Vprašanje:
Najprej bi se rad zahvalil vsem, ki skrbite za slovenski knjižni jezik, ter hkrati izrekel vse pohvale za tako dragocen in uporaben spletni portal Fran. Prav portal mi je dal navdih, da se po svojih najboljših močeh poskušam približati govorjenemu zbornemu jeziku, kar je za mene še posebj trd oreh, saj prihajam iz Prekmurja, kjer se večinoma vsi A-ji izgovarjajo kot široki o-ji medtem ko besede kot recimo voda, potok, gora so zmeraj v izgovoru ozki o-ji. Tudi široki in ozki e-ji so večinoma ravno nasprotni pravilni knjižni izgovorjavi, prav tako naglasna mesta zelo odsopajo od zbornega jezika. Tudi polglasnikov se niti ne morem spomniti v prekmurščini. To je zame velik izziv, saj je tudi preteklo že kar nekaj časa, ko mi je Abraham odpel svojo pesem.😁
Moje vprašanje se glasi, ali je mogoče iz besede v slovarju ugotoviti, na katerem naglasnem mestu se v knjižni slovenščini izgovarja polglasnik, brez, da bi vedel vsa pravila? V nekaterih besedah v slovarju je to navedeno, kot recimo v besedah pes, megla, bezeg, steber...itd ampak mi ni vedno jasno kdaj je polglasnik v vseh drugih primerih še posebej v pregibanju ter spregatvi besed. Seveda jih pa slišim, ko poslušam tekst v knjižni slovenščini, najbolj pogosto na radiju ali televiziji. Sem pa tudi opazil, da je v eSSKJ slovarju vsaka beseda tudi fonetično natančno izpisana tudi s polglasniki in v mnogih pimerih tudi zvočno izgovorjena.
Odgovor:
Polglasnik se v slovenščini predvidljivo pojavlja na različnih mestih, o čemer smo v svetovalnici že pisali v več odgovorih, ki jih najdete pod oznako polglasnik. O polglasniku in mestih, kjer se v slovenščini pojavlja, je mogoče več prebrati v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 56–59), zelo nazorno pa je problematika predstavljena tudi v predlogu novih pravopisnih pravil Pravopis 8.0, in sicer v poglavju Glasoslovni oris.
Vaše vprašanje se glasi, ali je mogoče iz besede v slovarju ugotoviti, na katerem mestu se v knjižni slovenščini izgovarja polglasnik, ne da bi poznali vsa pravila.
Odgovor je da, toda ne pri vseh besedah in ne v vseh slovarjih. Na portalu Fran je v določenih slovarjih mesta pojavljanja polglasnika mogoče razbrati iz iztočnice ali zaglavja (to so informacije, ki sledijo iztočnični besedi), za druga pa moramo poznati pravila. Novejša pravopisni slovar ePravopis in novi slovar slovenskega knjižnega jezika eSSKJ, ki sta še nedokončana rastoča slovarja, izpisujeta v oglatem oklepaju (npr. OZN [ózẹèn] in [ózənə̀]) celoten izgovor besede, tudi v stranskih sklonih, zato imata zapisane vse polglasnike in njihovo prepoznavanje ni težavno. SSKJ in Slovenski pravopis 2001 pa ne prikazujeta vseh mest s polglasnikom, zato bomo v nadaljevanju navedli načine prepoznavanja polglasnika v teh dveh priročnikih.
Na kratko
Polglasnik je v slovarjih SP 2001 in SSKJ lahko zaznamovan na naslednje načine:
v oglatem oklepaju kot [ə] oz. [ə̀];
na iztočnici kot e s krativcem (è);
na iztočnici kot r z ostrivcem (ŕ);
v zaglavju z izpadom (npr. Péter -tra).
V določenih primerih pa polglasnik v teh dveh slovarjih tudi ni označen in je za njegovo prepoznavanje treba poznati pravopisna pravila.
Polglasnik v SP 2001 in SSKJ
SSKJ in Slovenski pravopis 2001 izgovora ne izpisujeta vedno v oglatem oklepaju; njune iztočnice so onaglašene, kadar se izgovarjajo po črki, v oglatem oklepaju pa je navadno zapisan tisti del izgovora, ki je težaven oz. manj predvidljiv. V oglatem oklepaju je zapisan tudi izgovor tujih besed. Pogosto lahko tam najdemo prav del besede (ali celoto), ki ga izgovorimo s polglasnikom.
V slovenščini je lahko polglasnik pisno odsoten (ga torej samo izgovorimo, zapišemo pa ne), zapisan s črko e ali izgovorjen ob črki r.
Pisno odsotni polglasnik
Pisno odsotni polglasnik, ki ga izgovarjamo recimo v kraticah ali v soglasniških sklopih, je v slovarjih večinoma izpisan v oglatem oklepaju kot [ə] oz. [ə̀], le v sklopih zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n, v katerih je polglasnik izgovorna možnost, to ni vedno tako – da ga na teh mestih prepoznamo, moramo poznati pravilo.
SP 2001: hm [hə̀m]; SSKJ: hm [hə̀m in hm̀]
SP 2001: Kmécl -a [əl]
proti
SP 2001: fílm -a; SSKJ: fílm -a (izgovorjeno [fílm/fíləm] – tega podatka ni v slovarjih)
SP 2001: domíseln -a -o [sə]*; SSKJ: domíseln** -a -o [domisələn in domisəln]
Polglasnik, zapisan s črko e
2a) Polglasnik, zapisan s črko e, se položajno manj predvidljivo pojavlja v nekaterih osnovnih besedah, in sicer kot (etimološki) korenski polglasnik, ki je v slovarjih navadno označen na iztočnici kot e s krativcem (è), lahko je dodan tudi izgovor tistega dela besede. V nekaterih takih besedah danes izgovarjamo tako polglasnik kot e (npr. mečkati [məčkáti/mečkáti], deska [də̀ska/dəskà] in manj formalno [dêska], dežnikarica [dežníkarica/dəžníkarica]).
SP 2001: vèndar [və]; SSKJ: vèndar
SP 2001: pès psà; SSKJ: pès psà
SP 2001: dèž -jà in dèž -ja [də]; SSKJ: dèž -jà tudi -ja [dəž-]
SP 2001: čebúla -e [če tudi čə]; SSKJ: čebúla -e [tudi čəbula]
2b) Polglasnik, zapisan s črko e, se pojavlja tudi v deležniku na l moškega spola, npr. lezel [lézǝu̯]. Na takih mestih je polglasnik v SP 2001 mogoče razbrati iz zaglavja slovarskega sestavka, namreč iz v nadaljevanju navedene oblike za ženski spol, medtem ko SSKJ te informacije nima.
SP 2001: lésti lézem nedov. -i -ite, -óč; lézel -zla, lést; lézenje; SSKJ: lésti lézem
2c) Polglasnik, zapisan s črko e, se pojavlja tudi kot neobstojni polglasnik, katerega izpadanje pri pregibanju (in torej polglasniški izgovor) je razvidno iz zaglavja. Neobstojni polglasnik se lahko pojavlja v končajih -er, -en, -el, -ec, -ek in -em, in sicer v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola, pa tudi pri nekaterih samostalnikih ženskega spola, ki se sklanjanjo po drugi ženski sklanjatvi.
SP 2001: ôven ôvna; SSKJ: ôven ôvna
SP 2001: anonímen -mna -o; SSKJ: anonímen -mna -o
SP 2001: pésem -smi; SSKJ: pésem -smi
2č) Polglasnik, zapisan s črko e, se pojavlja tudi v izglasnem sklopu nezvočnika in zvočnika, ki je težje izgovorljiv, v slovarju pa tak polglasnik prav tako prepoznamo po tem, da pri pregibanju izpade. Nekateri priimki, ki se končajo na sklop nezvočnika in zvočnika, imajo lahko tudi pisno odsotni polglasnik, ki je navadno zapisan znotraj oglatega oklepaja.
SP 2001: ansámbel -bla; SSKJ: ansámbel -bla
SP 2001: Prégl -a [gəl]; Prégelj -glja
2d) Polglasnik, zapisan s črko e, se pojavlja tudi pri nekaterih izpeljankah z obrazili na soglasnik, npr. -ček, -ce, -čan, -ski, -ni, npr. pisemce. V SP 2001 in SSKJ je polglasnik na takih mestih običajno zapisan znotraj oglatega oklepaja.
SP 2001: písemce -a [sə]; SSKJ: písemce -a [pisəmce]
2e) Polglasnik, zapisan s črko e, se vriva tudi v zvezo soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩, a le v položaju, ko sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ dvočrkji, tj. pred soglasnikom in v izglasju. V slovarjih SP 2001 in SSKJ takega polglasnik v rodilniku dvojine in množine ni mogoče razbrati iz slovarskega sestavka (poznati je treba pravilo), v tvorjenkah pa je navadno zapisan v oglatem oklepaju.
SP 2001: žémlja -e; SSKJ: žémlja -e
SP 2001: žémeljn -a -o [mə]; SSKJ: žémeljn -a -o [žeməljn]
Polglasnik ob črki r
Polglasnik ob črki r je lahko zapisan:
v izglasju s pisnim črkovnim sklopom ⟨er⟩ (npr. baker) ali
samo z ⟨r⟩ (med dvema soglasnikoma: črn; v vzglasju pred soglasnikom: rdeč).
V obeh primerih se izgovarja kot [ər]. V SP 2001 in SSKJ je polglasnik ob r, ki je zapisan le z ⟨r⟩, nakazan z ostrivcem na r (ŕ), a le v primerih, ko je naglašen. Kadar je nenaglašen, moramo za njegovo prepoznavanje poznati pravilo.
SP 2001: gŕd -a -o in gŕd -a -ó; SSKJ: gŕd -a -o in -ó
SP 2001: ŕja -e in rjà -è; SSKJ: ŕja ŕje in rjà rjè
SP 2001: krtáča -e; SSKJ: krtáča -e
Kadar je polglasnik ob r v izglasju zapisan z ⟨er⟩, njegov izgovor v slovarjih ni posebej nakazan (glej točko 2c), prepoznamo ga po tem, da pri pregibanju izpada. Tak sklop ⟨er⟩ se lahko pojavlja tudi sredi besede, zlasti npr. v priimkih (kadar korenska beseda pri pregibanju izkazuje prisotnost poglasnika); polglasnik je v takih primerih zapisan v oglatem oklepaju.
SP 2001: báker -kra; SSKJ: báker -kra
SP 2001: Rébernik -a [bə] (iz réber -bri)
Povsem neoznačen je v slovarjih SP 2001 in SSKJ polglasnik v rodilniku dvojine in množine samostalnikov ženskega in srednjega spola (npr. kamra [kámra], rod. dv./mn. kamer [kámər]; veslo [vêslo], rod. dv./mn. vesel [vêsəl]). Za te primere moramo poznati pravilo, saj slovarja ne navajata izgovora stranskih oblik dvojine in množine.
SP 2001: písmo -a; SSKJ: písmo -a
To pomanjkljivost odpravljata ePravopis in eSSKJ, ki navajata izgovor vseh oblik, npr. Mirna rod. dv./mn. Mirn [mírn] in [mírən].
Urška Vranjek Ošlak (september 2024)
