Ustrezna različica fonema /v/ na koncu besede

[Moderator]

Vprašanje:

V učbenikih za slovenščino Moč jezika 1 so sistematično predstavljene različice fonema v. Presenetil me je eden od položajev – namreč ko v stoji v na koncu besede, pred njim pa soglasnik (npr. vrv) – je navedeno, da izgovarjamo zvenečo različico (w), jaz pa imam v zavesti, da izglasje deluje kot nezveneči nezvočnik, torej bi tu izgovarjali nezvenečo različico. Lahko razložite ta položaj?

Odgovor:

V učbeniku Moč jezika sledijo dogovorom, ki so povzeti po Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (1976, 2000) in Slovenskem pravopisu 2001, natančneje pravilu v členih 642 in 643, v katerih je zapisano, da v položaju na koncu besede za zvočnikom »stoji« zveneči ustničnoustnični šumni w:

b) Ustničnoustnični šumni w (zveneči) oz. ʍ (nezveneči) govorimo, kadar zvočnik /v/ ni ob samoglasniku; w stoji pred zvenečim soglasnikom in na koncu za zvočnikom [poud. HD], ʍ pa pred nezvenečim soglasnikom:

• vzeti, vdeti, vnuk, vrana, vlak; barv – vsak, v tebi
  [wzéti, wdéti, wnúk, wrána, wlák; bárw – ʍsák, ʍ têbi]
• odvzeti, od vnuka, podvreči, krvjo; v deblu – predvsem
  [odwzéti, od wnúka, podwréči, krwjó; w dêblu – pretʍsèm]

Posebnosti
Namesto w in ʍ (zlasti pri počasnem govorjenju) govorimo tudi u:

• vzeti, vdeti, vnuk; barv – vsak, v tebi
  [uzéti, udéti, unúk; báru – usák, u têbi]
• odvzeti, od vnuka, podvreči, krvjo; v deblu – predvsem
  [oduzéti, od unúka; u dêblu – pretusèm]

Enako pravilo najdete tudi v Slovnici na kvadrat Kozme Ahačiča (str. 16): vrv [və̀rw/və̀ru].

Res gre za izglasni položaj (konec besede), v katerem v slovenščini pri zvenečih nezvočnikih b d g z ž dž prihaja do razzvenečenja (ali onezvenečenja), zato jih izgovarjamo p t k s š č. Pri zvočnikih izgube zvenečnosti v položajih za jezičnikoma j in r v knjižnem jeziku ne pričakujemo. Izgovor je u-jevski (npr. vrv ali v rodilniku dvojine in množine pri samostalnikih želva, rod. mn. želv, salva, rod. mn. salv).

V nekaterih narečjih se najbolj nezvočen zvočnik [v] v vseh izglasnih položajih izgovarja kot [f] (prim. Gostenčnik 2020).

O tem tudi Toporišič sprva (Slovenski jezik na pločama 1961) kot zložni izgovor [čə̀ru], kasneje (v Slovenski slovnici 2000) kot nezložni [bárw], v Slovenskem pravopisu 2001 kot eno ali drugo – odvisno od hitrosti govorjenja [báru] ali [bárw].

_{Opomba
V zadnjih letih je odločitev, da se v novejših slovarjih izgovor iztočnic izpisuje v celoti in da bi uporabnikom v poenostavljeni transkripciji lahko predstavili dejanski izgovor vseh dvoustničnih variant fonema /v/ kot u-jevskih, spodbudila tudi spremembe v slovarjih. (Več o tej spremembi na portalu Fran v odgovoru: Izgovor variant fonema /v/.)}

V novejših slovarjih na portalu Fran:

eSSKJ
postŕv postŕvi in postrví
[postə̀ru̯ postə̀rvi] in [postə̀ru postə̀rvi] in [postə̀ru̯ postərví] in [postə̀ru postərví]
samostalnik ženskega spola

ePravopis
Nervijec Nervijca in Nerv Nerva
[nêrvijəc], rodilnik [nêrvijca] in [nêru̯] ali [nêru], rodilnik [nêrva]

O povedanem se je mogoče poučiti v obsežni študiji Draga Unuka Fonetično-fonološki status fonema /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku (2023). Med drugim zapiše tudi: »[V] položaju za jezičnikoma v besednem izglasju [u̯] nastopa zaradi zrcalne simetrije izglasja in vzglasja zloga, da ne pride do razzvenečenja /v/ pred premorom.«

Helena Dobrovoljc (april 2025)

---

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}