Subcategories

• besedna vrsta
  7
  Topics
  7
  Posts

  

  Vprašanje: Potrebujem pomoč pri besedni analizi, in sicer pri stavku: Želela sem na sprehod, pa je začelo deževati. Predvsem bi potrebovala pomoč pri analizi/določanju glagola: je začelo in deževati. Glagolu pa določamo osebo, število, čas, naklon, vid, način, prehodnost ter namenilnik ali nedoločnik. Odgovor: Besedna analiza stavka Želela sem na sprehod, pa je začelo deževati. želela sem glagol vid: nedovršni oseba: 1. oseba (ženskega spola) število: ednina čas: preteklik naklon: povedni način: tvorni V tem primeru je glagol želeti neprehoden, saj nima vezave s tožilnikom, čeprav se ga lahko uporablja tudi kot prehodni glagol: želim novo pričesko. na predlog, ki se veže s tožilnikom na vprašanje kam? sprehod samostalnik spol: moški sklon: tožilnik število: ednina pa (protivni) veznik je začelo glagol vid: dovršni oseba: 3. oseba (srednjega spola) število: ednina čas: preteklik naklon: povedni način: tvorni Glagol začeti je v tem primeru rabljen kot neprehodni glagol, čeprav se ga lahko uporablja tudi kot prehodni glagol: začnem pogovor. deževati nedoločnik (to je neosebna glagolska oblika, za katero lahko povemo samo, da je nedovršna; osebe, števila, časa in naklona ji ne moremo določiti) Kozma Ahačič (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• glagolska oseba
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Na eni izmed otroških knjig znane založbe sem zasledila besedo rasem (Zbirka, ki RASE skupaj z otrokom). Res se mi zdi nenavadno, da bi naredili takšno napako. Ali se v kakšnem primeru uporablja glagol rasti tako? Odgovor: Glagol rasti pozna dva načina spreganja, in sicer: 1) rastem, rasteš, raste; rasteva, rasteta, rasteta; rastemo, rastete, rastejo; 2) rasem, raseš, rase; raseva, raseta, raseta; rasemo, rasete, rasejo. V sodobni knjižni slovenščini je v sedanjiških oblikah bolj običajen prvi način spreganja, pri katerem se ohranja soglasniški sklop -st-. Pri deležniku na -l pa se v sodobni rabi pogosteje pojavljajo oblike brez soglasnika t, npr. rasel, rasla, raslo. Tanja Mirtič (januar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• glagolske oblike
  8
  Topics
  8
  Posts

  

  Vprašanje: Ko želimo v knjižni slovenščini izraziti, da se nekdo z nečim identificira v daljšem trajanju, nam je, kot se zdi, pravzaprav na voljo zgolj beseda identificirati. V kolikor imamo opravka z dovršnim dejanjem, lahko seveda uporabimo glagol poistovetiti. Nedovršno obliko poistovečati se sicer lahko zasledimo v praktični uporabi, ni pa je mogoče najti v nobenih jezikovnih priročnikih. Bi bila uporaba omenjene oblike vendarle dopustna z ozirom na pomanjkanje domače ustreznice, ali pa obstaja morda kakšna druga sopomenka, s katero bi bilo mogoče izraziti nedovršni pomen besede identificirati se? Odgovor: Kot ustrezno ugotavljate, je za izražanje pomena 'imeti kaj/sebe za isto, v bistvenih lastnostih zbližano s čim/kom' v knjižni slovenščini najbolj običajen (tudi po pogostnosti, ki glede na stanje v besedilnem korpusu Gigafida pogostnost poistovetiti (se) presega vsaj za 3-krat, istovetiti (se) pa celo vsaj za za 10-krat) glagol indentificirati (se). Obravnavani pomen nastopa zlasti v skladenjskih strukturah "identificirati (se) s čim/kom" in "identificirati (se) kot kaj/kdo". Poleg tega ima identificirati (oblika brez se) še pomen 'ugotavljati identičnost, identiteto' (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=identificirati), ki ga (po)istovetiti (se) nima. Glagol identificirati (se) je sicer res prevzet prek nemščine, izhodišče pa ima v latinskem idem 'isti' in facere 'delati' (https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4286884/identicen?View=1&Query=identificirati). S tega vidika je njegova raba v knjižnem jeziku neproblematična. Kot velja za večino glagolov na -irati, lahko glede na sobesedilo nastopa tako nedovršno kot dovršno, kar še povečuje njegovo priročnost za rabo besedilu. Iz povedanega je razvidno, da sta glagola istovetiti (se) in poistovetiti se (njuno tvorbeno izhodišče predstavlja iz hrvaščine prevzeti pridevnik istoveten, prim. https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4287004/istoveten?View=1&Query=istovetiti&referencedHeadword=istovẹ́titi) po nastanku bolj ali manj poslovenjena kalka glagola identi-fic-irati. Zato nista za rabo v knjižnem jeziku nič bolj – glede na oznako publicistično v SSKJ2 in pri poistovetiti tudi v SP 2001 (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=istovetiti, https://fran.si/iskanje?View=1&Query=poistovetiti) pa morda celo nekoliko manj – primerna. Poleg tega noben od njiju praktično ne izkazuje strukture s kot (?(po)istovetiti se kot kaj/kdo), ki je značilna za identificirati (se), pač pa le z veznikom z ((po)istovetiti se s čim/kom). Raba identificirati (se) je upravičena tudi z vidika združevanja obeh vidskih vrednosti (nedovršnost in dovršnost); istovetiti (se) in poistovetiti se medtem izražata vsaka svojo, pri čemer razlika ni zgolj predvsem vidska. Istovetiti (se) ima namreč v pomenu komponento 'stanja', 'lastnosti' ("v daljšem trajanju"), poistovetiti (se) pa izraža zlasti prehod [začetek] v to stanje, lastnost. Tako v nasprotju z npr. kuha kosilo : da bi ga skuhal ni najbolj smiselno istoveti se s tem : da bi se poistovetil, pač pa: poistovetil [začel se je istovetiti] se je s tem -> in zdaj se s tem [dolgo, vztrajno] istoveti. Zelo redek glagol poistovečati (se) izraža isto kot istovetiti (se); torej ne 'truda, prizadevanja' za istovetenje, pač pa istovetenje kot 'stanje', 'lastnost'. Če povzamemo: raba glagola identificirati (se) je knjižnem jeziku upravičena tako z vidika pomenske celovitosti (tudi v kategorialnem pomenu nedovršno : dovršno) kot tudi jezikovne ekonomike (ena oblika). Izrazite potrebe po sopomenki tako ni, delno zaznamovano (značilno zlasti za publicistiko, kar potrjuje tudi stanje v korpusu Gigafida) pa je mogoče kot ustreznika rabiti istovetiti (se) in (po)istovetiti se; prvi označuje zlasti stanje, lastnost istovetenja, drugi pa prehod v to stanje. Domen Krvina (maj 2019)
• kategorija živosti
  5
  Topics
  5
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, ali se kategorija živosti upošteva, ko govorimo o hrani moškega spola, ki ime deli z živaljo, iz katere je pripravljena, na primer losos, ligenj, rakec ... Kakšna je pravilna oblika tožilnika ednine? Odgovor: Mislim, da je problem v tem, da sprašuje oseba po tem, ali se kategorija živosti prenaša tudi na podpomene. Predlagam manjšo dopolnitev odgovora takole. Kategorija živosti se značilno izkazuje pri samostalnikih moškega spola, ki poimenujejo bitja (torej človeka, živali ...) in tudi pri vseh neosnovnih pomenih teh besed. V slovarju SP 2001 najdete tako podatek, da se kategorija živosti nanaša tako na sámo žival kot na jed, pripravljeno iz te živali: piščánec -nca m s -em živ. (á) koklja s ~i; snov. jesti pečenega ~a Z vidika sodobne kulinarike bo treba v slovarjih upoštevati, da se nekatere jedi bodisi poenostavljeno bodisi tudi zgolj neformalno imenujejo enako kot živali, npr. jesti zajca, piščanca, kar je v slovarjih prikazano pogosto zgolj z zgledom, ponekod, npr. pri nekaterih rastlinah, pa tudi s podpomenom, npr. v SSKJ2: blítva -e ž (ȋ) pesi podobna vrtna rastlina z užitnimi svetlimi listi: dober pridelek blitve // jed iz te rastline: kuhana blitva; blitva v solati Enako velja torej za losose, lignje, rakce ipd., kar potrjujejo zgledi iz korpusa Gigafida 2.0: "Obožujem lososa, avokado in oreščke -- te jem pri skoraj vsakem obroku," pravi. Z zmesjo napolnimo jajčka, na vsakega damo rakca in okrasimo s pikico kečapa. Nihče drug vam ne bo pred vas postavil lignja z jagenjčkovim priželjcem, črnim česnom, Valterjevim fermentiranim sirom in bobom [...] Omenimo še, da se kategorija živosti prenaša tudi na večino neživih samostalnikov, ki so enakozvočni z živimi samostalniki moškega spola, vendar zaznamujejo neživo in pomenijo npr. pijače (janževec), sire (tolminec), naprave oz. orodja (francoz), bolezni (rak), nagrade (kresnik) ipd. Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (julij 2019)
• kazalni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: v tisti sobi ali v tej sobi Odgovor: Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ... O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.: Skrinjo so našli v tisti sobi Skrinjo so našli v tej sobi Helena Dobrovoljc (januar 2013)
• medmet
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Medmetna raba besede prosim: V zadevnem članku navajate kot primer stavek: Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes? Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine? Nam lahko, prosim, odgovorite še danes? ali Prosimo, odgovorite še danes! ali Odgovorite, prosim, še danes. Odgovor: Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost. Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim. Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila. 1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili). 2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes! 3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes. Tina Lengar Verovnik (maj 2016)
• mešanje sklanjatev
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Opazila sem, da je naslov knjige Zgodbe iz Japonske, reče pa se, da se gre na Japonsko, zato bi pričakovala, da so zgodbe zato z Japonske. Zakaj to pravilo ne velja? In še: kako se pravilno sklanja Japonska? Si bil na Japonskem ali na Japonski? Odgovor: Samostalnik ženskega spola Japonska se pregiba po prvi ženski sklanjatvi (Japónska, Japónske, Japónski, Japónsko, v Japónski, z Japónsko). Poznamo tudi srednjespolski samostalnik Japonsko, ki se pregiba po četrti srednji sklanjatvi (Japónsko, Japónskega, Japónskemu, Japónsko, na Japónskem, z Japónskim). Podobne vzporedne oblike na -sko/-ško in-ska/-ška izkazujejo tudi nekateri drugi lastnoimenski samostalniki, npr. Češko/Češka, Kitajsko/Kitajska, Madžarsko/Madžarska, Laponsko/Laponska. Sodobni jezikovni razvoj kaže, da pri takih samostalnikih prihaja do mešanja obeh načinov pregibanja, kar je vidno zlasti v tožilniku in mestniku, kjer je bolj uveljavljena četrta srednja sklanjatev (na Japonsko, na Japonskem). V ostalih sklonih je običajnejše sklanjanje po prvi ženski sklanjatvi (iz Japonske). Na tovrstne posebnosti je opozorjeno v pravopisnih pravilih v členu 841. Preberite si odgovor: Gremo na Gorenjsko in pridemo z Gorenjske Tanja Mirtič (december 2016)
• mnogostni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna? Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov. Mnogim je izrekel dobrodošlico. Odgovor: Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi: mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.) Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo: mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.). V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati. Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …). Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)
• namenilnik
  5
  Topics
  5
  Posts

  

  Vprašanje: Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano: Lahko bi dal vsaj lektorirat besedilo ali Lahko bi dal vsaj lektorirati besedilo Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen. Odgovor: V odgovoru, ki smo ga objavili lani (Namenilnik za glagolom »dati«), se sklicujemo na dve možnosti, ki ju predvidevata tako Toporišičeva slovnica kot SSKJ; in sicer: (1) SSKJ če glagol dati izraža pomen ‘napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom’, uporabimo bodisi prislovno določilo (dati sina v šolo) bodisi namenilnik (dati sina učit ‘poslati’; dati delat obleko); če glagol dati izraža pomen ‘napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi’, uporabimo nedoločnik (dati sina ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči). V primeru iz vprašanja je besedilo vključeno v postopek lektoriranja, torej spreminjanja, z njim se nekaj zgodi, in zato uporabimo nedoločnik. (2) Slovnica JT Dal je otroka spat (otrok spi), Dal je otroka krstiti (otroka nekdo krsti), Teoretično bi predvidevali, da je raba nedoločnika in namenilnika v stavku odvisna od pomena in vršilca dejanja: v stavku dal je besedilo lektorirati bi bil torej upravičen nedoločnik, ker je vršilec nekdo drug. (3) Pregled sodobnega gradiva pa ponuja drugačno razlago: Dati je glagol z zelo širokim pomenskim obsegom (prim. dati), t. i. glagolski primitiv. Veže se zlasti z nedoločnikom, a tudi z namenilnikom, pri čemer je ponekod težko oceniti, kdaj je dejanski namenilnik hiperkorektno zapisan kot nedoločnik, ki je v zapisu (naglasno ne nujno povsem) enak pogovornemu kratkemu nedoločniku. Iz analize vzorcev [1000 : 250] naključnih konkordanc pri iskanju dati + (v zapisu) nedoločnik : dati + (v zapisu) namenilnik je mogoče sklepati naslednje: Dati se veže z nedoločnikom, kadar pomeni: 'pustiti (se)', npr. Če jim damo preveč zaslužiti, je to tudi dokaz našega neznanja. Nisem se dala odpraviti z besedami: »Pojdite domov in nehajte misliti na to!« 'naročiti, ukazati; naročiti/dovoliti zase, na sebi', npr. Dal ga je aretirati kot dvojnega agenta. Takoj je ukazal, naj bolnišnico obkolijo straže, in dal izprazniti ves kirurški oddelek. Aretacija ji grozi zaradi podkupnine, ki naj bi si jo dala izplačati kot predsednica vlade. Potem ko se je posvetoval še s tremi različnimi zdravniki, se je dokončno odločil, da si bo poškodovano koleno dal operirati. Prav tako se zlasti, vendar ne izključno, z nedoločnikom veže, ko je v dejanju 'naročanja/organiziranja' potencialno že zaznavna komponenta premikanja: 'pri dejanju premakniti/prestaviti/(od)poslati koga/kaj iz točke A v točko B', npr. Dala bom osvežiti in posodobiti svoj stari računalnik [računalnik bo verjetno odpeljan na servis]. Ko smo dali prenoviti nekaj starih stolov, je vprašala, koliko to stane [stoli so bili verjetno odpeljani na popravilo]. Postregla je z izsledki evropske študije, ki jo je Unija dala pripraviti madridski univerzi [dokumenti za študijo so bili verjetno odposlani]. Ker je v točki 3) zaradi bolj ali manj zaznavne komponente premikanja precej pogosta tudi raba namenilnika (gl. zglede spodaj), bi bilo tu rabo nedoločnika morda mogoče razumeti tudi v smeri hiperkorekcije. Kupila sem blago in dala šivat obleko in plašč v modni salon. Našli so v pradavno gumo shranjen DNK, ki ga bodo dali proučit inštitutu. Velikokrat dvomimo, ali naj damo svojo žival sterilizirat oz. kastrirat ali ne. Na stalno oponašanje, da števci ne kažejo prav, so jih letos na svoje stroške dale pregledat k pooblaščencu. Točka 3) 'naročilo s premikanjem/prestavljanjem/(od)pošiljanjem koga/kaj iz točke A v točko B' torej predstavlja presečno polje med rabo nedoločnika (potencialno sicer hiperkorektno) in namenilnika. Povsem nedvoumna (nedoločnik je tu hiperkorekten) je raba nedoločnika pri 'fizičnem premiku koga/česa iz točke A v točko B z določenim namenom': Skledo s testom pokrijemo in damo na toplo vzhajat. Piščanca dobro očistimo, operemo in damo kuhat v vrelo slano vodo. Semena damo kalit na vlažen pivnik ali filtrski papir v plitvi stekleni skodelici. Odložila je svoje reči, vrgla aktovko na mizo, izključila baterije v telefonu in ga dala polnit. Po možnosti ga dajte spat, še preden je preveč utrujen. Pregovoril je Grumove, da so dali sina šolat naprej na gimnazijo. Vaš primer dati (vsaj) lektorirat/i sodi v presečno točko 3), ki v rabi (tudi) zaradi možnih razlik pri interpretaciji glede prisotnosti komponente premikanja izkazuje dvojničnost, pri čemer ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je (izključna) raba nedoločnika lahko vsaj delno hiperkorektna. Z rabo namenilnika vsekakor ni nič narobe, z njo pa še dodatno poudarite, da je bilo besedilo poslano (komponenta premikanja) v lekturo. Sodobno jezikovno gradivo kaže, da če je potencialno prisotna komponenta premikanja (kar pa je lahko tudi tedaj, ko ‘se s kom kaj zgodi’), potem je upravičena raba (tudi) namenilnika; poleg tega ne moremo vedeti, kdaj gre lahko pri nedoločniku za hiperkorekcijo. "Premik česa A --> B" je za rabo namenilnika bistven, kar pri ‘da pride z določenim namenom’ SSKJ ustrezno izpostavlja, manj prepričljiva pa je razlaga v podpomenu (ker če damo zelišča sušit/otroka spat, se z njimi tudi "nekaj zgodi"). Dati delat obleko : dati si napraviti obleko sta primera ISTEGA, enkrat z namenilnikom, drugič z nedoločnikom. Tu gre torej za presečno cono: naročilo česa s (potencialnim) premikom/odpošiljanjem itd. A --> B med nedoločniško in namenilniško rabo, zato je ustrezno oboje. Tudi slovnica ustrezno ne naslavlja vprašanja »komponente premikanja«, ki je res vedno prisotna pri istem vršilcu, a lahko tudi, če ta kaj kam pošlje z naročilom (npr. dati [šivilji] delat obleko). Samo nedoločnik ob zgolj naročilu, naročilu / dopustitvi zase, kjer je komponenta premikanja odsotna: dati [~ ukazati] postaviti, aretirati; dati se fotografirati, operirati itd. Ali ob »dopustitvi«: dati se zavesti ipd. Pri lektoriranju se besedilo običajno premakne od naročnika k lektorju (A --> B), torej gre za pomen: ‘pride/je poslano kam z določenim namenom’, je pa seveda izpostavljanje tega odvisno od interpretacije. Pritrditi bi bilo treba torej obema rabama, ne zgolj nedoločniku. Tudi če sprejmemo ne najbolj posrečeno razlago podpomena ('da se nekaj zgodi') v SSKJ, še vedno ne moremo reči, da besedilo pri lekturi ne »pride kam z namenom izboljšanja«. Domen Krvina (november 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• nedoločni števnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Ali je prav Mnogo ljudem je svetoval ali Mnogim ljudem je svetoval? Meni se zdi meja med prislovom in pridevnikom v takih in podobnih primerih skoraj zabrisana; tako sem v dilemi, ali naj sklanjam ali ne. Odgovor: Vaš zgled o sklanjanju izraza mnogo se nanaša na nedoločne števnike, kar je poseben tip količinskih števnikov. V Toporišičevi Slovenski slovnici iz leta 2008 je o sklanjanju nedoločnih števnikov zapisano, da se sklanjajo z neglasovnimi končnicami, zato je ustrezen vaš zapis Mnogo ljudem je svetoval. Vendar je omenjeno tudi, da se v pogovornem jeziku nedoločni števniki pogosto sklanjajo (Mnogim ljudem je svetoval), čeprav slovničarji sklanjanje teh oblik »že desetletja preganjajo« (Toporišič 2008: 332). Ker pa je nedoločni števnik mnogo neobčevalen, kot pravi Slovenski pravopis 2001 v geslu mnogo(2), torej precej papirnat, je namesto njega bolje uporabiti npr. sopomenska dosti ali veliko, ki ju v knjižnem jeziku prav tako ne sklanjamo oz. ne spreminjamo v pridevnik: Veliko ljudem je svetoval pomeni nekaj čisto drugega kot Velikim ljudem je svetoval, medtem ko je Dostim ljudem je svetoval pogovorno. Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (julij 2014)
• nedoločnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih: Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim. Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ... Odgovor: V slovenskem knjižnem jeziku se nedoločnik končuje na -ti ali -či, namenilnik pa na -t ali -č. Namenilnik uporabljamo samo za glagoli premikanja, npr. grem plavat, tečem prodajat, v vseh drugih položajih pa uporabljamo nedoločnik, torej tudi za faznimi in modalnimi, kot so začeti, nehati oz. hoteti iz Vaših primerov. Povedi se torej glasita: da mi ne bi začeli težiti in ta moški noče nehati spati z njo. Težavo občutite zaradi govorjenega jezika, v katerem zaradi izpada nenaglašenega -i (tako kot v primerih palica, mašnica) nedoločnik navidezno sovpade z namenilnikom. Marko Snoj (september 2014)
• neštevna imena
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih. V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/. Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime. Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom? In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje? Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba. Odgovor: Ob zasnovi slovarja Slovenskega pravopisa 2001 so bila sprejeta načela, ki jih je kasneje predstavil Jože Toporišič v članku Teoretična podstava slovarja novega SP (Slavistična revija), podrobneje so razložena tudi v pravopisu v poglavju Slovaropisna pravila (od člena 1138 dalje). O nekaterih odločitvah je podrobneje pisal Toporišič tudi v odgovorih na kritike pravopisa (npr. odgovor radijcem). V pravopisnem slovarju tako pojmovna imena (neštevni samostalniki, ki niso snovni ali skupni) kot glagolniki definicijsko sledijo slovnici. Vsi glagolniki res niso samostojne iztočnice: odločitev za eno oz. drugo je temeljila na pomenskem razlikovanju. Če glagolniki niso razvili samostojnega opredmetenega pomena, temveč govorimo o samostalniško izraženem glagolskem pomenu, pravi Toporišič, so ostali zapisani le v zaglavju glagola. Pri ločevanju med enim in drugim sta bila uporabljena »obrazca«: 1. glagolski pomen: to, da …. 2. samostalniški pomen: to, kar … To je precej drugače kot v SSKJ (glede na obravnavo prislovov in deležnikov ter glagolnikov). Zaradi te odločitve so v pravopisnem slovarju ostali neobdelani mnogi glagolniki, ki bi jih bilo treba obravnavati oz. izpostaviti kot iztočnice zlasti zaradi njihove pravopisne problematike na ravni zapisa (zvonjenje, oznanjenje). Helena Dobrovoljc (marec 2015)
• oblikoglasje
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku). Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!? Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku. Odgovor: To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih). Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti. Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja. Marko Snoj (januar 2015)
• oblikoslovna dvojnica
  7
  Topics
  7
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjamo ime Arne: Arne Arneja ali lahko tudi Arne Arneta? Odgovor: O imenih na -e smo v svetovalnici že pisali: Sklanjanje moških imen na -e. V odgovoru je sicer omenjeno, da pri nekaterih imenih na -e govorci slovenščine omahujejo med sklanjatvenimi možnostmi (npr. Stallone – Stallona in Stalloneja), ni pa omenjeno, da so taka omahovanja pogosta pri izvorno tujih imenih, ki so se v nekaterih okoljih povsem »udomačila«. Gre za imena iz slovanskih jezikov (Ánte, Máte (priimek Matè se pregiba s t), Ráde, Góce), ki jih podaljšujemo s t ali j, npr. Anteta ali Anteja. Pravilo, ki je v preteklosti, zlasti v pravopisih iz let 1962 in 1950, sugeriralo pregibanje Ante Anteta (1962) ali Ante Anteja (1950), je temeljilo na občutenju imena kot domačega. Jezikoslovec Viktor Majdič je že leta 1985 (v prispevku Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e v reviji Jezik in slovstvo) opozarjal na nejasnosti pri sklanjanju imen Mate Parlov (hrvaški boksar) in Mate Dolenc (slovenski pisatelj), pri čemer je priporočil, da naj imena Slovencev sklanjamo s t, imena Neslovencev pa z j. Torej zmaga Mateja Parlova in roman Mateta Dolenca. Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji v obdobju 2001–2015 kar 192 oseb z imenom Arne. Število Arnetov/Arnejev po podatkih SURS skokovito narašča (v obdobju 1991–2000 je živelo v RS le 20 oseb z imenom Arne). Ime znanega slovenskega fotografa Arneta Hodaliča sklanjamo le nekoliko pogosteje s podaljšanim t (82) kot z j (77), kot izkazuje besedilni korpus Gigafida, kar komajda ustreza tudi tradicionalnemu priporočilu, ki ga izpostavlja Majdič. To tesno razmerje nakazuje, da se pri tem imenu razlikovanje med domačim in tujim izgublja. Po drugi strani pa Gigafida kaže, da se (če upoštevamo zgolj številčne vrednosti in si ne pomagamo z identifikacijo s priimkom) več govorcev slovenščine odloča za sklanjanje z j: Arneta – Arneja (113 – 291), z Arnetom – z Arnejem (18 – 75). Če povzamemo: Ime Arne sklanjamo pogosteje s podaljšavo osnove z j: Arne Arneja. Podaljšava s t, ki naj bi pričala o tem, da se ime Arne izenačuje z domačimi imeni, kot so Cene, Brane ipd., pa je v porastu. Ne glede na izvor ime tudi v slovenski knjižni rabi živi kot dvojnica. Izbira podaljšave je tako kot izbira naglasa v pristojnosti nosilca imena. Izvor: Omenimo še, da tudi glede izvora tega imena obstajajo različne razlage: po eni ime izhaja iz nemškega Arnold (Leksikon imen, Janez Keber), po drugi pa iz Jernej, lat. Bartholomaeus (Vse o imenih v Sloveniji, Simon Lenarčič). Slednji pritrjuje tudi Silvo Torkar, ki pravi: »Osebno ime Arne in priimek Arne sta gotovo izpeljanki krstnega imena Jernej. Ime Arne je izpričano v tolminskem urbarju 1377 v vaseh Bukovo, Jesenica, Police (o. Cerkno) in Zakraj (o. Tolmin), ime Arney pa v istem viru v Čezsoči . Na Krasu v virih s konca 15. stol. večkrat nastopa ime Jarne, ki je nedvomno prav tako različica istega imena Jernej.« Na možnost germanskega izvora imen Arne in Arno pa opozarja tudi Marko Snoj, namreč s sklicevanjem na ime Arnovo selo pri Brežicah, l. 1309 Arnoltsdorf. Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Silvo Torkar (junij 2017)
• okrajšave
  17
  Topics
  17
  Posts

  

  Vprašanje: Imam vprašanje, ki se mi je pojavilo pri prevajanju teksta iz brazilske portugalščine. Ko želimo navesti neko besedo v tekstu in beseda izhaja iz "standardne" portugalščine uporabimo kratico port., kakšna pa je krajšava, ko beseda prihaja izrecno iz brazilske portugalščine? Se tukaj prav tako uporabi port. ali kako drugače? Odgovor: Za ‘brazilsko portugalsko’ (ali za brazilsko portugalščino, torej različico portugalščine, ki jo uporabljajo v Braziliji) bi bila v slovenščini najustreznejša okrajšava braz. port., tako kot je na primer kor. nem. za ‘koroško nemško’, koč. nem. ‘kočev(ar)sko nemško’ ali štaj. nem. za ‘štajersko nemško’ v naših jezikoslovnih priročnikih. (Opisovanje in opazovanje jezikovnega stanja z drugačnega izhodišča lahko da okrajšavo port. braz. ‘portugalsko brazilsko’, torej za portugalščino kot enega od jezikov, ki se govorijo v Braziliji. To je primerljivo recimo z navedbami za (avstrijsko) Koroško, kjer lahko razlikujemo sln. kor. ‘slovensko koroško’ in nem. kor. ‘nemško koroško’, kar pa je v slovenski jezikoslovni literaturi redkejše.) Peter Weiss (april 2018)
• osebni svojilni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer: V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovem trajnostnem upravljanju. ali V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovemu trajnostnemu upravljanju. Odgovor: Samostalnik pristop in glagol pristopiti/pristopati predvidevata dajalniško vezavo s predlogom k. Dajalniška oblika pridevnika ali pridevniškega zaimka v moškem/srednjem spolu ednine ima končnico -emu, torej: ... in pristopa k njihovEMU trajnostnENU upravljanju. Končnica -em se uporablja le v mestniku ednine, npr. pogovori o njihovEM trajnostnEM upravljanju. Končnica samostalnika moškega/srednjega spola je v tem primeru tudi -u, zato se ta dva sklona pri pridevniških končnicah pogosto mešata (zlasti tako, da se v mestniku rabijo dajalniške končnice), kar pa seveda ni ustrezno. Domen Krvina (januar 2016)
• osebni zaimek
  4
  Topics
  4
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, v katero skupino besednih vrst spadajo spodnji združki besed? nanj (na njega), zanjo (za njo), ponj (po njega) ... Zanima me pa še, kako pogosta je raba tovrstnih združkov? Zgornji primeri se mi zdijo, da so v rabi kar pogosti in da se bolj poredko pišejo narazen. Ali pač? Kako pa je s spodnjimi, (po mojem mnenju bolj "specifičnimi") primeri? Ali se v rabi pogosteje pišejo skupaj ali narazen? čezenj (čez njega), obte (ob tebe), nadte (nad tebe), nadnjo (nad njo), obme (ob mene) ... Odgovor: V navedenih primerih gre za zveze (navadno enozložnih) predlogov s posebnimi oblikami tožilnika osebnih zaimkov, ki se imenujejo navezne oblike in se lahko uporabljajo le ob predlogih (enako kot naglasne oblike zaimkov: mene, tebe, njega itd.). Za prvo in drugo osebo ter za povratni zaimek je navezna oblika enaka naslonski obliki zaimka (me, te, se), a se od nje razlikuje po tem, da je naglašena: za mé, za té. V zvezi s predlogom, ki je sam po sebi nenaglašen, pa se lahko njen naglas prenese na predlog in v tem primeru se predlog in navezna oblika zaimka zapisujeta skupaj: záme, záte. Njej sem namenil pesem Komendska Be Be, ali kaj misliš na me? In moj prvi honorar je bil njen prvi poljub! Zlo me je veselilo, da ste se per ti perložnosti na me spovnili, zato ker mi to naznanja, de Vaša lubezen do mene, des sim glih že tok dolgo od Vas ločen, ni šé vgasnila. (Prešernovo pismo staršem) Predragi moji, res sem vesel ... ker mislite name. Morda se bo name spomnil kdo od prijateljev. Navezne oblike za tretjo osebo so -nj za moški in srednji spol v ednini, -njo/njó za ženski spol v ednini, -nju/njú (ki se v sodobnem jeziku zapisana samostojno praktično ne pojavlja) za vse tri spole v dvojini in -nje/njé za vse tri spole v množini. Kot pri prvoosebnem in drugoosebnem zaimku lahko večina oblik svoj naglas bodisi obdrži (za njó) ali odda predlogu (zánjo), le oblika za moški in srednji spol v ednini, ki je nezložna (-nj), mora svoj naglas nujno oddati predlogu (zánj). Pri tem se ob predlogih, ki se končajo na soglasnik, med predlog in navezno obliko zaimka -nj vrine polglasnik, ki ga zapisujemo z e (čézenj, prédenj, óbenj). Posebnost je še nezložni predlog v, pri katerem se pri vseh naveznih oblikah zaimkov v primeru, da se naglas prenese na predlog, med predlog in zaimek vrine samoglasnik a, ki prevzame naglas (váme, váte, vánjo) Ker je zapis skupaj pravopisna konvencija, se besedne vrste oblik ne spremenijo: predlog ostane predlog in zaimek zaimek. Korpus Gigafida 2.0 potrjuje, da je ob vseh navedenih predlogih, tako na, za in po kot čez, ob, nad, raba naveznih oblik bistveno pogostejša kot raba naslonskih oblik (na mene, po tebe), ki so vezane bolj na neformalne oblike besedila (več jih je v spletnih besedilih, ki so bližje govorjenemu jeziku). Primerov, ko navezna oblika ne odda naglasa predlogu in sta zapisana narazen (na me, po te), je malo in so večinoma omejeni na starinska besedila (ali citate iz takih besedil v sodobnih besedilih) in na pesmi. Alenka Jelovšek (januar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• oziralni zaimek
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet. Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere. O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru. Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival). Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.) in Imam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.) Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti? Odgovor: V odgovoru, ki ga navajate, je obširno opisano razmerje med ki in kateri v vlogi oziralnih pridevniških zaimkov -- torej ko uvajata t. i. stavčni prilastek. Odločanje med enim in drugim je precej enostavno: kateri se pojavlja le ob predlogih, v vseh drugih primerih pa uporabljamo ki. Npr. Ljudje, za katere si nemara že slišal proti Ljudje, ki jih nemara poznaš. Zaimek kateri ima sicer lahko še drugačno vlogo, in sicer izraža svojino, a ga v tem primeru s ki ne moremo zamenjati (oziroma le, če želimo slogovno zaznamovano poved). Npr. Ljudje, katerih obrazi so ti nemara znani proti Ljudje, ki so ti njih obrazi nemara znani. Slovnica navaja tudi, da kateri uporabimo, če bi raba ki povzročila dvoumnost (npr. Srečal je človeka, ki mu je posodil denar). Vendar pa v resnici iz sobesedila ali situacije navadno razberemo, na koga se zaimek nanaša. Vaše predvidevanje o povezanosti rabe ki in kateri z (ne)živostjo torej ne drži. Neustrezna raba -- zlasti zamenjevanje ki s kateri -- je po mojem opažanju bolj povezana s tem, da je ki zaimek, ki ga (v različnih glasovnih realizacijah) uporabljamo tudi v svojem vsakodnevnem govoru, zaimka kateri pa ne oziroma vsaj ne v tej vlogi (uporabljamo pa ga seveda kot vprašalni zaimek). In ker je ki (preveč) vezan na vsakodnevni govor, se marsikomu zdi, da je potemtakem kateri bolj "knjižni" ter ga zato uporablja na začetku vsakega stavčnega prilastka, ne glede na njegovo slovnično ustreznost. Tina Lengar Verovnik (september 2017)
• poljubnostni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Ali je raba zaimka v naslednji povedi ustrezna: Ali poznaš še kakšno humanitarno organizacijo? Ali bi morali uporabiti zaimek kateri, tj.: Ali poznaš še katero humanitarno organizacijo? Kateri zaimek pa bi morali uporabiti v naslednji povedi: Nekaj samostalnikov moškega spola ima v katerem sklonu/v kakšnem sklonu/v nekaterih sklonih posebno končnico. Odgovor: V povedi, ki ste jo zapisali, lahko uporabite obe danes soobstajajoči obliki poljubnostnega zaimka: kakšen ali kak (Ali poznaš še kakšno/kako humanitarno organizacijo?). Čeprav je še do pred kratkim veljalo, da je krajša oblika (kak) normativno sprejemljivejša za knjižni jezik, pa danes govorci slovenščine zaimek kak v poljubnostni rabi dojemamo kot bolj formalen, morda celo zastarel (Prav to dejstvo je izpostavil tudi P. Herrity v svoji slovnici Slovene, A comprehensive grammar, 2000.), zaimek kakšen kot nevtralen. Z drugo povedjo želite izraziti, da ima skupina samostalnikov v izbranih sklonih posebno končnico. Izražate nedoločnost in hkrati dajete vedeti, da veste, v koliko in katerih sklonih (v nekaterih sklonih). Toporišič v slovnici (2000: stra. 311, 312 pravi, da zaimek označuje določeno stvar (ali kaj drugega) tako, da je ne imenuje razpoznavno. Ustrezno je torej uporabiti nedoločni zaimek. Helena Dobrovoljc (marec 2015)
• povratni svojilni zaimek
  13
  Topics
  13
  Posts

  

  Vprašanje: Je besedica si v zvezi so si zavezali del glagola? Odgovor: Besedo si v glagolsko-zaimkovni zvezi zavezati si lahko razvezujemo (čeprav v tej poziciji razen poudarjalno ni tako izražena) kot nenavezno obliko povratnosvojilnega zamika sebi. Tako v (skladenjskem) pomenu ni razlike med npr. zavezati vezalke otroku [komu] – zavezati mu vezalke nasproti zavezati vezalke sebi --> (izraženo kot) zavezati si vezalke. Beseda je torej samostojni svojilni zaimek in ne glagolski morfem, kar je vidno tudi iz slovarske iztočnice npr. v SSKJ2 (oblike s si so uvrščene pod zglede rabe): zavezati. Drugače bi bilo npr. pri drzniti si, kjer si ne pomeni sebi in ga niti potencialno tako ne moremo izraziti (*drzniti sebi); podobno še izmisliti/izmišljati si, opomoči si/se, predstavljati si (ne *sebi; pri večpomenskosti ne v izhodiščnem pomenu, npr. predstavljati sebi ≠ predstavljati si). V teh primerih si predstavlja del glagolskega leksema. Domen Krvina (november 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• predlog
  21
  Topics
  21
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me pravilna raba predloga 'do' v primeru časovnega obdobja dveh mesecev. Predlog 'do' ob sebi zahteva rodilnik. V Gigafidi pa sem zasledila različne primere. Gre za napake ali za posebne primere/dopustno rabo? Npr. (iz Gigafide): ... tisti, ki so s sončenjem vzdrževali barvo en do dva meseca na leto, verjetnost za razvoj NHL-ja tri... ...o prekrških zoper javni red in mir: Z zaporom do dveh mesecev se kaznuje za prekršek: kdor se klati... ..., da je denarna kazen za nepravočasno oddano napoved (do dveh mesecev od poteka roka za oddajo) ...Po nekaterih ocenah se preiskovalni postopek lahko zavleče do dva meseca... ...stalnih strank, ki so pripravljene na izdelek čakati tudi do dva meseca in zanj odšteti precej denarja... ...Za statistične namene in obveščanje so roki določeni in trajajo do dva meseca po zaključku poslovnega leta, odvisno od tega... Konkretno pa me zanima stavek: Če v času jemanja zdravila in do 2 meseca po zaključku zdravljenja opazite neželeni učinek, obvestite svojega zdravnika. Osebno bi se mi zdelo bolj prav do dveh mesecev po zaključku. Odgovor: Samostalniki v predložnih zvezah s predlogom do nastopajo v rodilniku: čakal je do jutra. Vas pa zanima nasprotje, ki ga opažamo, ko uporabljamo predlog do v zvezi s števniki oz. količinskimi izrazi: zna šteti do deset in dela do dveh. Kot je evidentirano že v SSKJ, se predlog do uporablja z izrazi količine, ki jih pogosto (a ne vedno) ne sklanjamo, npr.: 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni  // z nesklonljivim izrazom količine za izražanje a) dosežene mere: našteti do deset b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč evrov / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi V vašem primeru je izraz količine mogoče sklanjati ali ne, kar opažate tudi sami: Če v času jemanja zdravila in do dva meseca / do dveh mesecev po zaključku zdravljenja opazite neželeni učinek, obvestite svojega zdravnika. Podobno dvojničnost kot SSKJ izkazuje tudi korpusno gradivo na povezavi: do + dva + mesec. Helena Dobrovoljc (julij 2019)
• pridevniška določnost in nedoločnost
  20
  Topics
  20
  Posts

  

  Vprašanje: Včasih sem v dilemi, kako je slovnično pravilno, predvsem glede rabe kakovostnih in vrstnih pridevnikov. Naj navedem nekaj primerov: riban sir ali ribani sir mlet črni poper ali mleti črni poper bel kuh ali beli kruh zorjen zrezek ali zorjeni zrezek modificiran škrob ali modificirani škrob krompirjev prigrizek slani mlad krompir ali mladi krompir Zanima me, ali je to enako, če je naslov izdelka npr. riban sir itd ali je to samo sestavina in je navedeno med sestavinami? Vrstni pridevnik je npr. pšenični, koruzni kruh, zrezek svinjski , goveji. Kaj sploh raba, npr.bel kruh? Odgovor: Osnovna delitev pridevnikov, ki so aktualni v vašem vprašanju, je delitev na vrstne ali lastnostne. Vrstnost pri moškem spolu izražamo s pridevniškim obrazilom -ni, s katerim tvorimo vrstne pridevnike, npr. zeleni čaj. (Vprašalnica, ki je značilna zanje, je Kateri?) Lastnostni pridevniki (po njih se vprašamo z vprašalnico Kakšen?) pa imajo obrazilo -en: zelen gozd. Vrstni pridevniki se pojavljajo v stalnih besednih zvezah, npr. mladi krompir, modificirani škrob, črni poper, zlasti terminoloških, in se nikoli ne stopnjujejo (stopnjujemo le lastnosti in s tem lastnostne pridevnike, npr. zelo mlad človek, nadvse prijazen učitelj). Vrstni pridevniki tudi redko nastopajo v povedni skladenjski poziciji, medtem ko za lastnostne velja, da je zanje značilna prav ta (Ta človek je prijazen). Vrstnost pri moškem spolu med drugim izražamo s pridevniškim obrazilom -ni. Skoraj vsi dvobesedni izrazi, ki jih navajate, so zveze vrstnih pridevnikov s samostalniki: ribani sir mleti črni poper zorjeni zrezek modificirani škrob Pri kruhu tudi sami opažamo v rabi, da je izrazne določnosti vedno manj, kar odsevajo tudi zapisi v SSKJ < https://fran.si/iskanje?View=1&Query=kruh> (i je zapisan v oklepaju) bel(i), črn(i) kruh Grahamov kruh koruzni, rženi kruh mlečni, oljnati kruh Osnovno pravilo pa ima tudi nekaj zastranitev, ki otežijo ločevanje, a je razlika vidna le pri pridevnikih v moškem spolu, torej tistih, ki opisujejo samostalnike moškega spola. Posebna skupina vrstnih pridevnikov so snovni pridevniki, ki jih tvorimo z obrazili -en, -ov , -ev, -in itd., a jih slovensko jezikoslovje načeloma uvršča med lastnostne. Ker se s teoretskimi razmisleki v tem odgovoru ne bomo ukvarjali, je za uporabnike bistvena informacija, da ti pridevniki nimajo določnih oblik, npr. samo krompirjev prigrizek, ilovnat zid in steklen kozarec. O tem smo v svetovalnici že pisali: Ali je Kozarec steklen ali stekleni? Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (september 2019)
• pridevniški zaimki
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kateri izraz je ustreznejši: do kakšne mere ali do katere mere. Odgovor: Ustrezno je oboje, saj je pridevnik, ki določa mero, lahko vrstni in se po njem vprašamo: do katere mere? (npr. do iste mere), ali kakovostni in se po njem vprašamo do kakšne mere (npr. do največje mere). Obstaja tudi možnost v kolikšni meri … Izbira je odvisna od konteksta. Helena Dobrovoljc (april 2018)
• prislov
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: V knjižnem jeziku je pravilna raba do tja, saj s prislovom tja odgovarjamo na vprašanje Kam?, s tam pa na vprašanje Kje?. Torej: Kje je škatla? – Tam je. Kam boš dal škatlo? – Tja. Je pa že v SSKJ zapisana tudi raba tam v pomenu 'tja', ki je označena kot narečna. Iz narečij nato prehaja tudi v zapisana besedila, saj jo v Gigafidi 2.0 v zvezi do tam najdemo 664-krat, kar pa je bistveno redkeje kot bolj knjižna zveza do tja s skoraj 4000 pojavitvami. Na pogostost rabe do tam verjetno vpliva tudi nasprotna zveza od tam (morda prek od tam do tam, kjer oblika od tam do tja v korpusu ni izpričana), ki pa odgovarja na vprašanje Od kod?. Odgovor: V knjižnem jeziku je pravilna raba do tja, saj s prislovom tja odgovarjamo na vprašanje Kam?, s tam pa na vprašanje Kje?. Torej: Kje je škatla? – Tam je. Kam boš dal škatlo? – Tja. Je pa že v SSKJ zapisana tudi raba tam v pomenu 'tja', ki je označena kot narečna. Iz narečij nato prehaja tudi v zapisana besedila, saj jo v Gigafidi 2.0 v zvezi do tam najdemo 664-krat, kar pa je bistveno redkeje kot bolj knjižna zveza do tja s skoraj 4000 pojavitvami. Na pogostost rabe do tam verjetno vpliva tudi nasprotna zveza od tam (morda prek od tam do tam, kjer oblika od tam do tja v korpusu ni izpričana), ki pa odgovarja na vprašanje Od kod?. Preberite tudi odgovor: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2497/zvezi-do-kam-in-do-kod. Alenka Jelovšek (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• samostalnik
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjamo samostalnik prapor? Odgovor: Samostalnik prápor se pregiba po prvi moški sklanjatvi (prápor, prápora, práporu, prápor, pri práporu, s práporom). V sodobni rabi se pojavlja tudi pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih (prápor, práporja, práporju, prápor, pri práporju, s práporjem), vendar še ni povsem uveljavljeno. Samostalniki, ki se jim v imenovalniku ednine osnova končuje na soglasnik r, pogosto omahujejo med dvema načinoma pregibanja, tj. pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih in pregibanje brez podaljševanja osnove. Dvojnični pregibnostni vzorec se je oblikoval zaradi razvoja praslovanskega mehkega r: v izglasju in pred soglasniki je prišlo do njegove otrditve, v položaju pred samoglasniki pa se je oblikoval v soglasniško zvezo rj. Ker sta sklanjatvena vzorca samostalnikov s praslovanskim trdim in mehkim izglasnim r v imenovalniku ednine sovpadla, je pri uvrščanju novih tvorjenk in prevzetih besed v sklanjatvene vzorce pogosto prihajalo do dvojničnosti. Posledično se veliko tovrstnih moškospolskih samostalnikov uvršča v oba sklanjatvena vzorca, pri nekaterih je vrsta pregibanja lahko tudi pomenskorazločevalna lastnost (npr. samostalnik okvir). V sodobni knjižni slovenščini je pri teh samostalnikih sicer vidna težnja po podaljševanju osnove s soglasnikom j, vendar se spremembe ne odvijajo pri vseh samostalnikih istočasno. Vedno je namreč treba preučiti vsak samostalnik posebej, saj na uvrstitev v sklanjatveni vzorec lahko vpliva več dejavnikov (npr. število zlogov, besedotvorna provenienca, izvor, pomen). Znotraj skupine samostalnikov prve moške sklanjatve, ki se tako kot samostalnik prapor končujejo na -or, obstaja tudi skupina samostalnikov, ki ne izkazuje dvojničnosti. V sodobni knjižni slovenščini je številčno močna zlasti skupina prevzetih samostalnikov, ki se končujejo na ‑ator, ‑tor ali ‑or in poznajo le pregibanje s podaljševanjem osnove (npr. atraktor, debator, donor, inkubator, moderator, stresor). Tanja Mirtič (marec 2016)
• sklanjanje
  47
  Topics
  47
  Posts

  

  Vprašanje: Robert Baden-Powell, ustanovitelj skavtov, je večkrat imenovan kar z vzdevkom Bi-Pi. Kako se ta pravilno zapiše in sklanja: Bi-Pija, Bi-Pi-ja ...? Kaj pa njegovo polno ime: Roberta Badna-Powella? Odgovor: Ustanovitelja skavtov z imenom Robert Baden-Powell pripadniki te organizacije oz. gibanja pogosteje kot s polnim imenom poimenujejo kar z vzdevkom, ki mu ga je nadela njegova soproga – B-P. V slovenščini se je namesto z vezajem povezanih začetnic priimkov (Baden-Powell) začela uporabljati kratica, ki sledi angleškemu izgovoru B-P [bí-pí], torej Bi-Pi. Ker nastopa ta nenavadna kratica v skladenjskem okolju v položajih, ki zahtevajo tudi pregibanje, zvezo tudi sklanjamo, a le v drugi sestavini, kar je podobno kot pri kratici (Wi-Fi), o kateri smo že pisali, torej duh Bi-Pi-ja. Bi-Pi Ker je kopičenje nečrkovnih pisnih znamenj pogosto nezaželeno, je tudi pregibanje te kratične zveze pogosto vprašljivo: inicialki, ki sta razširjeni z malo zapisanima i-jema, povežemo s prirednim vezajem, pri neimenovalniški rabi pa dodamo tej zvezi še sklonilo z vezajem, torej: Bi-Pi, rod. Bi-Pi-ja (v rabi sicer zasledimo tudi zapise duh Bi-Pija in tudi BiPi-ja). Primer: Ob italijanskem jezeru smo preživeli štiri dni, med drugim pa je do nas prišel tudi Bi-Pi-jev plamen. Ta plamen miru so 22. februarja letos prižgali na grobu ustanovitelja skavtstva Roberta Stephensona Smytha Baden-Powella. Simbolizira dejstvo, da je duh Bi-Pi-ja v gibanju še vedno prisoten. Baden-Powell O sklanjanju izhodiščnega, torej neokrajšanega priredno povezanega imena smo v svetovalnici že pisali v odgovoru O sklanjanju priredno povezanih imen. Tu smo tudi zapisali, da priporočamo pregibanje obeh sestavin, kar je nedvomno postalo praksa: življenje Roberta Badna-Powella. Ni odveč omeniti, da slovarski del Slovenskega pravopisa 2001 predvideva pri tujih priredno povezanih dvodelnih priimkih le pregibanje druge sestavine. Pravopis torej po zgledu Gay-Lussác, rod. Gay-Lussáca, priporoča tudi Baden-Powell, rod. Baden-Powella, … a je ta praksa v preteklih letih postala manj pogosta, pogosteje sklanjamo obe sestavini. Tu pa se zastavlja nova dilema, in sicer izpuščanje neobstojnega polglasnika pri neimenovalniških sklonih. Je pravi rodilnik res Badena-Powella ali pa Badna-Powlla ali Badna-Powella ali Baden-Powlla ...? Dilema ni osamljena, v podobnih primerih smo se že sklicevali na pojav, ki smo ga v svetovalnici že opisali, in sicer pri imenu Schengen – Schengena : šengen – šengena/šengna (povezava na odgovor). Kaj smo ugotovili? Pri nekaterih imenih se s pogosto rabo tujega imena nekdaj citatni izgovor podomači in tudi pri sklanjanju vse bolj uveljavljamo pravila, ki veljajo za podobno glaseča se neprevzeta imena: Powell – Powella ... a danes se ime že vse bolj izgovarja kot [pável], zato se pojavlja tudi pregibanje Powell – Powlla (v rodilniku torej bodisi Powella bodisi Powlla) enako Baden (rod. Badna/Badena) Primer: Skavti so pripravili tudi zelo zanimivo igro, ki se je navezovala na ustanovitelja skavtov Roberta Badna-Powlla, ki se je v Afriki bojeval proti divjim Burom. Trenutno je v rabi še pogostejša možnost Badena-Powella (v spomin Robertu Badenu-Powellu), vendar pa moramo taka imena opazovati tudi z vidika dinamičnosti jezikovnega sistema. Bodi pripravljen ali Bi-Pi Kot zanimivost omenimo še, da se v kratici Bi-Pi skriva še en pomen. Skavte po širnem svetu združuje prav poseben pozdrav, s katerim se spomnijo na skavtska načela in tudi svojega ustanovitelja. Skavt dvigne desno roko v višino oči in iztegne kazalec, sredinec in prstanec (kar simbolizira tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost), ob tem pa s kazalcem prekrije mezinec (kar simbolizira, da močnejši poskrbi za šibkejšega). Ob dvigu roke izreče skavtsko geslo »Bodi pripravljen!« (v angleščini be prepared) ali kar na kratko »Bi-Pi!«. Helena Dobrovoljc, Manca Černivec (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• sklanjanje imen mesecev
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjamo moško ime Bernie? Z Berniem ali z Berniejem? Odgovor: Če se ime končuje na pisni sklop ie (ali oe, ue ...), ki ga izgovorimo kot dvoglasnik ali en samoglasnik (Bernie [bêrni/bə̀rni]), nemi e ohranjamo, osnovo pa podaljšujemo z j: Bernie, rod. Bernieja, or. z Berniejem ... Svojilni pridevnik je Berniejev. Tako še Charlie, Jamie, Eddie ... Osnovo tako pri oblikoslovnem pregibanju kot pri tvorbi pridevnika podaljšujejo z j vsa imena, ki se v govoru končujejo na i oz. í, npr.: Codelli [kodéli], rod. ed. Codellija [kodélija], svoj. prid. Codellijev [kodélijev-] Blanqui [blankí], rod. ed. Blanquija [blankíja], svoj. prid. Blanquijev [blankíjev-] Helena Dobrovoljc (april 2019)
• sklanjanje lastnih imen
  187
  Topics
  186
  Posts

  

  Vprašanje: Kako sklanjam lastno ime »Osho«? Odgovor: Indijska imena in poimenovanja domačimo (o tem smo že pisali tukaj). Poimenovanje osho oziroma (pravilneje podomačeno) ošo je v osnovi naziv za visokega budističnega duhovnika, hkrati pa tudi psevdonim indijskega misleca, pisca in govornika Bagvana Šrija Rajniša (tudi o prehajanju nazivov med osebna lastna imena lahko več preberemo na zgornji povezavi). Po pravilih bi njegov psevdonim torej morali zapisovati Ošo, a se je v založništvu in literaturi precej bolj uveljavil nepodomačeni zapis Osho (podobno pri imenu Andreï Makine). Nepodomačeni zapis je deloma morda mogoče utemeljiti z dejstvom, da je Rajniš ta psevdonim uporabljal predvsem v času svojega delovanja v Severni Ameriki. Osebno lastno ime Osho izgovorimo [óšo]. Sklanjamo ga kot podobna slovenska lastna imena (Mišo, Sašo – pazimo na preglas), tj. Osho Osha Oshu Osha pri Oshu z Oshem. Iz njega tvorimo svojilni pridevnik Oshev. Urška Vranjek Ošlak (februar 2020)
• sklanjanje večbesednih poimenovanj
  23
  Topics
  23
  Posts

  

  Vprašanje: Besedno zvezo javno dobro pregibnik Besana sklanja javnega dobrega, javnemu dobremu ..., v vaši svetovalnici pa ste svetovali drugače (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/742/kako-sklanjamo-zvezo-skupno-dobro). Česa naj se torej držimo? Odgovor: Kot smo zapisali v že objavljenem odgovoru, je to, ali besedo dobro v zvezi javno dobro razumemo in uporabimo kot samostalnik ali kot pridevnik, odvisno od tega, za kakšno besedilo gre. (1) V pravnih in strokovnih besedilih, kjer je zveza uporabljena terminološko (in je tudi del pravne terminologije), je beseda dobro še vedno samostalnik in je zato sklanjana po samostalniški sklanjatvi: javno dobro, rod. javnega dobra. Glede javnega dobra Ustava v prvem odstavku 70. člena zgolj omogoča, da se na javnem dobru pridobi posebno pravico uporabe pod pogoji, ki jih mora določiti zakon. (iz doktorske disertacije) (2) V nestrokovnih in publicističnih besedilih, kjer je zveza uporabljena v neterminološkem smislu (je torej determinologizirana), pa prevladuje raba besede dobro kot (posamostaljenega) pridevnika, torej javno dobro, rod. javnega dobrega. V teh besedilih deluje sklanjanje besede dobro kot samostalnika (torej javno dobro javnega dobra) zastarelo. Ali mora občina kot lastnik javnega dobrega na zahtevo soseda mejaša, lastnika gozdnega zemljišča, na svoje stroške po podatkih iz katastra vzpostaviti stanje javnega dobrega v naravi in postaviti mejnike, ki jih ni in niso nikoli bili postavljeni, sprašuje O. Ž. iz Bele Krajine. (iz časopisa) Odločiti se je torej treba sproti in pri posameznem primeru. Razlog za to, da navaja Besana le pridevniško sklanjanje te zveze, je morda ta, da je Besana orodje za splošno rabo, ki se ne ukvarja s posameznimi in redkimi (zlasti pa ne za splošni jezik zastarelimi) jezikovnimi prvinami. Urška Vranjek Ošlak (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• skloni
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: Velikokrat zasledim rabo besednih povezav naslednji, prejšnji, prvi z besedami dan, jutro, večer v rodilniku, npr. Naslednjega dne smo šli na daljše potovanje. Menim, da je pravilno: Naslednji dan smo šli na daljše potovanje. Ali se motim? Odgovor: Kadar se v jedru samostalniške zveze nahajajo samostalniki, ki izražajo časovnost oziroma zaznamujejo del dneva, tedna, leta …, je pomenska stavčna vloga te zveze najpogosteje izražanje časovnosti in stavčnočlensko govorimo o prislovnem določilu časa, ki stoji v rodilniku. Rabo z rodilnikom utemeljuje tudi Toporišič v Slovenski slovnici (2000, str. 269) z zgledom: Lepega dne ga bo zmanjkalo. Primer, ki ga navajate (Naslednjega dne smo šli na daljše potovanje), je slovnično torej ustrezen. Res pa je, da se rodilniška raba izgublja. Vse več zasledimo namreč zgledov, ki utrjujejo rabo tožilnika (Naslednji dan je riba spet plavala v bazenu) ob rodilniku, ki ga predvideva tradicionalna slovnica (Naslednjega dne je riba spet plavala v bazenu). O tem, v katerih primerih se rodilnik v sodobni jezikovni praksi ohranja v paru s tožilnikom (Šele naslednji dan smo morali oddati vzorec mleka – Šele naslednjega dne smo morali oddati vzorec mleka), kje pa se izgublja in ga tudi ne uporabljamo (npr. Naslednji ponedeljek bodo lastniki na skupščini Dela glasovali le o …), žal ni narejenih raziskav. Vsekakor pa tožilniških zgledov ne smemo mešati s tistimi, v katerih so samostalniške zveze tega tipa v stavčnočlenski vlogi osebka (Naslednji večer je bil najlepši v letu). Helena Dobrovoljc (oktober 2018)
• stopnjevanje pridevnikov
  8
  Topics
  8
  Posts

  

  Vprašanje: Kako se stopnjuje naravno, ko gre za vzklik: »Kaj bolj naravnega (kot to)!« ALI »Kaj naravnejšega!« Odgovor: Na vprašanja o stopnjevanju pridevnikov smo v svetovalnici že večkrat odgovarjali; za vaše vprašanje najpovednejši je verjetno odgovor, ki se tiče sprememb pri stopnjevanju pridevnikov. Čeprav je v SP 2001 pri pridevniku naraven navedeno, da se stopnjuje z obrazili (tj. naravnejši, najnaravnejši), raba v korpusu Gigafida namreč kaže, da je v sodobnih pisnih besedilih pogostejše opisno stopnjevanje (tj. bolj naraven, najbolj naraven). Del razlogov za to morda tiči v dejstvu, da se pridevnik pogosto pojavlja v zvezah. Največ jih je sicer z vrstnim pridevnikom naravni (naravno okolje, naravna nesreča, naravni vir), ki se ne stopnjuje. Pri najpogostejših zvezah, v katerih lahko nastopa (in se stopnjuje) tudi lastnostni pridevnik naraven (to so naravna barva, naravni videz in naravna hrana), pa se pri stopnjevanju pogosteje pojavlja opisni način, pri katerem se bolj ko ne ustaljeni zvezi (kolokaciji) dodaja le prislov bolj ali najbolj, sama zveza pa tako ostaja nespremenjena. Tudi pri iskanju zveze "kaj naravnejšega" oziroma "kaj bolj naravnega" je slednja pogostejša, vendar je vseh primerov v korpusu premalo, da bi lahko sklepali o relevantnosti tega rezultata; poleg tega pomensko niso enaki. Razmisliti pa velja še o dodatnem vidiku odločanja med enim ali drugim načinom stopnjevanja: kot je navedeno v odgovoru o podobni dilemi, lahko pri pridevnikih, ki jih je sicer mogoče stopnjevati z obrazili, opisno stopnjevanje uporabimo, če želimo kaj posebej poudariti, npr. to je najbolj pohleven človek (namesto najpohlevnejši). Tina Lengar Verovnik (december 2o17)
• svojilni zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku? Imam prav? Odgovor: Imate prav. Če je lastnik izražen v osebi povedka, uporabljamo povratni svojilni zaimek svoj. Raba osebnih svojilnih zaimkov moj, tvoj itd. v takih položajih se pri nas uveljavlja v slogovno slabih besedilih pod tujim vplivom, nekdaj nemškim, danes predvsem angleškim. Marko Snoj (julij 2013)
• števniki
  18
  Topics
  18
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, ali je prav pri 4-ih ljudeh ali pri 4 ljudeh. Odgovor: Kadar števila zapisujemo s številkami, končnic ne zapisujemo, temveč bralcu prepustimo, da iz (skladenjskega) sobesedila razbere, za katero obliko gre. V vašem primeru bi torej zapisali pri 4 ljudeh, prebrali pa pri štirih ljudeh. Za to obstaja nekaj razlogov. Čeprav je pri večini oblik nedvoumno, kaj je končnica, pa ni pri vseh. Kako na primer s številko in končnico zapisati pri dveh ali treh ljudeh? Ker se osnovni obliki končujeta na -e (dve) oziroma -i (tri), se pisec znajde pred dilemo, ali "dveh" zapisati kot 2-h ali 2-eh, in kako zagotoviti, da kakšen neuk bralec 3-eh ne bo prebral kot trieh (kar je sicer resda malo verjetno, a kaže na nesistematičnost takih zapisov). Pri nekaterih številih imamo na voljo dva načina branja, saj lahko višje okrogle števnike tipa sto, petsto, tisoč ipd. sklanjamo bodisi po ničtem vzorcu ali z glasovnimi končnicami. Poved S 500 evri v žepu se je odpravil v svet lahko preberemo kot s petsto ali s petstotimi evri. Če bi v takem primeru napisali končnico (s 500-timi), bi bralcu že narekovali način branja. Nekatera besedila so polna številčnih podatkov, v teh se pisci zaradi večje preglednosti odločajo za zapis s številkami, tudi ko gre za nižje števnike. Dosledno zapisovanje končnic bi to preglednost spet zmanjšalo, zato na primer v publicističnih in strokovnih besedilih na zapisovanje končnic ne boste naleteli. Vedno bolj pa se zapis s končnico ustaljuje kot ena od možnih različic zapisa desetletja v stoletju, kar smo nakazali že v tem odgovoru. Namesto v devetdesetih letih 20. stoletja lahko napišemo tudi v 90. letih ali pa v 90-ih letih. Tina Lengar Verovnik (januar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• velelniška oblika
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Prosim za pojasnilo glede velelnikov glagolov izvedeti in izvesti. Odgovor: Oblike zelo podobnih glagolskih oblik so zapisane v dveh velikih slovenskih slovarjih, in sicer v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz let 1970--1991 in v Slovenskem pravopisu iz leta 2001 ali v kakem novejšemu ponatisu. Ker so zapisi zelo podobnih oblik kdaj okrajšani do roba berljivosti in razumljivosti, je oboje dobro vsaj delno obnoviti, takole: izvédeti, oblika za 1. osebo ednine izvém, velelnik za 2. osebo ednine izvédi (in tako še poizvédi, npr. pojdi in poizvédi), za 2. osebo množine izvédite (in tako še poizvédite, npr. poizvédite še več), problematičen pa je še deležnik na -l, sploh za ženski spol in množino: izvédel je novico; izvédela je, kaj se je zgodilo; izvédeli so resnico izvêsti, oblika za 1. osebo ednine izvêdem, velelnik za 2. osebo ednine izvêdi, za 2. osebo množine izvedíte (in izvêdite, kar pa je pogovorni, neknjižni naglas), deležnik na -l: izvêdel je skladbo; izvêdla je poskus; izvêdli so turo izvésti, oblika za 1. osebo ednine izvézem, pa tudi izvêsti, oblika za 1. osebo ednine izvêzem, velelnik za 2. osebo ednine izvézi, za 2. osebo množine izvézite, in za 2. osebo ednine tudi izvêzi, za 2. osebo množine tudi izvezíte, deležnik na -l: izvézel je vzorec, izvézla je blazino, izvézli so prt ter za ženski spol ednine tudi izvêzla je in za moški spol množine tudi izvêzli so Na kratko oblike za 2. osebo ednine, za 2. osebo dvojine in za 2. osebo množine: izvédeti: izvédi, izvédita, izvédite (rezultate, novico) izvêsti: izvêdi, izvedíta, izvedíte (anketo, turo) izvésti: izvézi, izvézita, izvézite, pa tudi izvêsti: izvêzi, izvezíta, izvezíte (obleko, prt) Peter Weiss (junij 2018)
• veznik
  17
  Topics
  17
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, ali bi pred veznikom in v spodnjem primeru morali pisati vejico in zakaj da oz. ne. Z glasbo si boste lahko ustvarili predvidljivo zvočno kuliso, ki bo prekrila druge, morda bolj vabljive ali vznemirljive zvoke iz okolja in tako pomagala k večji osredotočenosti na vašo trenutno nalogo. Odgovor: Vejica bi bila odveč, in to v dveh primerih napačnega razumevanja stavčne strukture. (1) Zveza druge, morda bolj vabljive ali vznemirljive zvoke na koncu ne zahteva vejice. Ta bi morala biti zapisana, če bi zvezo preuredili v druge zvoke, morda bolj vabljive ali vznemirljive. V tem primeru bi pojasnilo zveze druge zvoke (tule je podčrtano) stalo za samostalnikom in med dvema parnima vejicama. Prva vejica, ki je zdaj zapisana za besedo druge zaradi sledečega členka morda, ne pomeni začetka pojasnila besede druge, saj se ta veže s samostalnikom zvoke. (2) Vejica pred in bi bila odveč tudi zato, ker je očitno, da samostalniku kuliso sledita dva stavka, ki se začneta z veznikom ki. Ta je v prvem stavku ekspliciten, v drugem pa tule izpuščen (lahko bi bil zapisan): ... kuliso, ki bo prekrila druge, morda bolj vabljive ali vznemirljive zvoke iz okolja in [izpuščeno: ki bo] tako pomagala k večji osredotočenosti ... Peter Weiss (februar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• števnost
  7
  Topics
  7
  Posts

  

  Vprašanje: Poznamo množinske neštevne samostalniki (npr. možgani) in neštevne edninske samostalnike (npr. zrak). Ali obstajajo mogoče tudi neštevni dvojinski samostalniki? Odgovor: Tak primer je ime ozvezdja Dvojčka, ki nastopa v dvojini, ne pa tudi v ednini ali množini: Merkur vlada Devici in Dvojčkoma. Posamezna od teh dveh zvezd, če hočemo biti natančnejši, astronomski, se imenuje ali Kastor ali Poluks. Enake slovnične lastnosti ima ime ozvezdja Ribi, ki se prav tako uporablja le dvojinsko: Polarnost med Devico in Ribama. (Ti dve zemljepisni imeni sta kot dvojinski zapisani v slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2000.) Nekatere sklonske dvojinske oblike teh dveh imen so enake množinskim le na videz in niso množinske: v znamenju Dvojčkov, Venera bo v Dvojčkih, v ozvezdju Rib ... V nasprotju z nedvomno dvojinskim (ali samodvojinskim) samostalnikom Dvojčka za ime ozvezdja lahko samostalnik dvojček nastopa v ednini (moj brat dvojček Gal), množini (rodili so se jima trije dvojčki) ali dvojini (Najljubši so mi trenutki, ki jih preživim v naravi s svojima otrokoma, dvojčkoma Taro in Timom) in ni v slovničnem pogledu (enako kot samostalnik riba) glede števnosti nič posebnega. Samostalnik starši v primerjavi z obema zemljepisnima imenoma največkrat nastopa množinsko, pa tudi v ednini in dvojini. Peter Weiss (oktober 2018)
• dvojina
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Na šoli smo začeli z oblikovanjem plakata z naborom vaj, ki namenjene sprostitvi itd. Tu smo trčili ob naslednjo dilemo, in sicer: ali naj navedemo na primer: dvignite roke nad glavo, ali dvignite roki nad glavo. Enako je z ostalimi deli telesa: kolena – koleni, noge – nogi. Odgovor: Jože Toporišič v Slovenski slovnici piše, da je množina slovnično nezaznamovana glede na dvojino. To utemeljuje z navajanjem samostalnikov, ki se – čeprav gre za tipične pare – namesto v dvojinski obliki z enakim pomenom uporabljajo v množinski obliki, npr.: levi in desni istofunkcijski deli telesa (roke, noge, ušesa, oči, kolena, peruti …); dela oblačila (rokavi, hlačnice, nogavice, rokavice, čevlji …); biološki ali funkcijski pari (starši, dvojčki …); nekateri drugi parni samostalniki (uhani, drsalke …). Kadar želimo poudariti ali izpostaviti parnost, seveda uporabimo dvojino, npr. Čevlja ležita vsak v svojem kotu. Vendar v vašem primeru potrebe po tem ni, zato vam svetujemo rabo množinske oblike, tj. Dvignite roke nad glavo. Tina Lengar Verovnik (julij 2016)
• rodilnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• tožilnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• imenovalnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• število
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• glagolski vid
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• dovršni
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• nedovršni
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• mestnik
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj je pri samostalnikih prve moške sklanjatve v mestniku pravilna oblika npr. pri dveh rakih in ne pri dvema rakoma. Odgovor: Predlog pri se veže z mestnikom, ne z dajalnikom (ali v zvezi iz vprašanja tudi ne z orodnikom, ki je enak dajalniku). Dajalnik bi bil Večerjo damo dvema rakoma (vprašamo se s komu/čemu damo, smo dali -- zato se sklon imenuje dajalnik). Mestnik: Ribi sta se na mizi znašli pri (= ob) dveh rakih (vprašamo se pri kom/čem -- poimenovanje sklona mestnik izhaja iz navedbe mesta, položaja, ki ga opisujemo s tem sklonom). Orodnik: Pripeljal se je z dvema kolesoma (vprašamo se s kom/čim -- poimenovanje sklona orodnik je mnemotehnično pomagalo, saj s prav tem sklonom velikokrat povezujemo orodja, kot so npr. sekira, plug ali lopata). Zveza pri dvema rakoma slovnično ni pravilna, pri dveh rakih pa je: predlog pri zahteva ob sebi mestniški sklon, dvema rakoma pa je orodniška in hkrati tudi dajalniška zveza. In zakaj se je zveza pri dvema rakoma znašla v vprašanju kot domnevno boljša izbira? Ker se pišočim zazdi, da so z izraženo zvezo pri dveh rakih podlegli pogovorni ali narečni množinski obliki (kot recimo v zvezi dve krave, ki zagotovo ni knjižna), saj ne izkazuje dovolj dvojinskosti. V narečjih prihaja do sovpada sklonskih oblik (dajalnika in mestnika, dajalnika in orodnika, lahko vseh treh v eno samo). Ko taki narečno govoreči preidejo na pisanje v knjižnem jeziku, izberejo katerega od utečenih postopkov, s katerim se izkazujejo v knjižnem jeziku. Zato v primeru, kakršen je v vprašanju, uporabijo najbližjo predložno obliko, ki ima glede na množino jasno izraženo dvojino, torej orodniško. Premalo nam je v zavesti, da se mestniške samostalniške in glede nanje tudi pridevniške oblike v dvojini in množini ne razlikujejo: številsko sovpadeta množina in dvojina v zvezi pri (nizkih) blokih, razlikovanje se vzpostavi šele z dodanimi števniki ipd.: pri dveh ali treh (nizkih) blokih, ob (dveh, treh) zelenih hišah. Prav tako ni razlikovanja rodilniških samostalniških oblik in potem pridevniških oblik: od (dveh, treh) velikih mest, do (dveh, treh) mrzlih planetov itd. -- ob odsotnosti določujočih podatkov lahko vemo le, da zvezi pri nizkih blokih ali pri mrzlih planetih nista edninski. Videti je, da knjižno pišoči poskušajo uiti domnevni pogovornosti, ki namesto dvojine uporablja množino. Ker pa so dvojinske oblike nasploh veliko redkejše od edninskih in množinskih, pišoči nimajo dovolj gotovosti, da bi dvojinske oblike, ki jih želijo izraziti, oprli na izkušnje in na dovolj pogosto rabo. Znajdejo se med željo, da bi bili z natančno izraženo dvojinsko obliko določni, na eni, in strah, da bodo uporabili neustrezno množinsko obliko, na drugi strani. Zato se jim zapišejo fantomske zveze, kakršna je ta, ki je dovolj robna, da je uredništvo ni zaznalo in tudi ne popravilo -- z implicitno informacijo o dvojini v neknjižni skladenjski strukturi (Savinjske novice 2015, 20. 2., str. 31): Filip, Žiga Ob vajinima rojstnima dnevoma vama želimo vse najboljše! Dedi, babi in stric Moralo bi biti: Ob vajinih rojstnih dnevih itd.: ker sta slavljenca dva, lahko upravičeno domnevamo, da sta dva tudi rojstna dneva. Pri dvojčkih itd. pa bi najbrž lahko uporabili samostalniško zvezo v ednini: Ob vajinem rojstnem dnevu vama ... Peter Weiss (december 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• lastnostni pridevnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• lastnostni ali vrstni pridevnik
  2
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• določna in nedoločna oblika pridevnika
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• navezna oblika zaimka
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• sklanjanje večbesednih lastnih imen
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Med lektoriranjem sem naletel na težavo, kako sklanjati imena španskih romarskih poti v Santiago de Compostela. Zanima me, ali se Camino Ignaciano, Camino Frances, Camino Vasco ... sklanjajo v obeh sestavinah ali obravnavamo Ignaciano, Frances, Vasco ... kot nesklonljivi prilastek. Torej: Camino Ignaciano se v Baskiji v majhnem delu prekrije s Caminom Vascom. ali Camino Ignaciano se v Baskiji v majhnem delu prekrije s Caminom Vasco. Odgovor: Mogoče bo koristno tole: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/3143/kako-pisati-ime-romarske-poti-camino-pot-svetega-jakoba-kamino-camino Pri priporočljivem poslovenjenju imena španske romarske poti in njenih posameznih delov ne bo težav, le osebno ime bo dobro spremeniti v pridevnik in ga prestaviti na levo, pred samostalnik pot, kamor gre tudi prvotni španski pridevnik: Ignacijeva pot, Vascova pot, Francoska pot, kot pri Jakobova pot ipd. Pri ohranitvi španske zveze tipa Camino Vasco, ki je v slovenskem sobesedilu veliko manj gibka in zato manj primerna, pa je priporočljivo, da se drugi del, kadar je osebno ime, ne pregiba (s Caminom Vasco namesto s Caminom Vascom), v kakih primerih pa se niti ne more, ker je, kot že rečeno, pridevnik (s Caminom Francés). Peter Weiss (februar 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• členkovna zveza
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• členki
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• členek
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• deležnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• ogovorni zaimki
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• stopnjevanje prislovov
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• povratno osebni zaimek
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• vrstni pridevnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• glagoli s se ali si
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• samostalniki na -ost
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• pojmovna imena
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• zaimek
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me raba dublete mestnika zaimka midva. Pri naju/pri nama, o naju/o nama. Na spletnih straneh prevladuje označevanje zavihka o nama, sama se nekako nagibam k rabi pri naju, jezikovni priročniki pa navajajo obe obliki, ne najdem pa smernic za rabo ene ali druge. Odgovor: Dvojničnost oblik za mestnik dvojine v sodobnih jezikovnih priročnikih izhaja iz zgodovinskega razvoja slovenskega knjižnega jezika. Kot izhodiščne slovenske oblike se domnevajo naju, vaju, njiju po praslovanskih *naju, *vaju, *jeju, ki so prvič izpričane pri Trubarju v 16. stoletju. Že v tem obdobju pa so se v mestniku začele pojavljati tudi dajalniške oblike nama, vama, njima (verjetno pod vplivom ednine osebnih zaimkov, kjer sta dajalniška in mestniška oblika enaki: meni, pri meni). Že v Dalmatinovi Bibliji (1584) najdemo samo oblike nama, vama, njima in pod njenim vplivom so bile te oblike sprejete kot edine knjižne v slovenskem jeziku in tudi v slovnicah vse do druge polovice 19. stoletja, ko so pod vplivom stare cerkvene slovanščine v knjižni jezik spet uvedli stare mestniške oblike naju, vaju, njiju, a zaradi splošne uveljavljenosti oblik nama, vama, njima le kot dvojnico. Kot dvojnične se te oblike navajajo tudi v slovnicah 20. stoletja. Ker gre torej za pravo dvojničnost, kar pomeni, da si obe obliki med sabo nista razdelili vlog, je izbira med njima prepuščena piscem, pomembna je le dosledna raba izbrane oblike ob vseh predlogih, ki se vežejo z mestnikom. Alenka Jelovšek (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• daljšanje osnove
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• ASP
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• spol
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Že kar dolgo sem v precepu, zato se obračam na vas. Ali je prav peleta (ž) ali pelet (m)? Kar nekaj kredibilnih virov na spletnem omrežju navaja, da se mora uporabljati žensko obliko – peleta (ž, ed.) (https://fran.si/131/snb-slovar-novejsega-besedja/3622567/peleta?View=1&Query=peleta&View=1&Query=peleta), na drugi strani jih ni malo, ki besedo postavljajo v moško obliko – pelet (m, ed.) (http://bos.zrc-sazu.si/cgi_new/neva.exe?name=ssbsj&expression=peleti). Katera raba je pravilna? Odgovor: Slovar novejšega besedja (2013) in za njim druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2014) navajata dvojnici pelet in peleta kot povsem enakovredni. Novejša slovenska enciklopedična dela (Wikipedija, Slovenski veliki leksikon MK, Veliki splošni leksikon DZS) obravnavajo le samostalnik pelet (torej v moškem spolu), v rabi pa se (predvsem v pogovornem jeziku) pojavlja tudi peleta (ženskega spola). Do dvojnosti, to je do nihanja med moškim in ženskim spolom, prihaja v različnih razmerjih še pri drugih samostalnikih, ki se (začuda pretežno) končujejo na -t oz. -ta: cigaret – cigareta copata – copat polpet – polpeta tablet – tableta tapet – tapeta Razlikovanje med spoloma namreč odpove v precej pogostem tožilniku množine, v katerem dve spolski obliki sovpadeta: iz zvez kupi/pojdi po cigarete, copate, tablete, polpete, pelete ... ne moremo več natančno razbrati spola ali imenovalnika ednine. Kako se torej odločiti, saj se odločitev za spol v omenjeni skupini razlikuje od samostalnika do samostalnika? pelet S primerjavo rodilnika množine (peletov, m : pelet, ž = 479 : 229) v obeh spolih v Gigafidi 2.0 ugotovimo, da je kljub prekrivnosti imenovalnika ednine moškega spola in rodilnika množine/dvojine ženskega spola moški spol zelo v prednosti, peleta pa je redkeje rabljena. copat Pri copatih (copatov, m : copat, ž = 255 : 2419) je edninska oblika zelo pogosta in zato ne moremo opraviti ustrezne korpusne primerjave, sta pa v knjižnem jeziku sprejemljiva oba spola, le da ima ženskospolska oblika copata tudi frazeološko vlogo; v zvezah, ko pomeni ženi podložnega moškega, se namreč kot dodatno maščevanje moškemu uporablja v ženskem spolu: v službi so se ga bali, doma pa je bil copata (SSKJ). cigareta, tableta Pri cigareti in tableti je raba naklonjena ženskemu spolu. polpet Med 160 pojavitvami oblike polpet v GF 2.0 je več edninskih kot množinskih, torej se nagibamo k moškemu spolu, nič pa ni narobe z rabo ženskega. tapet – tapeta Pri tapet ‘(zeleno) pregrinjalo za sejno mizo; (namizni) prt’ in tapeta ‘prevleka za stene, pohištvo’ (oboje Verbinc, Slovar tujk) je zaradi podobnosti prišlo do zamenjave in zmede, ki se kaže v frazemih biti, znajti se na tapeti v pomenu ‘biti obravnavan’. Za pogajalce ob pogajalski mizi so kočljivi problemi na (nekdanjem) tapetu, ker pa se ta beseda in zveza v slovenščini ne uporabljata več, namesto njiju v frazemih nastopata bližnji tapeta in na tapeti: te frazeme zaradi podobnosti vsi razumemo in jih celo uporabljamo, s podrobnostmi ob njih, kakršna je navedena, pa se ne ukvarjamo. Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (marec 2020)
• srednji spol
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanimive se mi zdijo pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola, ki v pomanjševalni obliki postanejo samostalniki moškega spola. Primeri: jabolček (jabolko) jajček (jajce) drevešček (drevo) Kako in zakaj je prišlo do tega zanimivega pojava? Odgovor: Manjšalnice navadno tvorimo s pripono, ki ustreza spolu podstavnega samostalnika, torej manjšalnice samostalnikov moškega spola s priponami: -ej (ded – dedej), -ək (bob – bobek), -əc (brat – bratec), -ič (tat – tatič) (o teh več pri Bajcu v Besedotvorju slovenskega jezika I, Izpeljava samostalnikov, 1950, str. 127) -ic (mož – možic), -ček (prijatelj – prijateljček), -iček (gozd – gozdiček), -ko (sin – sinko) (gl. Toporišič, Slovenska slovnica, 2000, 185–186). Manjšalnice samostalnikov ženskega spola tvorimo s priponami: -ika (muca – mucika), -ka (nit – nitka), -ica (koza – kozica), -ca (klop – klopca) (Bajec 1950, 127) -ič-ica (sestra – sestričica) (Toporišič 2000, 186). Manjšalnice samostalnikov srednjega spola tvorimo s priponami: -ce (bedro – bedrce), -ece (mesto – mestece) in -ko (jabolko – jabolčko) (Toporišič 2000, 185–186). Včasih pa manjšalnica slovnični spol lahko tudi spremeni, tako da iz podstavne besede moškega ali ženskega spola nastane samostalnik srednjega spola, zlasti ko se, npr. v priponi -če, manjšalnosti pridruži še ljubkovalni ali slabšalni pomen (otrok – otroče (Bajec 1950, 127), cigan – ciganče, krava – kravče (Toporišič 2000, 186)). Narečno gradivo kaže, da samostalniki srednjega spola kot manjšalnice pogosto spremenijo slovnični spol v moškega. To se zgodi zlasti v tistih narečjih, ki poznajo t. i. maskulinizacijo nevter – pojav, ko se tudi netvorjeni samostalniki srednjega spola v ednini obnašajo, kot da bi bili moškega spola, in imajo zato ob sebi levi pridevniški prilastek moškega spola, npr. gorenjsko: tópu sónce, drôbən jájc, lép jábuk, visôk drevó (podobno tudi v dolenjščini in rovtarskih narečjih) namesto knjižno slovensko toplo sonce, drobno jajce, lepo jabolko, visoko drevo. V teh narečjih samostalniki (knjižnega) srednjega spola zato tudi manjšalnice tvorijo s priponami moškega spola, torej: sónčək, jájčək, jábučək, drevéščək za knjižno sonček, jajček, jabolček, drevešček namesto sončece, jajčece, jobolčko, drevesce, ki so pogostejše oblike tvorjenk v narečjih, ki omenjenega pojava ne poznajo, npr. v briškem narečju primorske narečne skupine (primorsko tudi jajčko). Tako je tudi dekle postalo deklič – ob prav tako živem dekletcu. Knjižni jezik Ker se tvorjenke iz samostalnikov srednjega spola izpeljujejo s priponami moškega spola predvsem v zemljepisno osrednjih narečjih (na nekdanjem Kranjskem), npr. gorenjskem, rovtarskem, dolenjskem (OLA 2007, 112–113), ki imajo/so imela tudi najmočnejši vpliv na razvoj knjižnega jezika, je ta kot enakovredne tvorjenke v svoj sistem sprejel tudi take, ki kot izpeljanke spremenijo svoj slovnični spol. Niso pa se kot knjižne uveljavile izpeljanke, ki se iz besedotvornih podstav srednjega spola tvorijo s pripono ženskega spola, npr. štajersko jájčika/jájčka (tu se tudi netvorjeni samostalniki srednjega spola v ednini obnašajo, kot da bi bili ženskega spola in imajo zato ob sebi levi pridevniški prilastek ženskega spola, npr. lépa jájca, debéla jábka za knjižno lepo jajce, debelo jabolko). Pripone moškega spola (npr. -ek) ali srednjega spola (npr. -(e)ce) je torej v teh primerih mogoče uporabljati sinonimno, pri čemer pa je izbira odvisna tudi od narečne osnove govorca/pisca. Ob tem pa je treba upoštevati še, da se sinonimne različice lahko delno pomensko osamosvojijo, kar v nekaterih primerih izpostavlja tudi SSKJ, npr.: jajčece 1. ʻspolna celica, iz katere se razvije nov organizem’, 2. ʻmanjšalnica od jajce’ NASPROTI jajček ʻmanjšalnica od jajce’ jabolček ʻmanjšalnica od jabolko’ NASPROTI nar. jabolčica in ekspr. jabolčko drevesce : (knj.) pog. drevešček (saditi dreveščke) NASPROTI drevešček ʻmajhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike’. Opomba: Pri odgovoru je bilo uporabljeno tudi Gradivo za Slovenski lingvistični atlas (SLA), V813 in V814. Arhiv Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. Navedek iz OLA: A. Kovalska, B. Falinska, Карта №40 Sl 1145 dem (j)aje, Slovanski lingvistični atlas (OLA). Выпуск 6. Домашнее хозяйство и приготовление пищи / Отв. ред. Т. И. Вендина. — Мoskva: ИРЯ РАН, 2007, str. 112–113. Jožica Škofic (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• ločilni števnik
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• množinski samostalniki
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo Z vilico je iz lonca dvignil klobaso? Odgovor: Jezik je živ: spreminja se ne le pomen besed, temveč tudi njihove slovnične lastnosti. Nekatere besede sčasoma spremenijo število in/ali spol, npr. samostalnik copat je lahko tudi ženskega spola – copata, nekdaj zgolj množinski samostalnik starši danes poznamo tudi v ednini – starš itd. Tak je tudi samostalnik vilice, ki je, kot ste zapisali, množinski (prav tako tudi samostalnik vile, iz katerega je izpeljan). V etimološkem slovarju lahko preberemo, zakaj je tako: »množinska oblika se je vzpostavila, ker imajo vile več rogljev«. Opažamo pa, da se iz števila rogljev izhajajoča množinska beseda danes šteje: o vilicah pogosto govorimo kot o kosih pribora, orodja, zato samostalnik štejemo in uveljavlja se ednina – vilica, zlasti v pomenu 'del jedilnega pribora': Banano zmečkajte z vilico ter ji dodajte polovico skodelice sladke smetane. Testo večkrat prebodite z vilico in pecite približno 25 minut. Krožnik z vilico in nožem je tudi nagrada za rešen labirint oblikovalca Kazuyja Komode. V drugih pomenih samostalnika vilice se množinski pomen ohranja, npr.: (a) 'vilicam podoben del naprave' Voznik je motor takrat spustil na tla in pri tem z vilicami trčil ob asfaltirano vozišče, izgubil oblast nad vozilom in padel po vozišču. (b) glasbene vilice (c) vilice pri kolesu Lego na cesti pa bi ocenila z dobro, saj odlične prednje vilice kvari delovanje zadnjega amortizerja. (č) nekdaj: držalo telefona Položil slušalko na vilice in nejeverno zmajal z glavo. V skladu z opaženimi spremembami se seveda spreminja tudi opis posameznih leksikalnih enot v naših slovarjih – vedno z manjšim zamikom in zadržanostjo ... sledimo jezikovni rabi. Zagotovo pa bo tudi vse bolj edninska raba v pomenu 'del jedilnega pribora' v slovarjih v prihodnje evidentirana kot sprejemljiva – za zdaj je živa v pogovornem jeziku, v knjižnem pa redka. Pojavlja pa se, npr. tudi v imenih (1), v besedilih morda tudi zato, ker je množinski samostalnik treba v dvojini uporabiti z ločilnim števnikom (dvoje vilic), mnogim uporabnikom slovenščine pa je danes bolj navadno uporabiti samostalnik v ednini z navadnim glavnim števnikom (2). (1) Slovenska ulica, ali kakor ji domačini pravijo Slovenska vilica, od pomladi do jeseni opojno diši in ponuja mnogotere okuse ulične kulinarike. Festival ulične kulinarike "Sočna vilica" vabi k okušanju jedi, ki jih dopolnjujejo vrhunska vina domačih vinarjev, raznolik pivski izbor, drugi napitki različnih ponudnikov in sladke pregrehe. http://www.socnavilica.si (2a) Spoštovana gospa, pišete, da ste imeli zlom gležnja obeh kosti in da ste bili operirani. Ker ne opisujete natančno, kateri dve kosti sta to bili, predvidevam, da sta bila to oba maleola ali vilici, kot ju imenujemo, ki se razmeroma pogosto poškodujeta ali zlomita pri poškodbah skočnega sklepa. (2b) Izbrali smo rdeč prt z vrisanimi zlatimi motivi v obliki src. Pogrnemo mizo in razporedimo krožnike. Za podlago naj bo po možnosti zlat ali rdeč krožnik, preostale potem naložimo odvisno od vrste jedi. Pribor položimo levo in desno, običajno sta to po dve vilici in dva noža. Zgoraj damo desertno žličko. Pri jedi pribor jemljemo vedno začenši z zunanje strani. Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (marec 2020)
• glagoli premikanja
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• izbira ustrezne oblike
  2
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• prislovni zaimek
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.