah, v katerih lahko nastopa (in se stopnjuje) tudi lastnostni pridevnik naraven (to so naravna barva, naravni videz in naravna hrana), pa se pri stopnjevanju pogosteje pojavlja opisni način, pri katerem se bolj ko ne ustaljeni zvezi (kolokaciji) dodaja le prislov bolj ali najbolj, sama zveza pa tako ostaja nespremenjena.

  Tudi pri iskanju zveze "kaj naravnejšega" oziroma "kaj bolj naravnega" je slednja pogostejša, vendar je vseh primerov v korpusu premalo, da bi lahko sklepali o relevantnosti tega rezultata; poleg tega pomensko niso enaki. Razmisliti pa velja še o dodatnem vidiku odločanja med enim ali drugim načinom stopnjevanja: kot je navedeno v odgovoru o podobni dilemi, lahko pri pridevnikih, ki jih je sicer mogoče stopnjevati z obrazili, opisno stopnjevanje uporabimo, če želimo kaj posebej poudariti, npr. to je najbolj pohleven človek (namesto najpohlevnejši).

  Tina Lengar Verovnik (december 2o17)

• svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku?

  Imam prav?
  
  
  Odgovor:
  
  Imate prav. Če je lastnik izražen v osebi povedka, uporabljamo povratni svojilni zaimek svoj. Raba osebnih svojilnih zaimkov moj, tvoj itd. v takih položajih se pri nas uveljavlja v slogovno slabih besedilih pod tujim vplivom, nekdaj nemškim, danes predvsem angleškim.

  Marko Snoj (julij 2013)

• števniki
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kaj piše o števnikih v slovenskem pravopisu in kaj v slovenski slovnici?

  
  Odgovor:
  

  Na vprašanje je težko odgovoriti, ker niste pojasnili, katero področje rabe števnikov vas zanima. Najbolj splošno vam lahko odgovorimo takole:

  Kot je razvidno iz imen teh dveh priročnikov, opisuje slovenski pravopis števnik s pravopisnega vidika, npr.:

  raba ločil pri zapisu števnikov s števko (2,4 evra); števnik kot prvi del večbesednega stvarnega imena (10. Ljubljanski maraton); pisanje skupaj ali narazen (250 – dvesto petdeset naproti 250. – dvestopetdeseti) ipd.

  V slovenski slovnici pa je števnik opisan z vidika skladnje in oblikoslovja (npr. sklanjatve, ujemanje).

  Sicer pa je mogoče o števnikih in aktualnih vprašanjih iz jezikovne rabe izvedeti več, če iščete v naši svetovalnici po ključnih besedah: števniki.

  Urška Vranjek Ošlak (oktober 2018)

• števnost
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Poznamo množinske neštevne samostalniki (npr. možgani) in neštevne edninske samostalnike (npr. zrak).

  Ali obstajajo mogoče tudi neštevni dvojinski samostalniki?

  
  Odgovor:
  

  Tak primer je ime ozvezdja Dvojčka, ki nastopa v dvojini, ne pa tudi v ednini ali množini: Merkur vlada Devici in Dvojčkoma. Posamezna od teh dveh zvezd, če hočemo biti natančnejši, astronomski, se imenuje ali Kastor ali Poluks. Enake slovnične lastnosti ima ime ozvezdja Ribi, ki se prav tako uporablja le dvojinsko: Polarnost med Devico in Ribama. (Ti dve zemljepisni imeni sta kot dvojinski zapisani v slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2000.)

  Nekatere sklonske dvojinske oblike teh dveh imen so enake množinskim le na videz in niso množinske: v znamenju Dvojčkov, Venera bo v Dvojčkih, v ozvezdju Rib ... V nasprotju z nedvomno dvojinskim (ali samodvojinskim) samostalnikom Dvojčka za ime ozvezdja lahko samostalnik dvojček nastopa v ednini (moj brat dvojček Gal), množini (rodili so se jima trije dvojčki) ali dvojini (Najljubši so mi trenutki, ki jih preživim v naravi s svojima otrokoma, dvojčkoma Taro in Timom) in ni v slovničnem pogledu (enako kot samostalnik riba) glede števnosti nič posebnega. Samostalnik starši v primerjavi z obema zemljepisnima imenoma največkrat nastopa množinsko, pa tudi v ednini in dvojini.

  Peter Weiss (oktober 2018)

• velelniška oblika
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim za pojasnilo glede velelnikov glagolov izvedeti in izvesti.

  
  Odgovor:
  

  Oblike zelo podobnih glagolskih oblik so zapisane v dveh velikih slovenskih slovarjih, in sicer v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz let 1970--1991 in v Slovenskem pravopisu iz leta 2001 ali v kakem novejšemu ponatisu. Ker so zapisi zelo podobnih oblik kdaj okrajšani do roba berljivosti in razumljivosti, je oboje dobro vsaj delno obnoviti, takole:

  izvédeti, oblika za 1. osebo ednine izvém, velelnik za 2. osebo ednine izvédi (in tako še poizvédi, npr. pojdi in poizvédi), za 2. osebo množine izvédite (in tako še poizvédite, npr. poizvédite še več), problematičen pa je še deležnik na -l, sploh za ženski spol in množino: izvédel je novico; izvédela je, kaj se je zgodilo; izvédeli so resnico

  izvêsti, oblika za 1. osebo ednine izvêdem, velelnik za 2. osebo ednine izvêdi, za 2. osebo množine izvedíte (in izvêdite, kar pa je pogovorni, neknjižni naglas), deležnik na -l: izvêdel je skladbo; izvêdla je poskus; izvêdli so turo

  izvésti, oblika za 1. osebo ednine izvézem, pa tudi izvêsti, oblika za 1. osebo ednine izvêzem, velelnik za 2. osebo ednine izvézi, za 2. osebo množine izvézite, in za 2. osebo ednine tudi izvêzi, za 2. osebo množine tudi izvezíte, deležnik na -l: izvézel je vzorec, izvézla je blazino, izvézli so prt ter za ženski spol ednine tudi izvêzla je in za moški spol množine tudi izvêzli so

  Na kratko oblike za 2. osebo ednine, za 2. osebo dvojine in za 2. osebo množine:

  izvédeti: izvédi, izvédita, izvédite (rezultate, novico) izvêsti: izvêdi, izvedíta, izvedíte (anketo, turo) izvésti: izvézi, izvézita, izvézite, pa tudi izvêsti: izvêzi, izvezíta, izvezíte (obleko, prt)

  Peter Weiss (junij 2018)

• veznik
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali ima veznik če lahko vlogo protivnega veznika. Če sklepam po SSKJ in SP, ne, če pa gledamo rabo, se je v pomenu, v katerem izraža nasprotje, prav namnožil. Denimo:

  Če se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače. Če je konkurenčni baselski sejem ur odprt za javnost, v Ženevi stavijo na ekskluzivnost.« Če so najzanimivejša tuja prvenstva že odločena, bodo zadnji tedni sezone razburljivejši na slovenskih nogometnih zelenicah.*

  Ali ima če vendar tudi vlogo protivnosti ali bi morali v takih primerih uporabiti druge veznike (in ali smo to od kod prevzeli, ker mislim, da nekoč nismo tako govorili)?

  
  Odgovor:
  

  Če sledimo Toporišičevi Slovenski slovnici, veznik če ne more nastopati kot protivni veznik: protivni vezniki so priredni vezniki ( npr. pa, toda …), veznik če pa se uvršča med podredne veznike. Na prvi pogled se zdi, da gre v vaših primerih za rabo veznika če namesto dopustnega čeprav, kar Toporišič kot občevalno (torej za pisno knjižno rabo manj primerno) navaja na str. 444 in ponazarja z naslednjim zgledom: Upanje, Lovre, upanje živi človeka, če ga že vse drugo zapusti.

  Vendar pa v vaših primerih veznika če ne moremo zamenjati s čeprav, ne da bi s tem spremenili pomen povedi: Če se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače ni enako kot Čeprav se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače.

  Gradivo korpusa Gigafida kaže, da so povedi s takšno strukturo precej pogoste – zlasti v publicističnih besedilih, npr.:

  Če je povprečni kupec še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v trgovini zapravil 60 odstotkov svojega proračuna, se je ta delež v letu 2000 zmanjšal na 39 odstotkov. Če v prvi dvorani še pomisliš, da bo izbor omejen zgolj na Chagallova pozna leta in izdelke iz pretežno zasebnih zbirk, so že v drugi dvorani pomisleki odveč.

  Skupno tovrstnim zgledom je, da v prvem (odvisnem) delu povedi izražajo dejanje oziroma dogajanje, prehodno tistemu, ki ga izraža glavni stavek; pogosto se v odvisnih delih pojavljata tudi členka še in že.

  Vezniku če v takih povedih bolj kot dopustni čeprav ustreza vezniška zveza medtem ko, ki pa ima protivni pomen. Stilistiki so v takih primerih svetovali zamenjavo -- medtem ko v odvisnem stavku je zamenjal pa v glavnem:

  Medtem ko se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače.

  Protivnost je po pretvorbi še bolj razvidna:

  Lani se je še zlomil pod pritiskom, letos pa je bilo drugače.

  Izvora stavčnih zgradb s protivnim če žal ne poznamo. Podobni primeri so v angleščini, vendar niso tako pogosti, da bi lahko šlo za verjeten vpliv tega jezika. Sicer pa tujejezični vpliv ni vedno razlog za razširjanje novosti v jeziku – lahko gre za dejanske potrebe zanje pri opisovanju sveta in dogajanja v njem, lahko pa tudi zgolj za t. i. modo v jeziku.

  Tina Lengar Verovnik, Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (junij 2018)