Podkategorije

• bibliografski zapisi
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako navajati vire v publikacijah. Poznam nekaj standardov, vendar me zanima, ali je dopustno tako:

  Vid PEČJAK, Psihologija množic, Ljubljana 1994.
  
  

  Odgovor:
  
  Z vašo bibliografsko enoto, ki podpira navedbo vira, ni nič narobe. Vendar mnoga uredništva ali ustanove, ki predpisujejo oblikovanje publikacij (recimo fakultete za diplomske naloge, ki nastajajo pri njih), zahtevajo točno določeno in predpisano obliko.

  Tako mora ponekod stati priimek, pisan samo z veliko začetnico, čisto na začetku bibliografske enote, češ da se jih da potem razvrščati po abecedi (čeprav se jih da tudi v vašem primeru), naslov mora biti ležeč, za krajem izdaje mora stati še založba ali izdajatelj in v vašem primeru pred letnico vejica, pri člankih, objavljenih v revijah ali zbornikih, morajo biti navedeni letnik, letnica in številka z obsegom strani. Vse to zahteva obvladanje tehnike, ki zelo koristi pri večkratnem objavljanju.

  To veščino, ki kdaj lahko prehaja v že precej obsežno znanje, saj je različnih elementov in kombinacij v bibliografskih opisih zelo veliko, si najbolj prizadevni pridobijo s kopiranjem najboljših rešitev, v istem seznamu virov (bibliografiji) pa je pri istovrstnih primerih dobro ravnati enako, tako da so posamezne enote med seboj kar se da usklajene in da bralca ne begajo.

  Peter Weiss (april 2015)

• izbira ustrezne besedne zveze
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me vaše mnenje glede jezikovnih nasvetov iz knjige Jezik naš vsakdanji Janeza Sršena (2. izdaja 1998, Gospodarski vestnik, LJ). On namreč odvsetuje rabo izrazov v času ... in s strani ....
  Primer:

  v času dopusta – pravilno med dopustom, "v času/za časa vojne – pravilno med vojno, v vojni, v poletnem času – pravilno poleti

  Mislim da primeri za s strani ... niso potrebni saj niso v duhu slovenskega jezika, se pa danes uporabljajo povsod, ne samo v novinarstvu in v medijih.

  
  Odgovor:
  

  V priročnikih, kakršen je Jezik naš vsakdanji Janeza Sršena, so jezikovna priporočila, prepovedi in napotki zapisani praviloma zelo na kratko. Zavrnjena in kritizirana beseda ali zveza ima pripisano boljšo možnost na način, kot ste zapisali, in tem priporočilom večinoma lahko pritegnemo. Seveda pa lahko zveza s strani nastopa še v kakem drugem sobesedilu, tako da je sploh ne moremo nadomestiti s čim boljšim: z desne strani enačbe ali pa Začetek finančne zgodbe sega v čas županovanja Jožefa K. .... Presojo primernosti lastne ali tuje ubeseditve nam omogoča jezikovno znanje, ki si ga pridobimo s komuniciranjem v jezikovni skupnosti in z odprtim opazovanjem jezikovno uresničevanega v govorjeni in pisni obliki. Vse to je seveda krepko nadgrajeno z jezikovnim poukom (ne samo) slovenskega jezika, ki smo ga deležni na različnih ravneh šolanja, in tako opremljeni lahko potem posegamo po jezikovnih priročnikih ali pa izpopolnjujemo in utrjujemo svoja spoznanja, ki jih primerjamo s spoznanji drugih v isti jezikovni skupnosti, ki se jim na mnoge načine prilagajamo, saj bi bili s prevelikim soliranjem čudaški. Tako slovenski pravopis, priročniki, kakršen je Jezik naš vsakdanji, in jezikovna svetovalnica, v katero ste naslovili vprašanje, kdaj tudi samo domnevne napake in neustreznosti obravnavajo enako ali podobno, seveda pa z dodatnimi poudarki, kot je v konkretnem primeru lahko tale:

  Besednih zvez, kot sta v času in s strani, zaradi navedbe v jezikovnosvetovalnih priročnikih ne smemo zavračati kar nasploh. Če je zamenjava s čim drugim pomensko ustrezna, jih smiselno upoštevamo, da razgibamo besedilo, torej da hoteno povemo ali zapišemo še kako drugače. Vsekakor pa nam vsem znanje, okretnost, olikanost in razgledanost ne samo v jezikovnem smislu ob tem pridejo neznansko prav in nam koristijo, saj nas jezik povezuje in nam omogoča sobivanje.

  O primernosti besedne zveze s strani smo v svetovalnici pisali tudi v odgovoru:
  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2065/ujemanje-povedka-in-priredno-zloženega-osebka-povezanega-z-in-ali-ter-uporaba-zveze-s-strani

  Peter Weiss (april 2018)

• označenost besede
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, katera beseda je bolj primerna, zaključiti ali skleniti. Vem, da smo namesto »zaključek« pisali »sklep«. Bi bilo zato bolje tudi v spodnjih primerih uporabljati glagol skleniti?

  Zaključili/Sklenili smo leto 2017.
  Osnovnošolci bodo bralno značko zaključili/sklenili v naši knjižnici.

  
  Odgovor:
  

  Glagola zaključiti in skleniti se sicer razlikujeta v svojih pomenih, a v vaših primerih gre za sopomenskost. Po SSKJ 2 sta aktualna 4. pomen glagola zaključiti, tj. 'končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto', npr. zaključiti preiskavo, turnejo, sezono, torej tudi zaključiti bralno značko, leto, oz. 3. pomen glagola skleniti, ki ga SSKJ 2 razlaga zgolj s sinonimom 'končati', pri čemer slednjega lahko bolj konkretno opredelimo s pomenom, po katerem glagol končati 'izraža prenehanje dejavnosti, aktivnosti' oz. v podpomenu, navadno s prislovnim določilom, izraža 'dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto', npr. ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame, delo so končali s pesmijo, torej tudi skleniti leto, bralno značko (na kakšen način, kdaj, kje ipd.).

  Brskanje po korpusu Gigafida izkaže rabo obeh zvez, in sicer tako zaključiti kot tudi skleniti leto v prid zvezi zaključiti leto (skoraj dvakrat toliko pojavitev), npr. skleniti prvo leto službovanja, delovanja, poslovanja; Vincencijevo, Ipavčevo leto; cerkveno, šolsko, koledarsko leto : zaključiti prvo leto prava, sekundariata, delovanja; poslovno leto, prihodnje, minulo leto : prihodnje, lansko, staro, preteklo, minulo leto; šolsko, nogometno, klubsko leto; poslovno, bilančno leto ipd. Zveza z bralno značko je pri obeh glagolih redka, npr. V Šmarju pri Jelšah so zaključili prvo bralno značko za odrasle, Vsako leto na Osnovno šolo Dobrova povabimo književnika, da zaključi bralno značko : Letos bodo med drugim sklenili akcijo bralne značke predšolskih otrok, V vrtcu Mojca sklenili bralno značko.

  Glede na zapisano lahko sklenemo, da sta glagola sopomenska in bi težko govorili o kakršni koli zaznamovanosti. Opazimo lahko le skoraj dvakrat večjo pogostost zvez z glagolom zaključiti ter pomenski odtenek, pri čemer je pri glagolu zaključiti v ospredju predvsem konec, zaključek nekega dogajanja, niza dejanj in dogodkov, neke celote, pri glagolu skleniti pa zaokroženje neke celote, niza dogodkov s poudarkom na dogodku oz. njegovem opisu.

  Nataša Gliha Komac (junij 2018)

• ponavljanje predlogov
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim za jezikovno mnenje o naslovu naloge. Prva ali druga možnost.

  1. Raziskava odnosov študentov do plastike in vedenja o obstoju hormonskih motilcev

  2. Raziskava odnosa študentov do plastike in do vedenja o obstoju hormonskih motilcev
  
  
  Odgovor:
  
  Pomenska obvestilnost naslovov je nekoliko različna:

  1. Raziskava odnosov študentov do plastike in vedenja o obstoju hormonskih motilcev

  Gre za raziskavo dvojega: (a) odnosov/odnosa študentov do plastike in (b) védenja o obstoju itd. V tem primeru ni jasno, čigavo védenje bi se raziskalo v primeru b – odnosi študentov ostajajo le v razmerju do plastike: mogoče bi se, če je to razumevanje pravo, dopisalo in njihovega vedenja: Raziskava odnosa študentov do plastike in njihovega vedenja o obstoju hormonskih motilcev

  2. Raziskava odnosa študentov do plastike in do vedenja o obstoju hormonskih motilcev

  Gre za raziskavo odnosov/odnosa študentov (a) do plastike in (b) do védenja o obstoju itd. – V tem primeru in z željo po takem razumevanju naj oba predloga ostaneta zapisana.

  Sicer je preobilje predlogov v prirednih zvezah (npr. Jutri grem v Ljubljano in Postojno in ne v Ljubljano in v Postojno) slabša slogovna možnost, o kateri smo v svetovalnici že pisali: uporaba predloga z in njegove variante.

  Če pa se poukvarjamo še s števnostjo oblike samostalnika odnos, potem naj opozorimo na pojmovni značaj samostalnika, števnost (odnosi) pa v tem primeru sugerira, da gre za različne vrste odnosa, kar se zdi v danem kontekstu nepotrebno.

  Peter Weiss, Marko Snoj, Helena Dobrovoljc (marec 2015)