Vprašanje:

Pri prevajanju nem. izraza »2-in-1« se pogosto pojavlja neposredna oblika »2-v-1« (jakna 2-v-1), sama pa se zadnje čase sprašujem, ali za vezaja pred in za črko »v« obstaja pravopisna razlaga? Zdi se mi, da se vezaja prevzemata iz (pravilno zapisane) nemške strukture »2-v-1-samostalnik«, torej npr. »2-in-1-Radio«, in sicer tudi, ko se »2-v-1« pojavlja za svojo odnosnico (»radio«). Takšen radio bi sama najraje prevedla kot »radio 2 v 1«, saj ta izraz pravilno odraža razmerja med svojimi deli tudi brez vezajev. Smem? In če da, zakaj?

Odgovor:

Tudi v nemščini se polno poimenovanje glasi: zwei in einem, okrajšana oblika pa zapisana s številkami in predlogom: 2 in 1 ali tudi 2 für 1. Izraz izvira najverjetneje iz angleščine (two in one).

V slovenščini se vzporedno pojavlja izraz dva v enem, ki označuje npr. torbico in nahrbtnik; prenosni računalnik in tablico; vrsta otroškega vozička; korektor + posvetljevalec za oči; šampon + balzam ... Na oznakah izdelkov ga skrajšano zapisujemo najpogosteje 2 v 1 (le redko z vezajem: 2-v-1 ali tudi skupaj 2v1).

Vzporednica z nemščino nam pokaže, da vezaj označuje eno besedno enoto. Če bi pisali vezaj med številkami in predlogom, bi s tem nakazali, da gre za besedno enoto, ki ima pridevniško vlogo pred samostalniškim jedrom (20-letna študentka – 2-v-1 šampon).

V slovenščini je v takih primerih, ko je pridevniška sestavina neznačilna, bolj priporočljiva zveza razlikovalnega jedra in desnega prilastka, številke uporabljamo v stiski s prostorom, sicer pa niso povsem nedvoumne, npr.:

hibridni računalniki, imenovani tudi dva v enem, ki združujejo moč in zmogljivost običajnega prenosnika ter priročnost in dotikabilnost tablice Vsekakor pa ta tip moškega zelo ceni hitrost in učinkovitost, zato je velik privrženec izdelkov dva v enem.*

(Odgovor je bil dopolnjen 19. 3. 2021.)
[//]: (avtorji)

Helena Dobrovoljc (marec 2021)

Vprašanje:

Včasih sem v dilemi, kako je slovnično pravilno, predvsem glede rabe kakovostnih in vrstnih pridevnikov. Naj navedem nekaj primerov:

riban sir ali ribani sir mlet črni poper ali mleti črni poper bel kuh ali beli kruh zorjen zrezek ali zorjeni zrezek modificiran škrob ali modificirani škrob krompirjev prigrizek slani mlad krompir ali mladi krompir

Zanima me, ali je to enako, če je naslov izdelka npr. riban sir itd ali je to samo sestavina in je navedeno med sestavinami? Vrstni pridevnik je npr. pšenični, koruzni kruh, zrezek svinjski , goveji. Kaj sploh raba, npr.bel kruh?

Odgovor:

Osnovna delitev pridevnikov, ki so aktualni v vašem vprašanju, je delitev na vrstne ali lastnostne.

Vrstnost pri moškem spolu izražamo s pridevniškim obrazilom -ni, s katerim tvorimo vrstne pridevnike, npr. zeleni čaj. (Vprašalnica, ki je značilna zanje, je Kateri?) Lastnostni pridevniki (po njih se vprašamo z vprašalnico Kakšen?) pa imajo obrazilo -en: zelen gozd.

Vrstni pridevniki se pojavljajo v stalnih besednih zvezah, npr. mladi krompir, modificirani škrob, črni poper, zlasti terminoloških, in se nikoli ne stopnjujejo (stopnjujemo le lastnosti in s tem lastnostne pridevnike, npr. zelo mlad človek, nadvse prijazen učitelj). Vrstni pridevniki tudi redko nastopajo v povedni skladenjski poziciji, medtem ko za lastnostne velja, da je zanje značilna prav ta (Ta človek je prijazen). Vrstnost pri moškem spolu med drugim izražamo s pridevniškim obrazilom -ni. Skoraj vsi dvobesedni izrazi, ki jih navajate, so zveze vrstnih pridevnikov s samostalniki:

ribani sir mleti črni poper zorjeni zrezek modificirani škrob

Pri kruhu tudi sami opažamo v rabi, da je izrazne določnosti vedno manj, kar odsevajo tudi zapisi v SSKJ < https://fran.si/iskanje?View=1&Query=kruh> (i je zapisan v oklepaju)

bel(i), črn(i) kruh Grahamov kruh koruzni, rženi kruh mlečni, oljnati kruh

Osnovno pravilo pa ima tudi nekaj zastranitev, ki otežijo ločevanje, a je razlika vidna le pri pridevnikih v moškem spolu, torej tistih, ki opisujejo samostalnike moškega spola.
Posebna skupina vrstnih pridevnikov so snovni pridevniki, ki jih tvorimo z obrazili -en, -ov , -ev, -in itd., a jih slovensko jezikoslovje načeloma uvršča med lastnostne. Ker se s teoretskimi razmisleki v tem odgovoru ne bomo ukvarjali, je za uporabnike bistvena informacija, da ti pridevniki nimajo določnih oblik, npr. samo krompirjev prigrizek, ilovnat zid in steklen kozarec. O tem smo v svetovalnici že pisali: Ali je Kozarec steklen ali stekleni?

Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (september 2019)

Vprašanje:

Na eni izmed otroških knjig znane založbe sem zasledila besedo rasem (Zbirka, ki RASE skupaj z otrokom).
Res se mi zdi nenavadno, da bi naredili takšno napako.
Ali se v kakšnem primeru uporablja glagol rasti tako?

Odgovor:

Glagol rasti pozna dva načina spreganja, in sicer: 1) rastem, rasteš, raste; rasteva, rasteta, rasteta; rastemo, rastete, rastejo; 2) rasem, raseš, rase; raseva, raseta, raseta; rasemo, rasete, rasejo. V sodobni knjižni slovenščini je v sedanjiških oblikah bolj običajen prvi način spreganja, pri katerem se ohranja soglasniški sklop -st-. Pri deležniku na -l pa se v sodobni rabi pogosteje pojavljajo oblike brez soglasnika t, npr. rasel, rasla, raslo.

Tanja Mirtič (januar 2020)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje:

Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta močno ukrivljena proti prstancu/prstancema.

Zanima me, ali je pri samostalniku prstanec bolje uporabiti edninsko ali dvojinsko obliko?

Odgovor:

Kadar se pogovarjamo o parnih poimenovanjih, je raba dvojine namesto množine pogosto povezana s pretirano natančnostjo oziroma hiperkorektnostjo (o tem v odgovorih na povezavi).

Vaša poved pa je nekoliko drugačna: če bi govorili o mezincu, ki je ukrivljen proti prstancu, bi imeli najverjetneje v mislih pojav na eni okončini.
Vi pa ubesedujete opis deformacije na obeh nogah in imate več ubeseditvenih možnosti:

samo z uvodnim pojasnilom: na obeh nogah: Na obeh nogah imam deformiran mezinec, ki je močno ukrivljen proti prstancu.

z uvodnim pojasnilom in z rabo dvojinskih oblik ste najmanj dvoumni: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta močno ukrivljena proti prstancema.

z uvodnim pojasnilom in z rabo dvojinskih oblik v prvem stavku, v odvisniku pa z edninsko obliko poved deluje sicer neuravnoteženo, a v pogovornem jeziku se prav na opisani način najpogosteje sporazumevamo: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta močno ukrivljena proti prstancu.

fakultativno pa lahko uporabite tudi zaimek oba, s katerim poudarite dvojino: Na obeh nogah imam deformirana mezinca, ki sta (oba) močno ukrivljena proti prstancu.

Noben od naštetih načinov ni slovnično napačen, kaj pa je bolje napisati, je morda odvisno tudi od formalnosti konteksta.

Helena Dobrovoljc (marec 2021)

Vprašanje:

Ko želimo v knjižni slovenščini izraziti, da se nekdo z nečim identificira v daljšem trajanju, nam je, kot se zdi, pravzaprav na voljo zgolj beseda identificirati. V kolikor imamo opravka z dovršnim dejanjem, lahko seveda uporabimo glagol poistovetiti. Nedovršno obliko poistovečati se sicer lahko zasledimo v praktični uporabi, ni pa je mogoče najti v nobenih jezikovnih priročnikih. Bi bila uporaba omenjene oblike vendarle dopustna z ozirom na pomanjkanje domače ustreznice, ali pa obstaja morda kakšna druga sopomenka, s katero bi bilo mogoče izraziti nedovršni pomen besede identificirati se?

Odgovor:

Kot ustrezno ugotavljate, je za izražanje pomena 'imeti kaj/sebe za isto, v bistvenih lastnostih zbližano s čim/kom' v knjižni slovenščini najbolj običajen (tudi po pogostnosti, ki glede na stanje v besedilnem korpusu Gigafida pogostnost poistovetiti (se) presega vsaj za 3-krat, istovetiti (se) pa celo vsaj za za 10-krat) glagol indentificirati (se).
Obravnavani pomen nastopa zlasti v skladenjskih strukturah "identificirati (se) s čim/kom" in "identificirati (se) kot kaj/kdo". Poleg tega ima identificirati (oblika brez se) še pomen 'ugotavljati identičnost, identiteto' (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=identificirati), ki ga (po)istovetiti (se) nima.

Glagol identificirati (se) je sicer res prevzet prek nemščine, izhodišče pa ima v latinskem idem 'isti' in facere 'delati' (https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4286884/identicen?View=1&Query=identificirati). S tega vidika je njegova raba v knjižnem jeziku neproblematična. Kot velja za večino glagolov na -irati, lahko glede na sobesedilo nastopa tako nedovršno kot dovršno, kar še povečuje njegovo priročnost za rabo besedilu.

Iz povedanega je razvidno, da sta glagola istovetiti (se) in poistovetiti se (njuno tvorbeno izhodišče predstavlja iz hrvaščine prevzeti pridevnik istoveten, prim. https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4287004/istoveten?View=1&Query=istovetiti&referencedHeadword=istovẹ́titi) po nastanku bolj ali manj poslovenjena kalka glagola identi-fic-irati.
Zato nista za rabo v knjižnem jeziku nič bolj – glede na oznako publicistično v SSKJ2 in pri poistovetiti tudi v SP 2001 (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=istovetiti, https://fran.si/iskanje?View=1&Query=poistovetiti) pa morda celo nekoliko manj – primerna.
Poleg tega noben od njiju praktično ne izkazuje strukture s kot (?(po)istovetiti se kot kaj/kdo), ki je značilna za identificirati (se), pač pa le z veznikom z ((po)istovetiti se s čim/kom).

Raba identificirati (se) je upravičena tudi z vidika združevanja obeh vidskih vrednosti (nedovršnost in dovršnost); istovetiti (se) in poistovetiti se medtem izražata vsaka svojo, pri čemer razlika ni zgolj predvsem vidska. Istovetiti (se) ima namreč v pomenu komponento 'stanja', 'lastnosti' ("v daljšem trajanju"), poistovetiti (se) pa izraža zlasti prehod [začetek] v to stanje, lastnost. Tako v nasprotju z npr. kuha kosilo : da bi ga skuhal ni najbolj smiselno istoveti se s tem : da bi se poistovetil, pač pa: poistovetil [začel se je istovetiti] se je s tem -> in zdaj se s tem [dolgo, vztrajno] istoveti.
Zelo redek glagol poistovečati (se) izraža isto kot istovetiti (se); torej ne 'truda, prizadevanja' za istovetenje, pač pa istovetenje kot 'stanje', 'lastnost'.

Če povzamemo: raba glagola identificirati (se) je knjižnem jeziku upravičena tako z vidika pomenske celovitosti (tudi v kategorialnem pomenu nedovršno : dovršno) kot tudi jezikovne ekonomike (ena oblika).
Izrazite potrebe po sopomenki tako ni, delno zaznamovano (značilno zlasti za publicistiko, kar potrjuje tudi stanje v korpusu Gigafida) pa je mogoče kot ustreznika rabiti istovetiti (se) in (po)istovetiti se; prvi označuje zlasti stanje, lastnost istovetenja, drugi pa prehod v to stanje.

Domen Krvina (maj 2019)

Vprašanje:

V nekem katalogu sem opazil, da so tožilnik besedne zveze električni pastir pustili enak imenovalniku, verjetno zaradi neživosti artikla. Amebis Besana pa pri tožilniku zvezo pregiba kot nekaj živega (torej električnega pastirja). V SSKJ in SP tožilnik ni nikjer naveden, zato me zanima, ali je prav: kupil bom električni pastir/električnega pastirja.

Odgovor:

O tem, da se slovnična podspolska kategorija živosti navadno prenese z živih na nežive pomene, smo v svetovalnici že pisali: Kdaj uveljavljati kategorijo živosti pri neživih samostalnikih?

Več o podspolu živosti si lahko preberete tudi v Toporišičevi Slovenski slovnici (Založba Obzorja 2000, str. 266–267).

Tudi slovarji knjižnega jezika na portalu Fran (npr. ePravopis) kažejo na kategorialne posplošitve, npr. pri enakozvočnicah (primer Francoz – francoz):

Prvopostavljeni Ferrer je v polfinalu premagal Francoza (prebivalec Francije) Podaj mi francoza (orodje) Glede motorja pa korejec prehiteva francoza, ki pa se pohvali z boljšim podvozjem (avtomobil) piti francoza (vino)

Vendar pa tovrstni prenosi niso vedno uresničeni. Omenjeno je bilo že, da se prenos (1) žival – naprava ne uresniči vedno (žerjav: SP 2001), podobno je pri (2) vršilcu dejanja in po drugi motivaciji nastali enakozvočnici (npr. balonar: eSSKJ).

Čeprav se je ob prvem pregledu gradiva zdelo, da se tudi pri električnem pastirju povsem uveljavlja kategorija živosti, je gradivsko poizvedovanje pokazalo, da je pri paru pastir – električni pastir tudi v knjižnem jeziku mogoče zaslediti obe možnosti – uresničevanje in neuresničevanje podspola živosti:

neživo

Na pašnikih na strmih haloških bregačah so popravili in na novo postavili električni pastir. prodam in kupim električni pastir

Zlasti v tehničnih opisih je neživa raba pogosta, npr.:

Solarni komplet za električni pastir *Ali boste izbrali električni pastir Corral SUPER N, kombinirani električni pastir NA ... je odvisno od *

živo

Letos smo namestili električnega pastirja. Na Kobariškem v bližini naselja Sedlo je neznanec ukradel električnega pastirja s pripadajočo baterijo, fotocelico in več deset metrov žice.

Slednjega je glede na korpus Gigafida 2.0 sicer več:

postaviti električnega pastirja : postaviti električni pastir (9 : 1) ukrasti električnega pastirja (7) napeljati električnega pastirja (5) popravljati električnega pastirja (2) uporabljati električni pastir (2)

Nobenega razloga torej ni, da bi v knjižnem jeziku sicer manj pogosto možnost (neživo) odsvetovali, vsekakor je pa pogostnost pojavljanja tudi dokaz, da je večjemu delu govorcev neživa oblika bolj tuja.

Helena Dobrovoljc, Nataša Gliha Komac (september 2021)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje:

v tisti sobi ali v tej sobi


Odgovor:

Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ...

O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.:

Skrinjo so našli v tisti sobi

Skrinjo so našli v tej sobi

Helena Dobrovoljc (januar 2013)

Vprašanje:

Medmetna raba besede prosim:

V zadevnem članku navajate kot primer stavek:

Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?

Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?

Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?

ali

Prosimo, odgovorite še danes!

ali

Odgovorite, prosim, še danes.

Odgovor:

Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost.

Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim.

Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila.

1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili).

2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes!

3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes.

Tina Lengar Verovnik (maj 2016)

Vprašanje:

Čeprav smo še vedno razdvojeni, ali smo Kočevarji ali Kočevci (sama nikakor ne pristajam na novo ideološko poimenovanje), se je pojavila nova dvojnost. Namesto besede Kočevska (pokrajina s svojo upravno ureditvijo) se je po volji nekaterih »eminentnih« posameznikov pojavilo poimenovanje Kočevsko. Tako se npr. v občinskem glasilu Kočevska pojavi naslednja zmeda s tem poimenovanjem:

*Koordinator iniciative Aktivna Kočevska se sprašuje: »Bo Kočevsko postalo zverinjak in rezervat?«

Prav teh jezikovnih nedoslednosti je vse več in vsaj zame je tako nepotrebno maličenje jasnega poimenovanja nepotrebno. Imam prav ali sem pretirano jezikovno občutljiva?

Odgovor:

Pokrajinska imena in imena danes državnih enot so bila nekdaj večinoma v srednjem spolu – Bavarsko, Angleško, Hrvaško, Francosko ... Kočevsko. Sčasoma smo jih v rabi začeli nadomeščati z imeni ženskega spola, npr. Hrvaška, Kočevska ..., najbrž po zgledu imen držav (Francija, Hrvaška).
Pri rabi teh imen v besedilih se je ob obliki Kočevsko začela pojavljati tudi Kočevska, zlasti v imenovalniku smo skoraj pozabili na prvotno srednjespolsko obliko Kočevsko in v besedilih srečujemo večinoma ime *Kočevska, le v mestniku smo praviloma obdržali srednji spol: živimo na Kočevskem (ženskospolska oblika Kočevska bi tu zahtevala obliko živimo v Kočevski, kar se občuti kot manj navadno).
Pojav, da se iz dveh soobstajajočih paradigem družbeno uresničujejo le posamezne oblike – enkrat iz ene, drugič iz druge paradigme, imenujemo mešanje sklanjatev.
Najbrž je pisca prispevka mešanje motilo, zato se je odločil za rabo srednjespolske oblike tudi v imenovalniku: Bo Kočevsko postalo zverinjak in rezervat?
Nekatera območja v Sloveniji imajo še danes prevladujočo srednjespolsko obliko, npr. Koprsko, na Koprskem, ženske oblike imena sploh ne poznajo.

Šele ob takih vprašanjih vidimo, kako zelo subjektiven je lahko naš pogled na jezik. Soobstoj različnih oblik ni nekaj, kar bi jezik slabilo, pravzaprav ga bogati.

Helena Dobrovoljc (november 2020)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje:

Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna?

Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov.

Mnogim je izrekel dobrodošlico.


Odgovor:

Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi:

mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.)

Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo:

mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.).

V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati.

Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …).

Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)