Podkategorije

• besedna vrsta
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali je beseda oproščen v spodnjem stavku del glagola ali je pridevnik.
  Po moji logiki bi moral biti pridevnik, ker se vprašamo kakšen. Je pa res, da je deležnik neosebna glagolska oblika. Kako bi torej besednovrstno določili besedo oproščen?

  Zapornik je oproščen.

  
  Odgovor:
  

  Vaše razmišljanje je ustrezno in za spodnjo poved, vzeto samostojno, predstavlja razlago, ki se zdi najverjetnejša:

  Zapornika so oprostili [trpnik: je bil oproščen] > zapornik je oproščen [stanje, ki po oprostitvi velja za trenutek govorjenja in še nadalje, zato ga lahko potencialno razumemo tudi kot novo lastnost bivšega zapornika].

  V tem primeru sicer ne gre za lastnostni pridevnik, temveč za t. i. stanjski pridevnik/pridevnik stanja, ki je po obliki enak trpnemu deležniku iz ustreznega glagola (v konkretnem primeru oprost-i-ti > oprošč-e-n).

  Kot rečeno, je izražanje stanja po izvršenem dejanju vezano predvsem na trenutek govorjenja (tu in zdaj) oz. za čas, ki mu sledi.

  Drugače bi bilo, če bi poved v sedanjiku razširili tako, da v njej ne bi bil izražen trenutek govorjenja:

  Ko je zapornik oproščen, sledi postopek izpusta iz zapora.

  Tu je možnost razlage dvojna: ali trpnik (< Ko zapornika oprostijo, sledi ...) ali stanje kot zgoraj.

  Podobno velja, če zgornjo poved prestavimo v preteklik ali prihodnjik, kjer se zdi razlaga s trpnikom celo bolj verjetna:

  Zapornik je bil/bo oproščen (< Zapornika so/bodo oprostili).

  Pri trpniku oblika oproščen predstavlja del sestavljene glagolske oblike, ki se sicer v svojem deležniškem delu enako kot pridevnik z jedrom oz. tu osebkom ujema v spolu in številu.

  Pri odločanju za najverjetnejšo interpretacijo, ki vpliva tudi na skladenjsko opredelitev besede oproščen, je torej treba upoštevati glagolski čas in v sedanjosti (ne)izraženost trenutka govorjenja.

  Domen Krvina (april 2018)

• določni in nedoločni pridevnik
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Sem v dilemi, ki je ne znam razrešiti niti s pomočjo podobnih vprašanj na tem portalu. Kako je prav: danes je moj srečen dan ali danes je moj srečni dan?
  Poved ni vzeta iz konteksta, gre za napis, ki bi lahko krasil skodelico, pisarniške pripomočke, plakat itd.

  
  Odgovor:
  

  V sorodnem odgovoru smo pojasnjevali, da v zvezi njegov slab odnos kljub pravilu, da svojilnemu pridevniku sledi določna oblika lastnostnega pridevnika, uporabimo nedoločno obliko zaradi pomena zveze kot celote, ki je izrazito lastnostna.

  V vašem primeru je stvar nekoliko bolj zapletena, saj se v korpusnem gradivu pojavljajo tako zveze moj (tvoj, njen, naš ipd.) srečen kot tudi srečni dan. Zdi se, da se določna oblika pojavlja zlasti v zvezah, ki že mejijo na vrstnost -- ko je "srečni dan" dojet kot čisto posebna kategorija dneva, npr.:
  Danes je zopet moj srečni dan.

  Da gre v takih primerih res že bolj za vrstni kot za določni lastnostni pridevnik kaže dejstvo, da se zveza srečni dan pojavlja tudi v skladenjskih položajih, ko pred njo ni svojilnega ali kazalnega zaimka, ki bi terjal določno obliko (ali gre nemara za besedilno določnost -- torej rabo določne oblike ob neprvi omembi neke lastnosti -- pa je zaradi besedilne omejenosti vplogleda v korpusne primere nemogoče ugotoviti):

  Ponedeljek je srečni dan, ko se vikend konča in se spet lahko potopimo v vsakdanje opravke [...]

  Pri odločanju o tem, ali boste s pridevnikom označili lastnost dneva (srečen dan) ali pa boste s celotno zvezo označili tip dneva (srečni dan), vam žal ne moremo pomagati niti s statistiko iz korpusa Gigafida. Tam je namreč zvez tipa danes je moj/tvoj ipd. srečen/srečni dan enako število.

  Tina Lengar Verovnik (marec 2018)

• glagolska oseba
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali je obrazilo -mo v besedi prepustimo v spodnji povedi rabljeno pravilno: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov.

  Nekako mi v tem primeru zveni pravilneje prepustijo. Torej:

  /.../ da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini /.../

  Prilastkov odvisnik tukaj bolj razumem kot neko splošno stanje bitja, kot da se je poved postopoma skladalo.

  romantiki ... kakšni? -> romantiki, ki se radi prepustijo Slovenci smo ... kaj? -> Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo
  
  

  Odgovor:
  
  Glagolska oseba je pri upovedovanju navadno odvisna od tistega, ki to upovedovanje izvaja. Če uporabimo 1. glagolsko osebo, se navadno čutimo bolj osebno vpletene v dogajanje. Če uporabimo 3. glagolsko osebo, smo bolj objektivizirani, verjetno tudi bolj oddaljeni od povedanega. Ta glagolska oseba je uporabljena tudi, kadar govorimo o splošnem osebku, npr. Ljudje ne pomnijo takega vremena, četudi se v skupino 'ljudje' uvršča tudi pripovedovalec.

  Poved, ki jo navajate, nima značaja neke splošne izjave, temveč se nanaša na konkretno ugotovitev ob zaključku gostovanja neke skupine gostov.

  Če ob tem uporabite 1. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustimo toplini glasbe svojih južnih sosedov), je iz povedi mogoče sklepati, da so gosti skupina, ki nima povezave s Slovenci. Če uporabite 3. osebo (Letošnji gosti so dokazali, da so Slovenci po duši romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov), bi bilo mogoče sklepati, da so gostje iz prvega stavka Slovenci.

  Uporaba glagolske osebe je torej odvisna od pomena, ki ga želite sporočiti.

  Tretja možnost, da se prilastkov odvisnik nanaša na povedkovo določilo (Slovenci smo romantiki, ki se radi prepustijo ...), se zdi nekoliko umetna. Tak pomen bi izrazili nekoliko drugače: Letošnji gosti so dokazali, da smo Slovenci po duši romantiki – ljudje, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov

  Stavek romantiki, ki se radi prepustijo toplini glasbe svojih južnih sosedov pomensko ne izraža neke univerzalnosti. Poznamo več tipov romantikov, to, da se prepustiš glasbi južnih sosedov, je le eno od subjektivnih videnj pripovedovalca. Zato bi bilo v obeh odvisnikih smiselno uporabiti enako glagolsko osebo.

  Helena Dobrovoljc, Nataša Gliha Komac (junij 2016)

• glagolske oblike
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali je možna oblikasamo poizvediva/poizvedimo ali je možno tudi poizvejva/poizvejmo po analogiji z istim glagolom v nedovršniku: poizvedovati - poizvedujva/poizvedujmo?

  
  Odgovor:
  

  Glagol poizvedeti poizvem tvori v knjižnem jeziku velelniške oblike z dodajanjem končajev -i, -i-va, -i-ta, -i-mo, -i-te (poizvedi poizvediva, poizvedita, poizvedimo, poizvedite). Glagol sicer uvrščamo med brezpriponske, saj imajo njegove glagolske oblike le koren in končnico.
  Na nastanek velelniških oblik, ki jih navajate (poizvej, poizvejva, poizvejta, poizvejmo, poizvejte) in se v sodobni rabi (zlasti v neformalnih govornih položajih) pojavljajo pri sestavljenkah glagola vedeti (npr. poizvedeti, izvedeti), so najverjetneje vplivale velelniške oblike glagolov, kot so denimo dopovedati (dopovej), izpovedati (izpovej), napovedati (napovej), povedati (povej), spovedati (spovej). Določen vpliv na pogosto rabo teh oblik bi morda lahko imele tudi velelniške oblike prav tako brezpriponskega glagola jesti (jej).

  Tanja Mirtič (december 2017)

• kategorija živosti
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako je s sklanjanjem imen za vzpetine, če se ta imenuje po svetniku, npr. Lovrenc, Sveti Jošt. Ali gremo na Sveti Jošt ali na Svetega Jošta, je pohod na Lovrenc ali na Lovrenca?
  
  
  Odgovor:
  
  Kategorijo živosti (enako obliko rodilnika in tožilnika: (ne) vidim slona) uveljavljajo samostalniki moškega spola, ki so (1) »živi« (mož, otrok, slon, Janez), (2) živim podobni in iz živih nastali (robot, pajac, duh, rak …). Posebna skupina so tudi (3) poimenovanja avtomobilov (golf, volvo …) in (4) kart (as, adut, škis, pagat, mond, joker, pik …), (5) nagrad (oskar, kresnik) … Nekaj jih navajajo že naši tradicionalni jezikovni priročniki.

  Če torej na vprašanje Kam? odgovorimo s skladenjsko zgradbo, v kateri je samostalnik zemljepisno ime, hkrati pa nastopa v tožilniku in je ta tožilniška oblika enaka rodilniški, je razlog navadno ta, da je zemljepisno ime homonimno z osebnim imenom ali samostalnikom moškega spola, ki označuje človeka. Naše gradivo to potrjuje pri vzpetinah:

  Gremo na Lovrenca, Jakoba, Jošta, Primoža, Urha // Bogatina, Dedca

  nasproti

  Gremo na Golovec, Rožnik // Triglav, Vogel

  Taka raba je omejena na praktično sporazumevanje, v uradnih imenih npr. ulic in cest je uporabljena neživa oblika: Cesta na Urh.

  Pogosto gre za zemljepisno osamosvojene objekte (cerkev svetega Jošta), ki se v pogovorni rabi poenobesedijo tako, da izgubijo občnoimensko jedro oz. vrstni izraz (cerkev), pa tudi pridevnik sveti:

  Gremo k cerkevi svetega Primoža Gremo na svetega Primoža Gremo na Primoža

  To praktičnosporazumevalno krajšanje večbesednih izrazov je odraz jezikovne gospodarnosti in sproščenosti, z normativnega vidika ga ne odsvetujemo. Je pa tako, da so okrajšani izrazi lahko tudi vir nesporazuma, zato v položajih, ko želimo biti povsem nedvoumni, uporabljamo neskrajšane oblike.

  Drugi primeri uveljavljanja kategorije živosti pri skladenjsko okrajšanih izrazih:

  obleči balonarja 'balonarski plašč' (verjetno zaradi homonimnosti s človekom, ki se ukvarja z baloni), izgubiti daljinca 'daljinski upravljalnik', voziti krpana 'avtobus', rešilca 'reševalno vozilo', viličarja ...

  Še zlasti to velja za poimenovanja, nastala iz imen:

  jesti matevža 'jed', ementalca, tolminca 'sir'; piti burgundca, bizeljčana 'vino'; kupiti hotaveljčana 'marmor', velenjčana 'premog'; nositi perzijanarja 'plašč iz perzijskega krzna'; najti ajdovčka, turka 'goba'; jahati arabca, frizijca 'konj'.

  Helena Dobrovoljc (marec 2016)

• kazalni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  Vprašanje:
  
  v tisti sobi ali v tej sobi
  
  
  Odgovor:
  
  Na vaše vprašanje ne morem v popolnosti odgovoriti, ker ne poznam sobesedila, iz katerega ste zveze vzeli. Formalno sta obe skladenjski zgradbi ustrezni, kazalni zaimek ta (v ž. spolu: te, tej, to, tej, to) uporabimo, kadar govorimo o bližnji osebi, predmetu, v vašem primeru o »sobi«. Kadar uporabimo kazalni zaimek tisti (v ž. spolu: tiste, tisti, tisto, tisti, tisto), kažemo na oddaljene osebe, predmete ...

  O pomenski ustreznosti pa lahko presodite glede na kontekst, npr.:

  Skrinjo so našli v tisti sobi

  Skrinjo so našli v tej sobi

  Helena Dobrovoljc (januar 2013)

• medmet
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Medmetna raba besede prosim:

  V zadevnem članku navajate kot primer stavek:

  Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?

  Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?

  Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?

  ali

  Prosimo, odgovorite še danes!

  ali

  Odgovorite, prosim, še danes.
  
  

  Odgovor:
  
  Vaša zadrega odpira zanimivo vprašanje ločnice med polnopomenskim glagolom in iz njega nastalim členkom (v času nastajanja SSKJ slovenska besednozvezna teorija členkov še ni zajemala, zato jih je slovar razvrščal bodisi med prislove bodisi med medmete, od tod tudi oznaka »v medmetni rabi«). V slovenščini sta se tako npr. osamosvojila recimo in denimo, ki ju le še redko zapisujemo med vejicami, saj sta izgubila svoje glagolske skladenjske lastnosti in postala členka, torej modifikatorja pomena besede ali zveze, pred katero stojita. Podobno se dogaja z obliko prosim, pri kateri na prehajanje med členke vpliva še dejstvo, da ima v pomenu izražanja vljudnosti pri nagovoru oz. prošnji pomenski par v členku hvala, ki izraža hvaležnost.

  Oklevanje v rabi je precejšnje, saj je v korpusu Gigafida mogoče najti tako zapise z vejicami (teh je več in kažejo bodisi na razumevanje prosim kot glagola ali pa na to, da je členek razumljen kot vrivek) in brez njih (ko gre torej za razumevanje prosim kot členka): Opišite mi, prosim, po kateri poti ste prišli proti Če jo kdo pozna, naj mi prosim sporoči. Zdi se tudi, da je členkovna raba vezana samo na nekončno stavčno pozicijo, saj na začetku ali koncu povedi za oz. pred prosim vedno stoji vejica: Prosim, premislite in Ne delaj si skrbi, prosim.

  Na vaše vprašanje sem delno torej že odgovorila.

  1. V prvem primeru (Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?) je prosim lahko razumljen le kot členek, ki ima skladenjsko vlogo vrivka in je zato zapisan med vejicami (ki bi jih lahko tudi opustili).

  2. Če bi šlo za polnopomenski glagol, bi moral zaradi ujemanja imeti množinsko obliko: Nam lahko, prosimo, odgovorite še danes? V drugem primeru iz zapisanega razumemo, da gre za edninskega tvorca sporočila; lahko pa bi bil tudi množinski: Prosim/prosimo, odgovorite še danes!

  3. Pri tretjem primeru pa lahko prosim razumemo bodisi kot členek, ki ga torej ne pišemo (nujno) med vejicami (Odgovorite(,) prosim(,) še danes), bodisi kot polnopomenski glagol – in v tem primeru bi lahko, čeprav morda ni najbolj običajno, uporabili tudi množinsko obliko, če bi želeli poudariti, da je tvorec sporočila množinski: Odgovorite, prosimo, še danes.

  Tina Lengar Verovnik (maj 2016)

• mešanje sklanjatev
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Opazila sem, da je naslov knjige Zgodbe iz Japonske, reče pa se, da se gre na Japonsko, zato bi pričakovala, da so zgodbe zato z Japonske. Zakaj to pravilo ne velja?
  In še: kako se pravilno sklanja Japonska?
  Si bil na Japonskem ali na Japonski?

  Odgovor:

  Samostalnik ženskega spola Japonska se pregiba po prvi ženski sklanjatvi (Japónska, Japónske, Japónski, Japónsko, v Japónski, z Japónsko).

  Poznamo tudi srednjespolski samostalnik Japonsko, ki se pregiba po četrti srednji sklanjatvi (Japónsko, Japónskega, Japónskemu, Japónsko, na Japónskem, z Japónskim).

  Podobne vzporedne oblike na -sko/-ško in-ska/-ška izkazujejo tudi nekateri drugi lastnoimenski samostalniki, npr. Češko/Češka, Kitajsko/Kitajska, Madžarsko/Madžarska, Laponsko/Laponska.
  Sodobni jezikovni razvoj kaže, da pri takih samostalnikih prihaja do mešanja obeh načinov pregibanja, kar je vidno zlasti v tožilniku in mestniku, kjer je bolj uveljavljena četrta srednja sklanjatev (na Japonsko, na Japonskem). V ostalih sklonih je običajnejše sklanjanje po prvi ženski sklanjatvi (iz Japonske). Na tovrstne posebnosti je opozorjeno v pravopisnih pravilih v členu 841.

  Preberite si odgovor: Gremo na Gorenjsko in pridemo z Gorenjske

  Tanja Mirtič (december 2016)

• mnogostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna?

  Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov.

  Mnogim je izrekel dobrodošlico.
  
  
  Odgovor:
  
  Z leksemi mnog/mnogi/mnogo so res težave, saj je pri pojasnitvi (ne)pregibanja treba pogledati starejše in sodobne slovnice in primerjati zadnji pravopis (SP 2001) in SSKJ. Ker so se spreminjala poimenovanja za besedne vrste in ker je problem pregibanja (mnogi ljudje) ali nepregibanja (mnogo ljudi) v slovnicah po letu 1956 tudi ostal nepojasnjen, kakor opozarja že Gradišnik (Slovenščina za Slovence 1967, str. 199), se je ob vašem vprašanju za potrditev pravilnosti vašega prvega zgleda (Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov) treba nasloniti predvsem na pomensko razlago v SSKJ, ki določa pomenski obseg leksema mnogi:

  mnogi ... ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote (gl. SSKJ mnóg -a -o prid. (ọ) mn; v SP mnog. količ. zaim.)

  Prav pomen je tisti, ki nam pove, da se leksem mnogi razlikuje od leksema mnogo:

  mnogo ... izraža veliko količino (gl. SSKJ mnógo prisl. (ọ); v SP nedol. količ. štev.).

  V vašem primeru ne gre za veliko količino jezikoslovcev, ampak za številne jezikoslovce, zato je pregibna oblika mnogostnega količinskega zaimka edina možna izbira. Niso vsi primeri tipa pred mnogimi leti zamenljivi s tipom pred veliko leti (gl. SP 2001 mnóg -a -o: mnogostni količinski zaimek). Upoštevati je treba pomen, zato leksemov mnogi in mnogo ni mogoče vedno rutinsko zamenjevati.

  Drugi primer (Mnogim je izrekel dobrodošlico) je pravilen, saj gre za posamostaljeno rabo mnogostnega zaimka. Potrditev najdete v SSKJ v geslu mnóg -a -o prid. (sam.: mnogi mislijo drugače …).

  Aleksandra Bizjak Končar (julij 2014)

• namenilnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Namenilnik. Poslali so me osvojit vrh gore.
  Poslati ni glagol, ki bi pomenil premikanje, zaukazana osvojitev pa ga nedvoumno pomeni.
  Kako zdaj: ali poln nedoločnik ali skrajšan?

  Odgovor:

  Najprej v zvezi z naslovom vprašanja: ta je ustrezen ("namenilnik"), čeprav potem v nadaljevanju govorite o "polnem" in "skrajšanem" nedoločniku. Kratki nedoločnik se v zapisu (ne pa vedno nujno tudi v izgovoru) sicer ujema z namenilnikom, vendar pa gre za dve različni glagolski obliki. Prva je rezultat samoglasniške redukcije, izhaja iz nedoločnika (ki se končuje -ti/či) in se namesto njega uporablja npr. že v knjižnem pogovornem jeziku, zlasti pa v neknjižnih zvrsteh. Druga se na -t/č končuje izhodiščno in se uporablja za izražanje ciljnosti, namena za glagoli premikanja oz. tudi nekaterimi drugimi glagoli s pomensko sestavino premikanja.

  Glagoli, kot so poslati/pošiljati, dati/dajati (v pomenu 'napraviti/delati, da pride kaj kam z določenim namenom'), sicer niso glagoli premikanja v pravem pomenu besede (kot npr. iti/hoditi, leteti/letati, peljati se/voziti se itd. s pripadajočimi sestavljenkami (npr. oditi) in njihovimi izpeljankami (npr. odhajati)), vendar pa ne bi mogli reči, da premikanja sploh ne izražajo. Posplošeno bi jih lahko namreč pomensko opisali "narediti/delati, da se kdo (drug) premakne s točke X do Y, da bi naredil naročeno". Kar tovrstne glagole razlikuje od pravih glagolov premikanja, je torej predvsem prisotnost dveh vršilcev: enega, ki dejanje spodbudi, in drugega, ki ga ob ali po premiku izvede. Vendar pa tudi takšna prisotnost pomenske sestavine premikanja zadostuje, da se za njimi rabi namenilnik (prim. še Toporišič, Slovenska slovnica 2004: 402).

  Za vaš primer pravilno ugotavljate: poslati z vidika prvega vršilca ne izraža premikanja, z vidika drugega, ki ob/po premiku s svoje prvotne točke opravi zaukazano osvojitev, pa vsekakor. Pomenska sestavina premikanja torej v glagolu je prisotna, zato uporabimo namenilnik, ne nedoločnik: Poslali so me osvojit vrh gore. Da gre res za ciljnost, namen, je dobro vidno tudi pri parafrazi: Poslali so me, da osvojim/da bi osvojil vrh gore.

  Domen Krvina (december 2016)

• nedoločni števnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je prav Mnogo ljudem je svetoval ali Mnogim ljudem je svetoval?

  Meni se zdi meja med prislovom in pridevnikom v takih in podobnih primerih skoraj zabrisana; tako sem v dilemi, ali naj sklanjam ali ne.
  
  
  Odgovor:
  
  Vaš zgled o sklanjanju izraza mnogo se nanaša na nedoločne števnike, kar je poseben tip količinskih števnikov. V Toporišičevi Slovenski slovnici iz leta 2008 je o sklanjanju nedoločnih števnikov zapisano, da se sklanjajo z neglasovnimi končnicami, zato je ustrezen vaš zapis Mnogo ljudem je svetoval. Vendar je omenjeno tudi, da se v pogovornem jeziku nedoločni števniki pogosto sklanjajo (Mnogim ljudem je svetoval), čeprav slovničarji sklanjanje teh oblik »že desetletja preganjajo« (Toporišič 2008: 332).

  Ker pa je nedoločni števnik mnogo neobčevalen, kot pravi Slovenski pravopis 2001 v geslu mnogo(2), torej precej papirnat, je namesto njega bolje uporabiti npr. sopomenska dosti ali veliko, ki ju v knjižnem jeziku prav tako ne sklanjamo oz. ne spreminjamo v pridevnik: Veliko ljudem je svetoval pomeni nekaj čisto drugega kot Velikim ljudem je svetoval, medtem ko je Dostim ljudem je svetoval pogovorno.

  Aleksandra Bizjak Končar, Peter Weiss (julij 2014)

• nedoločnik
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih:

  Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim.

  Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ...
  
  
  Odgovor:
  
  V slovenskem knjižnem jeziku se nedoločnik končuje na -ti ali -či, namenilnik pa na -t ali -č. Namenilnik uporabljamo samo za glagoli premikanja, npr. grem plavat, tečem prodajat, v vseh drugih položajih pa uporabljamo nedoločnik, torej tudi za faznimi in modalnimi, kot so začeti, nehati oz. hoteti iz Vaših primerov. Povedi se torej glasita: da mi ne bi začeli težiti in ta moški noče nehati spati z njo. Težavo občutite zaradi govorjenega jezika, v katerem zaradi izpada nenaglašenega -i (tako kot v primerih palica, mašnica) nedoločnik navidezno sovpade z namenilnikom.

  Marko Snoj (september 2014)

• neštevna imena
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih.

  V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/.

  Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime.

  Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom?

  In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje?

  Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba.
  
  
  Odgovor:
  
  Ob zasnovi slovarja Slovenskega pravopisa 2001 so bila sprejeta načela, ki jih je kasneje predstavil Jože Toporišič v članku Teoretična podstava slovarja novega SP (Slavistična revija), podrobneje so razložena tudi v pravopisu v poglavju Slovaropisna pravila (od člena 1138 dalje). O nekaterih odločitvah je podrobneje pisal Toporišič tudi v odgovorih na kritike pravopisa (npr. odgovor radijcem).

  V pravopisnem slovarju tako pojmovna imena (neštevni samostalniki, ki niso snovni ali skupni) kot glagolniki definicijsko sledijo slovnici. Vsi glagolniki res niso samostojne iztočnice: odločitev za eno oz. drugo je temeljila na pomenskem razlikovanju. Če glagolniki niso razvili samostojnega opredmetenega pomena, temveč govorimo o samostalniško izraženem glagolskem pomenu, pravi Toporišič, so ostali zapisani le v zaglavju glagola. Pri ločevanju med enim in drugim sta bila uporabljena »obrazca«:

  1. glagolski pomen: to, da ….

  2. samostalniški pomen: to, kar …

  To je precej drugače kot v SSKJ (glede na obravnavo prislovov in deležnikov ter glagolnikov).

  Zaradi te odločitve so v pravopisnem slovarju ostali neobdelani mnogi glagolniki, ki bi jih bilo treba obravnavati oz. izpostaviti kot iztočnice zlasti zaradi njihove pravopisne problematike na ravni zapisa (zvonjenje, oznanjenje).

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• oblikoglasje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

  Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

  Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.
  
  
  Odgovor:
  
  To jezikovno stanje je posledica sistemskih glasovnih sprememb, ki so stare nekaj več kot tisoč let. Tedanje dogajanje malo poenostavljeno prikazujem na primeru peči. Koren tega glagola prvotno ni imel različic in se je glasil pek. Nedoločnik je bil torej pekti, 2. oseba sedanjika pekeš in 2. oseba velelnika pekai. Nato so v slovanščini nastopile sistemske spremembe, in sicer se je vsaka glasovna skupina kt pred mehkimi (tj. pred i-jevskimi in e-jevskimi) samoglasniki spremenila v mehki t ', iz tega pa v zahodni južni slovanščini v mehki ć (ki se ohranja v hrvaščini, kjer je nedoločnik peći), ki je v večini slovenskih narečij otrdel, zato imamo nedoločnik peči. Vsak slovanski glas k neposredno pred katerim sprednjih samoglasnikov se je še pred tem spremenil v č, zato imamo v 2. osebi sedanjika ednine pečeš (enako tudi v hrvaščini, kjer je tu trdi č). V tem času se je končni -ai spremenil v -i in ta je povzročil, da se je vsak k, ki se je znašel neposredno pred njim, spremenil v c, zato imamo v velelniku peci (tako tudi v hrvaščini in drugih slovanskih jezikih).

  Današnje jezikovno stanje je torej rezultat preteklih jezikovnih sprememb. Nekdanji razlogi za spremembe se v naravnem jeziku ohranjajo, preoblikujejo, zamirajo, izginjajo, zato je v marsikaterem narečju ali v pogovornem jeziku prišlo do izenačitve c-ja, ki se uporablja le v velelniku, s č-jem, ki ga imajo skoraj vse preostale oblike tega glagola. Pregibanje se je tako poenostavilo, saj so bile razlike med korenskim izglasnim samostalnikom v različnih oblikah odvečne. Glagoli, katerih koren se ne končuje na -k ali -g, namreč takih sprememb nimajo, npr. nesi, neseš, nesti.

  Knjižni jezik pa je zavezan tudi k jezikovnemu izročilu, zato navedeno razlikovanje ohranja.

  Marko Snoj (januar 2015)

• oblikoslovna dvojnica
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako sklanjamo ime Arne: Arne Arneja ali lahko tudi Arne Arneta?

  
  Odgovor:
  

  O imenih na -e smo v svetovalnici že pisali: Sklanjanje moških imen na -e.

  V odgovoru je sicer omenjeno, da pri nekaterih imenih na -e govorci slovenščine omahujejo med sklanjatvenimi možnostmi (npr. Stallone – Stallona in Stalloneja), ni pa omenjeno, da so taka omahovanja pogosta pri izvorno tujih imenih, ki so se v nekaterih okoljih povsem »udomačila«.
  Gre za imena iz slovanskih jezikov (Ánte, Máte (priimek Matè se pregiba s t), Ráde, Góce), ki jih podaljšujemo s t ali j, npr. Anteta ali Anteja. Pravilo, ki je v preteklosti, zlasti v pravopisih iz let 1962 in 1950, sugeriralo pregibanje Ante Anteta (1962) ali Ante Anteja (1950), je temeljilo na občutenju imena kot domačega.
  Jezikoslovec Viktor Majdič je že leta 1985 (v prispevku Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e v reviji Jezik in slovstvo) opozarjal na nejasnosti pri sklanjanju imen Mate Parlov (hrvaški boksar) in Mate Dolenc (slovenski pisatelj), pri čemer je priporočil, da naj imena Slovencev sklanjamo s t, imena Neslovencev pa z j. Torej zmaga Mateja Parlova in roman Mateta Dolenca.

  Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji v obdobju 2001–2015 kar 192 oseb z imenom Arne. Število Arnetov/Arnejev po podatkih SURS skokovito narašča (v obdobju 1991–2000 je živelo v RS le 20 oseb z imenom Arne).

  Ime znanega slovenskega fotografa Arneta Hodaliča sklanjamo le nekoliko pogosteje s podaljšanim t (82) kot z j (77), kot izkazuje besedilni korpus Gigafida, kar komajda ustreza tudi tradicionalnemu priporočilu, ki ga izpostavlja Majdič. To tesno razmerje nakazuje, da se pri tem imenu razlikovanje med domačim in tujim izgublja. Po drugi strani pa Gigafida kaže, da se (če upoštevamo zgolj številčne vrednosti in si ne pomagamo z identifikacijo s priimkom) več govorcev slovenščine odloča za sklanjanje z j:
  Arneta – Arneja (113 – 291),
  z Arnetom – z Arnejem (18 – 75).

  Če povzamemo:
  Ime Arne sklanjamo pogosteje s podaljšavo osnove z j: Arne Arneja. Podaljšava s t, ki naj bi pričala o tem, da se ime Arne izenačuje z domačimi imeni, kot so Cene, Brane ipd., pa je v porastu. Ne glede na izvor ime tudi v slovenski knjižni rabi živi kot dvojnica. Izbira podaljšave je tako kot izbira naglasa v pristojnosti nosilca imena.

  Izvor:
  Omenimo še, da tudi glede izvora tega imena obstajajo različne razlage: po eni ime izhaja iz nemškega Arnold (Leksikon imen, Janez Keber), po drugi pa iz Jernej, lat. Bartholomaeus (Vse o imenih v Sloveniji, Simon Lenarčič). Slednji pritrjuje tudi Silvo Torkar, ki pravi:
  »Osebno ime Arne in priimek Arne sta gotovo izpeljanki krstnega imena Jernej. Ime Arne je izpričano v tolminskem urbarju 1377 v vaseh Bukovo, Jesenica, Police (o. Cerkno) in Zakraj (o. Tolmin), ime Arney pa v istem viru v Čezsoči . Na Krasu v virih s konca 15. stol. večkrat nastopa ime Jarne, ki je nedvomno prav tako različica istega imena Jernej.«
  Na možnost germanskega izvora imen Arne in Arno pa opozarja tudi Marko Snoj, namreč s sklicevanjem na ime Arnovo selo pri Brežicah, l. 1309 Arnoltsdorf.

  Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Silvo Torkar (junij 2017)

• okrajšave
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Imam vprašanje, ki se mi je pojavilo pri prevajanju teksta iz brazilske portugalščine. Ko želimo navesti neko besedo v tekstu in beseda izhaja iz "standardne" portugalščine uporabimo kratico port., kakšna pa je krajšava, ko beseda prihaja izrecno iz brazilske portugalščine? Se tukaj prav tako uporabi port. ali kako drugače?

  
  Odgovor:
  

  Za ‘brazilsko portugalsko’ (ali za brazilsko portugalščino, torej različico portugalščine, ki jo uporabljajo v Braziliji) bi bila v slovenščini najustreznejša okrajšava braz. port., tako kot je na primer kor. nem. za ‘koroško nemško’, koč. nem. ‘kočev(ar)sko nemško’ ali štaj. nem. za ‘štajersko nemško’ v naših jezikoslovnih priročnikih. (Opisovanje in opazovanje jezikovnega stanja z drugačnega izhodišča lahko da okrajšavo port. braz. ‘portugalsko brazilsko’, torej za portugalščino kot enega od jezikov, ki se govorijo v Braziliji. To je primerljivo recimo z navedbami za (avstrijsko) Koroško, kjer lahko razlikujemo sln. kor. ‘slovensko koroško’ in nem. kor. ‘nemško koroško’, kar pa je v slovenski jezikoslovni literaturi redkejše.)

  Peter Weiss (april 2018)

• osebni svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer:

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovem trajnostnem upravljanju.

  ali

  V ta namen bodo v letu 2016 organizirane delavnice za interesne skupine, na katerih bodo le-te lahko prispevale k opredelitvi nahajališč mineralnih surovin javnega pomena in pristopa k njihovemu trajnostnemu upravljanju.
  
  

  Odgovor:
  
  Samostalnik pristop in glagol pristopiti/pristopati predvidevata dajalniško vezavo s predlogom k. Dajalniška oblika pridevnika ali pridevniškega zaimka v moškem/srednjem spolu ednine ima končnico -emu, torej:

  ... in pristopa k njihovEMU trajnostnENU upravljanju.

  Končnica -em se uporablja le v mestniku ednine, npr.

  pogovori o njihovEM trajnostnEM upravljanju.

  Končnica samostalnika moškega/srednjega spola je v tem primeru tudi -u, zato se ta dva sklona pri pridevniških končnicah pogosto mešata (zlasti tako, da se v mestniku rabijo dajalniške končnice), kar pa seveda ni ustrezno.

  Domen Krvina (januar 2016)

• osebni zaimek
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  V časopisu med drugim skrbim za jezikovno ustreznost osmrtnic. Pri tem se seveda trudimo čim manj posegati, popravimo le nujno. V zadnjem času pa se dogaja, da stranke zavračajo popravek iz svojilnega v povratni svojilni zaimek. Primer: Poslovili smo se od našega očeta ... Moj popravek: Poslovili smo se od svojega očeta ... Ker bi se rada izognila nenehnim sporom, me zanima, ali bi lahko v teh primerih pustila svojilni zaimek.
  
  
  Odgovor:
  
  Osebni svojilni zaimek (naš) pogosto uporabljamo namesto povratnega svojilnega pridevnika (svoj), kadar želimo izraziti kolektivno svojino, in to v pomenu 'pripadnost', kot določa že SSKJ.

  V takih primerih, navaja Toporišič v Slovenski slovnici (2000: 342), bi raba povratnega svojilnega zaimka pretirano poudarjala »lastništvo samo osebka«, pri osmrtnicah pa se zdi, da je osebek pogosto naveden kolektivno (npr. vsi njegovi/njeni). Poleg tega gre pri osmrtnicah za posebne ustaljene obrazce, zato se pri takih besedilih ne moremo ravnati zgolj po slovnični logiki, temveč upoštevati že uveljavljene sporazumevalne vzorce, katerim ustreza tudi zapis: Poslovili smo se od našega očeta ...

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• oziralni zaimek
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.

  Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.

  O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.

  Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).

  Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.)
  in
  Imam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)

  Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?

  
  Odgovor:
  

  V odgovoru, ki ga navajate, je obširno opisano razmerje med ki in kateri v vlogi oziralnih pridevniških zaimkov -- torej ko uvajata t. i. stavčni prilastek. Odločanje med enim in drugim je precej enostavno: kateri se pojavlja le ob predlogih, v vseh drugih primerih pa uporabljamo ki. Npr. Ljudje, za katere si nemara že slišal proti Ljudje, ki jih nemara poznaš.

  Zaimek kateri ima sicer lahko še drugačno vlogo, in sicer izraža svojino, a ga v tem primeru s ki ne moremo zamenjati (oziroma le, če želimo slogovno zaznamovano poved). Npr. Ljudje, katerih obrazi so ti nemara znani proti Ljudje, ki so ti njih obrazi nemara znani. Slovnica navaja tudi, da kateri uporabimo, če bi raba ki povzročila dvoumnost (npr. Srečal je človeka, ki mu je posodil denar). Vendar pa v resnici iz sobesedila ali situacije navadno razberemo, na koga se zaimek nanaša.

  Vaše predvidevanje o povezanosti rabe ki in kateri z (ne)živostjo torej ne drži. Neustrezna raba -- zlasti zamenjevanje ki s kateri -- je po mojem opažanju bolj povezana s tem, da je ki zaimek, ki ga (v različnih glasovnih realizacijah) uporabljamo tudi v svojem vsakodnevnem govoru, zaimka kateri pa ne oziroma vsaj ne v tej vlogi (uporabljamo pa ga seveda kot vprašalni zaimek). In ker je ki (preveč) vezan na vsakodnevni govor, se marsikomu zdi, da je potemtakem kateri bolj "knjižni" ter ga zato uporablja na začetku vsakega stavčnega prilastka, ne glede na njegovo slovnično ustreznost.

  Tina Lengar Verovnik (september 2017)

• poljubnostni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je raba zaimka v naslednji povedi ustrezna:

  Ali poznaš še kakšno humanitarno organizacijo?

  Ali bi morali uporabiti zaimek kateri, tj.:

  Ali poznaš še katero humanitarno organizacijo?

  Kateri zaimek pa bi morali uporabiti v naslednji povedi:

  Nekaj samostalnikov moškega spola ima v katerem sklonu/v kakšnem sklonu/v nekaterih sklonih posebno končnico.
  
  

  Odgovor:
  
  V povedi, ki ste jo zapisali, lahko uporabite obe danes soobstajajoči obliki poljubnostnega zaimka: kakšen ali kak (Ali poznaš še kakšno/kako humanitarno organizacijo?). Čeprav je še do pred kratkim veljalo, da je krajša oblika (kak) normativno sprejemljivejša za knjižni jezik, pa danes govorci slovenščine zaimek kak v poljubnostni rabi dojemamo kot bolj formalen, morda celo zastarel (Prav to dejstvo je izpostavil tudi P. Herrity v svoji slovnici Slovene, A comprehensive grammar, 2000.), zaimek kakšen kot nevtralen.

  Z drugo povedjo želite izraziti, da ima skupina samostalnikov v izbranih sklonih posebno končnico. Izražate nedoločnost in hkrati dajete vedeti, da veste, v koliko in katerih sklonih (v nekaterih sklonih). Toporišič v slovnici (2000: stra. 311, 312 pravi, da zaimek označuje določeno stvar (ali kaj drugega) tako, da je ne imenuje razpoznavno. Ustrezno je torej uporabiti nedoločni zaimek.

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• povratni svojilni zaimek
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Povratni svojilni zaimek
  Prebral sem, da se povratni svojilni zaimek svoj veže na osebek. Vendar ne razumem, kako bi se to pravilo uporabilo v tem primeru:

  Družba je, ker je prišlo do kršitve njenih modelov, vložila tožbo.
  (modeli so lastnina družbe in družba je v tej povedi osebek, tako da bi morali ob uporabi zgornjega pravila uporabiti povratni svojilni zaimek, kar pa bi bilo očitno napačno)
  Se zadeva kaj spremeni, če poved preoblikujemo tako:
  Družba je zaradi kršitve svojih modelov vložila tožbo. (je tukaj uporaba povratnega osebnega zaimka pravilna?)

  
  Odgovor:
  

  Prvo poved ste preoblikovali tako, da ste vrinjeni odvisni stavek, v katerem upravičeno nastopa svojini zaimek njegov, saj je osebek tega stavka brezoseben (je prišlo do ...), spremenili v enostavčno poved s predložno zvezo (zaradi kršitve svojih modelov), v kateri je povezava povratnosvojilnega zaimka in osebka družba neposredna. V večstavčni povedi ima vsak stavek svoj osebek. Zato je v tej povedi upravičena uporaba povratnosvojilnega zaimka svoj, ki se nanaša na osebek družba.
  Če bi v glavni stavek zgornjega podredja vrinili zaimek, bi moral biti to povratnosvojilni zaimek svoj (svojo tožbo), npr.
  Družba je, ker je prišlo do kršitve njenih modelov, vložila svojo tožbo.

  Helena Dobrovoljc (april 2018)

• predlog
  

  18
  Teme
  18
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali je zapis v spodnji obliki in ostalih podobnih oblikah pravilen oziroma smiseln:
  Vozili smo se z z nalepkami okrašenim avtomobilom.

  
  Odgovor:
  

  Vsaj starejša generacija govorcev zagotovo pomni, da so nas v šoli dosledno opominjali, da je treba take zgradbe, kot je vaša, preubesediti, tako da dobimo namesto pridevniške zgradbe prilastkov odvisnik ali deležniški polstavek:

  Vozili smo se z z nalepkami okrašenim avtomobilom.
  -- >
  Vozili smo se z avtomobilom, ki je bil okrašen z nalepkami.
  Vozili smo se z avtomobilom, okrašenim z nalepkami.

  Še v Bunčevi slovnici iz leta 1940 najdemo razlago, da je zaporedje dveh predlogov posledica dobesednega prevajanja iz nemščine:

  Germanizem je: v od mene odposlanem blagu (prav: v blagu, ki sem ga odposlal).

  In res se tudi ta poved v nemščini glasi: Wir sind mit dem mit den Aufkleber geschmückten Auto gefahren. Ker gre za nominalno izražanje, značilno za strokovna in uradovalna besedila, je tudi v nemščini redka oz. stilno zaznamovana.

  Tudi slovnica štirih avtorjev (SS 1964: 237) se je še opredelila do rabe dveh predlogov zapored, in sicer je v njej dopuščena ta izrazna možnost pod pogojem, če prvi predlog izraža namero:

  Dovoljena je raba dveh predlogov zapored, kadar je prvi za z namernim pomenom, n. pr. obleka za k delu, pokrov za na kad, kruh za na pet, ruta za na glavo, (za na kmete), hrastov išče za čez morje, stolček za pod noge, predpasnik za po vasi, rogožnik za pred vrata itd.
  Vendar imamo tudi nekatere drugačne zveze: A neki dan od Zilje do prek Soče prepeval bo slovenske zemlje sin. Do pred tremi dnevi je bil še doma. Z na videz lepim obrazom... Pred na stežaj odprtimi vrati...

  V današnji jezikovni praksi je raba dveh zaporednih predlogov redka, zato tudi napotil glede tega področja skorajda ne najdemo. Pregled primerov pokaže na naslednje:

  (1) Zaporedno nizanje predlogov pomaga h gospodarnosti izražanja in pri uporabi različnih predlogov tudi k boljši preglednosti. Pišoči in govoreči moramo presoditi, ali je nizanje predlogov v našem besedilu primerno:

  Verige z na hitro pripravljeno hrano naj kupcem plačajo milijone.

  Če to zapišemo drugače, tako, da si dva predloga ne bi sledila neposredno, se besedilo skladenjsko razgiba (imamo občutek, kot da se je razvleklo) in postane slabše pregledno:

  Verige s hrano, pripravljeno (= ki je pripravljena) na hitro, naj kupcem plačajo milijone.

  (2) Pri podvojenem istem predlogu – primer zanj je tudi v poslanem vprašanju – pa imamo zadržke, ki izhajajo iz zavezanosti eleganci in dobremu slogu:

  Še vedno sem proti proti tujcem uperjenemu zakonu.

  Namesto tega bi imeli raje kaj takega kot:

  Še vedno sem proti zakonu, uperjenemu (= ki je uperjen) proti tujcem.

  Toda celo v tem primeru prevelika bližina pojavitve istega predloga kliče po izboljšavi (preformuliranju) besedila.

  (3) Sicer pa si lahko v slovenščini zapored sledijo celo trije predlogi:

  Nagrajeni so bili s po nad sto evri.

  To se da povedati tudi drugače, celo brez enega samega predloga:

  Vsak je dobil vsaj (= več kot) sto evrov nagrade.

  (4) Zaporedno nizanje predlogov nam torej lahko pride prav, vendar s takim načinom ne pretiravajmo, z zaporednim nizanjem istih predlogov pa sploh ne.

  Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (november 2017)

• pridevniški zaimki
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kateri izraz je ustreznejši:
  do kakšne mere ali do katere mere.

  
  Odgovor:
  

  Ustrezno je oboje, saj je pridevnik, ki določa mero, lahko vrstni in se po njem vprašamo: do katere mere? (npr. do iste mere), ali kakovostni in se po njem vprašamo do kakšne mere (npr. do največje mere). Obstaja tudi možnost v kolikšni meri …
  Izbira je odvisna od konteksta.

  Helena Dobrovoljc (april 2018)

• prislov
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V slovenskih medijih beremo in slišimo:

  Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev.
  Če zveza več ne živi, je kot truplo.

  Ali pa:
  V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov.

  Pred 50 leti bi nam učiteljica slovenščine vse to popravila v:

  Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.
  Če zveza ne živi več, je kot truplo.
  V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset naslovov več.

  Kot da je več ne postala nerazdružljiva kombinacija, ki mora stati pred glagolom. Kaj menite o tem? Se je to zaneslo iz srbohrvaščine in angleščine?

  
  Odgovor:
  

  Nasploh imate prav: različne generacije govorcev in piscev se tudi jezikovno vedejo različno, kar je eden od razlogov za jezikovne spremembe.

  (1) Položaj prislova več v povedi lahko spremeni pomen. Ker ni znano besedilo pred Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev, torej bo končna uvrstitev taka, kot je, kljub morebitni zmagi več v primerjavi z zasledovalcem, zasledovalcema ali zasledovalci. Vi to poved razumete drugače, kot Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.

  (2) Poved Če zveza več ne živi, je kot truplo, če več ne pomeni ‘še ena, dodatna zveza’, je pomensko enaka vaši predlagani povedi Če zveza ne živi več, je kot truplo. Zadnje bi bila tudi moja prva izbira (po Prešernu: dni mojih lepša polovica, mladosti leta so minula), vendar pa prvo poved razumem, ker kot naslov, brez sobesedila, ne sugerira kakega drugega pomena.

  (3) Položaj prislova več je v primeru V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov res neustrezen. Vaš predlog V letošnjem naročilu je zajetih kar sto deset naslovov več je vsekakor boljši (in tako recimo še dva naslova več, ne dva več naslova).

  Vaša prva dva primera vsebujeta prislov več v pomenu ‘izraža prenehanje dejanja ali stanja’, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika naveden za nikalne stavke. Vendar pa je bila med ponazarjalnimi primeri celo v tem, imenitnem slovarju zapisana zveza zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje. Najbrž bi se starejša generacija kar enoglasno odločila, da je tu besedni red čuden in da bi bilo ustrezno zapisano ... da pomoči ne potrebuje več. (Seveda pomeni nekaj čisto drugega zveza zahvalil se je, da več pomoči ne potrebuje, kjer več pomeni večjo količino pomoči.) V razliki lahko zaznamo generacijsko spremembo, pri tem pa smo eni in drugi lahko pri razumevanju strpni, tako da vsak napiše ali izgovori po svojem preudarku tisto, kar hoče povedati. Ob povsem enakem pomenu sicer enakih zvez z različnima položajema prislova več lahko zaznamo stilistični odtenek, kot ste ga zaznali in razložili sami. Iskanje vpliva kakega drugega jezika je malo verjetno, ob tem da je jasno angleška podlaga zveze še enkrat več (npr. v Še enkrat več je zmagala češka tekmovalka), ki jo nespodobno širijo predvsem športni novinarji in jo tule puščam ob strani.

  Peter Weiss (februar 2018)

• samostalnik
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako sklanjamo samostalnik prapor?
  
  
  Odgovor:
  
  Samostalnik prápor se pregiba po prvi moški sklanjatvi (prápor, prápora, práporu, prápor, pri práporu, s práporom). V sodobni rabi se pojavlja tudi pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih (prápor, práporja, práporju, prápor, pri práporju, s práporjem), vendar še ni povsem uveljavljeno.

  Samostalniki, ki se jim v imenovalniku ednine osnova končuje na soglasnik r, pogosto omahujejo med dvema načinoma pregibanja, tj. pregibanje s podaljševanjem osnove s soglasnikom j v odvisnih sklonih in pregibanje brez podaljševanja osnove. Dvojnični pregibnostni vzorec se je oblikoval zaradi razvoja praslovanskega mehkega r: v izglasju in pred soglasniki je prišlo do njegove otrditve, v položaju pred samoglasniki pa se je oblikoval v soglasniško zvezo rj. Ker sta sklanjatvena vzorca samostalnikov s praslovanskim trdim in mehkim izglasnim r v imenovalniku ednine sovpadla, je pri uvrščanju novih tvorjenk in prevzetih besed v sklanjatvene vzorce pogosto prihajalo do dvojničnosti. Posledično se veliko tovrstnih moškospolskih samostalnikov uvršča v oba sklanjatvena vzorca, pri nekaterih je vrsta pregibanja lahko tudi pomenskorazločevalna lastnost (npr. samostalnik okvir). V sodobni knjižni slovenščini je pri teh samostalnikih sicer vidna težnja po podaljševanju osnove s soglasnikom j, vendar se spremembe ne odvijajo pri vseh samostalnikih istočasno. Vedno je namreč treba preučiti vsak samostalnik posebej, saj na uvrstitev v sklanjatveni vzorec lahko vpliva več dejavnikov (npr. število zlogov, besedotvorna provenienca, izvor, pomen). Znotraj skupine samostalnikov prve moške sklanjatve, ki se tako kot samostalnik prapor končujejo na -or, obstaja tudi skupina samostalnikov, ki ne izkazuje dvojničnosti. V sodobni knjižni slovenščini je številčno močna zlasti skupina prevzetih samostalnikov, ki se končujejo na ‑ator, ‑tor ali ‑or in poznajo le pregibanje s podaljševanjem osnove (npr. atraktor, debator, donor, inkubator, moderator, stresor).

  Tanja Mirtič (marec 2016)

• sklanjanje
  

  40
  Teme
  40
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Beseda grunge, ki označuje glasbeno zvrst, se ne nahaja v nobenem izmed Franovih slovarjev, zato vprašanje naslavljam na vas. Zanima me izvor omenjene besede in kakšna je njena pravilna izgovorjava?

  
  Odgovor:
  

  Grunge je zvrst rokovske glasbe, ki jo imajo za mešanico panka in težkega metala, nastajala pa je v Seattlu v ZDA v zadnjem desetletju 20. stoletja. Ta samostalnik moškega spola se v slovenščini izgovarja [grándž-] (v imenovalniku torej z nezvenečim izglasjem, kot [gránč]). Končni črki ge se pišeta v vseh sklonih, saj lahko le tako beroči vemo, da se tam izgovarja [dž-] – če bi bil e za njim opuščen, bi se izgovarjal [g], torej se v slovenščini obnaša kot angleško lastno ime George. Pisni rodilnik ednine je zato grungea [grándža], dajalnik grungeu [grándžu], orodnik grungeem in (v gradivu izpričano) grungeom (ta zapis ni v skladu z določili SP 2001), oboje izgovorjeno [grándžem], npr. povezava med grungeom in hard rockom.

  V slovenščini je grunge [gránč] tudi pridevnik. Ta se ne sklanja s črkovnimi ali glasovnimi končnicami (je nesklonljiv), uporablja pa se – tako kot v angleščini – v prilastkovnem položaju, torej levo od samostalnika: grunge metal, grunge rock, grunge rocker, grunge skupina, grunge slog. Zaradi izraznejšega obrazila je za nas gibkejša sopomenska pridevniška oblika grungeevski (po gradivu grungeovski – ta zapis je v neskladju s sedanjim pravopisom) [grándžeu̯ski]: kapa grungeevskega videza, grungeovska skupina Nirvana.

  Beseda grunge izvira iz ameriškega slenga, kjer pomeni ‘umazanija’, in je morda skovanka iz angleških besed grime ‘nesnaga, umazanija’ in sludge ‘blato, brozga’, glasbena zvrst pa se tako morda imenuje zaradi glasnih kitar in bobnov ter nihilističnih besedil.

  Peter Weiss (april 2018)

• sklanjanje imen mesecev
  

  0
  Teme
  0
  Objave
  Ni novih objav.
• sklanjanje lastnih imen
  

  151
  Teme
  151
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako se pravilno sklanja imena tujih znamk, ki jih zapišemo kot so zapisana v svojem jeziku. Kateri način je pravilen: z Magic oilom ali z Magic oil-om?

  
  Odgovor:
  

  Tudi pred zapisanimi končnicami tujejezičnih stvarnih imen, kakršno je Magic oil, ne pišemo vezaja, tako kot jih ne pri sklanjanju tujih osebnih in krajevnih imen: Terryju Eagletonu, s Karlom Marxom, v New Yorku, iz Londona. Zato edinole: z Magic oilom. Vezaj pred črkovnimi končnicami pišemo le, če kratice izgovarjamo črkovalno, največkrat torej med zadnjo veliko črko kratice in (prvo) malo črko končnice: iz CNN-a, z IBM-om [is síènêna, z íbéêmom].

  Peter Weiss (april 2018)

• sklanjanje večbesednih poimenovanj
  

  16
  Teme
  16
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  V svetovalnici ste na podobno vprašanje že odgovorili, vendar vas vljudno prosim za natančnejše pojasnilo. Zanima me namreč, kako je s sklonljivostjo besede Azerbajdžan v naslednjem stavku:

  Predstavniki Republike Armenije, Republike Azerbajdžan(a), Republike Belorusije …

  V prej omenjenem odgovoru pišete, da obstaja podskupina samostalniške besedne zveze z desnim samostalniškim prilastkom, ki se lahko sklanja ali ne.

  Iz članka Martine Križaj Ortar "O samostalniškem prilastku v imenovalniku", na katerega se sklicujete v odgovoru, razumem, da glede tega, ali se sklanja ena ali obe sestavini, ni pravega pravila. Glede tipa mesto Ljubljana v zaključku na str. 85 piše:

  "[ … ] se v tej obravnavi bolj nagibamo k temu, da [ … ] bi ga imeli za nesklonljivega (še zlasti, kadar je določilo neujemalno). [ … ] Vprašanje sklonljivosti tipa mesto Ljubljana še vedno ni rešeno, morda bi ga uvrstili kar med nesklonljive prilastke." In na str. 84: "morda se sklanja le tisto določilo, ki se v imenovalniški obliki ujema z jedrom v spolu, sklonu in številu (prim. gore Škrlatice proti gore Nanos, občine Šiške proti občine Vič)."

  Zdi se mi, da takšen zaključek potrjujejo pravopisna pravila § 846 oz. § 853 in 854 (pa tudi § 855):

  § 846 Če lastno ime sestoji iz besed, ki se slovnično ujemajo, se sklanja v obeh (vseh) delih;
  § 853 Deli poimenovanj se ne ujemajo:
  § 854 1. Če se del lastnega imena ne ujema, se ta sestavina ne sklanja, npr. Hotel Turist, Hotela Turist, ker to poimenovanje izvajamo iz zveze »hotel z imenom Turist«.
  § 855 Pomni

  V nekaterih primerih se obe sestavini imena tipa Hotel Turist lahko sklanjata, npr. Založba Lipa, Založbe Lipa/Lipe.

  Hotel in Turist se tu v imenovalniški obliki ujemata v spolu, sklonu in številu. Ne pa tudi v podspolu. Ali je to tisto neujemanje, zaradi katerega se v tem primeru druga sestavina ne sklanja?

  Če povzamem – zanima me, ali je naslednje sklepanje pravilno: načeloma (ali vsaj: pogosteje) se sklanjajo vse sestavine večbesednega lastnega imena, če se te sestavine slovnično ujemajo (tj. v spolu, sklonu in številu, pa tudi podspolu – kot v primeru Hotel Turist). Zato je v zgornjem stavku pravilneje, da se beseda Azerbajdžan ne sklanja.

  
  Odgovor:
  

  Podrobna analiza je že prinesla odgovor, ki ga predlagate, mi pa lahko le potrdimo:

  Načeloma (ali vsaj: pogosteje) se sklanjajo vse sestavine večbesednega lastnega imena, če se te sestavine slovnično ujemajo (tj. v spolu, sklonu in številu, pa tudi podspolu – kot v primeru Hotel Turist). Zato je v zgornjem stavku pravilneje, da se beseda Azerbajdžan ne sklanja.

  Dodajmo še nekaj misli:
  Pri preučevanju podobnih zvez in njihovega skladenjskega vedenja treba ločevati tudi med obveznimi in neobveznimi sestavinami imena (npr. Program Svit nasproti podjetje Gorenje, ep Beowulf) in primeri, ko je v imenskem delu tudi zemljepisno ime v pomenu 'nahajati se' v nasprotju z 'imenovati se' (Kino Šiška – Vila Bled nasproti Republika Slovenija – mesto Koper).

  Pregibanje imenske sestavine je uresničeno redko, vsekakor pa dosledneje, če sta obe sestavini besedne zveze prekrivni v spolu, številu, sklanjatvi … torej v vseh oblikoslovnih kategorijah.

  Kot kaže pregled jezikovne rabe, se morda nekoliko pogosteje odločamo za sklanjanje imenske sestavine tudi, če gre za naštevanje, saj nas težnja po poenotenju jezikovnega vedenja sestavin zanese: Predstavniki Republike Armenije, Republike Azerbajdžan(a), Republike Belorusije …

  Tudi kadar naštevamo le imena, ponovljivo jedrno sestavino pa izpostavimo le enkrat, je sklanjanje pogosteje uresničeno, a le pri nekaterih jedrih (npr. država in republika (a), ne pa tudi pri mesto ali pokrajina(b)):

  a) država, republika

  Tako bi se izognil nevarnim ruskim kavkaškim republikam Dagestanu, Čečeniji in Ingušetiji. Talibski islamski radikalizem je od prihoda na oblast pred petimi leti nenehna nevarnost za podpihovanje islamskih skrajnežev v večinsko muslimanskih srednjeazijskih republikah Tadžikistanu, Uzbekistanu, Kazahstanu, Turkmeniji in Kirgiziji ... Združeni narodi so štirim najhuje prizadetim državam - Nikaragvi, Hondurasu, El Salvadorju in Gvatemali - že pričeli dovažati hrano

  b) mesto, pokrajina

  Sever in vzhod sta prepletena s turističnimi kompleksi v mestih Hamamet, Nabeul, Port El Kantaoui, Sousse in Monastir, s peščenimi plažami, ležalniki in senčniki. Najhuje je v pokrajinah Tete, Zambezia in Sofala. Španska policija je v operaciji v pokrajinah Baskija in Navarra aretirala 36 domnevnih pripadnikov skrajne baskovske mladinske skupine Segi.

  Vsekakor je vedenje imen v desnem prilastku zelo slabo raziskano.

  Helena Dobrovoljc (februar 2018)

• skloni
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Pri maši molimo nicejsko-carigraisko veroizpoved, v kateri je tudi uradno besedilo in pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Moje mnenje je, da bi bila ustreznejša raba tožilnika. Kakšno je vaše mnenje?

  
  Odgovor:
  

  Kakor kažejo slovarski priročniki, npr. SSKJ (pričakovati) in pregled korpusnega gradiva (zlasti korpusa Gigafida), glagol pričakovati predvideva vezavo s premim predmetom v tožilniku (torej pričakovati koga/kaj).

  Pri živih samostalnikih moškega spola je oblika za tožilnik enaka obliki za rodilnik (končuje se na -a), in to so tudi edini primeri, ki so v trdilnih povedih v korpusnem gradivu zaradi avtomatskega označevanja včasih pomotoma označeni kot rodilnik. Vendar pa lahko iz primerjave z neživmi samostalniki nedvomno sklepamo, da gre za tožilnik. Pri samostalnikih, ki ju navajate, torej (zgledi so iz korpusa Gigafida):

  Vsa tri verstva učijo, da je Bog ustvaril vesolje, da se je razodel po prerokih in v svojih svetih knjigah pričakujejo vstajenje mrtvih in poslednjo božjo sodbo,; Pričakovati življenje brez križev in težav je, kakor da bi lovili neuresničljive sanje.

  Drugače je seveda ob zanikanju, kjer prehaja premi predmet v tožilniku v rodilnik – vendar pa to velja ob katerem koli glagolu, ki predvideva tako vezavo.

  Ker pomensko-skladenjskih zadržkov glede na zgoraj povedano ni, bi v konkretnem primeru tožilnik pričakovali tudi glede na sklonsko rabo v latinskem izvirniku: ... et exspecto resurrectionem* mortuorum et vitam* aeternam*** ...*

  Za konec ostane še vprašanje, zakaj je bil v konkretnem primeru rodilnik kljub predvideni tožilniški vezavi in trdilnosti povedi vendarle rabljen. Odgovor bi se lahko skrival v dejstvu, da so v verskih besedilih pogoste oblike in skladenjske zgradbe, ki ustvarjajo privzdignjen slog. Tudi partitivni rodilnik sodi med sredstva, s katerimi gradimo tak slog.

  Sicer se pojavlja zlasti ob snovnih samostalnikih (te dejanje namreč težje zaobseže v celoti). Več o tej tematiki:

  Raba sklonov ob glagolih dati in imeti Raba sklonov: učim se nemščino

  Domen Krvina, Helena Dobrovoljc (oktober 2017)

• stopnjevanje pridevnikov
  

  8
  Teme
  8
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako se stopnjuje naravno, ko gre za vzklik:
  »Kaj bolj naravnega (kot to)!«
  ALI
  »Kaj naravnejšega!«

  
  Odgovor:
  

  Na vprašanja o stopnjevanju pridevnikov smo v svetovalnici že večkrat odgovarjali; za vaše vprašanje najpovednejši je verjetno odgovor, ki se tiče sprememb pri stopnjevanju pridevnikov. Čeprav je v SP 2001 pri pridevniku naraven navedeno, da se stopnjuje z obrazili (tj. naravnejši, najnaravnejši), raba v korpusu Gigafida namreč kaže, da je v sodobnih pisnih besedilih pogostejše opisno stopnjevanje (tj. bolj naraven, najbolj naraven).

  Del razlogov za to morda tiči v dejstvu, da se pridevnik pogosto pojavlja v zvezah. Največ jih je sicer z vrstnim pridevnikom naravni (naravno okolje, naravna nesreča, naravni vir), ki se ne stopnjuje. Pri najpogostejših zvezah, v katerih lahko nastopa (in se stopnjuje) tudi lastnostni pridevnik naraven (to so naravna barva, naravni videz in naravna hrana), pa se pri stopnjevanju pogosteje pojavlja opisni način, pri katerem se bolj ko ne ustaljeni zvezi (kolokaciji) dodaja le prislov bolj ali najbolj, sama zveza pa tako ostaja nespremenjena.

  Tudi pri iskanju zveze "kaj naravnejšega" oziroma "kaj bolj naravnega" je slednja pogostejša, vendar je vseh primerov v korpusu premalo, da bi lahko sklepali o relevantnosti tega rezultata; poleg tega pomensko niso enaki. Razmisliti pa velja še o dodatnem vidiku odločanja med enim ali drugim načinom stopnjevanja: kot je navedeno v odgovoru o podobni dilemi, lahko pri pridevnikih, ki jih je sicer mogoče stopnjevati z obrazili, opisno stopnjevanje uporabimo, če želimo kaj posebej poudariti, npr. to je najbolj pohleven človek (namesto najpohlevnejši).

  Tina Lengar Verovnik (december 2o17)

• svojilni zaimek
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Na spletni strani RTV Slovenija sem zasledil naslov: Boste še hodili k vašemu peku? Zdi se mi, da je uporabljen napačen svojilni zaimek -- pravilno bi se naslov moral glasiti: Boste še hodili k svojemu peku?

  Imam prav?
  
  
  Odgovor:
  
  Imate prav. Če je lastnik izražen v osebi povedka, uporabljamo povratni svojilni zaimek svoj. Raba osebnih svojilnih zaimkov moj, tvoj itd. v takih položajih se pri nas uveljavlja v slogovno slabih besedilih pod tujim vplivom, nekdaj nemškim, danes predvsem angleškim.

  Marko Snoj (julij 2013)

• števniki
  

  14
  Teme
  14
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Delam na oddelku, kjer je na hodniku tudi sprejemna pisarna. Ljudje se večkrat zmotijo in trkajo pri meni, tako da jih moram napotiti v sprejemno pisarno. Med mojo ambulanto in sprejemno pisarno so ena vrata. Kako naj jih "slovnično" pravilno usmerim:

  Sprejemna je dvoje vrat naprej. Sprejemna je dvoja vrata naprej.
  Ali kako?

  
  Odgovor:
  

  Množinski samostalniki so neštevni in zato se ob njih uporabljajo ločilni in ne glavni števniki. V Slovenskem pravopisu 2001 (§ 877) je zapisano:

  »Pri števnih samostalnikih je raba ločilnih števnikov namesto glavnih čedalje redkejša (petero delavcev, dvoje kmetov), pri množinskih in pri neštevnih samostalnikih je edina dopustna (dvoje vrat/dvoja vrata, dvoje grabelj/dvoje grablje, dvoje vino).«

  Tudi slovarska redakcija v tem pravopisu je nedvoumna:

  vráta vrát s mn. z vráti, °vrátmi (á) Soba ima dvoje vrat; iti skozi vrata; stati med vrati; vrata v notranjost pokrajine …

  Vendar pa se tudi raba ločilnih števnikov v pogovornem jeziku že opušča, še zlasti, kadar gre za višja števila ali za obliko števnika, ki ni pogosta (Od zunaj se ji približaš po številnih stopnicah in prideš kar do štirih vrat, ki držijo v notranjost. namesto Od zunaj se ji približaš po številnih stopnicah in prideš kar do četvero vrat, ki držijo v notranjost.). Na slednje kot na posebnost neknjižnega pogovornega jezika opozarja že Toporišič v Slovenski slovnici:

  »Neknjižno pogovorno se sliši v takih primerih tudi že tri vhodna vrata, dve gosli, tri Jesenice«. (str. 333–334).

  Naj pojasnim še dve obliki ločilnih števnikov, ki ju navajate.
  Njuna raba ni jasno razmejena:
  (a) v zvezi dvoje vrat ločilni števnik, ki je nesklonljiv ali množinsko sklonljiv (dvojih vrat ni …), uporabljamo ob samostalniku v rodilniku množine; ločilni skupinski števnik tu zaznamuje skupino dveh enot;
  (b) v zvezi dvoja vrata gre za ločilni števnik, ki se pridevniško pregiba, zaznamuje pa dve vrsti štete enote, torej je njegova vloga razlikovalna.

  Vendar pa vsakodnevna raba teh števnikov kaže na dvoumnost, saj tudi ločilni števniki v t. i. skupinski vlogi, opisani pod (a), lahko zaznamujejo bodisi število skupin štetega bodisi le različnost štetega. To je še najbolj vidno, kadar uporabljamo ločilni števnik ob navadnih števnih samostalnikih ali ob parnih samostalnikih.
  Ločilne števnike ločujemo od množilnih (dvojna vrata), ki se pojavljajo tudi v obliki s -kraten.

  Helena Dobrovoljc (marec 2018)

• števnost
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali se v naslednjem primeru (informativni dan) uporablja množina ali ednina in ali so vse vejice pravilno postavljene:
  Informativni dan bo v petek, 9. 2. 2018, ob 9. in 15. uri, in v soboto, 10. 2. 2018, ob 9. uri.
  Ali
  Informativni dnevi bodo ...

  
  Odgovor:
  
  Na podobno vprašanje smo že odgovorili. V tej temi smo utemeljili rabo dvojine in množine izraza informativni dan, in sicer takole:

  Oba načina zapisa lahko pojasnimo kot sprejemljiva. Zakaj? Zveza informativni dnevi v osebku je lahko razumljena kot stalna besedna zveza, ki označuje vrsto “prireditve” in povedek se ujema z njeno množinsko obliko. (Podobno tudi dan odprtih vrat lahko kot “prireditev” poteka dlje kot en dan, števnost osebka pa se kljub temu ne spreminja.) Ker pa želimo zadostiti logiki in pravilom sistema, se pogosteje odločimo za zapis: Informativna dneva bosta 13. 2. in 14. 2. 2015; osebek informativni dan tu interpretiramo dobesedno, zato se v številu ujema z določilom.

  Tudi rabo ednine informativni dan lahko utemeljimo tako, da je ta zveza lahko razumljena kot stalna besedna zveza, ki označuje "prireditev" (kot npr. dan odprtih vrat), ki poteka več kot en dan. Sklenemo torej lahko, da bi bila logična izbira dvojina (saj gre za "prireditev", ki traja dva dni), utemeljeni in potrjeni v rabi pa sta tudi ednina in množina -- jezik navsezadnje ni vedno logičen, a je tudi kot tak popolnoma funkcionalen.

  Urška Vranjek Ošlak (februar 2018)

• velelniška oblika
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ali ima tudi glagol videti (kot glagoli vedeti, biti, iti ...) v velelniku nadomestno osnovo? Torej, glej in ne vidi.

  
  Odgovor:
  

  Oblika glej je velelnik glagola gledati. Glagol videti ima velelniške oblike vidi, vidiva, vidita, vidimo, vidite, ki pa se v rabi ne uresničujejo, razen pri sestavljankah, kot je denimo glagol predvideti (predvidi, predvidiva, predvidita, predvidimo, predvidite). Velelniške oblike tega glagola so v zapisu identične nekaterim sedanjiškim oblikam, vendar se v izgovoru tonemskih govorcev razlikujejo, saj so akutirane (npr. predvídiva), sedanjiške pa so cirkumflektirane (npr. predvȋdiva).
  Podobno kot pri glagolu videti se tudi pri glagolu slišati velelniške oblike uporabljajo samo v sestavljankah tega glagola (npr. preslišati). Poznamo tudi glagole, ki v sodobni slovenščini živijo samo v sestavljankah (npr. glagol makniti – izmakniti, umakniti …). Tudi sicer se velelniki nekaterih glagolov redko uporabljajo, obstajajo pa tudi glagoli, ki velelniških oblik ne poznajo (npr. glagol moči).

  Tanja Mirtič (januar 2018)

• veznik
  

  13
  Teme
  13
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Na kaj se nanaša oziralni zaimek »ki«?

  a) Npr., da je stavčni člen podredni:

  To je univerzalna množica elementov, ki smo jo označili z »U«. To je univerzalna množica elementov, ki smo jih označili z »U«.
  Se nanaša na jedro ali na neujemalni prilastek?

  b) Npr., da je stavčni člen priredni:

  Soočal se je z različnimi izzivi in težavami, ki so bile res grozljive. Soočal se je z različnimi izzivi in težavami, ki so bili res grozljivi.
  Se nanaša na zadnjega ali na vse (z različnimi izzivi in težavami)?

  Kaj lahko preučim, da mi bo bolj jasno tudi glede podobnih primerov?

  
  Odgovor:
  

  Ki v prvih dveh primerih uvaja odvisni stavek, ki določa predmet (jedrni del ali njegovo določilo) v nadrednem, glavnem stavku. Na katero sestavino, del predmeta v glavnem stavku se odvisni del povedi nanaša, lahko sklepamo iz neimenovalniške oblike osebnega zaimka (v funkciji predmeta) v odvisnem stavku (jo – edn. ž. spola, torej množico, oz. jih – mn. m. sp., torej elemente). Pri tem si lahko pomagamo tudi z vprašalnico po odvisnem stavku.

  To je univerzalna množica elementov, ki smo jo označili z »U«.
  Katera univerzalna množica elementov je to? Tista, ki smo jo označili z “U”. Torej množica. To je univerzalna množica elementov, ki smo jih označili z »U«.
  Univerzalna množica katerih elementov je to? Tistih, ki smo jih označili z “U”. Torej elementov.

  Pri priredno zloženem predmetu o delu, na katerega se nanaša odvisni stavek (ki ga uvaja posamezen ki), sklepamo iz oblike pomožnega glagola biti oz. njegovega določila v odvisnem stavku (so bile res grozljive – ž. spol mn. : so bili res grozljivi – m. ali m. + ž. ali m. + ž. + sr. spol mn.). Tu si pomagamo z vprašanjem Kaj je bilo res grozljivo?

  Soočal se je z različnimi izzivi in težavami, ki so bile res grozljive.
  Kaj je bilo res grozljivo? Težave. Soočal se je torej z različnimi izzivi in grozljivimi težavami. Soočal se je z različnimi izzivi in težavami, ki so bili res grozljivi.
  Kaj je bilo res grozljivo? Izzivi in težave. Soočal se je torej z različnimi grozljivimi izzivi in težavami.

  Nataša Gliha Komac (marec 2018)