Podkategorije

• besedna vrsta
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  V katero besedno zvezo se uvršča kakorkoli/kakor koli že?

  
  Odgovor:
  

  Kakorkoli že (zapisano tudi kakor koli že) je členkovna besedna zveza, ki je zabeležena v Slovarju slovenskih členkov Andreje Žele. Glede na korpusno gradivo (prim. kakorkoli že in kakor koli že v Gigafidi) gre za ustaljeno besedilno enoto, ki jo –če frazeologijo pojmujemo širše – uvrščamo med pragmatične frazeme (prim. monografijo Pragmatična frazeologija Nataše Jakop).

  Glede zapisa skupaj in narazen pri kakorkoli oz. kakor koli pa lahko preberete že pripravljen odgovor na naslednji povezavi: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2954/kaj-je-pravilno-oz-ustreznejše-kakorkoli-ali-kakor-koli.

  Mija Michelizza (junij 2018)

• določni in nedoločni pridevnik
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim tudi za razlago, zakaj je sladoled jagodov in ne jagodni (v delovnem zvezku za slovenščino, 2. razred). Če je sladoled iz sivke, a je potem sivkov? (Podobno: limonov/limonin.) Kje najti merodajno pravilo/razlago?

  
  Odgovor:
  

  Vrstni pridevnik iz samostalnikov ženskega spola lahko tvorimo z različnimi obrazili: prvotno le z obrazilom -ov/-ev  (breskov kompot, jagodov sladoled, ajdova moka), medtem ko je obrazilo -in izražalo svojilnost ali pripadnost (jagodin cvet).

  V jeziku pa to razlikovanje izginja, kar je mogoče že dolgo opazovati pri limoni: v rabi prevladuje besedotvorna možnost limonin, v pravopisu pa je priporočljivejša uporaba variante limonov.

  Vrstnost pa izražamo tudi s pridevniškim obrazilom -ni, s katerim tvorimo vrstne pridevnike. Po njih se za razliko od lastnostnih pridevnikov (z obrazilom -en) sprašujemo z vprašalnico kateri?. Torej jagoden (kakšen?: obleka jagodne barve) proti jagodni (kateri?: jagodni sladoled). Vrstni pridevniki se tipično pojavljajo v stalnih besednih zvezah, več o njih si lahko preberete na primer v tem odgovoru.

  Pomen vrstnosti izražata danes torej obe pridevniški obliki: jagodni in jagodov.

  Če bi imeli v jeziku le dve možnosti izražanja, bi se verjetno razlikovanje lažje ohranilo, tako pa je jezikovna pestrost povzročila, da ločnice med slovničnimi in pomenskimi kategorijami niso povsem jasne.

  Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (junij 2018)

• glagolska oseba
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali je obrazilo -mo v besedi prepustimo v spodnji povedi rabljeno pravilno: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov.

  Nekako mi v tem primeru zveni pravilneje prepustijo. Torej:

  /.../ da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini /.../

  Prilastkov odvisnik tukaj bolj razumem kot neko splošno stanje bitja, kot da se je poved postopoma skladalo.

  romantiki ... kakšni? -> romantiki, ki se radi prepustijo Slovenci smo ... kaj? -> Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo
  
  

  Odgovor:
  
  Glagolska oseba je pri upovedovanju navadno odvisna od tistega, ki to upovedovanje izvaja. Če uporabimo 1. glagolsko osebo, se navadno čutimo bolj osebno vpletene v dogajanje. Če uporabimo 3. glagolsko osebo, smo bolj objektivizirani, verjetno tudi bolj oddaljeni od povedanega. Ta glagolska oseba je uporabljena tudi, kadar govorimo o splošnem osebku, npr. Ljudje ne pomnijo takega vremena, četudi se v skupino 'ljudje' uvršča tudi pripovedovalec.

  Poved, ki jo navajate, nima značaja neke splošne izjave, temveč se nanaša na konkretno ugotovitev ob zaključku gostovanja neke skupine gostov.

  Če ob tem uporabite 1. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov), je iz povedi mogoče sklepati, da so gosti skupina, ki nima povezave s Slovenci. Če uporabite 3. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da so Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov), bi bilo mogoče sklepati, da so gostje iz prvega stavka Slovenci.

  Uporaba glagolske osebe je torej odvisna od pomena, ki ga želite sporočiti.

  Tretja možnost, da se prilastkov odvisnik nanaša na povedkovo določilo (Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo ...), se zdi nekoliko umetna. Tak pomen bi izrazili nekoliko drugače: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki – ljudje, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov

  Stavek romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov pomensko ne izraža neke univerzalnosti. Poznamo več tipov romantikov, to, da se prepustiš glasbi južnih sosedov, je le eno od subjektivnih videnj pripovedovalca. Zato bi bilo v obeh odvisnikih smiselno uporabiti enako glagolsko osebo.

  Helena Dobrovoljc, Nataša Gliha Komac (junij 2016)

• glagolske oblike
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako je pravilno ..., in sicer me zanima za naslednji primer:
  to se vas ne tiče... Kako je pravilno za prihodnjik? to se vas ne bo tičalo ali to se vas ne bo tiklo?

  
  Odgovor:
  

  Glagol tikati se s pomenom ‘biti v zvezi, povezanosti s čim’, kot pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (s ponazarjalnim primerom, kot je ta problem se mene ne tiče), ima v 1. osebi ednine obliko tičem se, ki je v primerjavi s prav tako možno tikam se veliko pogostejša. Ker deležnik na -l, po katerem sprašujete, tvorimo iz nedoločniške osnove tik-, se v pretekliku ali prihodnjiku uporabljajo oblike tikal, tikala, tikalo in podobne, v prihodnjiku torej to se vas ne bo tikalo.

  Mogoče povzročajo zadrego med seboj podobni glagoli, kot sta nedovršna glagola tikati v pomenu ‘uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine’, npr. dovolila mu je, da jo tika, in tičati s posplošenim pomenom ‘biti kje, v čem’, npr. ključ tiči v ključavnici, rad tiči v knjigah ali tiči v dolgovih (drugi z dovršno parno obliko obtičati: pobuda za ustanovitev občine je obtičala v državnem zboru). Glas k se premenjuje s č ne samo v teh glagolskih oblikah, ampak tudi npr. v parih jezik in jezičen, pikati in pičiti, pekel in peči.

  In še spregatveni vzorci:

  tikati = ‘uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine’
  tikam – tikaš – tika
  tikava – tikata – tikata
  tikamo – tikate – tikajo

  tikati se = ‘biti v zvezi, v povezanosti s čim’
  tičem se ali tikam se – tičeš se ali tikaš se – tiče se ali tika se
  tičeva se ali tikava se – tičeta se ali tikata se – tičeta se ali tikata se
  tičemo se ali tikamo se – tičete se ali tikate se – tičejo se ali tikajo se

  tičati = ‘biti kje, v čem’
  tičim – tičiš – tiči
  tičiva – tičita – tičita
  tičimo – tičite – tičijo

  Peter Weiss (maj 2018)

• kategorija živosti
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako je s sklanjanjem imen za vzpetine, če se ta imenuje po svetniku, npr. Lovrenc, Sveti Jošt. Ali gremo na Sveti Jošt ali na Svetega Jošta, je pohod na Lovrenc ali na Lovrenca?
  
  
  Odgovor:
  
  Kategorijo živosti (enako obliko rodilnika in tožilnika: (ne) vidim slona) uveljavljajo samostalniki moškega spola, ki so (1) »živi« (mož, otrok, slon, Janez), (2) živim podobni in iz živih nastali (robot, pajac, duh, rak …). Posebna skupina so tudi (3) poimenovanja avtomobilov (golf, volvo …) in (4) kart (as, adut, škis, pagat, mond, joker, pik …), (5) nagrad (oskar, kresnik) … Nekaj jih navajajo že naši tradicionalni jezikovni priročniki.

  Če torej na vprašanje Kam? odgovorimo s skladenjsko zgradbo, v kateri je samostalnik zemljepisno ime, hkrati pa nastopa v tožilniku in je ta tožilniška oblika enaka rodilniški, je razlog navadno ta, da je zemljepisno ime homonimno z osebnim imenom ali samostalnikom moškega spola, ki označuje človeka. Naše gradivo to potrjuje pri vzpetinah:

  Gremo na Lovrenca, Jakoba, Jošta, Primoža, Urha // Bogatina, Dedca

  nasproti

  Gremo na Golovec, Rožnik // Triglav, Vogel

  Taka raba je omejena na praktično sporazumevanje, v uradnih imenih npr. ulic in cest je uporabljena neživa oblika: Cesta na Urh.

  Pogosto gre za zemljepisno osamosvojene objekte (cerkev svetega Jošta), ki se v pogovorni rabi poenobesedijo tako, da izgubijo občnoimensko jedro oz. vrstni izraz (cerkev), pa tudi pridevnik sveti:

  Gremo k cerkevi svetega Primoža Gremo na svetega Primoža Gremo na Primoža

  To praktičnosporazumevalno krajšanje večbesednih izrazov je odraz jezikovne gospodarnosti in sproščenosti, z normativnega vidika ga ne odsvetujemo. Je pa tako, da so okrajšani izrazi lahko tudi vir nesporazuma, zato v položajih, ko želimo biti povsem nedvoumni, uporabljamo neskrajšane oblike.

  Drugi primeri uveljavljanja kategorije živosti pri skladenjsko okrajšanih izrazih:

  obleči balonarja 'balonarski plašč' (verjetno zaradi homonimnosti s človekom, ki se ukvarja z baloni), izgubiti daljinca 'daljinski upravljalnik', voziti krpana 'avtobus', rešilca 'reševalno vozilo', viličarja ...

  Še zlasti to velja za poimenovanja, nastala iz imen:

  jesti matevža 'jed', ementalca, tolminca 'sir'; piti burgundca, bizeljčana 'vino'; kupiti hotaveljčana 'marmor', velenjčana 'premog'; nositi perzijanarja 'plašč iz perzijskega krzna'; najti ajdovčka, turka 'goba'; jahati arabca, frizijca 'konj'.

  Helena Dobrovoljc (marec 2016)

• kazalni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  Vprašanje:
  
  v tisti sobi ali v tej sobi
  
  
  Odgovor:
  
  Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ...

  O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.:

  Skrinjo so našli v tisti sobi

  Skrinjo so našli v tej sobi

  Helena Dobrovoljc (januar 2013)

• medmet
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Medmetna raba besede prosim:

  V zadevnem članku navajate kot primer stavek:

  Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?

  Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?

  Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?

  ali

  Prosimo, odgovorite še danes!

  ali

  Odgovorite, prosim, še danes.
  
  

  Odgovor:
  
  Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost.

  Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim.

  Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila.

  1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili).

  2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes!

  3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes.

  Tina Lengar Verovnik (maj 2016)

• mešanje sklanjatev
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Opazila sem, da je naslov knjige Zgodbe iz Japonske, reče pa se, da se gre na Japonsko, zato bi pričakovala, da so zgodbe zato z Japonske. Zakaj to pravilo ne velja?
  In še: kako se pravilno sklanja Japonska?
  Si bil na Japonskem ali na Japonski?

  Odgovor:

  Samostalnik ženskega spola Japonska se pregiba po prvi ženski sklanjatvi (Japónska, Japónske, Japónski, Japónsko, v Japónski, z Japónsko).

  Poznamo tudi srednjespolski samostalnik Japonsko, ki se pregiba po četrti srednji sklanjatvi (Japónsko, Japónskega, Japónskemu, Japónsko, na Japónskem, z Japónskim).

  Podobne vzporedne oblike na -sko/-ško in-ska/-ška izkazujejo tudi nekateri drugi lastnoimenski samostalniki, npr. Češko/Češka, Kitajsko/Kitajska, Madžarsko/Madžarska, Laponsko/Laponska.
  Sodobni jezikovni razvoj kaže, da pri takih samostalnikih prihaja do mešanja obeh načinov pregibanja, kar je vidno zlasti v tožilniku in mestniku, kjer je bolj uveljavljena četrta srednja sklanjatev (na Japonsko, na Japonskem). V ostalih sklonih je običajnejše sklanjanje po prvi ženski sklanjatvi (iz Japonske). Na tovrstne posebnosti je opozorjeno v pravopisnih pravilih v členu 841.

  Preberite si odgovor: Gremo na Gorenjsko in pridemo z Gorenjske

  Tanja Mirtič (december 2016)

• mnogostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna?

  Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov.

  Mnogim je izrekel dobrodošlico.
  
  
  Odgovor:
  
  Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi:

  mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.)

  Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo:

  mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.).

  V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati.

  Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …).

  Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)

• namenilnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Namenilnik. Poslali so me osvojit vrh gore.
  Poslati ni glagol, ki bi pomenil premikanje, zaukazana osvojitev pa ga nedvoumno pomeni.
  Kako zdaj: ali poln nedoločnik ali skrajšan?

  Odgovor:

  Najprej v zvezi z naslovom vprašanja: ta je ustrezen ("namenilnik"), čeprav potem v nadaljevanju govorite o "polnem" in "skrajšanem" nedoločniku. Kratki nedoločnik se v zapisu (ne pa vedno nujno tudi v izgovoru) sicer ujema z namenilnikom, vendar pa gre za dve različni glagolski obliki. Prva je rezultat samoglasniške redukcije, izhaja iz nedoločnika (ki se končuje -ti/či) in se namesto njega uporablja npr. že v knjižnem pogovornem jeziku, zlasti pa v neknjižnih zvrsteh. Druga se na -t/č končuje izhodiščno in se uporablja za izražanje ciljnosti, namena za glagoli premikanja oz. tudi nekaterimi drugimi glagoli s pomensko sestavino premikanja.

  Glagoli, kot so poslati/pošiljati, dati/dajati (v pomenu 'napraviti/delati, da pride kaj kam z določenim namenom'), sicer niso glagoli premikanja v pravem pomenu besede (kot npr. iti/hoditi, leteti/letati, peljati se/voziti se itd. s pripadajočimi sestavljenkami (npr. oditi) in njihovimi izpeljankami (npr. odhajati)), vendar pa ne bi mogli reči, da premikanja sploh ne izražajo. Posplošeno bi jih lahko namreč pomensko opisali "narediti/delati, da se kdo (drug) premakne s točke X do Y, da bi naredil naročeno". Kar tovrstne glagole razlikuje od pravih glagolov premikanja, je torej predvsem prisotnost dveh vršilcev: enega, ki dejanje spodbudi, in drugega, ki ga ob ali po premiku izvede. Vendar pa tudi takšna prisotnost pomenske sestavine premikanja zadostuje, da se za njimi rabi namenilnik (prim. še Toporišič, Slovenska slovnica 2004: 402).

  Za vaš primer pravilno ugotavljate: poslati z vidika prvega vršilca ne izraža premikanja, z vidika drugega, ki ob/po premiku s svoje prvotne točke opravi zaukazano osvojitev, pa vsekakor. Pomenska sestavina premikanja torej v glagolu je prisotna, zato uporabimo namenilnik, ne nedoločnik: Poslali so me osvojit vrh gore. Da gre res za ciljnost, namen, je dobro vidno tudi pri parafrazi: Poslali so me, da osvojim/da bi osvojil vrh gore.

  Domen Krvina (december 2016)

• nedoločni števnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je prav Mnogo ljudem je svetoval ali Mnogim ljudem je svetoval?

  Meni se zdi meja med prislovom in pridevnikom v takih in podobnih primerih skoraj zabrisana; tako sem v dilemi, ali naj sklanjam ali ne.
  
  
  Odgovor:
  
  Vaš zgled o sklanjanju izraza mnogo se nanaša na nedoločne števnike, kar je poseben tip količinskih števnikov. V Toporišičevi Slovenski slovnici iz leta 2008 je o sklanjanju nedoločnih števnikov zapisano, da se sklanjajo z neglasovnimi končnicami, zato je ustrezen vaš zapis Mnogo ljudem je svetoval. Vendar je omenjeno tudi, da se v pogovornem jeziku nedoločni števniki pogosto sklanjajo (Mnogim ljudem je svetoval), čeprav slovničarji sklanjanje teh oblik »že desetletja preganjajo« (Toporišič 2008: 332).

  Ker pa je nedoločni števnik mnogo neobčevalen, kot pravi Slovenski pravopis 2001 v geslu mnogo(2), torej precej papirnat, je namesto njega bolje uporabiti npr. sopomenska dosti ali veliko, ki ju v knjižnem jeziku prav tako ne sklanjamo oz. ne spreminjamo v pridevnik: Veliko ljudem je svetoval pomeni nekaj čisto drugega kot Velikim ljudem je svetoval, medtem ko je Dostim ljudem je svetoval pogovorno.

  Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (julij 2014)

• nedoločnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih:

  Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim.

  Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ...
  
  
  Odgovor:
  
  V slovenskem knjižnem jeziku se nedoločnik končuje na -ti ali -či, namenilnik pa na -t ali -č. Namenilnik uporabljamo samo za glagoli premikanja, npr. grem plavat, tečem prodajat, v vseh drugih položajih pa uporabljamo nedoločnik, torej tudi za faznimi in modalnimi, kot so začeti, nehati oz. hoteti iz Vaših primerov. Povedi se torej glasita: da mi ne bi začeli težiti in ta moški noče nehati spati z njo. Težavo občutite zaradi govorjenega jezika, v katerem zaradi izpada nenaglašenega -i (tako kot v primerih palica, mašnica) nedoločnik navidezno sovpade z namenilnikom.

  Marko Snoj (september 2014)

• neštevna imena
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih.

  V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/.

  Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime.

  Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom?

  In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje?

  Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba.
  
  
  Odgovor:
  
  Ob zasnovi slovarja Slovenskega pravopisa 2001 so bila sprejeta načela, ki jih je kasneje predstavil Jože Toporišič v članku Teoretična podstava slovarja novega SP (Slavistična revija), podrobneje so razložena tudi v pravopisu v poglavju Slovaropisna pravila (od člena 1138 dalje). O nekaterih odločitvah je podrobneje pisal Toporišič tudi v odgovorih na kritike pravopisa (npr. odgovor radijcem).

  V pravopisnem slovarju tako pojmovna imena (neštevni samostalniki, ki niso snovni ali skupni) kot glagolniki definicijsko sledijo slovnici. Vsi glagolniki res niso samostojne iztočnice: odločitev za eno oz. drugo je temeljila na pomenskem razlikovanju. Če glagolniki niso razvili samostojnega opredmetenega pomena, temveč govorimo o samostalniško izraženem glagolskem pomenu, pravi Toporišič, so ostali zapisani le v zaglavju glagola. Pri ločevanju med enim in drugim sta bila uporabljena »obrazca«:

  1. glagolski pomen: to, da ….

  2. samostalniški pomen: to, kar …

  To je precej drugače kot v SSKJ (glede na obravnavo prislovov in deležnikov ter glagolnikov).

  Zaradi te odločitve so v pravopisnem slovarju ostali neobdelani mnogi glagolniki, ki bi jih bilo treba obravnavati oz. izpostaviti kot iztočnice zlasti zaradi njihove pravopisne problematike na ravni zapisa (zvonjenje, oznanjenje).

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• oblikoglasje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

  Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

  Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.
  
  
  Odgovor:
  
  To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih).

  Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti.

  Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja.

  Marko Snoj (januar 2015)

• oblikoslovna dvojnica
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako sklanjamo ime Arne: Arne Arneja ali lahko tudi Arne Arneta?

  
  Odgovor:
  

  O imenih na -e smo v svetovalnici že pisali: Sklanjanje moških imen na -e.

  V odgovoru je sicer omenjeno, da pri nekaterih imenih na -e govorci slovenščine omahujejo med sklanjatvenimi možnostmi (npr. Stallone – Stallona in Stalloneja), ni pa omenjeno, da so taka omahovanja pogosta pri izvorno tujih imenih, ki so se v nekaterih okoljih povsem »udomačila«.
  Gre za imena iz slovanskih jezikov (Ánte, Máte (priimek Matè se pregiba s t), Ráde, Góce), ki jih podaljšujemo s t ali j, npr. Anteta ali Anteja. Pravilo, ki je v preteklosti, zlasti v pravopisih iz let 1962 in 1950, sugeriralo pregibanje Ante Anteta (1962) ali Ante Anteja (1950), je temeljilo na občutenju imena kot domačega.
  Jezikoslovec Viktor Majdič je že leta 1985 (v prispevku Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e v reviji Jezik in slovstvo) opozarjal na nejasnosti pri sklanjanju imen Mate Parlov (hrvaški boksar) in Mate Dolenc (slovenski pisatelj), pri čemer je priporočil, da naj imena Slovencev sklanjamo s t, imena Neslovencev pa z j. Torej zmaga Mateja Parlova in roman Mateta Dolenca.

  Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji v obdobju 2001–2015 kar 192 oseb z imenom Arne. Število Arnetov/Arnejev po podatkih SURS skokovito narašča (v obdobju 1991–2000 je živelo v RS le 20 oseb z imenom Arne).

  Ime znanega slovenskega fotografa Arneta Hodaliča sklanjamo le nekoliko pogosteje s podaljšanim t (82) kot z j (77), kot izkazuje besedilni korpus Gigafida, kar komajda ustreza tudi tradicionalnemu priporočilu, ki ga izpostavlja Majdič. To tesno razmerje nakazuje, da se pri tem imenu razlikovanje med domačim in tujim izgublja. Po drugi strani pa Gigafida kaže, da se (če upoštevamo zgolj številčne vrednosti in si ne pomagamo z identifikacijo s priimkom) več govorcev slovenščine odloča za sklanjanje z j:
  Arneta – Arneja (113 – 291),
  z Arnetom – z Arnejem (18 – 75).

  Če povzamemo:
  Ime Arne sklanjamo pogosteje s podaljšavo osnove z j: Arne Arneja. Podaljšava s t, ki naj bi pričala o tem, da se ime Arne izenačuje z domačimi imeni, kot so Cene, Brane ipd., pa je v porastu. Ne glede na izvor ime tudi v slovenski knjižni rabi živi kot dvojnica. Izbira podaljšave je tako kot izbira naglasa v pristojnosti nosilca imena.

  Izvor:
  Omenimo še, da tudi glede izvora tega imena obstajajo različne razlage: po eni ime izhaja iz nemškega Arnold (Leksikon imen, Janez Keber), po drugi pa iz Jernej, lat. Bartholomaeus (Vse o imenih v Sloveniji, Simon Lenarčič). Slednji pritrjuje tudi Silvo Torkar, ki pravi:
  »Osebno ime Arne in priimek Arne sta gotovo izpeljanki krstnega imena Jernej. Ime Arne je izpričano v tolminskem urbarju 1377 v vaseh Bukovo, Jesenica, Police (o. Cerkno) in Zakraj (o. Tolmin), ime Arney pa v istem viru v Čezsoči . Na Krasu v virih s konca 15. stol. večkrat nastopa ime Jarne, ki je nedvomno prav tako različica istega imena Jernej.«
  Na možnost germanskega izvora imen Arne in Arno pa opozarja tudi Marko Snoj, namreč s sklicevanjem na ime Arnovo selo pri Brežicah, l. 1309 Arnoltsdorf.

  Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Silvo Torkar (junij 2017)

• okrajšave
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Imam vprašanje, ki se mi je pojavilo pri prevajanju teksta iz brazilske portugalščine. Ko želimo navesti neko besedo v tekstu in beseda izhaja iz "standardne" portugalščine uporabimo kratico port., kakšna pa je krajšava, ko beseda prihaja izrecno iz brazilske portugalščine? Se tukaj prav tako uporabi port. ali kako drugače?

  
  Odgovor:
  

  Za ‘brazilsko portugalsko’ (ali za brazilsko portugalščino, torej različico portugalščine, ki jo uporabljajo v Braziliji) bi bila v slovenščini najustreznejša okrajšava braz. port., tako kot je na primer kor. nem. za ‘koroško nemško’, koč. nem. ‘kočev(ar)sko nemško’ ali štaj. nem. za ‘štajersko nemško’ v naših jezikoslovnih priročnikih. (Opisovanje in opazovanje jezikovnega stanja z drugačnega izhodišča lahko da okrajšavo port. braz. ‘portugalsko brazilsko’, torej za portugalščino kot enega od jezikov, ki se govorijo v Braziliji. To je primerljivo recimo z navedbami za (avstrijsko) Koroško, kjer lahko razlikujemo sln. kor. ‘slovensko koroško’ in nem. kor. ‘nemško koroško’, kar pa je v slovenski jezikoslovni literaturi redkejše.)

  Peter Weiss (april 2018)

• osebni svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer:

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovem trajnostnem upravljanju.

  ali

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovemu trajnostnemu upravljanju.
  
  

  Odgovor:
  
  Samostalnik pristop in glagol pristopiti/pristopati predvidevata dajalniško vezavo s predlogom k. Dajalniška oblika pridevnika ali pridevniškega zaimka v moškem/srednjem spolu ednine ima končnico -emu, torej:

  ... in pristopa k njihovEMU trajnostnENU upravljanju.

  Končnica -em se uporablja le v mestniku ednine, npr.

  pogovori o njihovEM trajnostnEM upravljanju.

  Končnica samostalnika moškega/srednjega spola je v tem primeru tudi -u, zato se ta dva sklona pri pridevniških končnicah pogosto mešata (zlasti tako, da se v mestniku rabijo dajalniške končnice), kar pa seveda ni ustrezno.

  Domen Krvina (januar 2016)

• osebni zaimek
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  V časopisu med drugim skrbim za jezikovno ustreznost osmrtnic. Pri tem se seveda trudimo čim manj posegati, popravimo le nujno. V zadnjem času pa se dogaja, da stranke zavračajo popravek iz svojilnega v povratni svojilni zaimek. Primer: Poslovili smo se od našega očeta ... Moj popravek: Poslovili smo se od svojega očeta ... Ker bi se rada izognila nenehnim sporom, me zanima, ali bi lahko v teh primerih pustila svojilni zaimek.
  
  
  Odgovor:
  
  Osebni svojilni zaimek (naš) pogosto uporabljamo namesto povratnega svojilnega pridevnika (svoj), kadar želimo izraziti kolektivno svojino, in to v pomenu 'pripadnost', kot določa že SSKJ.

  V takih primerih, navaja Toporišič v Slovenski slovnici (2000: 342), bi raba povratnega svojilnega zaimka pretirano poudarjala »lastništvo samo osebka«, pri osmrtnicah pa se zdi, da je osebek pogosto naveden kolektivno (npr. vsi njegovi/njeni). Poleg tega gre pri osmrtnicah za posebne ustaljene obrazce, zato se pri takih besedilih ne moremo ravnati zgolj po slovnični logiki, temveč upoštevati že uveljavljene sporazumevalne vzorce, katerim ustreza tudi zapis: Poslovili smo se od našega očeta ...

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• oziralni zaimek
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.

  Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.

  O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.

  Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).

  Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.)
  in
  Imam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)

  Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?

  
  Odgovor:
  

  V odgovoru, ki ga navajate, je obširno opisano razmerje med ki in kateri v vlogi oziralnih pridevniških zaimkov -- torej ko uvajata t. i. stavčni prilastek. Odločanje med enim in drugim je precej enostavno: kateri se pojavlja le ob predlogih, v vseh drugih primerih pa uporabljamo ki. Npr. Ljudje, za katere si nemara že slišal proti Ljudje, ki jih nemara poznaš.

  Zaimek kateri ima sicer lahko še drugačno vlogo, in sicer izraža svojino, a ga v tem primeru s ki ne moremo zamenjati (oziroma le, če želimo slogovno zaznamovano poved). Npr. Ljudje, katerih obrazi so ti nemara znani proti Ljudje, ki so ti njih obrazi nemara znani. Slovnica navaja tudi, da kateri uporabimo, če bi raba ki povzročila dvoumnost (npr. Srečal je človeka, ki mu je posodil denar). Vendar pa v resnici iz sobesedila ali situacije navadno razberemo, na koga se zaimek nanaša.

  Vaše predvidevanje o povezanosti rabe ki in kateri z (ne)živostjo torej ne drži. Neustrezna raba -- zlasti zamenjevanje ki s kateri -- je po mojem opažanju bolj povezana s tem, da je ki zaimek, ki ga (v različnih glasovnih realizacijah) uporabljamo tudi v svojem vsakodnevnem govoru, zaimka kateri pa ne oziroma vsaj ne v tej vlogi (uporabljamo pa ga seveda kot vprašalni zaimek). In ker je ki (preveč) vezan na vsakodnevni govor, se marsikomu zdi, da je potemtakem kateri bolj "knjižni" ter ga zato uporablja na začetku vsakega stavčnega prilastka, ne glede na njegovo slovnično ustreznost.

  Tina Lengar Verovnik (september 2017)

• poljubnostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je raba zaimka v naslednji povedi ustrezna:

  Ali poznaš še kakšno humanitarno organizacijo?

  Ali bi morali uporabiti zaimek kateri, tj.:

  Ali poznaš še katero humanitarno organizacijo?

  Kateri zaimek pa bi morali uporabiti v naslednji povedi:

  Nekaj samostalnikov moškega spola ima v katerem sklonu/v kakšnem sklonu/v nekaterih sklonih posebno končnico.
  
  

  Odgovor:
  
  V povedi, ki ste jo zapisali, lahko uporabite obe danes soobstajajoči obliki poljubnostnega zaimka: kakšen ali kak (Ali poznaš še kakšno/kako humanitarno organizacijo?). Čeprav je še do pred kratkim veljalo, da je krajša oblika (kak) normativno sprejemljivejša za knjižni jezik, pa danes govorci slovenščine zaimek kak v poljubnostni rabi dojemamo kot bolj formalen, morda celo zastarel (Prav to dejstvo je izpostavil tudi P. Herrity v svoji slovnici Slovene, A comprehensive grammar, 2000.), zaimek kakšen kot nevtralen.

  Z drugo povedjo želite izraziti, da ima skupina samostalnikov v izbranih sklonih posebno končnico. Izražate nedoločnost in hkrati dajete vedeti, da veste, v koliko in katerih sklonih (v nekaterih sklonih). Toporišič v slovnici (2000: stra. 311, 312 pravi, da zaimek označuje določeno stvar (ali kaj drugega) tako, da je ne imenuje razpoznavno. Ustrezno je torej uporabiti nedoločni zaimek.

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• povratni svojilni zaimek
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Povratni svojilni zaimek
  Prebral sem, da se povratni svojilni zaimek svoj veže na osebek. Vendar ne razumem, kako bi se to pravilo uporabilo v tem primeru:

  Družba je, ker je prišlo do kršitve njenih modelov, vložila tožbo.
  (modeli so lastnina družbe in družba je v tej povedi osebek, tako da bi morali ob uporabi zgornjega pravila uporabiti povratni svojilni zaimek, kar pa bi bilo očitno napačno)
  Se zadeva kaj spremeni, če poved preoblikujemo tako:
  Družba je zaradi kršitve svojih modelov vložila tožbo. (je tukaj uporaba povratnega osebnega zaimka pravilna?)

  
  Odgovor:
  

  Prvo poved ste preoblikovali tako, da ste vrinjeni odvisni stavek, v katerem upravičeno nastopa svojini zaimek njegov, saj je osebek tega stavka brezoseben (je prišlo do ...), spremenili v enostavčno poved s predložno zvezo (zaradi kršitve svojih modelov), v kateri je povezava povratnosvojilnega zaimka in osebka družba neposredna. V večstavčni povedi ima vsak stavek svoj osebek. Zato je v tej povedi upravičena uporaba povratnosvojilnega zaimka svoj, ki se nanaša na osebek družba.
  Če bi v glavni stavek zgornjega podredja vrinili zaimek, bi moral biti to povratnosvojilni zaimek svoj (svojo tožbo), npr.
  Družba je, ker je prišlo do kršitve njenih modelov, vložila svojo tožbo.

  Helena Dobrovoljc (april 2018)

• predlog
  

  19
  Teme
  19
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Imam dilemo pri spodnji zadevi.

  Ali se zapiše na umetniških rezidencah na Tajvanu ali na umetniških rezidencah v Tajvanu?

  
  Odgovor:
  

  V slovarju Slovenskega pravopisa 2001 na portalu Fran je pri vseh zemljepisnih imenih zapisan tudi predlog ob imenu v mestniku. Čeprav bi za otoške države pričakovali, da se v mestniku najpogosteje uporablja kar predlog na, že pri evropski Islandiji najdemo dvojnico (na ali v Islandiji), ki so jo pravopisci uvedli zaradi gradiva, ki je že v prejšnjem stoletju kazalo na mešanje oblik.

  Sistematičen pregled rabe predloga ob imenih otoških držav kaže, da je večinski predlog res na, nekatera pravopisne rešitve pa niso v skladu s pisnimi navadami pišočih v slovenščini. Med njimi je tudi Tajvan, za katerega pravopis predvideva rabo predloga v, v rabi pa prevladuje predlog na:

  SP 2001:
  Tájvan -a m, zem. i. (ȃ) |azijska otoška država|: v Tajvanu
  Gigafida:
  na Tajvanu – 1320 zadetkov
  v Tajvanu – 208 zadetkov

  Mislim, da pravopisno odločitev iz leta 2001 lahko pripišemo pomanjkanju gradiva v takratnem času.
  Primeri otoških držav, ki podobno kot Tajvan kažejo na odstopanja dejanske rabe od pravopisnih pravil, so naslednji:

  v Šrilanki --> na Šrilanki, tudi v Šrilanki
  v Tajvanu --> na Tajvanu, tudi v Tajvanu
  v Tongi --> na Tongi
  v Trinidadu in Tobagu --> na Trinidadu in Tobagu, tudi v Trinidadu in Tobagu
  v Zahodni Samoi --> na Zahodni Samoi, tudi v Zahodni Samoi

  Za otoške države se je v naših slovarjih torej uveljavlja rešitev, ki predlogu na daje prednost pred predlogom v, ki je tudi prisoten, še zlasti, če dejstva, da gre za otok, nismo uzavestili.

  Helena Dobrovoljc (maj 2018)

• pridevniški zaimki
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kateri izraz je ustreznejši:
  do kakšne mere ali do katere mere.

  
  Odgovor:
  

  Ustrezno je oboje, saj je pridevnik, ki določa mero, lahko vrstni in se po njem vprašamo: do katere mere? (npr. do iste mere), ali kakovostni in se po njem vprašamo do kakšne mere (npr. do največje mere). Obstaja tudi možnost v kolikšni meri …
  Izbira je odvisna od konteksta.

  Helena Dobrovoljc (april 2018)

• prislov
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V slovenskih medijih beremo in slišimo:

  Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev.
  Če zveza več ne živi, je kot truplo.

  Ali pa:
  V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov.

  Pred 50 leti bi nam učiteljica slovenščine vse to popravila v:

  Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.
  Če zveza ne živi več, je kot truplo.
  V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset naslovov več.

  Kot da je več ne postala nerazdružljiva kombinacija, ki mora stati pred glagolom. Kaj menite o tem? Se je to zaneslo iz srbohrvaščine in angleščine?

  
  Odgovor:
  

  Nasploh imate prav: različne generacije govorcev in piscev se tudi jezikovno vedejo različno, kar je eden od razlogov za jezikovne spremembe.

  (1) Položaj prislova več v povedi lahko spremeni pomen. Ker ni znano besedilo pred Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev, torej bo končna uvrstitev taka, kot je, kljub morebitni zmagi več v primerjavi z zasledovalcem, zasledovalcema ali zasledovalci. Vi to poved razumete drugače, kot Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.

  (2) Poved Če zveza več ne živi, je kot truplo, če več ne pomeni ‘še ena, dodatna zveza’, je pomensko enaka vaši predlagani povedi Če zveza ne živi več, je kot truplo. Zadnje bi bila tudi moja prva izbira (po Prešernu: dni mojih lepša polovica, mladosti leta so minula), vendar pa prvo poved razumem, ker kot naslov, brez sobesedila, ne sugerira kakega drugega pomena.

  (3) Položaj prislova več je v primeru V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov res neustrezen. Vaš predlog V letošnjem naročilu je zajetih kar sto deset naslovov več je vsekakor boljši (in tako recimo še dva naslova več, ne dva več naslova).

  Vaša prva dva primera vsebujeta prislov več v pomenu ‘izraža prenehanje dejanja ali stanja’, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika naveden za nikalne stavke. Vendar pa je bila med ponazarjalnimi primeri celo v tem, imenitnem slovarju zapisana zveza zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje. Najbrž bi se starejša generacija kar enoglasno odločila, da je tu besedni red čuden in da bi bilo ustrezno zapisano ... da pomoči ne potrebuje več. (Seveda pomeni nekaj čisto drugega zveza zahvalil se je, da več pomoči ne potrebuje, kjer več pomeni večjo količino pomoči.) V razliki lahko zaznamo generacijsko spremembo, pri tem pa smo eni in drugi lahko pri razumevanju strpni, tako da vsak napiše ali izgovori po svojem preudarku tisto, kar hoče povedati. Ob povsem enakem pomenu sicer enakih zvez z različnima položajema prislova več lahko zaznamo stilistični odtenek, kot ste ga zaznali in razložili sami. Iskanje vpliva kakega drugega jezika je malo verjetno, ob tem da je jasno angleška podlaga zveze še enkrat več (npr. v Še enkrat več je zmagala češka tekmovalka), ki jo nespodobno širijo predvsem športni novinarji in jo tule puščam ob strani.

  Peter Weiss (februar 2018)

• samostalnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako sklanjamo samostalnik prapor?
  
  
  Odgovor:
  
  Samostalnik prápor se pregiba po prvi moški sklanjatvi (prápor, prápora, práporu, prápor, pri práporu, s práporom). V sodobni rabi se pojavlja tudi pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih (prápor, práporja, práporju, prápor, pri práporju, s práporjem), vendar še ni povsem uveljavljeno.

  Samostalniki, ki se jim v imenovalniku ednine osnova končuje na soglasnik r, pogosto omahujejo med dvema načinoma pregibanja, tj. pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih in pregibanje brez podaljševanja osnove. Dvojnični pregibnostni vzorec se je oblikoval zaradi razvoja praslovanskega mehkega r: v izglasju in pred soglasniki je prišlo do njegove otrditve, v položaju pred samoglasniki pa se je oblikoval v soglasniško zvezo rj. Ker sta sklanjatvena vzorca samostalnikov s praslovanskim trdim in mehkim izglasnim r v imenovalniku ednine sovpadla, je pri uvrščanju novih tvorjenk in prevzetih besed v sklanjatvene vzorce pogosto prihajalo do dvojničnosti. Posledično se veliko tovrstnih moškospolskih samostalnikov uvršča v oba sklanjatvena vzorca, pri nekaterih je vrsta pregibanja lahko tudi pomenskorazločevalna lastnost (npr. samostalnik okvir). V sodobni knjižni slovenščini je pri teh samostalnikih sicer vidna težnja po podaljševanju osnove s soglasnikom j, vendar se spremembe ne odvijajo pri vseh samostalnikih istočasno. Vedno je namreč treba preučiti vsak samostalnik posebej, saj na uvrstitev v sklanjatveni vzorec lahko vpliva več dejavnikov (npr. število zlogov, besedotvorna provenienca, izvor, pomen). Znotraj skupine samostalnikov prve moške sklanjatve, ki se tako kot samostalnik prapor končujejo na -or, obstaja tudi skupina samostalnikov, ki ne izkazuje dvojničnosti. V sodobni knjižni slovenščini je številčno močna zlasti skupina prevzetih samostalnikov, ki se končujejo na ‑ator, ‑tor ali ‑or in poznajo le pregibanje s podaljševanjem osnove (npr. atraktor, debator, donor, inkubator, moderator, stresor).

  Tanja Mirtič (marec 2016)

• sklanjanje
  

  41
  Teme
  41
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, od kod izvirata samostalnika med in strd ter kako ju sklanjamo.

  
  Odgovor:
  

  Združen odgovor:

  Samostalnik méd sklanjamo po prvi moški sklanjatvi (ednina: méd, medú/méda, médu, méd, pri médu, z médom). Posebnost v sklanjatvenem vzorcu predstavlja rodilnik ednine, kjer se pojavljata dve končnici: (vedno) naglašena končnica -ú (končnica nekdanje moške u-jevske sklanjatve) in nenaglašena končnica -a (odraz nekdanje trde ali mehke moške o-jevske sklanjatve). V sodobni (knjižni) rabi je pogostejša končnica -ú, ki se (praviloma dvojnično) pojavlja še pri nekaterih drugih zlasti enozložnih samostalnikih prve moške sklanjatve (npr. grád, gód, tát). Samostalnik med se rabi zlasti v ednini. Če ga uporabimo v dvojini ali množini, načeloma izražamo vrstnost (npr. Rezultati ocenjevanja kažejo, da so medovi na našem področju izjemno dobre kakovosti.), v sklanjatvenem vzorcu pa osnovo podaljšamo z morfemom -ov- (dvojina: medôva, medôv, medôvoma, medôva, pri medôvih, z medôvi; množina: medôvi, medôv, medôvom, medôve, pri medôvih, z medôvi).

  Samostalnik stŕd danes v knjižnem jeziku učinkuje arhaično. Sklanja se po drugi ženski sklanjatvi (ednina: stŕd, strdí, stŕdi, stŕd, pri stŕdi, s strdjó), v dvojini in množini pa tako kot samostalnik med običajno izraža vrstnost (dvojina: strdí/stŕdi, strdí, strdéma, strdí/stŕdi, pri strdéh, s strdéma; množina: strdí, strdí, strdém, strdí, pri strdéh, s strdmí).

  Še o izvoru obeh besed:
  Besedo med smo podedovali iz praslovanskih časov, Praslovani pa iz praindoevropskih. Gre za besedo, ki se je pred 5000 leti glasila *medhu in je izvorno v srednjem spolu posamostaljeni pridevnik s pomenom »sladek«. Beseda istega izvora se najde v mnogih indoevropskih jezikih, npr. staroindijski madhu-, kar pomeni »med« in »medica«, v nemški Met, ki pomeni samo medica, litovski medùs »med« in starogrški methy, ki poleg medice označuje tudi drugo opojno pijačo, namreč »vino« (od tod imamo tujko metilni /alkohol/).

  Beseda strd pa je mlajša, saj njene sorodnike poleg slovanskih jezikov poznajo samo še germanski. V stari ruščini se glasi stredь, v starejši češčini stred in stred', oboje pomeni »med«, v srednji nizozemščini pa je rôte pomenilo »satovje«. Nizozemska beseda je kljub glasovni različnosti popolnoma istega izvora kot naša strd. Sorodne so še naslednje besede: staroruska strada »med«, nizozemska raat »sat, med v satju« in nemška Roße v enakem pomenu. Morda je tudi naša beseda prvotno pomenila »med v satju«, a dokazano to ni. Nadaljnji izvor obravnavane besede ni znan, vsekakor pa nima nobene povezave z našim pridevnikom trd, ki se v drugih slovanskih jezikih glasi z glasom v neposredno za t, npr. hrvaško in srbsko tvrd, rusko tverdyj.
  Etimološke razlage slovenskih besed si sicer lahko ogledate v Slovenskem etimološkem slovarju, ki je prosto dostopen na slovarskem portalu Fran.

  Marko Snoj, Tanja Mirtič (maj 2018)

• sklanjanje imen mesecev
  

  0
  Teme
  0
  Objave
  Ni novih objav.
• sklanjanje lastnih imen
  

  154
  Teme
  154
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se sklanjajo večbesedna imena podjetij, npr. Domel Holding, Merkur Trgovina, Iskra Mehanizmi? Praksa je namreč zelo različna in velikokrat v nasprotju s pravili.

  
  Odgovor:
  

  Imena, ki jih navajate (Domel Holding, Merkur Trgovina, Iskra Mehanizmi), poznamo kot večbesedna (navedena) in kot enobesedna. Kot enobesedna (prve sestavine: Iskra, Dormel, Merkur) so vedno sklonljiva, zato ni nenavadno, da se občutek sklonljivosti ohranja tudi v večbesednem imenu, še zlasti, če gre za besedilno bližino, npr.:

  Letos je skoraj 100-odstotni lastnik Domela postala družba pooblaščenka Domel Holding. … Štefan Bertoncelj, prvi človek Domela Holdinga , je pojasnil, da je izobraževanje eden temeljnih procesov podjetja.

  Tudi vodilni v Merkurju so ustanovili majhno gospodarsko družbo in prek nje izpeljali prevzem. … Merkurja Trgovine ne bodo zapirali, drugače pa je v Big Bangu

  Tako je spomladi vodja nabave Volva obiskal Iskro Avtoelektriko. … Takrat smo šli v 24 kranjskih tovarn in razen v eni, v Iskri Kibernetiki, kjer so hoteli najprej šolo in telovadnico, so se strinjali z gradnjo bazena, ki se je nato začela leta 1988. …. Čeprav so lani v Iskri govorili o sovražnem prevzemu, pa je Matkovič tokrat dejal, da zakon ne omenja tega termina. …  V Iskri Mehanizmih bodo letos prihodek z lanskih 31,4 milijona evrov (7,5 milijarde tolarjev) povečali na 32,1 milijona evrov.

  Pogosteje pa je raba neenotna, saj se tudi v istem besedilu pojavljata oba tipa, česar ne priporočamo, npr.:

  Velik pomen v Iskri Mehanizmi pripisujejo tudi izmenjavi znanja med zaposlenimi, zato si prizadevajo, da »notranji trenerji« ne bi bili podkovani samo s strokovni znanjem oziroma z obvladovanjem posameznih delovnih postopkov, ampak tudi s pedagoško-andragoškimi znanji in pristopi. Pa še nekaj je zanimivo v Iskri Mehanizmih najvišja vodstvena in strokovna dela niso nikomur nedosegljiva.

  Taka je praksa.
  Kaj pa pravita slovnica in pravopis? Poznajmo troje načel oblikoslovnega pregibanja večbesednih imen:
  Toporišičeva Slovenska slovnica (2004: 302–303) sklanjanje večbesednih imen utemeljuje s (1) ujemalnostjo sestavin: če se torej ujemajo v sklonu, številu in (neobvezno) tudi spolu, že sama ujemalnost narekuje sklanjanje, npr. Smelt Olimpija – Smelta Olimpije; (2) neujemalne sestavine se ne sklanjajo: Hotel Turist – Hotela Turist.
  (3) Slovnica pa opozarja tudi, da prevzeta lastna imena, pri katerih imamo občutek, da je prva sestavina pridevniška in nesklonljiva, sklanjamo le v drugem delu, npr. Campo Formio – Campo Formia.

  V slovnici je navedeno tudi, da nekatera večbesedna poimenovanja sklanjamo po prvem (1) ali drugem (2) načelu, in sicer glede na to, ali imamo pri njih občutek za samostojnost njihovih sestavin ali ne.

  Sledeč temu, bi torej imena Domel Holding, Merkur Trgovina, Iskra Mehanizmi lahko sklanjali na tri načine:

  Domel Holding: (1) Domela Holdinga (2) Domela Holding (3) Domel Holdinga
  Merkur Trgovina: (1) Merkurja Trgovine (2) Merkurja Trgovina (3) Merkur Trgovine
  Iskra Mehanizmi: (1) Iskre Mehanizmov (2) Iskre Mehanizmi (3) Iskra Mehanizmov

  A že na začetku predstavljeno stanje v rabi kaže, da imen Domel, Iskra in Merkur ne pojmujemo kot pridevnikov, temveč omahujemo zgolj pri sklonljivosti druge sestavine. Svetujemo torej, da se ravnate po predstavljenem načelu (1) oz. priporočamo sklanjanje obeh sestavin.

  Omenimo še, da se v imenih, v katerih je druga sestavina zemljepisno ime, to ne sklanja, npr. Pivovarna Laško – Pivovarne Laško, Zlatarna Celje – v Zlatarni Celje, Eta Kamnik – iz Ete Kamnik.
  Predstavljena pravila najdete tudi v Slovenskem pravopisu 2001 v poglavju Večbesedna imena 843 in dalje.

  Helena Dobrovoljc (junij 2018)

• sklanjanje večbesednih poimenovanj
  

  19
  Teme
  19
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se sklanja ime prireditve Čipkarski dnevi: Čipkarskih dnevov itd. ali Čipkarskih dni itd.?

  
  Odgovor:
  

  Sklanjanje samostalnika dan je oblikoslovna posebnost, saj v nekaterih sklonih uporabljamo krajšo ali daljšo obliko:

  ednina:
  imenovalnik: dan
  rodilnik: dneva
  dajalnik: dnevu
  tožilnik: dan
  mestnik: pri dnevu (pogosteje), dne (redko)
  orodnik: z dnem/dnevom

  dvojina:
  imenovalnik: dneva
  rodilnik: dni
  dajalnik: dnevoma
  tožilnik: dni/dneva
  mestnik: o dneh/dnevih
  orodnik: z dnevoma (pogosteje), dnema (redko)

  množina:
  imenovalnik: dnevi
  rodilnik: dni
  dajalnik: dnem/dnevom
  tožilnik: dni/dneve
  mestnik: o dneh/dnevih
  orodnik: z dnevi (pogosteje), dnemi (redko)

  Kadar samostalnik dan (o paradigmi tudi v odgovoru: Sklanjanje samostalnikov dan in dno) nastopa v besedni zvezi, ki označuje poseben dan (dan Evrope) ali posebne dneve (Čipkarski dnevi, Soboški dnevi), se pogosteje oprimemo daljših oblik, kar potrjuje tudi pregled rabe v Gigafidi:

  na Čipkarskih dnevih – 36
  na Čipkarskih dneh – 1

  na Soboških dnevih – 29
  na Soboških dneh – 1

  (na) dnevih narodnih noš – 59
  dneh narodnih noš – 0

  Helena Dobrovoljc (junij 2018)

• skloni
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Pri maši molimo nicejsko-carigraisko veroizpoved, v kateri je tudi uradno besedilo in pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Moje mnenje je, da bi bila ustreznejša raba tožilnika. Kakšno je vaše mnenje?

  
  Odgovor:
  

  Kakor kažejo slovarski priročniki, npr. SSKJ (pričakovati) in pregled korpusnega gradiva (zlasti korpusa Gigafida), glagol pričakovati predvideva vezavo s premim predmetom v tožilniku (torej pričakovati koga/kaj).

  Pri živih samostalnikih moškega spola je oblika za tožilnik enaka obliki za rodilnik (končuje se na -a), in to so tudi edini primeri, ki so v trdilnih povedih v korpusnem gradivu zaradi avtomatskega označevanja včasih pomotoma označeni kot rodilnik. Vendar pa lahko iz primerjave z neživmi samostalniki nedvomno sklepamo, da gre za tožilnik. Pri samostalnikih, ki ju navajate, torej (zgledi so iz korpusa Gigafida):

  Vsa tri verstva učijo, da je Bog ustvaril vesolje, da se je razodel po prerokih in v svojih svetih knjigah pričakujejo vstajenje mrtvih in poslednjo božjo sodbo,; Pričakovati življenje brez križev in težav je, kakor da bi lovili neuresničljive sanje.

  Drugače je seveda ob zanikanju, kjer prehaja premi predmet v tožilniku v rodilnik – vendar pa to velja ob katerem koli glagolu, ki predvideva tako vezavo.

  Ker pomensko-skladenjskih zadržkov glede na zgoraj povedano ni, bi v konkretnem primeru tožilnik pričakovali tudi glede na sklonsko rabo v latinskem izvirniku: ... et exspecto resurrectionem* mortuorum et vitam* aeternam*** ...*

  Za konec ostane še vprašanje, zakaj je bil v konkretnem primeru rodilnik kljub predvideni tožilniški vezavi in trdilnosti povedi vendarle rabljen. Odgovor bi se lahko skrival v dejstvu, da so v verskih besedilih pogoste oblike in skladenjske zgradbe, ki ustvarjajo privzdignjen slog. Tudi partitivni rodilnik sodi med sredstva, s katerimi gradimo tak slog.

  Sicer se pojavlja zlasti ob snovnih samostalnikih (te dejanje namreč težje zaobseže v celoti). Več o tej tematiki:

  Raba sklonov ob glagolih dati in imeti Raba sklonov: učim se nemščino

  Domen Krvina, Helena Dobrovoljc (oktober 2017)

• stopnjevanje pridevnikov
  

  8
  Teme
  8
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se stopnjuje naravno, ko gre za vzklik:
  »Kaj bolj naravnega (kot to)!«
  ALI
  »Kaj naravnejšega!«

  
  Odgovor:
  

  Na vprašanja o stopnjevanju pridevnikov smo v svetovalnici že večkrat odgovarjali; za vaše vprašanje najpovednejši je verjetno odgovor, ki se tiče sprememb pri stopnjevanju pridevnikov. Čeprav je v SP 2001 pri pridevniku naraven navedeno, da se stopnjuje z obrazili (tj. naravnejši, najnaravnejši), raba v korpusu Gigafida namreč kaže, da je v sodobnih pisnih besedilih pogostejše opisno stopnjevanje (tj. bolj naraven, najbolj naraven).

  Del razlogov za to morda tiči v dejstvu, da se pridevnik pogosto pojavlja v zvezah. Največ jih je sicer z vrstnim pridevnikom naravni (naravno okolje, naravna nesreča, naravni vir), ki se ne stopnjuje. Pri najpogostejših zvezah, v katerih lahko nastopa (in se stopnjuje) tudi lastnostni pridevnik naraven (to so naravna barva, naravni videz in naravna hrana), pa se pri stopnjevanju pogosteje pojavlja opisni način, pri katerem se bolj ko ne ustaljeni zvezi (kolokaciji) dodaja le prislov bolj ali najbolj, sama zveza pa tako ostaja nespremenjena.

  Tudi pri iskanju zveze "kaj naravnejšega" oziroma "kaj bolj naravnega" je slednja pogostejša, vendar je vseh primerov v korpusu premalo, da bi lahko sklepali o relevantnosti tega rezultata; poleg tega pomensko niso enaki. Razmisliti pa velja še o dodatnem vidiku odločanja med enim ali drugim načinom stopnjevanja: kot je navedeno v odgovoru o podobni dilemi, lahko pri pridevnikih, ki jih je sicer mogoče stopnjevati z obrazili, opisno stopnjevanje uporabimo, če želimo kaj posebej poudariti, npr. to je najbolj pohleven človek (namesto najpohlevnejši).

  Tina Lengar Verovnik (december 2o17)

• svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku?

  Imam prav?
  
  
  Odgovor:
  
  Imate prav. Če je lastnik izražen v osebi povedka, uporabljamo povratni svojilni zaimek svoj. Raba osebnih svojilnih zaimkov moj, tvoj itd. v takih položajih se pri nas uveljavlja v slogovno slabih besedilih pod tujim vplivom, nekdaj nemškim, danes predvsem angleškim.

  Marko Snoj (julij 2013)

• števniki
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako je s števnikoma bilijon in milijarda. Pomenita enako ali ne? V nekaterih virih sem zasledila, da je bilijon ameriško ime za evropsko milijardo, v nekaterih pa, da je eno 10^12, drugo pa 10^9. Kaj je torej prav?

  
  Odgovor:
  

  V slovenščini je milijarda tisoč milijonov (1.000.000.000 ali 109), bilijon je milijon milijonov (1.000.000.000.000 ali 1012), v angleščini pa je billion res poimenovanje za milijardo, kot sami ugotavljate. Sprva je billion pomenil milijardo le v ameriški angleščini, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so tudi v Veliki Britaniji sprejeli novo standardizacijo, s čimer so v angleščini poenotili pomene poimenovanj billion, trillion, quadrillion itd.

  Pri poimenovanjih števnikov v različnih jezikih torej soobstajata dva sistema, zaradi česar je treba biti pazljiv zlasti pri prevajanju, sploh starejših besedil. V sodobni angleščini je billion milijarda, trillion bilijon, quintillion trilijon itd.

  Mija Michelizza (maj 2018)

• števnost
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali sta samostalnika kotiček in kraj pojem ali stvar.

  
  Odgovor:
  

  Pojmovnost je v slovenski slovnici vezana na kategorijo števnosti, katere zakonitost je utemeljena takole: neštevni samostalniki so pojmovni (sreča), snovni (moka) ali skupni (grmovje) – če jih »štejemo«, izražamo njihovo vrstnost, npr.: kruh iz polnovrednih mok (zmletih celih zrn) pšenice, pire in rži.

  Nekaj zmede nastane, ko začnemo o pojmovnih samostalnikih razmišljati zgolj kot o nečem, česar se ne da »prijeti«, oziroma kakor se je izrazil Toporišič v svoji Enciklopediji slovenskega jezika (1992), kot o nečem, kar označujemo kot »našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje«.

  Ker je ta lastnost samostalnikov obravnavana že v 5. razredu osnovne šole, je pred učitelje in učence pogosto postavljena dilema, katera od lastnosti najbolje določa samostalniško pojmovnost: ali so pojmovni tisti samostalniki, ki označujejo neštevne pojavnosti, ali pa tisti, ki jih ni mogoče zaznati s čuti. Tako se pojavljajo vprašanja, ali je npr. kraj pojem. V teh primerih je treba ločiti med otroku predstavljivimi pojmi, kot so sreča, mladost, hitenje …, slovnično pojmovnost pa razlagati kot posebno lastnost samostalnikov, ki jih (večinoma) ni mogoče šteti. Pri ugotavljanju pojmovnosti kot slovnične lastnosti vam lahko pomaga tudi slovar Slovenskega pravopisa 2001, ki samostalnike s posebnimi kategorijami števnosti označuje z oznakami skup. (= skupno), snov. (= snovno), pojm. (= pojmovno):

  acetón -a m, snov. (ọ̑) duh po acetonu
  askéza -e ž, pojm. (ẹ̑) |odpovedovanje užitkom|: stroga askeza
  bakrenína -e ž, skup. (í) |bakreni izdelki|

  Iz pravopisnega slovarskega sestavka bolero tudi izvemo, da je bolero v pomenu ‘ples’ neštevni samostalnik, bolero v pomenu ‘oblačilo’ pa števni:

  bolêro -a m, pojm. (ȇ) plesati bolero |španski ples|; števn. obleči bolero

  Samostalnika kraj in kotiček v osnovnem prostorskem pomenu nista pojmovna samostalnika.

  Helena Dobrovoljc (maj 2018)

• velelniška oblika
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim za pojasnilo glede velelnikov glagolov izvedeti in izvesti.

  
  Odgovor:
  

  Oblike zelo podobnih glagolskih oblik so zapisane v dveh velikih slovenskih slovarjih, in sicer v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz let 1970--1991 in v Slovenskem pravopisu iz leta 2001 ali v kakem novejšemu ponatisu. Ker so zapisi zelo podobnih oblik kdaj okrajšani do roba berljivosti in razumljivosti, je oboje dobro vsaj delno obnoviti, takole:

  izvédeti, oblika za 1. osebo ednine izvém, velelnik za 2. osebo ednine izvédi (in tako še poizvédi, npr. pojdi in poizvédi), za 2. osebo množine izvédite (in tako še poizvédite, npr. poizvédite še več), problematičen pa je še deležnik na -l, sploh za ženski spol in množino: izvédel je novico; izvédela je, kaj se je zgodilo; izvédeli so resnico

  izvêsti, oblika za 1. osebo ednine izvêdem, velelnik za 2. osebo ednine izvêdi, za 2. osebo množine izvedíte (in izvêdite, kar pa je pogovorni, neknjižni naglas), deležnik na -l: izvêdel je skladbo; izvêdla je poskus; izvêdli so turo

  izvésti, oblika za 1. osebo ednine izvézem, pa tudi izvêsti, oblika za 1. osebo ednine izvêzem, velelnik za 2. osebo ednine izvézi, za 2. osebo množine izvézite, in za 2. osebo ednine tudi izvêzi, za 2. osebo množine tudi izvezíte, deležnik na -l: izvézel je vzorec, izvézla je blazino, izvézli so prt ter za ženski spol ednine tudi izvêzla je in za moški spol množine tudi izvêzli so

  Na kratko oblike za 2. osebo ednine, za 2. osebo dvojine in za 2. osebo množine:

  izvédeti: izvédi, izvédita, izvédite (rezultate, novico) izvêsti: izvêdi, izvedíta, izvedíte (anketo, turo) izvésti: izvézi, izvézita, izvézite, pa tudi izvêsti: izvêzi, izvezíta, izvezíte (obleko, prt)

  Peter Weiss (junij 2018)

• veznik
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali ima veznik če lahko vlogo protivnega veznika. Če sklepam po SSKJ in SP, ne, če pa gledamo rabo, se je v pomenu, v katerem izraža nasprotje, prav namnožil. Denimo:

  Če se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače. Če je konkurenčni baselski sejem ur odprt za javnost, v Ženevi stavijo na ekskluzivnost.« Če so najzanimivejša tuja prvenstva že odločena, bodo zadnji tedni sezone razburljivejši na slovenskih nogometnih zelenicah.*

  Ali ima če vendar tudi vlogo protivnosti ali bi morali v takih primerih uporabiti druge veznike (in ali smo to od kod prevzeli, ker mislim, da nekoč nismo tako govorili)?

  
  Odgovor:
  

  Če sledimo Toporišičevi Slovenski slovnici, veznik če ne more nastopati kot protivni veznik: protivni vezniki so priredni vezniki ( npr. pa, toda …), veznik če pa se uvršča med podredne veznike. Na prvi pogled se zdi, da gre v vaših primerih za rabo veznika če namesto dopustnega čeprav, kar Toporišič kot občevalno (torej za pisno knjižno rabo manj primerno) navaja na str. 444 in ponazarja z naslednjim zgledom: Upanje, Lovre, upanje živi človeka, če ga že vse drugo zapusti.

  Vendar pa v vaših primerih veznika če ne moremo zamenjati s čeprav, ne da bi s tem spremenili pomen povedi: Če se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače ni enako kot Čeprav se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače.

  Gradivo korpusa Gigafida kaže, da so povedi s takšno strukturo precej pogoste – zlasti v publicističnih besedilih, npr.:

  Če je povprečni kupec še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v trgovini zapravil 60 odstotkov svojega proračuna, se je ta delež v letu 2000 zmanjšal na 39 odstotkov. Če v prvi dvorani še pomisliš, da bo izbor omejen zgolj na Chagallova pozna leta in izdelke iz pretežno zasebnih zbirk, so že v drugi dvorani pomisleki odveč.

  Skupno tovrstnim zgledom je, da v prvem (odvisnem) delu povedi izražajo dejanje oziroma dogajanje, prehodno tistemu, ki ga izraža glavni stavek; pogosto se v odvisnih delih pojavljata tudi členka še in že.

  Vezniku če v takih povedih bolj kot dopustni čeprav ustreza vezniška zveza medtem ko, ki pa ima protivni pomen. Stilistiki so v takih primerih svetovali zamenjavo -- medtem ko v odvisnem stavku je zamenjal pa v glavnem:

  Medtem ko se je lani še zlomil pod pritiskom, je bilo letos drugače.

  Protivnost je po pretvorbi še bolj razvidna:

  Lani se je še zlomil pod pritiskom, letos pa je bilo drugače.

  Izvora stavčnih zgradb s protivnim če žal ne poznamo. Podobni primeri so v angleščini, vendar niso tako pogosti, da bi lahko šlo za verjeten vpliv tega jezika. Sicer pa tujejezični vpliv ni vedno razlog za razširjanje novosti v jeziku – lahko gre za dejanske potrebe zanje pri opisovanju sveta in dogajanja v njem, lahko pa tudi zgolj za t. i. modo v jeziku.

  Tina Lengar Verovnik, Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (junij 2018)