Ni novih objav.

Vprašanje:

Kakšen bi bil pravilen glagolnik od glagola vtipkati? Kot je recimo od vpisati vpis ali vnesti vnos.

Vtipkamo bančno kodo, vtipkamo računalniško geslo ...

Kako bi torej lahko napisali: Pri (glagolnik) bančne kode na blagajni sem se zmotil.?

Odgovor:

Posamostaljena oblika glagola vtipkati v tem primeru bi bila:

Pri vtipkanju bančne kode sem se zmotil.
Vtipkanje ohranja tudi proces tega početja. Če pa bi šlo za dejanje izvršeno z eno gesto in v trenutku, npr. Pri vnosu bančne kode sem izpustil vtipek zadnje številke,

bi lahko uporabili tudi vtipek, ki ga sicer besedotvorno izpeljemo z -ek po analogiji iz zatipek (iz zatipkati (se)), ki je že obrazložen v SSKJ2.

Beseda vtipek se v slovenskem jeziku že pojavlja, npr. v korpusu Janes (iskalnik Metafida) in spletnih virih:

... google pa ob vtipku ' krščanski duhovniki ' vrže ven 275.000 rezultatov Kaj je sploh klientelizem? Glede na to, da SSKJ ob vtipku danes najpogosteje uporabljanega pojma ostane brez besed, moj slovar tujk pa je od starosti tudi že napol dementen, sem se za odgovor obrnil na Wikipedijo.

Andreja Žele, Mija Michelizza (april 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje:

Vse pogosteje opažam, da se glagol zadeti v ustnih in tudi pisnih besedilih, predvsem v medijih, sprega: zadanem, zadaneš, zadane …
Se je pri spregatvi tega glagola kaj spremenilo, saj sem tak zapis prebrala tudi v knjigi priznanega jezikoslovca? Včasih smo spregali: zadene, zadeneš, zadene ...

Odgovor:

Oblikoslovno razlikovanje med glagoloma izhaja iz njunih podstav (deti in dati).

Pomen glagolov:

zadeti 'premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim' ali 'narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar' (če navedemo pri prvem le najpogosteje rabljena pomena) in zadati 'narediti, povzročiti kaj, navadno neprijetnega, slabega'; 'naložiti'.

Značilna raba:
zadeti: V 18. minuti je Koren zadel vratnico.
zadati: Zadal mu je rano in Direktor si je kot drugo prednostno nalogo zadal boljše poznavanje sodelavcev.

Spreganje:

zadeti zadati 1. zadenem zadam 2. zadeneš zadaš 3. zadene zada

množina

1. zadenemo zadamo 2. zadenete zadate/zadaste 3. zadenejo zadajo

dvojina

1. zadeneva zadava 2. zadeneta zadata/zadasta 3. zadeneta zadata/zadasta

Komentar
zadati:
Oblike za 2. osebo množine ter 2. in 3. osebo dvojine so dvojnične, sledijo pregibanju glagola dati.

zadeti:
Zlasti pogovorno je pogosto napačno spregan glagol prizadeti, pri katerem je povezava z zadeti še bolj zabrisana in morda zaradi tega še prej pride do napake oziroma do križanja obeh vzorcev.

Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik, Mija Michelizza (oktober 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Ni novih objav.

Vprašanje:

Zanima me, ali je beseda noben nikalni pridevniški zaimek ali zanikani števnik en oziroma ali ima dvojno vlogo ter kako lahko ugotovimo, kdaj je števnik, kdaj pa nikalni pridevniški zaimek?

Odgovor:

V pomenu besede noben je sicer zanikana količina, vendar ta količina ne izraža pomena števila, s katerim bi šteli, in zato noben ne nastopa v vlogi števnika. (Nasprotno pa soroden izraz nič lahko pomeni tudi število in zato ima lahko tudi vlogo števnika.)
Izraz noben se torej lahko rabi kot pridevnik, npr.

Noben komentar ne učinkuje, Nobena stvar ga ne izuči, Nobeno delo ne odkloni,

izraz nobena ali nobeden pa kot samostalnik, npr.

Nobena ga ne mara, Še nobeden se ni sam javil, Nobenega se ne boji.

Sklep: Izraz noben, v nasprotju z nič, torej ni števnik, nastopa pa lahko v pridevniški vlogi, kot nobena ali nobeden pa v samostalniški vlogi.

In še za šolsko rabo: Besede nič, noben, nobeden obravnavamo kot nedoločne zaimke, nič pa tudi kot števnik. Števnik ima vedno dodano tisto, kar štejemo, tj. šteti predmet (nič točk, z nič točkami), zaimek pa seveda ne.

Andreja Žele, Kozma Ahačič (maj 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Ni novih objav.

Vprašanje:

Zanima me, v katero besedno vrsto spada beseda to (npr. v stavku Z nedoločnim zaimkom izražamo to, česar ne poznamo.) in tudi v katero podvrsto spada.

Odgovor:

V navedeni povedi je to posamostaljeni kazalni zaimek srednjega spola. V SSKJ2 je tovrstna raba opisana pri kazalnem zaimku ta pod rimsko številko II., ki označuje njegovo samostalniško rabo, in sicer pod točko B:

II. v samostalniški rabi
B)
// izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi; to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje; za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage; bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo; obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno; želi si samo to, da bi bil zdrav / kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz malomarnosti; na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme

V Slovenskem pravopisu 2001 najdemo takšen to kot tretjo podiztočnico pod ta, besednovrstno je označen kot pojmovni samostalnik srednjega spola, primeri za tovrstno rabo pa v podiztočnici niso navedeni, čeprav najdemo podoben primer pri pridevniškem kazalnem zaimku označen kot v napovedovalni rabi: Zanima me ta stvar [= to]: kam nas vodi tako visoka inflacija.

V povedi torej to deluje kot soodnosni izraz v glavnem stavku, ki kaže, kateri odvisnik mu sledi (v glavnem stavku je v vlogi predmeta in je sonanašalen s sledečim predmetnim odvisnikom). Ker se posamostaljeni zaimek to in predmetni odvisnik nanašata na isto stvar oz. pojav, lahko to izpustimo, ne da bi okrnili poved:

Z nedoločnim zaimkom izražamo, česar ne poznamo.

Alenka Jelovšek (junij 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje:

Včasih sem v dilemi, kako je slovnično pravilno, predvsem glede rabe kakovostnih in vrstnih pridevnikov. Naj navedem nekaj primerov:

riban sir ali ribani sir mlet črni poper ali mleti črni poper bel kuh ali beli kruh zorjen zrezek ali zorjeni zrezek modificiran škrob ali modificirani škrob krompirjev prigrizek slani mlad krompir ali mladi krompir

Zanima me, ali je to enako, če je naslov izdelka npr. riban sir itd ali je to samo sestavina in je navedeno med sestavinami? Vrstni pridevnik je npr. pšenični, koruzni kruh, zrezek svinjski , goveji. Kaj sploh raba, npr.bel kruh?

Odgovor:

Osnovna delitev pridevnikov, ki so aktualni v vašem vprašanju, je delitev na vrstne ali lastnostne.

Vrstnost pri moškem spolu izražamo s pridevniškim obrazilom -ni, s katerim tvorimo vrstne pridevnike, npr. zeleni čaj. (Vprašalnica, ki je značilna zanje, je Kateri?) Lastnostni pridevniki (po njih se vprašamo z vprašalnico Kakšen?) pa imajo obrazilo -en: zelen gozd.

Vrstni pridevniki se pojavljajo v stalnih besednih zvezah, npr. mladi krompir, modificirani škrob, črni poper, zlasti terminoloških, in se nikoli ne stopnjujejo (stopnjujemo le lastnosti in s tem lastnostne pridevnike, npr. zelo mlad človek, nadvse prijazen učitelj). Vrstni pridevniki tudi redko nastopajo v povedni skladenjski poziciji, medtem ko za lastnostne velja, da je zanje značilna prav ta (Ta človek je prijazen). Vrstnost pri moškem spolu med drugim izražamo s pridevniškim obrazilom -ni. Skoraj vsi dvobesedni izrazi, ki jih navajate, so zveze vrstnih pridevnikov s samostalniki:

ribani sir mleti črni poper zorjeni zrezek modificirani škrob

Pri kruhu tudi sami opažamo v rabi, da je izrazne določnosti vedno manj, kar odsevajo tudi zapisi v SSKJ < https://fran.si/iskanje?View=1&Query=kruh> (i je zapisan v oklepaju)

bel(i), črn(i) kruh Grahamov kruh koruzni, rženi kruh mlečni, oljnati kruh

Osnovno pravilo pa ima tudi nekaj zastranitev, ki otežijo ločevanje, a je razlika vidna le pri pridevnikih v moškem spolu, torej tistih, ki opisujejo samostalnike moškega spola.
Posebna skupina vrstnih pridevnikov so snovni pridevniki, ki jih tvorimo z obrazili -en, -ov , -ev, -in itd., a jih slovensko jezikoslovje načeloma uvršča med lastnostne. Ker se s teoretskimi razmisleki v tem odgovoru ne bomo ukvarjali, je za uporabnike bistvena informacija, da ti pridevniki nimajo določnih oblik, npr. samo krompirjev prigrizek, ilovnat zid in steklen kozarec. O tem smo v svetovalnici že pisali: Ali je Kozarec steklen ali stekleni?

Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (september 2019)

Vprašanje:

Kako bi gospod Novak odgovoril, če bi ga nekdo poklical po telefonu in vprašal: "Dober dan, sem dobil g. Novaka?" Bi odgovoril: "Pri telefonu.", "Ja, to je on.", "Ja, to sem jaz.", ali kaj drugega?

Odgovor:

Iz vprašanja lahko sklepamo, da vas zlasti zanima, ali je v tem primeru ustreznejši odziv v tretji osebi (on) ali v prvi osebi (jaz). Vprašanju oz. nagovoru Dober dan, sem dobil g. Novaka? bi lahko sledil formalen in dovolj jasen odgovor v 1. ali 3. osebi:

Ja, g. Novak (sem/je) pri telefonu Ja, zdaj govorite z g. Novakom,

ali v 1. osebi

Ja, to sem jaz.

Sicer pa je način komunikacije tudi tema telefonskega bontona.

Andreja Žele (julij 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje:

S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle.
Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?

Odgovor:

Kot raziskovalka dvojine in njenih posebnostih v slovenskih narečjih potrjujem, da je ta »ženska oblika dvojine« v notranjščini narečni pojav, in to precej star (npr. midve sve šle). Prav tako se podobne oblike »ženske dvojine« na -i pojavljajo na Vrhniki in njeni okolici (midve bovi šli ipd.). Zadnjih dvajset let te oblike prodirajo tudi v ljubljanski sleng (npr. Greve na kavo?). Sedaj pa k zgodovini tega pojava:
Že v 16. stoletju so obstajale ženske dvojinske glagolske oblike – kot v današnji ljubljanščini in nekaterih slovenskih narečjih (npr. bove, greve oz. bovi, grevi). Sodobni slovenski knjižni jezik namreč ne pozna posebnih moških in ženskih končnic glagolskih oblik, čeprav se te v narečjih pojavljajo, bile pa so celo normirane v nekaterih slovenskih slovnicah od 16. stoletja dalje. Že Adam Bohorič je v prvi slovenski slovnici Zimske urice (1584) uporabil oblike Mi ʃva ʃve ‘midva/midve sva’; Vi ʃta ʃte ‘vidva/vidve sva’ in mi piʃheva piʃheve ‘midva/midve piševa’; vi piʃheta piʃhete -a ‘vidva/vidve piševa’, za njim tudi Valentin Vodnik v slovnici iz leta 1811 (ʃva : ʃvi ‘sva’, ʃta : ʃti ‘sta’), Fran Levstik v slovnici iz leta 1866 (jévi, jésti; délavi, délati), ženske oblike pa so navedene še v slovnici Antona Breznika iz 1916 (delava : delave, delata : delate).
V 17. in 18. st. je moška oblika na -a popolnoma prevladala, v 19. in na začetku 20. stoletja pa so nekateri pisci spet začeli uporabljati posebne ženske dvojinske glagolske oblike: npr. Franc Miklošič (1876): gresti, vzdigneti, prideti. Tudi France Prešeren je v prevodu Bürgerjeve Lenore (1902) uporabil v velelniku za 1. osebo dvojine žensko spolsko končnico -ve: Hči, očenaš molive! / Vse dobro je, kar Bog stori, / de usmili se, prosive. Celo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/1895) pod geslom prijȃteljica najdemo prijateljici sve si, pod geslom sestrána ‘sestrična’ pa medve sve si sestrani.

V dvojini poznajo nekatera slovenska narečja ločevanje glagolskih končnic po spolu, česar v sodobnem knjižnem jeziku ni. Razlikovanje -va (m. sp.) : -ve/-vi (ž. sp.) je verjetno nastalo zaradi izvorno različnih glagolskih končnic za 1. osebo dvojine *-va : *-vě (> vi), kasneje pa morda tudi na podlagi ujemanja z osebnimi zaimki in števniki dva, dve (npr. midva delava : medve delave) ali po analogiji s samostalniki in pridevniki (npr. delava kot dva dobra človeka : delavi kot dve lepi ženski). Takšno razlikovanje izkazujejo nekateri govori osrednjih narečij, npr. severni del primorskega notranjskega narečja (npr. Klenik, Doljna Košana: delave), nekaj govorov rovtarskega horjulskega narečja (npr. Horjul: delavi), zahodni del dolenjskega narečja (npr. Borovnica, Grosuplje, Velika Račna: delavi, Cerknica delave) in kostelski babnopoljski govor (npr. Babno polje: delave). Ločeno od osrednjega prostora poznajo razlikovanje narečja na skrajnem severovzhodu: panonsko prekmursko narečje (npr. Beltinci: delave in Gomilica ter Gornja Bistrica: delavi) in severovzhodni del prleškega narečja (Videm ob Ščavnici: delavi).

Na novo se je razlikovanje pojavilo v govorici Ljubljane (npr. midve delave, midve greve). Veliko primerov rabe dvojinske ženske oblike glagolov najdemo na spletnih straneh, kjer mladostniki pišejo svoje dnevnike ipd. Pokojni publicist in pisatelj Marko Zorko je v svojem dnevniku v Sobotni prilogi Dela dne 23. 7. 2005 napisal tudi:

»... zadnje čase so prihajala iz mojega telefona nekoliko zavozlana sporočila. Recimo: »Bovi javli othot.« »Grevi ject.« In podobno. Tisti, ki se še klanjajo bivši slovnici, naj vedo – bovi in grevi ali tudi bove in greve, je po novem ženska dvojina bova in greva, ki se je začela najprej pojavljati kot norčevanje iz mestne spakedranščine, zdaj pa ji grozi legalizacija.«

Viri:
Jakop, Tjaša, 2007: Razlikovanje glagolskih oblik po spolu v sedanjiku dvojine greve. V: Slavistična revija, letnik 55, št. 4, oktober–december, 601–613.
Jakop, Tjaša, 2010. Dvojinske oblike v delih protestantskih piscev. V: Bjelčevič, A. (ur.). Reformacija na Slovenskem: (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva). Obdobja 27. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 357–369.
Jakop, Tjaša, 2020. Dvojina v jeziku – eksotična zanimivost ali vztrajna ostalina? Alternator: misliti znanost. 29. okt. 2020, št. 49.

Tjaša Jakop (april 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.