Vprašanje: V učbenikih za slovenščino Moč jezika 1 so sistematično predstavljene različice fonema v. Presenetil me je eden od položajev – namreč ko v stoji v na koncu besede, pred njim pa soglasnik (npr. vrv) – je navedeno, da izgovarjamo zvenečo različico (w), jaz pa imam v zavesti, da izglasje deluje kot nezveneči nezvočnik, torej bi tu izgovarjali nezvenečo različico. Lahko razložite ta položaj? Odgovor: V učbeniku Moč jezika sledijo dogovorom, ki so povzeti po Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (1976, 2000) in Slovenskem pravopisu 2001, natančneje pravilu v členih 642 in 643, v katerih je zapisano, da v položaju na koncu besede za zvočnikom »stoji« zveneči ustničnoustnični šumni w: b) Ustničnoustnični šumni w (zveneči) oz. ʍ (nezveneči) govorimo, kadar zvočnik /v/ ni ob samoglasniku; w stoji pred zvenečim soglasnikom in na koncu za zvočnikom [poud. HD], ʍ pa pred nezvenečim soglasnikom: vzeti, vdeti, vnuk, vrana, vlak; barv – vsak, v tebi [wzéti, wdéti, wnúk, wrána, wlák; bárw – ʍsák, ʍ têbi] odvzeti, od vnuka, podvreči, krvjo; v deblu – predvsem [odwzéti, od wnúka, podwréči, krwjó; w dêblu – pretʍsèm] Posebnosti Namesto w in ʍ (zlasti pri počasnem govorjenju) govorimo tudi u: vzeti, vdeti, vnuk; barv – vsak, v tebi [uzéti, udéti, unúk; báru – usák, u têbi] odvzeti, od vnuka, podvreči, krvjo; v deblu – predvsem [oduzéti, od unúka; u dêblu – pretusèm] Enako pravilo najdete tudi v Slovnici na kvadrat Kozme Ahačiča (str. 16): vrv [və̀rw/və̀ru]. Res gre za izglasni položaj (konec besede), v katerem v slovenščini pri zvenečih nezvočnikih b d g z ž dž prihaja do razzvenečenja (ali onezvenečenja), zato jih izgovarjamo p t k s š č. Pri zvočnikih izgube zvenečnosti v položajih za jezičnikoma j in r v knjižnem jeziku ne pričakujemo. Izgovor je u-jevski (npr. vrv ali v rodilniku dvojine in množine pri samostalnikih želva, rod. mn. želv, salva, rod. mn. salv). V nekaterih narečjih se najbolj nezvočen zvočnik [v] v vseh izglasnih položajih izgovarja kot [f] (prim. Gostenčnik 2020). O tem tudi Toporišič sprva (Slovenski jezik na pločama 1961) kot zložni izgovor [čə̀ru], kasneje (v Slovenski slovnici 2000) kot nezložni [bárw], v Slovenskem pravopisu 2001 kot eno ali drugo – odvisno od hitrosti govorjenja [báru] ali [bárw]. Opomba V zadnjih letih je odločitev, da se v novejših slovarjih izgovor iztočnic izpisuje v celoti in da bi uporabnikom v poenostavljeni transkripciji lahko predstavili dejanski izgovor vseh dvoustničnih variant fonema /v/ kot u-jevskih, spodbudila tudi spremembe v slovarjih. (Več o tej spremembi na portalu Fran v odgovoru: Izgovor variant fonema /v/.) V novejših slovarjih na portalu Fran: eSSKJ postŕv postŕvi in postrví [postə̀ru̯ postə̀rvi] in [postə̀ru postə̀rvi] in [postə̀ru̯ postərví] in [postə̀ru postərví] samostalnik ženskega spola ePravopis Nervijec Nervijca in Nerv Nerva [nêrvijəc], rodilnik [nêrvijca] in [nêru̯] ali [nêru], rodilnik [nêrva] O povedanem se je mogoče poučiti v obsežni študiji Draga Unuka Fonetično-fonološki status fonema /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku (2023). Med drugim zapiše tudi: »[V] položaju za jezičnikoma v besednem izglasju [u̯] nastopa zaradi zrcalne simetrije izglasja in vzglasja zloga, da ne pride do razzvenečenja /v/ pred premorom.« Helena Dobrovoljc (april 2025) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje: Pozdravljeni! Zanima me, zakaj v besedi nesmiseln ni e-ja v zadnjem zlogu, v besedi debilen pa je. Odgovor: Med obema besedama ni vzporednosti. Beseda debil je bila prevzeta v 20. stoletju. Iz nje tvorimo pridevnik debilen tako, da podstavi debil- dodamo priponsko obrazilo -en [ən]. Pri pregibanju po spolu ali sklanjanju vidimo, da je priponski polglasnik neobstojen (debilna, debilnega). Beseda smisel je stara slovanska beseda (praslovansko, v cerkveni slovanščini: съмꙑслъ Vir: baza Gorazd). Po odpadu končnega polglasnika (vir: Havlíkovo pravilo) se je v podstavni soglasniški sklop nezvočnika in zvočnika vrinil neobstojni polglasnik kot začasno zlogovno jedro (smisel, rod. smisla). Ko želimo iz podstave smisel tvoriti pridevnik s priponskim obrazilom -en, obvelja pravilo, da v dveh zaporednih zlogih z neobstojnima polglasnikoma drugega opuščamo, če je v predzadnjem zlogu zveza polglasnik + zvočnik (Slovenski pravopis 2001, člen 722). Navadno gre za tvorjenke z nekončnima priponama -c in -n-, ki se v izgovoru razlikujejo: a) pred -c neobstojnega polglasnika ne pišemo in ne izgovarjamo: vetrc [vétərc], kaveljc [kávəljc], škorenjc [škórənjc], saj zaporedje glasov povsem ustreza razporeditvi v skladu z lestvico zvočnosti (več v Pravopisu 8.0, lestvica zvočnosti); b) pred -n- pa neobstojnega polglasnika ne pišemo, ga pa lahko neobvezno izgovarjamo: brezposeln, smotrn, smiseln [smísəln/smísələn], tudi nesmiselen, smiselna, smiselnost; neobvezno zato, ker je izgovor brez polglasnika v zaporedju »samoglasnik – soglasnik l ali r – soglasnik n« povsem sprejemljiv oz. mogoč. (O tem podrobneje tudi v Toporišičevi kritiki glasoslovja v SP 1962, Jezik in slovstvo 1962.) (O tvorjenkah prebivalskih imen Komenc, Mirenc tudi v Pravopisu 8.0, gl. Priponsko obrazilo -c , Besedotvorni oris). Helena Dobrovoljc (februar 2026)