Podkategorije

• abeceda
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ukvarjam se s tehničnim urejanjem publikacij. Glede urejanja kazal imam nekaj vprašanj:

  Zapisovanje dvojnih priimkov:
  Primera iz zadnjega indeksa sta 'Glušič Krisper, Helga' in 'Rimski Korsakov, Nikolaj Andrejevič'. Je obveljalo pravilo, da se dvojne priimke zapisuje z nestičnim pomišljajem? Ali ločeno, brez pomišljaja oziroma vezaja?

  Prečrkovanje ruskih imen:
  Sta skladatelj Čajkovski in pisatelj Dostojevski 'Čajkovski, Peter Iljič' in 'Dostojevski, Fjodor Mihajlovič' ali 'Čajkovskij, Petr Il'ič' in 'Dostoevskij, Fedor Mihajlovič'? Naj bi pri zapisu ruskih imen v latinici strogo upoštevali transliteracijo (take so značnice v knjižničnih katalogih) ali slovenskemu jeziku prilagojeno transkripcijo (take oblike so najpogosteje uporabljene, tudi v strokovnih in znanstvenih besedilih)?

  Tuje črke in abecedni red:
  Pravilno moram razvrstiti priimke Kreft, Krevh, Kristan in Křenek. Spada črka ř (ki ima v češkem jeziku svoje mesto za črko r) med tiste latinične črke, za katere Slovenski pravopis veli, da jih razvrščamo, kot da nimajo ločevalnih znamenj, ali tiste, ki imajo tudi med črkami slovenske abecede svoje, posebno mesto?

  
  Odgovor:
  

  (1) Pri dvojnih priimkih sprašujete pravzaprav o vezaju med deloma takih priimkov (in tudi dvojnih imen). Pisanje vezaja ali njegovo opuščanje ni poljubno, ampak ga pišemo ali pa ga opuščamo, kot želi nosilka ali nosilec priimka ali kot priimka pišejo drugi. Veliko zmedo imamo s pravopisno zapovedano nestičnostjo vezaja, zato bo najbrž treba narediti korak nazaj, na način pred izidom prvih v tem pogledu spornih pravopisnih pravil leta 1991, ko se je med deloma dvojnih priimkov pisal stični vezaj (tak je ves čas med deloma ali deli tujih dvojnih ali večdelnih priimkov) in pred vzdevkom (recimo partizanskim imenom) nestični pomišljaj, seveda pa je še naprej mogoče, da se namesto vezaja (in tudi pomišljaja) ne piše nič.

  (2) V veliki večini slovenskih besedil so ruska (in tudi druga v cirilici pisana) imena prilagojena slovenščini s prepisom v latinico, v nekaterih primerih (recimo v bibliografijah) pa so lahko prečrkovana, torej zapisana v latinici in s posebej pozorno obravnavo posebnih ruskih znakov, ki omogočajo pretvorbo nazaj v cirilico. Tako torej, kot ste napisali.

  (3) Češko ali zgornjelužiškosrbsko črko ř (r s kljukico (zgoraj)) v imenih ali drugih besedah, ki jih moramo razvrščati po abecedi, obravnavamo v slovenščini, kot da ne bi imela ločevalnega znamenja. Tako je tudi z vsemi drugimi malimi ali velikimi črkami z ločevalnimi znamenji, npr. á kot a, ç kot c, ě kot e, ś kot s, ü ali ű kot u in ż kot z. Črke č, š in ž spadajo v slovensko abecedo, medtem ko črka ć stoji v slovenski abecedi za č in đ za črko d. Tole je torej ustrezno zaporedje priimkov iz vprašanja:

  Kreft Křenek Krevh Kristan

  Pri seznamih v tujih jezikih (npr. v angleščini, nemščini ali italijanščini) pa se srečujemo z obrnjenim pogledom pri imenih, ki vsebujejo male ali velike črke č, š in č (ter seveda tudi ć in đ), in to sploh ne samo na začetku recimo priimkov. Če v angleški publikaciji pripravimo abecedni imenski seznam ali bibliografski seznam po avtorjih v bibliografiji, v priimkih ali imenih ločevalna znamenja sicer pišemo, vendar jih pri razvrščanju po abecedi ne upoštevamo -- kot da ločevalnih znamenj ne bi bilo:

  Savin Škof Slak Šlebinger Smetana

  To opozorilo lahko koristi recimo avtorjem prispevkov in urednikom ali knjig v tujih jezikih z upoštevanimi slovenskimi (in tudi hrvaškimi, češkimi, poljskimi, srbskimi latiničnimi ...) imeni in priimki.

  Peter Weiss (januar 2019)

• apelativizacija
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Večkrat se srečujem z besedo vijak imbus, ključ imbus, zasledim pa različno napisano enkrat imbus, drugič inbus, torej katera beseda je prava? Imbus vijak ali inbus vijak?
  
  
  Odgovor:
  
  Vaše zanimivo vprašanje se nanaša na pojav, ki ga imenujemo apelativizacija ali poobčnoimenjenje, kar pomeni, da se lastno ime spremeni in postane občna beseda.

  Izraz INBUS je nastal kot kratica iz besedne zveze »Innensechskantschraube Bauer und Schaurte« (vir: Wikipedija) in označuje znamko orodja. Sčasoma se je tako, kot velja pri mnogih starejših znamkah, izdelek tako razširil, da postane lastno ime (INBUS, Inbus) vrstni pojem, ki pomeni vrsto ključev. Takrat se tako ime začne pisati z malo začetnico in v zapisu prilagodi načinu izgovarjave, npr.:

  Nylon --> najlon Goretex --> goreteks Lycra --> lajkra Schoellershammer --> šeleshamer

  Pri INBUS-u je prišlo do premene v imbus (kakor ime v resnici izgovorimo in kakor nam pričajo tudi premene pri drugih prevzetih besedah: simfonija, bombon ...); zanimivo je, da se ta glasovna premena ni zgodila le v slovenščini, temveč tudi v nemščini. Zapis imbus je povsem ustrezen, kadar govorimo o vrsti orodja. Kadar pa želimo izrecno poudariti, da gre za blagovno znamko podjetja Nedschroef, potem uporabljamo ime Inbus.

  Omenimo še, da je zveza imbus ključi prevzeta neposredno iz germanskih jezikov, stava izimenski samostalnik v vlogi pridevnika (prilastek) samostalnik (jedro) slovenščini zato ni blizu. Slovenisti si prizadevamo, da bi na mestu prvega samostalnika, ki je v vlogi pridevnika (imbus) dejansko bil pridevnik (imbusni), kar se v rabi že uveljavlja, npr.:

  Za bovdne uporabimo plastično cevko 2 mm, vanjo pa potisnemo jekleno žico 0,8 mm, ki jo pri servomehanizmu zvijemo v Z, pri krmilih pa uporabimo krmilne spojke, v katere žico stisnemo z imbusnim vijakom. Od orodja potrebujemo imbusni ključ, pinceto in dva ključa za matice ustreznih velikosti. Žici z imbusno spojko pritrdimo na servomehanizma.

  Helena Dobrovoljc (februar 2016)

• decimalno številčenje
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Lepo prosim za pojasnitev naslednje dileme.

  Ali je pravilno:

  pri 18,2 % podjetij ALI pri 18,2 % podjetjih; v 16,7 % podjetij ALI v 16,7 % podjetij; strinjalo se je 61,1 % vprašanih ali strinjal se je 61,1 % vprašanih?
  
  

  Odgovor:
  
  Izraz 18,2 % podjetij izgovorimo in si ga miselno razvežemo takole:

  – osemnajst celih, dve (desetinki) – ta izraz se vedno uporablja v imenovalniku, zato predlogi pred njim ne vplivajo na ujemanje števnika, samostalnika ipd.; morajo pa se ujemati slovnična števila (ednina, dvojina, množina in za vrednosti 0 in od 5 do 100 rodilnik množine) v sestavinah številskih vrednosti, in sicer po zadnji pred določujočim samostalnikom, tudi če je ta izpuščen (desetinka, stotinka ...):

  Cena se bo povišala za 1,1 (= za ena cela, ena (desetinka), ne morda za eno celo, eno (desetinko)) evra Cena se bo povišala za 2,2 (= za dve celi, dve (desetinki)) evra Cena se bo povišala za 3,3 (= za tri cele, tri (desetinke)) ali 4,4 (= štiri cele, štiri (desetinke)) evra Cena se bo povišala za 5,5 (= za pet celih, pet (desetink)) evra – tako za vrednosti 0 in od 5 do 100 odstotka (vedno v rodilniku ednine; tako še meter, kilometer, ) podjetij (vedno v rodilniku množine)

  V zvezi stojijo samostalniki podjetje, vprašani, evro in kar je še takih vedno v rodilniku množine.

  Cela je mišljeno kot 'cela enota', vendar samostalnik enota dogovorno izpuščamo.

  Izraz desetinka lahko pri izgovarjanju vedno izpustimo, stotinka, tisočinka itd. pa le, če tik za decimalno vejico ni zapisana ničla (vsaj ena):

  1,1 % = ena cela, ena (desetinka) odstotka 1,31 % = ena cela, enaintrideset (desetink) odstotka, toda 1,01 % = ena cela, ena stotinka odstotka

  Še odgovor na kratko z edinimi primernimi načini: pri (ali v) 18,2 % (izgovorjeno: osemnajst celih, dve (desetinki) odstotka) podjetij ali strinjalo se je 61,1 % (izgovorjeno: enainšestdeset celih, ena (desetinka) odstotka) vprašanih.

  Peter Weiss (julij 2016)

• deljenje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako v besedilu pravilno deli omrežne naslove, saj pravila, ki bi to določal, v pravopisu nisem našla.
  Primer:
  V jezikovni svetovalnici na strani https://svetovalnica.zrc-sazu.si/catego
  ry/5/nova-vpra%C5%A1anja sem zastavila vprašanje: "Kako v besedilu
  pravilno delimo omrežne naslove?".

  
  Odgovor:
  

  Pravopis pravila o deljenju spletnih naslovov res nima, saj so aktualna pravila nastala v času, ko tovrtsnih zapisov še ni bilo. Napotke o deljenju najdete v različnih navodilih revij, založb in drugih ustanov. V navodilih za pisanje zaključnih del na Fakulteti za družbene vede na str. 26 npr. piše:

  Če je treba internetne naslove zaradi dolžine deliti, je pomembno, da ohranimo njihovo
  delovanje. Povezavo s presledkom delimo za poševnico (/), podčrtajem (_), vezajem (-),
  enačajem (=), piko (.) ali katerim drugim ločilom, nikoli pa povezave ne delimo sredi besede
  ali za http://.

  Omenimo še, da spletnih naslovov ne delimo z deljajem, kar je sicer običajno za deljenje besed, saj bi s tem spremenili spletni naslov, zato povezave vedno delimo s presledkom (nekateri urejevalniki besedil pa povezave za ločilom na tak način delijo samodejno).

  Tina Lengar Verovnik, Mija Michelizza (januar 2018)

• deljenje besed
  

  8
  Teme
  8
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  Zanima me kako delimo besedo Francija?

  
  Odgovor:
  

  Takole: Fran-cija ali Franci-ja. To lahko preverite s tremi pravili iz Slovenskega pravopisa 2003:

  601: »Soglasnik med dvema samoglasnikoma (namesto samoglasnika je lahko pisni dvoglasnik) prenašamo v naslednjo vrstico«: zato Franci-ja. Nedeljen tako ostaja začetek besede, prva dva zloga, Franci. 602: »Soglasniški sklop med dvema samoglasnikoma, ki je izgovorljiv tudi na začetku besede, lahko prenašamo v naslednjo vrstico v celoti ali pa le njegov del«: šlo bi recimo tem-na ali te-mna, saj mn lahko stoji na začetku besede, kot je mnogo, soglasniški sklop nc, kot ga imamo v Franci, pa ne more (zato deljenje na način Fra-ncija ne pride v poštev). Za deljenje ostanka Franci zato upoštevamo tretje pravilo: 603: »Soglasniški sklop med dvema samoglasnikoma, ki na začetku besede ne bi bil izgovorljiv, obvezno delimo«: ostala je samo še možnost Fran-ci.

  Največkrat bomo delili, kot je bilo že napisano, ali Fran-cija ali Franci-ja, v izjemno oblikovanem zapisu pa lahko seveda tako, da bo v zapisu nakazano izgovarjanje te besede skandirajoče (torej s poudarkom na vsakem zlogu), recimo: Fran-ci-ja, Fran-ci-ja!

  Peter Weiss (junij 2018)

• dvopičje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako se piše za dvopičjem (z malo ali veliko začetnico) v spodnjem primeru:

  Priloge k točki 1:

  * vabilo na 9. sejo NS dne, 10.12.2013,

  * zapisnik 8. seje NS z dne, 10.09.2013,

  * osnutek Poslovnega poročila,

  * predlog sklepa k točki 3.,

  itd.

  oziroma:

  Dnevni red:

  1. pregled zapisnika .....,

  2. obravnava in sprejem ....,

  3. predstavitev in pridobitev mnenja k ....

  itd.
  
  
  Odgovor:
  
  Priporočam takole:

  1. Vabilo na 9. sejo NS dne 10. 12. 2013

  2. Zapisnik 8. seje NS z dne 10. 9. 2013

  3. Osnutek Poslovnega poročila

  4. Predlog sklepa k točki 3

  5. Razno

  Torej povsod z veliko začetnico, ker lahko potem izpeljete tudi zapisnik na način:
  K (točki) 1: Vabilo na 9. sejo NS dne 10. 12. 2013.

  Peter Weiss (december 2013)

• glava dopisa
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako se pravilno navaja, označuje, piše imena, priimke, delovna mesta, službe, kontaktne podatke v službeni elektronski ali papirni pošti (velike ali male črke, presledki, podčrtana, odebeljena pisava, arial, italo, druga, pike, vejice, presledki med vrsticami, kratice ali celotne besede...):

  Npr:

  MICKA KOVAČEVA

  FINANČNIK SPECIALIST I

  REPUBLIKA SLOVENIJA

  MINISTRSTVO ZA FINANCE

  FINANČNA UPRAVA RS

  CARINSKI URAD LJUBLJANA

  ODDELEK ZA FINANCE

  TITOVA ULICA 200,

  1000 LJUBLJANA

  T: 386 5 297 6818

  F: 386 5 297 6813

  MICKA.KOVCEVA@GOV.SI

  WWW.FU.GOV.SI

  1: file:///C:UsershdAppDataRoamingMicrosoftWordMICKA.KOVCEVA@GOV.SI
  
  
  
  Odgovor:
  
  Bilo bi nekako takole:

  Micka Kovač,

  finančnica specialistka I

  Republika Slovenija

  Ministrstvo za finance

  Finančna uprava RS

  Carinski urad Ljubljana

  Oddelek za finance

  Titova ulica 200

  1000 Ljubljana

  T: 386 5 297 68 18

  F: 386 5 297 68 13

  micka.kovac@gov.si

  www.fu.gov.si

  Razmike med vrsticami je mogoče dodati po presoji, da so potem združeni podatki, ki smiselno spadajo skupaj. Prav tako je mogoče z ležečo ali polkrepko pisavo poudariti tisto, kar naj bi bilo v besedilu vidnejše ali prepoznavnejše. Izbira katere od različic spada v stilistiko, kjer je veliko manj določil kot v pravopisu, sploh zapisanih, recimo že o tem, ali RS in ul. krajšamo ali izpisujemo v celoti.

  Peter Weiss (december 2014)

• imena izobraževalnih programov
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za mnenje glede rabe velike oz. male začetnice pri zapisu srednješolskih izobraževalnih programov in imena objekta.

  Ali je ustrezna raba velike začetnice pri zapisu programov: Klasična gimnazija, Tehniška gimnazija, Umetniška gimnazija, Administrator, Računalnikar, Maturitetni tečaj ipd.?

  Je raba velike oz. male začetnice v naslednjih primerih pravilna: Umetniška gimnazija – likovna smer, Gimnazija – športni oddelek?

  Se Vam zdi smiselno, da v primerih, ko je občnoimensko jedro izpuščeno in gre za vrstno poimenovanje, uporabimo malo začetnico? Primera:

  Cilji umetniške gimnazije so … V maturitetni tečaj se lahko vpiše …

  Poleg tega me zanima Vaše mnenje glede zapisa besedne zveze vila Ana, ko gre za hišo z vrtom, ki se imenuje Ana. Ali je v tem primeru zapis besedne zveze vila Ana ustrezen ali pa bi bilo treba pisati z veliko tudi besedo vila? Pomensko gre za drugačen primer, kot je hotel Vila Bled.
  
  
  Odgovor:
  
  Srednješolski programi so generalizirani na celotno srednješolsko področje. To pomeni, da je pod nazivom klasična gimnazija (in to ne glede na to, v katerem delu Slovenije se šola nahaja) mogoče pričakovati primerljiv program, kar je značilnost občnoimenskih pojmov. Uporabljamo torej malo začetnico:

  klasična gimnazija, tehniška gimnazija, umetniška gimnazija administrator, računalnikar maturitetni tečaj, splošna matura, poklicna matura umetniška gimnazija – likovna smer gimnazija – športni oddelek

  -----

  Če ima vila ime Ana, potem je ime vila Ana ustrezno. Če bi hišo imenovali Vila Ana, bi pisali z veliko začetnico tudi prvo sestavino, saj bi tako sicer izvorno občnoimensko poimenovanje postalo del lastnoimenske besedne zveze. Obe sestavini pregibamo: Prespala sta v vili Ani.

  Helena Dobrovoljc (januar 2015)

• imena izdelkov
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pozdravljeni! Zanima me, kako je z začetnicami pri avtomobilih in njihovih modelih v primerih, ko zraven ni občeimenskega jedra (npr. Opel Astra GTC). Gre za različne nivoje »uradnega« imena avta:

  Vozil je Opla. (opla?) Vozil je Astro. (astro?) Vozil je Astro GTC. (astro GTC?) Vozil je Opla Astro GTC. (opla astro GTC?)

  Najlepša hvala za pomoč.

  E-naslov: tyelperiel@gmail.com

  
  Odgovor:
  
  Glede imen avtomobilov se pravopis ni nedvoumno izrekel, pravopisci (pa ne le slovenski) pa tudi niso povsem enotni, saj gre za kategorijo t. i. dvoživk:

  lahko jih doživljamo kot imenske entitete, kadar mislimo na znamko Opel ali na izdelek znamke Opel/Astra (vozil je Opla); to velja še toliko bolj, če ima ime konkretne dodatke GTC in podobno; lahko jih doživljamo kot serijske izdelke, primerke, zato ne moremo govoriti o lastnih imenih (definicija lastnega imena namreč pravi eno ime = en denotat) in jih pišemo z malo začetnico (vozil je opla).

  Tak primer navaja tudi slovenski pravopis, ki v členu 147 določa, da pišemo imena avtomobilov z malo začetnico: Vozim se s fordom.

  Helena Dobrovoljc (junij 2014)

• imena kulturnih rastlin
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali zapisati sorte sadnega drevja z malo ali z veliko.

  Primer:

  Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk: Jonagold de Coster, Zlati delišes Reinders, Gala Galaxy Selecta ... Prodajamo tudi kivi, sorte Tipo in Vanilija.
  
  
  Odgovor:
  
  Po aktualnih pravilih SP 2001 sorte sadnega drevja zapisujemo z malo začetnico, torej jonagold, jonatan, zlati delišes, gala, idared. Težavo verjetno predstavlja drugi del imena sorte, kjer gre za prevzeto poimenovanje, za katerim se lahko skriva tudi ime osebe, ki je neko sorto iznašla, prek katere se je neka sorta uveljavila. V slednjem primeru je mogoča tudi velika začetnica, npr. jonagold De Coster, zlati delišes Reinders.

  Trenutno je na podlagi obstoječih pravil ustrezen naslednji zapis: Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk jonagold de coster, zlati delišes reinders, gala galaxsy selecta ... Prodajamo tudi kivi sort tipo in vanilija. Zgolj kot možnost, če vemo, da gre za priimka, tudi Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk jonagold De Coster, zlati delišes Reinders, gala galaxsy selecta ... Prodajamo tudi kivi sort tipo in vanilija.

  Izjema so tudi t. i. taksonomska imena, tj. mednarodna naravoslovna latinska ali polatinjena imena živalskih in rastlinskih vrst, npr. Campanula zoisii (zoisova zvončica), z ohranjeno veliko začetnico pri zapisu prevzetega imena (trendi gredo tudi v prid zapisu slovenskega poimenovanja z veliko začetnico, npr. Zoisova zvončica).

  Preberite si tudi odgovor:

  Kako pisati imena sort kulturnih rastlin in živalskih pasem?

  Nataša Gliha Komac (oktober 2015)

• imena molitev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pozdravljeni! Lektorica je v verskem tisku župnije po zgledu očenaš in zdravamarija popravila tale stavek: Zjutraj molimo molitev svetiangel vsi v družini. Po pogovoru je pristala na tale zapis:

  Zjutraj molimo molitev Sveti angel ... vsi v družini. Če je tematika zanimiva, bi prosila za odgovor, kako je s pisanjem pri molitvah. Bi lahko rekli, da je to vrsta molitve in res vsako molitev zapisali z malo začetnico in skupaj ali bi lahko upoštevali, da je to naslov kot pri pesmi ali knjigi in jo enostavno pisali z veliko začetnico in brez treh pik?
  
  
  Odgovor:
  
  Molitev z začetkom Oče naš je očenaš, tista z začetkom Zdrava Marija je poimenovana zdravamarija, molitvi, ki se začne s Sveti angel, pa se pravi sveti angel. Primer za rabo prvih dveh poimenovanj je »pet očenašev in zdravamarij«, sveti angel pa se piše dvobesedno (torej ne svetiangel), ker se lahko sklanjata obe njegovi sestavini: »Fantek je na kolenih molil svetega angela.« Seveda je mogoče pisati tudi na način molitev Oče naš, molitev Zdrava Marija in molitev Sveti angel, torej brez treh pik, kot je bilo predlagano že v vprašanju.

  Na podobno vprašanje smo že odgovorili: Imena molitev

  Peter Weiss (maj 2014)

• imena nagrad
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V Franovi jezikovni svetovalnici sem prebrala vaš prispevek o poimenovanju nagrad (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2124/kako-pišemo-imena-organizacij-oz-stvarna-lastna-imena-v-imenih-nagrad), pa tudi druge prispevke o tem vprašanju, vendar še vedno nisem prepričana, kakšen bi bil po mnenju Pravopisne komisije pravilen zapis nagrade piranesi – saj bi se lahko imenovala tudi Piranesijeva nagrada. Med primeri v vašem odgovoru namreč ne navajate nobenega, kjer bi bila nagrada poimenovana po lastnem imenu točno določene osebe. Pri oskarju se menda sploh ne ve, po kom (če sploh po kom) je dobil ime, kresnik je poimenovan po mitološkem liku, vilenica po jami itd.

  
  Odgovor:
  

  Ime nagrada piranesi je slovensko in njen uradni naziv je tak. Zakaj se niso odločili za poimenovanje Piranesijeva nagrada, ki je seveda tudi povsem sprejemljivo, ni znano, morda je razlog v tem, da gre za mednarodno nagrado in bi tujim sodelujočim povzročalo težave, če bi ime spreminjali v pridevnik (podobno je pri nagradi vilenica, ki je prav tako mednarodno uveljavljena, ki bi lahko bila vileniška nagrada).

  Na zahodnoslovenskem področju se večkrat srečujemo z željo, da se imena ohranjajo v imenovalniku ali osnovni obliki (npr. Gimnazija Veno Pilon namesto Gimnazija Vena Pilona), saj se potem v drugih jezikih lažje rekonstruira osnovna oblika.

  Sicer je res, da se pri tujih nagradah radi odločamo za prevod oz. ime z zgradbo pridevnik + samostalnik, npr.:
  Pulitzer Prize > Pulitzerjeva nagrada
  Prix Goncourt > Goncourtova/Goncourteva nagrada

  A tudi dvobesedna poimenovanja se z dlje časa trajajočo rabo pogosto poenobesedijo, npr. prejel je bookerja/bukerja … gonkurja/goncourta, nagradili so ga s pulitzerjem …, in izlastnoimenski samostalnik prevzame tudi pomen ‘nagrada’. V enobesednih poimenovanjih (prejeti piranesija, vilenico), ki so sicer praktičnosporazumevalnega značaja, je mala začetnica upravičena, prav tako v poziciji desnega prilastka (nagrada piranesi, nagrada vilenica).

  Helena Dobrovoljc (januar 2018)

  Dodatek k odgovoru:
  Zaradi vzporednosti s poimenovanji velika nagrada Madžarske bi bilo tudi zveze nagrada Vilenica in nagrada Piranesi smiselno pisati z veliko začetnico, ne glede na to, da se ob praktičnosporazumevalnem poenobesedenju tipa prejeti vilenico ime piše z malo začetnico po zgledu podeliti oskarja.

  Helena Dobrovoljc (maj 2018)

• imena pasem
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali podomačujemo imena vseh pasem psov? Namesto welsh terrier imamo valižanski terier, pri rottweilerju pa poleg nemškega zapisa uporabljamo še rotvajler in rotvajlec. Pri nelatiničnih pisavah pa večkrat uporabljamo kar angleško »latinizacijo«, npr. shar-pei (namesto šar-pej).
  
  
  Odgovor:
  
  Poimenovanja pasjih pasem se podomačujejo na enak način kot druge nelastnoimenske besede. Sprva jih pogosto zapisujemo tako ali podobno kot v izvornem jeziku, npr. rottweiler (seveda bi Nemec vedno zapisal Rottweiler z veliko začetnico), nato pa sčasoma, ko se beseda dovolj udomači, uporabimo naše črke za zapisovanje naših glasov, torej rotvajler. Nadaljnje podomačevanje tega poimenovanja v rotvajlec se ni obneslo, po mojem uvidu tudi zaradi težko izgovorljive samoglasniške skupine v feminativu rotvajlka. Podobno je s šarpejem. Poimenovanje te pasme smo sprva pisali podobno kot v jezikih posrednikih (nemško Shar-Pei, angleško, francosko Shar Pei) in četrti uradno priznani japonski pisavi, tj. shar-pei, temu je med uporabniki sledilo nekaj zmešnjave v obliki pisave shar pei, šar pei, šar-pei, šar-pej, danes pa se že ustaljuje dokončno podomačeni zapis šarpej.

  Poimenovanja pasjih pasem torej podomačujemo, pogosto celo prevajamo (včasih v celoti, npr. mejni škotski ovčar, včasih le deloma, npr. valižanski terier) vendar se podomačitev posameznega poimenovanja navadno ne izvrši v enem koraku, temveč je za to potreben proces, katerega hitrost je odvisna od zapletenosti primera in pogostnosti rabe.

  Marko Snoj (november 2013)

• imena plemen in ljudstev
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, katero od poimenovanj za pripadnike ali pripadnice ljudstva Rohinga se je bolj ustalilo. So večkrat Rohingejci ali Rohingi?

  
  Odgovor:
  

  Ob izbruhu nasilja nad manjšino Rohinga v Mjanmaru pred leti je bilo to ime v slovenščini redko uporabljeno in ime pripadnikov in pripadnic neustaljeno. V svetovalnici smo predstavili rešitev (Kako v slovenščini pisati ime ljudstva »Rohingya«?), ki je sledila podobnim imenom za pripadnike plemen in v katerih je bilo prebivalsko ime zapisano s priponskim obrazilom -ec:

  Rohinga – Rohingejec, Rohingejka,
  tako kot tudi pri: Očipva – Očipvejec, Očipvejka Otava – Otavec, Otavka

  Vendar pa se je, zagotovo pod vplivom agencijskih novic iz angleščine, kljub prekrivnosti oblik v nekaj letih raba prevesila v prid krajši obliki. Ljudstvo se torej imenuje Rohinga, pripadnik je Rohing, množinsko so Rohingi, rod. Rohingov, pripadnica pa naj bi bila Rohinginja (v slovenskih besedilih oblike sicer ne zasledimo).

  Helena Dobrovoljc (oktober 2018)

• imena pripadnikov
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zadnji film Vojne zvezd: pišemo Poslednji Jedi ali Poslednji jedi? V časopisju se najde oboje ...

  
  Odgovor:
  

  Jedi je v domišljijski seriji filmov Vojna zvezd član reda oz. skupine, ki ohranja mir in red v galaksiji. Pravopisno pravilo (člen 136) pravi, da poimenovanja za pripadnike gibanj, nazorov, ver, listov, društev, strank, redov, podjetij pišemo z malo začetnico, npr. obritoglavec, slovlitovec, budist. Upoštevajoč to pravilo, jedi zapisujemo z malo začetnico, naslov filma bi torej pravilno zapisali Poslednji jedi.

  V rabi pogost zapis z veliko začetnico je najbrž posledica vpliva angleškega zapisa, saj se v angleščini člani redov zapisujejo z veliko začetnico (npr. Franciscan, Cistercian, prav tako Jedi), zapis z veliko začetnico pa tako v angleščini ni vezan le na naslove del. Pri slovenjenju se morebiti pripeti, da jedija pisci ne dojemajo kot pripadnika reda, temveč kot prebivalca bodisi naroda bodisi planeta bodisi nekega galaksijskega naselja, zato ga zapišejo z veliko začetnico.

  Manca Černivec (januar 2018)

• imena prireditev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Vem, da se imena prireditev piše z veliko začetnico, sem se pa znašla v zagati pri zapisu začetnic: olimpijske igre, svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo ... Če je tak zapis je z malo. Pri naslednjih primerih pa nisem prepričana in bi prosila za pomoč.

  v obdobju od Olimpijskih iger v Pekingu leta 2008 do Olimpijskih iger v Londonu leta 2012. na olimpijskem festivalu mladih leta 2001. nastop na Svetovnem prvenstvu v Rimu junija 2009.
  
  

  Odgovor:
  
  Ko govorimo o imenih prireditev, ločujemo med vrstnimi poimenovanji, ki jih pišemo z malo začetnico (olimpijske igre, svetovno prvenstvo), in konkretnimi imeni, ki jih prireditelji navadno uporabijo zaradi boljše prepoznavnosti in ki so pisana z veliko začetnico, npr.:

  Ob koncu leta pa bo odpotovala na neuradno svetovno prvenstvo Orange Bowl v Miami, kjer se bo lahko pomerila še z ostalimi vrstnicami z vsega sveta. Evropsko prvenstvo v košarki 2015 (uradno EuroBasket 2015) bo 39. evropsko prvenstvo v košarki. Evropsko prvenstvo v nogometu 2016, ki se uradno imenuje UEFA Euro 2016 ali krajše Euro 2016 je 15. evropsko prvenstvo v nogometu, ki je potekalo med 10. junijem in 10. julijem 2016 v francoskih mestih.

  Helena Dobrovoljc (julij 2016)

• imena svetnikov
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako pravilno zapišemo ime zavetnika gasilcev: sv. Florijan ali sv. Florjan? Opažam namreč obe različici. Praznujemo torej Florijanovo nedeljo ali Florjanovo nedeljo? Podobno je tudi pri sv. Juriju: je pravilno Jurijeva tržnica ali Jurjeva tržnica.
  
  
  Odgovor:
  
  Kadar govorimo o osebnih imenih naših sodobnikov, znancev, domačih ..., smo pri zapisu imen v skladu z zakonskimi določili in z namenom identifikacije dolžni spoštovati njihovo željo in imen ne preoblikujemo, zato je v rabi več različic enega imena, npr. (1) Marijan – Marjan, Florijan – Florjan, Manica – Manca, (2) Lea – Leja, Pia – Pija ...

  Medtem ko pri prvem sklopu govorimo o dvojnici knjižno – pogovorno, pri drugem sklopu o paru tuje – domače. Ne glede na to, za katero razmerje gre, se skušamo držati načela o pravici posameznika do osebnega imena, ki ga pod posebej določenimi pogoji lahko spreminja le ta oseba sama.

  Pogosto pa je glasovno okrnjena ali razširjena različica imena le pogovorna in ni dejansko uradna, zato se moramo o uradnih različicah pozanimati.

  Pri imenih svetnikov zagotovo uradna različica v največji meri sledi knjižnemu zapisu: sveti Jurij, sveti Florijan. Drugo je nadaljnja uporaba teh imen pri poimenovanju prireditev, sejmov, društev, ko je uradno ime navadno odvisno od vpisa v register, imenik ali podobno matično knjigo in na osnovi katere se širi nadaljnja raba. V teh primerih opažamo tako knjižne kot pogovorne zapise, ki so odvisni tudi od lokalne skupnosti, njenega narečja in zato naglaševanja imena, npr.:

  Florján – Florjánov sejem

  Flórijan – Flórijanov sejem

  Helena Dobrovoljc (junij 2015)

• pisne dvojnice
  

  23
  Teme
  23
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.

  Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.

  Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.

  
  Odgovor:
  

  Uvodoma morda nekaj pojasnil. Kot verjetno veste, je v slovenščini zgodovinsko prišlo do prehoda l > u̯ v položaju pred soglasnikom in pred premorom (na koncu besede), čeprav se l v zapisu zaradi tradicije ohranja. A če si vsaj površno ogledamo sodobno jezikovno gradivo, vidimo, da se l izgovorno kljub temu pogosto pojavlja tudi v teh položajih. Razlogi so različni, med drugimi gre lahko za:
  ­ * prevzem iz drugih jezikov (npr. šal, aldehid),
  ­ * za (relativno) pozno tvorbo besede (npr. kopalke ‘oblačilo za kopanje’),
  ­ * vpliv oblik, v katerih se l ne pojavlja pred soglasnikom ali pred premorom (npr. rod. ed. [bralca] (poleg [brau̯ca]) zaradi vpliva im. ed. [braləc] ali im. ed. [vogal] (poleg [vogau̯]) zaradi vpliva stranskih oblik, npr. rod. ed. [vogala]) – slednje bo v nadaljevanju pomembno za diskusijo o zapisu besede glodalec/glodavec –,
  ­ * napačno branje pisnega l kot [l] namesto [u̯] (npr. malta – v narečjih (ta so z vidika preučevanja zgodovine jezika bolj zanesljiva kot knjižni jezik in pogosto izkazujejo starejše stanje, ki se je v knjižnem jeziku lahko že izgubilo) se pogosto izgovarja z u̯, v knjižni izreki pa se je medtem (drugotno) uveljavil izgovor z l (prim. denimo tudi zapis małta v Pleteršnikovem slovarju (1895–1896), kjer ł predstavlja zapis za u̯, ki je nastal iz starejšega l).

  Pri pravopisni dilemi zapisa tipa glodalec : glodavec je treba upoštevati vsaj tri dejavnike:

  mešanje sestavljenih pripon -ləc in -vəc v slovenščini,

  razlikovanje (disimilacijo) enakovrstnih glasov,

  starejšo pravopisno kodifikacijo.

  Slovanski jeziki in z njimi slovenščina poznajo sestavljeni priponi -ləc in -vəc. V slovenščini pa sta se zaradi prehoda l > [u̯] v vseh sklonskih oblikah razen im. ed. nekoliko pomešali, k čemur je pripomogel tudi v večini primerov enak besedotvorni pomen. Delno sovpadli priponi imata tri vire:
  a) izglagolski pridevnik na -av, -iv + əc (npr. delavec, lenivec),
  b) opisni deležnik na -l + -əc (npr. bralec, gledalec),
  c) izglagolski samostalnik na -lo, -a-lo, -i-lo + -əc (npr. rilec, brisalec).
  (Tovrstne sestavljene pripone pa moramo ločevati od nesestavljene pripone -əc, ki se pripenja neposredno na osnovo z -l-, npr. delec!)
  V primerih a) in b) gre za tvorjenke, ki označujejo vršilca glagolskega dejanja ali nosilca glagolskega stanja (t. i. nomina agentis), v primeru c) pa za tvorjenke, ki označujejo orodje ali sredstvo glagolskega dejanja (t. i. nomina instrumenti).
  Vaša besedotvorna analiza je torej pravilna le formalno, neustrezna pa je s pomenskega vidika, saj je glodalec/glodavec nomen agentis ('kdor/kar gloda') in ne nomen instrumenti ('tisto, s čimer kdo/kaj gloda').
  Zaradi omenjenega mešanja obeh pripon v slovenščini ni vedno jasno, za katero pripono izvorno gre. Tako ne moremo z gotovostjo vedeti, ali je problematični samostalnik izpeljan iz pridevnika glodav (prav ta konkretni pridevnik v sodobnem knjižnem jeziku sicere ni pogost – v referenčem korpusu slovenskega jezika Gigafida ga ne najdemo, izpričan pa je v starejšem jeziku, npr. v Pleteršnikovem slovarju –, ne tako redke pa so tvorjenke istega tipa, npr. bahav, cmerav, domišljav, hlipav, jezikav, odrezav, solzav, sumničav, šepav, zaletav, zvedav) ali iz opisnega deležnika glodal. Zapis glodavec bi bil na tej podlagi vsaj toliko upravičen kot zapis glodalec.

  Razlikovanje ali disimilacija je glasovni pojav, pri katerem se eden izmed dveh enakih glasov, ki se pojavljata blizu eden drugega, spremeni v drug glas (npr. r–r > r–l v primeru tercialka (prvotneje terciarka, kar je tvorjeno iz prevzetega korena v lat. tertiarius) ali r–r > j–r v primeru fajmošter (prvotneje farmošter, kar je prevzeto iz star. bav. nem. pharr(e)moster)). Do tega pojava pogosto prihaja v primeru sestavljene pripone -ləc, ki se pripenja na osnove, ki že vsebujejo -l-. SP2001 tako priporoča zapis z v, če se pred pripono pojavlja l – poleg dvomljivega glodavec npr. tudi volivec, ki nedvomno vsebuje izvorni l.

  Pravopis iz leta 1962 (SP1962) je sumarno določil zapis vseh tvorjenk s pripono -ləc ali -vəc le z v (npr. bravec, rivec, brisavec kot delavec, lenivec). Razlog za takšen, s sodobnega vidika seveda neprimeren poseg je bila želja po odpravi elkanja, tj. opuščanja izgovora l kot  tudi v oblikah, kjer z vidika jezikovnega razvoja ni regularen oziroma je vsekakor drugoten (npr. rod. ed. [bralca] namesto (v skladu z jezikovnim razvojem "pravilnejšega") [brau̯ca]). Gre za obratno težnjo, kot je omenjena na začetku odgovora, tj. za vpliv oblik, kjer se l ne pojavlja pred soglasnikom. Težnja je od tedaj že precej napredovala, zato so oblike z l pred soglasnikom danes občutene kot precej bolj naravne kot v tistem času. V sodobnem jeziku se tako pojavljajo proste dvojnične oblike tipa (rod. ed.) [brau̯ca] in [bralca], v nekaterih primerih pa se glede na izgovor l pred soglasnikom razlikuje tudi pomen besed, npr. im. mn. [kopalke]/[kopau̯ke] ‘ženske, ki se kopajo’, vendar le [kopalke] ‘oblačilo za kopanje’.
  Določilo iz SP1962 je SAZU po negativni reakciji splošne in strokovne javnosti umaknila in danes vemo, da tovrstna regulacija ni niti ustrezna niti učinkovita. Določilo pa je vendarle pustilo sledi tudi v splošni rabi, ki jo s priporočili za zapis pripone z v, kadar sledi osnovi, ki vsebuje l, upošteva tudi SP2001, kot je zapisano v prejšnjem odstavku.

  V konkretnem primeru glodavec/glodalec torej obstajajo sistemski in etimološki razlogi za zapis tako z l kot z v. V listkovni kartoteki, na podlagi katere je bil oblikovan SSKJ, se pojavljajo zapisi glodalec in glodavec, referenčni korpus Gigafida pa kaže, da se zapis glodalec vedno bolj uveljavlja (na kar sicer opozarja že SP2001, še bolj nazorno pa je to vidno v eSSKJ).

  Kratko še o problemu v zvezi z besedo hranivo. Slovenščina z glasovnim zaporedjem [ivo] nima težav oziroma to povsem ustreza "načelom glasoslovja slovenskega jezika". O tem pričajo številni primeri, npr. cepivo, čtivo, gorivo, gradivo, kladivo, pecivo, pivo, strelivo, tkivo, če se omejimo zgolj na tvorjenke s pripono -ivo (poln seznam (pod)gesel SSKJ2 s tem glasovnim zaporedjem sicer najdete na naslovu: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=*ivo&All=*ivo&FilteredDictionaryIds=133).

  Slovenščina (in tudi drugi slovanski jeziki) loči priponi -ivo z besedotvornim pomenom ‘snov’ in -i-lo z besedotvornim pomenom ‘orodje, sredstvo glagolskega dejanja’. Podobno kot pri priponah -ləc in -vəc tudi pri omenjenih priponah zaradi oblikovne podobnosti, enakega tipa tvorbe (načeloma gre v obeh primerih za izglagolske izpeljanke) in v nekaterih primerih podobnega besedotvornega pomena prihaja do sovplivanja in mešanja. Govorci slovenščine zato včasih težko ločimo med sorodnimi tvorjenkami s tema priponama ali pa se nam ene ali druge zdijo nenavadne (tako je npr. beseda gnojilo bolj sprejeta od besede gnojivo), spet v drugih primerih pa je razlika jasna: škropivo pomeni ‘snov, ki se (jo) škropi’, škropilo pa ‘priprava za škropljenje’. Ker (knjižni) jezik ni le monolitna celota, temveč ga sestavlja mnogo podzvrsti, se lahko tudi zgodi, da je ena izmed tvorjenk rabljena bolj splošno, druga pa se je uveljavila le na specifičnem področju (npr. mazilo kot široko rabljena beseda, vendar mazivo le v tehničnih strokah).

  Beseda hranivo po besedotvorni analizi označuje ‘snov, s katero se kdo/kaj hrani’ in ustreza besedotvornim vzorcem slovenskega jezika.

  Referenčni korpus Gigafida kaže, da v jeziku soobstajata obe obliki (podobno stanje izkazuje tudi listkovna kartoteka SSKJ), je pa beseda hranilo v rabi bistveno bolj pogosta. Ali oziroma kako se besedi pomensko (in sicer) razlikujeta (v splošnem jeziku), bomo natančneje ugotavljali ob redakciji obeh besed v novem slovarju slovenskega knjižnega jezika eSSKJ, ob hitrem pregledu gradiva pa se zdi, da je beseda hranivo (izhodiščno) nekoliko bolj vezana na rabo v terminologiji.

  Janoš Ježovnik, Nina Ledinek (oktober 2018)

  Povezani odgovori:

  Ali je pravilno »glodavec« ali »glodalec«?

• imena ustanov z lastnim imenom
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pred dobrim letom smo v Kranju ustanovili Mešani pevski zbor Petra Liparja. Nekateri trdijo, da bi zbor morali imenovati Mešani pevski zbor Peter Lipar, saj imamo v Sloveniji vrsto zborov, ki v svojem imenu uporabljajo imenovalnik: Akademski pevski zbor Tone Tomšič, Moški pevski zbor Srečko Kosovel, Mešani pevski zbor Stanko Premrl itd. Prosim za vaše mnenje in pojasnilo, zakaj naj bi bila raba rodilnika primernejša.
  
  
  Odgovor:
  
  O sklonu imen v imenih ustanov in interesnih združenj ter organizacij smo v svetovalnici že pisali:

  Lastna imena v imenih ustanov

  Sklon lastnega imena v imenu ustanove

  Naj obnovim:

  Slovenski pravopis 2001 v členih 98 in 856 normativno usmerja k rabi osebnega lastnega imena v imenih ustanov z naslednjo dikcijo:

  (a) Pri imenih ustanov, katerih neprva sestavina je ime in priimek, sta imeni v rodilniku, ne v imenovalniku; torej Gimnazija Franceta Prešerna (ne Gimnazija France Prešeren).

  (b) Skladenjsko neprimerna so poimenovanja tipa Gimnazija Ivan Cankar (prav: ... Ivana Cankarja).

  Kot sami ugotavljate, pri uveljavljanju rodilniške oblike nismo dosledni, zlasti to velja za imena, že dlje časa prisotna v slovenskem prostoru (APZ Tone Tomšič) oz. imena iz primorskega govornega področja (MoPZ Srečko Kosovel). Kljub temu je raba, ki sledi pravopisnemu določilu, primernejša, saj zbor poimenujete po neki osebi, torej je vaš zbor Liparjev, in ne »Lipar«.

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• imena vinorodnih okolišev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za naslednji odgovor: kako pravilno pišemo LJUTOMERSKO ORMOŠKI VINORODNI OKOLIŠ? Kje postavljamo velike začetnice in ali je potreben vezaj med ljutomersko-ormoški?
  
  
  Odgovor:
  
  Zemljepisno ime Ljutomersko-Ormoške gorice pišemo z vezajem in obe imeni z veliko začetnico. Način zapisa začetnice v zvezi ljutomersko-ormoški vinorodni okoliš je odvisen od tega, ali ima ta zveza besed funkcijo imena ali ne. V našem gradivu nimamo podatkov o tem, kakšna so uradna poimenovanja vinorodnih okolišev v Sloveniji oziroma ali obstaja tako uradno ime. Zapis z vezajem pa je upravičen, saj gre za priredno zloženko (zvezo enakovrednih sestavin).

  Helena Dobrovoljc (avgust 2013)

• imena živalskih vrst
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me pisanje sort in pasem: glede na moje znanje jih pišem z malo začetnico, tudi v SSKJ in SP so zapisane z malo, vendar v strokovnih člankih pogosto zasledim pisanje z veliko začetnico (npr. 'Izabela') in v narekovajih, pogosto enojnih. Ali gre za nepoznavanje pravil slovenskega jezika ali pa so se pravila spremenila, odkar sem jaz hodila v šolo?
  
  
  Odgovor:
  
  Na področju zapisovanja sort kulturnih rastlin je kar nekaj težav. Pravopisna pravila (SP 2001) to sicer urejajo v členu 108, kjer je določeno, da pri mednarodnih naravoslovnih poimenovanjih latinska ali polatinjena imena živalskih in rastlinskih vrst pišemo z veliko začetnico v prvi sestavini (npr. Gyromitra esculenta ). Da pišemo sortna imena z malo začetnico (pomladanski hrček), ni povedano izrecno, temveč lahko sami razberemo iz pravila. Vendar zapis z malo začetnico potrjuje tudi pravopisni slovar z zgledi, ki navaja naslednje sorte npr. jabolk: ajdared, antonovka, belfler, carjevič, delišes , elstar, gambovec, gloster, jakobček, jonagold, jonatan, kanadka, kardinal, krivopecelj, mošanček, mutsu, ontario, parmena, peping, pogačar, reneta, rožmarinček ipd.

  Res pa je, da v znanstveni in strokovni literaturi s tega področja vse pogosteje, pravzaprav v publikacijah zadnjih let skorajda brezizjemno, zasledimo uveljavljanje mednarodnega načina zapisovanja, in sicer v enojnih »ušescih« oz. narekovajih ter z veliko začetnico, npr. Za sorte 'Gala', 'Zlati delišes' in 'Pinova' priporočajo nasade z vitalno rastjo …

  Ta mednarodni zapisovalni način uveljavljajo sledeč »Kodeksu za poimenovanje kulturnih rastlin«.

  Gre torej za mešanje dveh pisnih praks: v strokovnem pisanju se pod vplivom angleščine uveljavlja mednarodni sistem, sicer pa še vedno velja zgoraj navedeno pravopisno pravilo, ki sortna imena piše z malo začetnico. Ta način je uveljavljen v poljudnem, manj strokovnem pisanju in, kot se lahko prepričate sami, tudi v dnevnem časopisju. Ob prenovi pravopisnih pravil bomo o tem pravopisnem nesoglasju zagotovo razpravljali tudi v okviru naše stroke, kjer se skušamo v največji meri držati obstoječe kodifikacije.

  Pri imenih živalskih pasem pa je pravilo glede male začetnice bolj dosledno upoštevano v rabi. O tem več tudi v naši spletni jezikovni svetovalnici.

  Helena Dobrovoljc (marec 2013)

• kratice
  

  18
  Teme
  18
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako se sklanja končnica VDC?

  
  Odgovor:
  

  Kratica VDC (ki jo razvežemo kot varstveno-delovni center; gl. odgovor v JS) beremo črkovalno, torej vsako črko posebej.

  Izgovor nam narekuje tudi, kako kratico sklanjamo:

  s polglasniki za ustreznim glasom: VDC [və̀də̀cə̀], rod. VDC-ja [və̀də̀cə̀ja] z ustreznim glasom in samoglasnikom e: VDC [védécé], rod. VDC-ja [védécéja]
  Pri VDC je pravilno sklanjanje z j v obeh primerih izgovorjave.

  Pogosto se pisci za sklanjanje ne odločimo, še zlasti, če kratica nastopa v večbesedni zvezi (VDC Šentjur, VDC Ježek), ni pa to pogoj.

  Obe rabi potrjuje tudi korpus:

  Predstavljeni bodo izdelki iz vseh treh enot VDC-ja* ALI Predstavljeni bodo izdelki iz vseh treh enot VDC Kranj
  ALI direktorica VDC-ja Kranj.

  Helena Dobrovoljc (maj 2019)

• lastno ime
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?

  Odgovor:

  Debat, ki so se lotevale naglasnega znamenja na Merkùjevem priimku, sem doživel že nekaj, vendar brez dokončnega rezultata. Kot nosilec priimka je predvsem pri Italijanih poskušal doseči, da priimek izgovarjajo (bolj) prav oz. da ga predvsem naglašujejo tako, kot ga (drugi) Slovenci. To je torej italijanski zapis naglasa, ki je vam zaradi italijanskih pravopisnih šeg najbrž blizu (tudi na italijanski tipkovnici). Slovensko bi bil korekten zapis (če bi se naglas seveda pisal tudi v nejezikoslovnem sobesedilu) Merkú, Merkúja itd., saj se u v priimku izgovarja kot dolg (kratek je v slovenščini na koncu besede, v izglasju, le v krajevnem prislovu/zaimku tù, ki se v narečjih izgovarja s polglasnikom, ali v zaimku "temù", če kdo naglašuje na ta način; s kratkim u v osnovi se izgovarja v slovenskem knjižnem jeziku tudi npr. krùh [kr#h], od rodilnika naprej krúha, ali kùp itd.).

  Pregledal sem Merkùjeve objave, ki jih imam pri roki, torej knjige: povsod (tudi v dvojezičnih knjigah) ima zapisan ù, v knjigi o priimkih "1300 primorskih priimkov" (Trst: Mladika, 2004, str. 65--67) dosledno tudi v stranskih sklonih. Tako, s krativcem na u, se je podpisal rokopisno tudi pod slovenski dokument pred kakimi desetimi leti ali recimo pod sliko v Jezikoslovnih zapiskih 13, v zborniku, ki mu je bil posvečen. Merkù sam očitno ni delal razlike v zapisu za slovensko občinstvo (kjer bi bilo praviloma brez naglasnega znamenja) in za druge, npr. Italijane (z naglasnim znamenjem).

  Tri možnosti imate:

  (1) Da pišete u s krativcem vedno, torej tudi v stranskih sklonih ali v pridevniku, ker je bilo tako v rabi tudi npr. v knjigi Josip Merkù Okoličanski bataljon: »Fatti di luglio – 1868«: gradivo za zgodovino Trsta, Trst: Mladika, 2002. O tem Merkùju je na ta način pisal Boris Pahor (v predgovoru, str. 5--6). Tako je pisal tudi sam Merkù v že omenjeni knjigi 1300 primorskih priimkov.

  Sam pišem krativec v priimku Merkù kot identifikacijski element in priznavam, da je vidni nosilec pri njem vztrajal morda zato, da je težavnemu sosedstvu nakazal italijanstvo priimka (ena kratka črtica, zapisana po italijansko -- pa kaj!) in si tako kupil mir pred kakimi prekrščevalci, ki bi ga zasliševali, od kod da je. Nikoli ga nisem o tem vprašal, ne vem, ali je kaj povedal ali napisal, je pa zelo povedno in dosledno ravnal. -- Ni pa mi jasno, ali naj vztrajam pri pisanju krativca tudi pri vsem njegovem sorodstvu, tudi če ga to recimo ne piše (več). Poskusil bi se pozanimati pri njih.

  (2) Da pišete u s krativcem samo v imenovalniški obliki Merkù, v drugih pa brez naglasnega znamenja. Ker ta u ni kratek, je nakazana premena skrajno problematična, naravnost neupravičena; v pravopisnem slovarju je zapisano Paternú -ja m ..., kar je korektno. V skladu s slovenskimi pravili bi moralo biti Merkú in v rodilniku Merkúja itd., seveda če bi naglas pisali, pa ga v Paternu, Obersnu ali Stegu zlepa ne (razen jezikoslovcev, kadar želimo ali moramo biti posebej pedagoški). Za stranske sklone in pridevnik ta način ne bo v skladu z nosilčevo voljo, saj na dihotomijo imenovalnik : vse drugo očitno ni pristajal. -- Spremembo končnice poznamo recimo v čeških/poljskih priimkih Majerová (kar pravopis zapoveduje brez naglasnega znamenja), rod. Majerove. Ali v im. Sarah in od rodilnika naprej Sare, v pridevniku Sarin, kar pravopis tudi dopušča. Priimki Kranjec, Kranjc in Kranjac imajo v rodilniku eno samo obliko – Kranjca.
  Ne vem, ali je v italijanščini možno, dopustno in v rabi ime konkretnega nosilca Gesù. (V špansko govorečih vsaj južnoameriških okoljih to gre. Marija je kot osebno ime živa tudi pri nas.) V slovenskem sobesedilu bi pisali Gesùja, izgovarjali [džezúja]. Primer iz slovenskega sobesedila:

  PIRAN -- Violina Giuseppeja Tartinija z začetka 18. stoletja, ki jo hranijo v Piranu, je ena od treh, ki naj bi jih imel ta virtuoz, in, kot kaže, edina, ki se je ohranila oziroma za katero se nedvomno ve, da je bila njegova. To, v kateri delavnici je bila izdelana, je kljub trem povojnim restavriranjem še vedno neznanka, te dni pa se je v Piranu mudil Bruce Carlson, svetovno priznani izvedenec za historična glasbila in skrbnik Paganinijeve violine cannone, ki jo hranijo v Genovi (izdelana je bila leta 1743 v delavnici Bartolomea Giuseppeja Guarnerija del Gesùja) ter njene kopije sivori iz 19. stoletja. Loteva se namreč znanstvene ekspertize Tartinijeve violine in tako lahko upamo, da bodo uganke okoli nje kmalu razrešene.

  Skratka: "Alternacija" ù : u ni najboljša rešitev, saj izhaja iz slabega poznavanja morfonologije slovenskega knjižnega jezika.

  (2a) Vabljiva je možnost, da bi od rodilnika naprej pisali ú, ne ù, vendar to ne bi bilo v skladu s slovenskimi pravopisnimi pravili: v imenovalniku se priimek Merkù izgovarja [merkú], z dolgim u. Tega (Merkù Merkúja) v pisnih besedilih še nisem zasledil.

  (3) Da tako kot v Paternu v nejezikoslovni rabi ne pišete naglasnega znamenja v nobeni obliki priimka. To ne bo v skladu z Merkùjevo izkazano voljo, se pa seveda lažje piše, saj na slovenski tipkovnici težje pridemo do črke ù, in ne bo v skladu s tistim, pri čemer je vztrajal vse svoje večjezično življenje na različnih področjih zanimanja. – V Enciklopediji Slovenije je zapisan kot Merku v imenovalniku. S tem so ga brez ostanka in naglasne navlake (ki jo mirne duše lahko pripišemo vplivu italijanskega okolja) sprejeli v slovensko narodno občestvo. Nerodno za razmišljanje v to smer je, ker je sam vztrajal pri pisanju krativca. Kaj nam je hotel povedati?

  Peter Weiss (september 2016)

• ločila
  

  124
  Teme
  124
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali je ločilo po drugi povedi v citatu pravilno zapisano. Izhajal sem iz pravil za klicaj in vprašaj, ki ju, če je poved citirana med narekovaji, lahko ohranjamo. (SP, 2001, člen 279) Ali enako velja tudi za piko ali se kakor pri premem govoru pretvori v vejico?

  Stanetove besede »Kdor je močan, se resnice ne boji, zato vam povem, da naše čete prav ob tej uri zapuščajo Trst. Jeza nam srca lomi in solze nam žgo oči,« izražajo Kosmačevo nestrinjanje z usodo Tržaškega zaliva.

  
  Odgovor:
  

  Poved, ki je zapisana med narekovaji, ni del premega govora (tedaj bi zapisali: Stane je rekel: »Kdor je močan ...«), temveč govorimo o t. i. citirani povedi ali povedi v povedi. Tako poved od glavnega besedila lahko ločimo z narekovaji, kot ste storili vi, lahko pa izberemo tudi drugačno pisavo ali drugo vrsto tiska (ležeče, krepko ...), npr.:

  Stanetove besede »Kdor je močan, se resnice ne boji, zato vam povem, da naše čete prav ob tej uri zapuščajo Trst. Jeza nam srca lomi in solze nam žgo oči« izražajo Kosmačevo nestrinjanje z usodo Tržaškega zaliva. Stanetove besede Kdor je močan, se resnice ne boji, zato vam povem, da naše čete prav ob tej uri zapuščajo Trst. Jeza nam srca lomi in solze nam žgo oči izražajo Kosmačevo nestrinjanje z usodo Tržaškega zaliva. Stanetove besede Kdor je močan, se resnice ne boji, zato vam povem, da naše čete prav ob tej uri zapuščajo Trst. Jeza nam srca lomi in solze nam žgo oči izražajo Kosmačevo nestrinjanje z usodo Tržaškega zaliva.

  Če v citatu navajamo več povedi, vmesna končna ločila obdržimo (tako je bilo storjeno v zgornji ponazoritvi), lahko pa jih zamenjamo tudi s podpičji, kot kaže primer iz Slovenskega pravopisa 2001, člen 33:

  Pregovori Kdor laže, tudi krade; Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; Kdor ne dela, naj ne je se vsi začenjajo z oziralnimi zaimki.

  Helena Dobrovoljc (maj 2019)

• ločila pri alinejnem naštevanju
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kakšna so pravila za alinejno naštevanje v alinejnem naštevanju?

  Primer:
  Danes moramo kupiti:
  a) jajca
  b) mleko
  c) sir:
  – kravji
  – ovčji
  č) papriko

  
  Odgovor:
  

  Posebnih pravil za alinejno naštevanje v pravopisu nimamo. Priporočilo, ki izhaja iz skladenjsko-stilistične prakse, pa bi se lahko glasilo, da pri tako členjenem besedilu poskrbimo, da bo bralcu povzročala členitev čim manj težav pri branju in razumevanju napisanega.
  Način, ki ste ga izbrali, bi v tekoče besedilo pretvorili takole:

  Danes moramo kupiti: jajca, mleko, sir (kravji, ovčji), papriko.
  ali Danes moramo kupiti jajca, mleko, sir (kravji, ovčji) in papriko.

  Taka pretvorba je tudi dober način preverjanja ustreznosti alinejnega naštevanja.
  Več o alinejnem naštevanju tudi v odgovorih JS na povezavi: alinejno naštevanje.

  Helena Dobrovoljc (november 2017)

• ločila pri navajanju
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  zanima me, kako je z vrinjenimi citati ali naslovi (v tem primeru), ki optično delujejo kot premi govor. Se pravilno piše (bodite pozorni na položaj vejice na koncu omenjenega naslova) ...

  Po predavanju z naslovom »Cesar Avgust dve tisočletji pozneje,« ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.

  ali

  Po predavanju z naslovom »Cesar Avgust dve tisočletji pozneje«, ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.

  
  Odgovor:
  

  V primeru, ki ga navajate, narekovaji niso uporabljeni za označevanje premega govora ali navedka (citata), temveč je z njimi zamejen naslov predavanja. Aktualni pravopis v členu 466 sicer pravi, da naj bi za označevanje naslovov podjetij, ustanov, umetnostnih del (danes bi niz nadaljevali še s čim) uporabljali narekovaje le, kadar naslovov brez njih (zlasti na začetku povedi) ne bi prepoznali kot lastna imena (npr. »Oljki« je zelo melodiozna Gregorčičeva pesem. – Ali si že videl »Tugomerja«?). Vendar je v sodobni praksi tako označevanje precej pogosto.

  Kako je v vašem primeru z ločili, pa lahko ugotovite že s tem, da namesto narekovajev pri naslovu uporabite npr. ležeči tisk:

  Po predavanju z naslovom Cesar Avgust dve tisočletji pozneje, ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.

  Torej tudi:

  Po predavanju z naslovom »Cesar Avgust dve tisočletji pozneje«, ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.

  Tina Lengar Verovnik (april 2018)

• ločila v naslovih
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Se sme naslove člankov na spletu pisati s klicajem?
  
  
  Odgovor:
  
  Splošni odgovor na zastavljeno vprašanje je: da, naslove člankov na spletu smemo pisati tudi s klicajem, vendar z določenimi žanrskimi omejitvami; najdemo jih predvsem v naslovih z informativno-stališčno in pozivno-pridobivalno funkcijo. Članki na spletu namreč, kljub drugačnemu mediju, ostajajo del publicistične funkcijske zvrsti in zato zanje veljajo podobni »standardi« kot za tiskane medije. Ločila v publicističnih besedilih poleg svoje interpunkcijske vloge pridobijo še drugotno, naslovno vlogo, tj. vlogo pritegovanja pozornosti.

  Naj svoj odgovor še utemeljim:

  Z izbiro v naslovu uporabljenih jezikovnih sredstev (besede, skladnja, interpunkcija) se odraža funkcija naslova. Po T. Korošcu, avtorju Stilistike poročevalstva (1998: 46), je osnovna vloga nadpisa v pisnem komuniciranju zajeta v trditvi, da je »[č]asopisni naslov […] iz ene ali več besed in znakov tvorjeno stavčno ali nestavčno sporočilo, ki napoveduje in se vsebinsko nanaša na praviloma eno, od drugih besedil grafično ločeno, vsaj iz ene stavčne povedi sestoječe besedilo ali besedilno enoto, tako da je tudi sam grafično ločen od tega besedila, in ima poimenovalno-informativno, ali informativno-stališčno, ali pozivno-pridobivalno funkcijo.«

  T. Korošec (1998: 48, 49) tako ugotavlja, da naslovi s poimenovalno-informativno funkcijo zgolj poimenujejo temo oz. vsebino besedila. Naslovi z informativno-stališčno funkcijo sicer informirajo o vsebini besedila in ga poimenujejo, vendar v tovrstnih naslovih izrazito izstopa vrednotenje te vsebine oz. avtorjevo stališče. Tovrstni naslovi so lahko stilno povsem nezaznamovani, stališčni del te funkcije pa lahko zajema tudi zelo pretanjene stilne odtenke. Naslovi s prevladujočo pozivno-pridobivalno funkcijo neredko vsebujejo prvine informativne funkcije, prekriva jih stališčna funkcija, v njej pa se kaže še avtorjeva zahteva, poziv uredništva, avtorjeva zahteva v imenu »širše družbe«, naslovljena javnosti ali čisto določenemu naslovniku. Ta funkcija je pogosto v nasprotju z informativno funkcijo ali pa jo celo zanika, tako da o vsebini ne pove nič in s tem skuša bralca pridobiti za branje ostalega besedila. Vir: Korošec, Tomo. 1998. Stilistika poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.

  Nataša Gliha Komac (oktober 2013)

• mala ali velika začetnica
  

  201
  Teme
  201
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Lahko obrazložite ustreznost zapisa Proteusova nagrada, kot ga uporabljajo biologi, saj po mojem ne ustreza pravopisnemu pravilu o zapisovanju nagrad.

  
  Odgovor:
  

  Kolikor je mogoče razbrati iz podatkov na spletni strani Prirodoslovnega društva Slovenije, je Proteusovo priznanje poimenovano po reviji Proteus, ki jo društvo izdaja. Gre torej za pravopisno ustrezen zapis, saj lastna imena in svojilne pridevnike, izpeljane iz lastnih imen, tudi v poimenovanjih nagrad, priznanj, odlikovanj ipd. zapisujemo z veliko začetnico. Podobni primeri so npr. Prešernova nagrada, Bloudkova plaketa, Borštnikov prstan. Če bi bilo v poimenovanju priznanja uporabljeno prevzeto poimenovanje za človeško ribico (iz lat. Proteus anguinus > proteus), pa bi ga seveda pisali z malo začetnico.

  Slovarsko je skupina nagrad predstavljena na portalu Fran, in sicer v slovarski zbirki ePravopis. Katere nagrade so vključene v slovar in kakšne so njihove posebnosti, pa je zapisano v Pravopisnih kategorijah ePravopisa.

  Tina Lengar Verovnik (maj 2019)

• merske enote
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, ali se merske enote (m, kg ...) pri zapisu z velikimi tiskanimi (npr. v naslovih) ohranja kot male tiskane ali se jih brez pridržka zapiše z velikimi (5 M, 2 KG)?
  Če da, kaj storiti v primeru merskih enot, ki so v osnovi sestavljene iz velikih in malih tiskanih (npr. mA)?

  Odgovor:

  Merske enote označujemo s simboli, ki so mednarodno dogovorjena znamenja, pri katerih velja, da je mala ali velika začetnica (a 'ar' nasproti A 'amper') lahko pomenskorazločevalna. Zato so tudi kombinacije črk, kot je mA ('miliamper'), nespremenljive.

  Kadar pa se pojavljajo merske enote v posebnih položajih, npr. v naslovih, se pogosto kar izpišejo. Takšno prakso imajo npr. pri Dnevniku.
  V strokovnih besedilih pa je ustrezna (tudi v tehničnem smislu) raba simbolov pomembna, zato ohranjamo normo strokovnih besedil in črk ne spreminjamo.

  Helena Dobrovoljc, Urška Vranjek Ošlak (november 2016)

• merske enote: kaliber orožja
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali je v slovenščini priporočeno pretvarjanje anglosaških kalibrov ročnega strelnega orožja (npr. .357 ali 12 gauge) v milimetre, jih pustiti v izvornem zapisu, ali je vseeno.
  
  
  Odgovor:
  
  Pri nas se kaliber orožja oz. premer strelne cevi navadno podaja v milimetrih, npr. 8 mm mauser, 7,65 mm browning, uporabljajo pa se tudi anglosaške mere v palcih (in z dodatkom v milimetrih), kar je za ročno orožje zapisano brez vodilne ničle in z decimalno piko, npr. .357 magnum (9 mm). O tem se je mogoče poučiti iz primerov v knjigi Enciklopedija orožja: orožje skozi sedem tisočletij (1995).

  Peter Weiss, Domen Krvina (april 2014)

• nadomestna imena
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me slovnično pravilni zapis besedne zveze »slovenska obala«.

  slovenska Obala Slovenska obala Slovenska Obala

  Preiskal sem že mnogo spletnih forumov, vendar so si tudi mnenja nekaterih strokovnjakov nasprotujoča.
  
  
  
  Odgovor:
  
  Če v iskalno polje spletne različice slovarja aktualnega Slovenskega pravopisa iz l. 2001 vpišete besedo »obala«, dobite med drugim odgovor:

  Obála -e ž, zem. i. (ȃ) prakt.sp. Slovensko primorje: na ~i

  <http://bos.zrc-sazu.si/c/SP/neva.exe?name=sp&expression=obala&hs=1>.

  Pojasnjujemo ga takole: v praktičnosporazumevalnem, torej neformalnem jeziku se je namesto dolge besedne zveze Slovensko primorje uveljavilo krajše sopomensko ime Obala.

  Pojavitev tovrstnih sopomenskih nadomestil zemljepisnim ali tudi drugim lastnim imenom je v jeziku razmeroma redek, ne pa tudi nenavaden pojav (Otok – 'Velika Britanija'). Potrditev za pravopisno uzakonitev takega imena najdemo navadno v jezikovnokulturni tradiciji okolja, v katerem se ta raba uveljavi. Pomembno je tudi, da je ime kot tako »udomačeno« v večjem krogu govorcev in da ne povzroča šumov pri prepoznavanju predmetnosti, ki jo zaznamuje. To za ime Obala očitno velja, saj slednje precej nedvoumno označuje področje Slovenskega primorja oziroma občin Koper, Piran in Izola.

  Pridevnik slovenski je v tem primeru odveč. Če želite uporabiti ime v formalnem uradnem besedilu, bi morda kazalo razmisliti, da bi namesto zveze »slovenska Obala« raje uporabili »Slovensko primorje« ali le »Obala«.

  Helena Dobrovoljc (februar 2013)

• navajanje letnic in desetletij
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Ali smo že prišli do konsenza, kako pisati o letih po letu 2000? Primer iz angleščine: early 2000s. Se pravi, na začetku oz. prvi polovici česa?
  Kar čudno je, da je na primer v 70. letih 20. stoletja povsem v redu, nisem pa še naletela na to obliko za recimo prvo in drugo desetletje stoletja. Torej, kako? 00. leta 21. stoletja? 10. leta 21. stoletja? Hvala za odgovor.

  
  Odgovor:
  

  Tako kot sedemdeseta leta 20. stoletja le približno pomenijo leta od 1970 do 1979 (ali krajše, ne točno opredeljeno in ne natančneje določljivo obdobje v tem času), tudi prvo desetletje 21. stoletja pomeni približno leta od 2000 do 2009 in drugo desetletje 21. stoletja približno leta od 2010 do 2019. To stilistično zadrego lahko rešimo tudi z izrazi na začetku 21. stoletja ali v prvih letih tega stoletja in podobno – možnosti za razgibano izražanje je še kar nekaj (Ko se je začelo to tisočletje ...). Za natančnejšo opredelitev obdobja je potrebna bolj določna navedba obdobja od ene letnice do druge (npr. v letih 2014–2017), lahko tudi z upoštevanimi meseci (od septembra 2014 do avgusta 2017) ali dnevi (od 1. septembra 2014 do 31. avgusta 2017 – pogodba z banko je lahko samo taka, zavarovalnica pa najbrž doda še čas, in to do minute natančno).

  Nize let, izražene na način dvajseta, trideseta ... devetdeseta leta poskušamo izpisovati, torej števnik pisati z besedo, saj je s piko zapisana številka 70. edninski vrstilni števnik in pomeni sedemdeseti v ustreznem sklonu, npr. 70. obletnica, ob 70. rojstnem dnevu. Tudi števnik npr. v zvezi Studio ob sedemnajstih izpisujemo, saj vsebuje rodilniško obliko glavnega števnika sedemnajst. Le izjemoma, če je premalo prostora, lahko pišemo 20. leta 20. stoletja ali ob 17h (vendar je to potem lahko glasno brano tudi z vrstilnim števnikom na način ob sedemnajsti uri, kar pa je s številko zapisano s piko – ob 17. uri; h takoj za številko namreč ne pomeni izgovora -ih, ampak da števnik pred to črko pomeni ‘ura’).

  V slovenščini (še) nimamo poimenovanj za prvi dve desetletji posameznega stoletja. Na ta način poimenujemo šele dvajseta leta.

  Peter Weiss (april 2017)

• navajanje virov
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako je z navajanjem oz. povzemanjem, ko gre za avtorja ženskega spola. Ali je prav, da se zapiše ... Volk pravi, da je ... Ali je morda bolje, da zapišemo Volkova pravi ...? Se mi zdi prav, da se vidi, ali je avtor, ki ga citiramo, moškega ali ženskega spola?

  
  Odgovor:
  

  O tej jezikovni zadregi smo že pisali: »Uporaba pridevniških oblik pri ženskih priimkih ...«.

  Sicer najprej omenimo, da je avtor ženskega spola kar avtorica. In ker mnoge avtorice rabo pridevniške oblike (seveda v tistih imenih, ki niso pridevniškega značaja že sama po sebi, npr. Marija Jurjevna Šarapova ali Iveta Benešová) zavračajo, saj naj bi odražala predvsem pomen 'biti v lasti nosilca priimka' oz. 'biti pripaden nosilcu priimka', je družbeno širše sprejemljivo oz. korektno, če ob priimku uporabljamo tudi ime. Na ta način najhitreje izrazimo spol osebe, ki jo navajamo.

  V strokovnem in znanstvenem pisanju se zlasti pri ponavljajočih se navedkih ponavljanje imena zdi odveč, a je mogoče zadrego z izražanjem spola rešiti tudi z izčrpnostjo pri prvih omembah v besedilu ..., npr.:

  ... po izsledkih biologinje Mojce Volk (Volk 1998) je bilo ... ... biologinja Volk ... ... avtorica (Volk 1998) ...

  Vsekakor je smiselno upoštevati tudi napotek, da se pri navedku v besedilu ime ujema z navedbami v seznamu literature oz. navedenk. Če uporabljamo pridevniške oblike, prekrivnosti ne bomo dosegli.

  Helena Dobrovoljc (februar 2018)

• nazivi
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali lahko danes, leta 2018 naslovimo g. Milana Kučana z besedo PREDSEDNIK ali je pravilneje bivši predsednik države?

  
  Odgovor:
  

  V skladu z Zakonom o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike (Uradni list, št. 15/2003), ki zagotavlja predsedniku republike pravico, da po prenehanju funkcije uporablja naziv »bivši predsednik republike«, se ravna tudi jezikovna raba:

  nagovor Boruta Pahorja, takrat predsednika Državnega zbora RS, l. 2004:
  Spoštovane poslanke in poslanci! Spoštovani predsednik vlade, ministrice in ministri, spoštovani predsednik državnega sveta, spoštovani bivši predsednik republike! Cenjeni visoki predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani diplomatski zbor in drugi visoke gostje!

  govor župana Zorana Jankovića na slavnostni seji Mestega sveta MOL 2014:
  Spoštovane svetnice, spoštovani svetniki mestnega sveta Mestne občine Ljubljana,
  spoštovane častne meščanke, častni meščani mesta Ljubljana, spoštovane današnje nagrajenke, nagrajenci, spoštovani predsednik Državnega sveta, gospod Mitja Bervar, spoštovani prvi predsednik Republike Slovenije, gospod Milan Kučan, spoštovani bivši predsednik Republike Slovenije, gospod doktor Danilo Türk ...

  Iz zakona:

  16. člen
  Predsednik republike ima po prenehanju funkcije pravico do naziva bivši predsednik republike in pravico do udeležbe na državnih svečanostih v skladu s protokolarnimi pravili.

  Helena Dobrovoljc (julij 2018)

• oklepaj
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kateri oklepaj je treba uporabiti v primeru oklepaja v oklepaju?
  Npr. Na nemi meji čaka nekdo nanj ... [str. 62])

  
  Odgovor:
  

  Pravopisna pravila v poglavju o oklepajih (člen 438) le skopo določajo, kaj narediti, kadar v oklepaju uporabljamo oklepaj:

  »Poševne oklepaje uporabljamo npr. za oklepaj v oklepaju (/ /).«

  V istem poglavju pravopisci tudi opozarjajo, da za označevanje izpustov iz citata ali spremembe v citatu uporabimo poševni ali oglati oklepaj, kar pomeni, da oba tipa oklepaja pojmujejo za ločilo podobnega tipa. Res redko bi v rabi zasledili npr. pokončni | |, zaviti { } ali lomljeni〈〉oklepaj v omenjeni funkciji.
  Odločitev za eno ali drugo različico je torej prosta, je pa raba oglatega oklepaja danes bolj razširjena. K temu s svojimi napotki zagotovo prispevajo tudi nepravopisni priročniki o ločilih, npr. Tipografski geslovnik (v reviji Grafičar) in drugi viri.

  Helena Dobrovoljc (september 2017)

• pisanje besed s števkami
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako s številko zapisati leta. Na primer: V osemdesetih so bile v modi kratke pričeske. V zgodnjih šestdesetih letih ...
  
  
  Odgovor:
  
  Če želite zvezo v osemdesetih zapisati s števko, potem nimate le ene možnosti, temveč lahko vrstilnost števnika nakažete z obrazilom ali s piko:

  V 80-ih so bile ... V 80. letih 20. stoletja so bile ...

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• pisanje denarnih enot
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  Zanima me naslednje:
  (A) Ali je v slovenščini dovoljena uporaba dolarskega znaka $ in znaka za evro € namesto USD in EUR oz. v katerih primerih ju lahko uporabljamo?

  Primer:

  nagrada v vrednosti 15.000 USD
  ali nagrada v vrednosti 15.000 $ (15.000 EUR ali 15.000 €).

  Ali obstaja točno določeno pravilo, kdaj lahko EUR in USD zamenjamo z € in $ (če slednjega sploh lahko uporabljamo)?

  (B) Kako je z uporabo okrajšav za milijon in tisoč?
  Za tisoč in milijon poznamo v slovenščini okrajšavi mio in tis: angleški zapis 5K lahko zapišemo 5.000 ali 5 tis., 1M pa 1.000.000 ali 1 mio. Ker okrajšavo tis. redko opazimo, je sploh primerna ali je bolje zapisati kar 5.000?

  Primer:

  Nagrada v vrednosti 5 tis. USD
  ali 1 mio USD (če je raba dolarskega znaka $ dopustna, bi to bilo zapisano 5 tis. $ in 1 mio $).

  
  Odgovor:
  

  (A)
  »Valuta se lahko izpisuje besedno, s tričrkovno valutno oznako ali s simbolom,« piše glede evra na pristojnem mestu (http://www.evro.si/pogosta-vprasanja/splosno/#08).

  (1) Pišemo lahko torej izpisano (pisno razvezano): 1 evro, 2 evra, 7 evrov, 7,50 evra ali 2 (ameriška, avstralska ...) dolarja, 7 dolarjev itd. Tako tudi izgovarjamo (govorno razvezujemo) kratico ali simbol.

  Za del slovenskih uradnih besedil je zapovedana raba oblike euro, torej z u-jem, kar pa je precej bedasto. Tujcu, ki si ogleduje slovensko pisano dokumentacijo, slovenska valuta ne bo z u-jem nič bolj prepoznavna, kot je lahko v v zapisu evro. V normalnih slovenskih besedilih pišemo evro s črko v.

  (2) Tričrkovna valutna oznaka se v slovenščini piše za zneskom: 15.000 EUR ali 15.000 USD oz. 15.000 AUD. Oznako izgovarjamo, kot je zapisano v prejšnji točki. Zapisi teh oznak s samimi malimi črkami (eur, sit) so v knjižnem jeziku neustrezna izbira.

  (3) Prav tako se v slovenščini za zneskom piše znak za valuto, torej € namesto evro ali $ namesto dolar: 1 €, 7,5 €, 7,5 $, 7,5 AU$ ipd. Izgovarjamo ga, kot je zapisano v točki 1.

  Smiselno se da ta določila ali nekatera od njih uporabiti še za druge denarne enote (češka krona, funt, jen, juan ...), tudi za zgodovinske, ki danes niso več v prometu, kot so slovenski tolar, nemška marka ali avstrijski šiling.

  (B)
  Okrajšave za tisoč skorajda ne pišemo, tudi zato, ker z njo pridobimo ob upoštevanju pike le en znak. Pri kombiniranju okrajšav za milijon in milijarda ter zapisov, oznak ali znakov za valuto je dobro paziti, da okrajšani zapisi valut (zgoraj v točkah 2 in 3) praviloma nastopajo le za zneski, ki so zapisani s številkami, ne z besedami: 5 mio EUR ali 5 mio € poleg 5 milijonov evrov ali pet milijonov evrov (ne pa pet mio € ali pet mio evrov ali pet milijonov €). Način zapisa izberemo glede rabo v sobesedilu in kdaj tudi glede na prostor, ki je na razpolago (in ga je recimo v stolpcih preglednic največkrat manj kot v tekočem besedilu).

  Peter Weiss (marec 2018)

• pisanje lastnih in vrstnih imen
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zasledili smo vašo spletno stran in bi vas prosili za naslednje pojasnilo, če je seveda možno:

  zanima nas, ali se ime registra oz. evidence piše z veliko ali malo začetnico.

  Na MKO namreč vodimo različne vrste registrov in evidenc: Centralni register govedi, Centralni register drobnice, Register čebelnjakov, Evidenca imetnikov rejnih živali.
  
  
  Odgovor:
  
  Imena registrov in evidenc, ki jih navajate, so lastna imena, če zaznamujejo točno določeno zbirko podatkov: Centralni register govedi, Centralni register drobnice, Register čebelnjakov, Evidenca imetnikov rejnih živali. Pisanje z veliko začetnico je zato upravičeno.

  Ker pa je ime opisno in večdenotativno, saj z enakim opisnim izrazom zaznamujete tudi vrsto registra, se pojavljajo zadrege. Razliko med vrstnim in lastnim dobro ponazarjata naslednja zgleda tudi z množinsko oz. edinsko rabo:

  Odločba določa pogoje za priznanje in nadzor rejskih združenj, rejskih organizacij in zasebnih podjetij, ki vzpostavijo ali vodijo registre za hibridne plemenske prašiče Dostop do centralnih registrov živali omogoča aplikacija VOLOS, ki združuje naslednje podatkovne zbirke: Centralni register govedi, Centralni register prašičev, Centralni register drobnice.

  Helena Dobrovoljc (april 2014)

• pisanje nazivov
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako se pravilno napiše oz. navaja akademske (habilitacijske nazive) visokošolskih učiteljev in sodelavcev – pred imenom in priimkom ali za njim. Na primer: Ali je pravilno zapisano: dr. Janez Novak, izr. prof. ali izr. prof. dr. Janez Novak in ali je glede tega kakšna posebnost oz. razlika med posameznimi akademskimi naziv (npr. med rednim profesorjem, izrednim profesorjem, docentom in asistentom)?
  
  
  Odgovor:
  
  Univerzitetne habilitacijske nazive praviloma pišemo pred nazivom dosežene znanstvene stopnje in seveda pred imenom in priimkom:

  prof. dr. Janez Novak asist. mag. Janez Novak

  Enako velja tudi za preostala dva naziva, torej izr. prof. in doc.

  Če je imenovani redni član SAZU, se naziv akad. piše pred habilitacijskim:

  akad. prof. dr. Janez Novak

  Izjema je naštevalni niz, v katerem želimo na začetku vsake enote ohraniti ime in priimek. V takih primerih pišemo nazive za imenom in priimkom v obratnem vrstnem redu, jih ločujemo z vejico in navajamo v polnejši obliki:

  Janez Novak, dr., univ. prof., redni član SAZU

  Polnejša oblika je v takih ubeseditvah potrebna zato, ker se naziva prof. in mag., če sta pridobljena s prvo- oz. drugostopenjsko univerzitetno izobrazbo in ne z znanstvenim doktoratom ali nekdaj magisterijem, pišeta za priimkom:

  Janez Novak, mag. farm. Janez Novak, mag. prof. nemščine in italijanščine

  Marko Snoj (april 2016)

• pisanje nečrkovnih znamenj
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kdaj so nadpisana števila pri navajanju/citiranju stična z besedo, kdaj s povedjo, kako je z ločili (so pred ločilom ali za njim, npr. pri alinejnem naštevanju), ali se pod črto pišejo stično z besedilom ali nestično? Iščem pravila, a jih ne najdem.

  
  Odgovor:
  

  Mnoge koristne napotke glede pisanja opomb lahko dobite v priročniku Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja Mirana Hladnika. Kot knjiga je izšel že večkrat in je dosegljiv tudi na spletni strani, opombe konkretno na http://lit.ijs.si/sp_ssp.html#opom. Tam zapisano je tule večinoma upoštevano.

  Opombno (ali tudi izpostavno) znamenje v besedilu stoji praviloma takoj za ločilom, ki sledi povedi, stavku, besedni zvezi ali besedi, na katero se nanaša besedilo opombe, torej brez presledka. Pišemo ga kot dvignjeno številko (tej lahko kdaj v sili stično dodamo prav tako dvignjene začetne črke slovenske abecede na način 4a) ali kot navadno, torej v računalniškem programu nedvignjeno zvezdico (asterisk, *), če je opomb malo. Opombno znamenje stoji – še enkrat: stično – praviloma za ločilom (izjema je pomišljaj), npr.:

  ... Bežite!«)¹² ... sedemnajst.«¹³

  Če želi pišoči pojasniti več zaporedno zapisanih besed, se opombno znamenje napše z upoštevanjem zgornjega določila kar se da blizu besede, na katero se nanaša besedilo opombe (prim. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/494/pisanje-opomb-in-stičnost-izpostavnih-znamenj). Npr.:

  ... hruške,¹⁴ jabolka¹⁵ in slive¹⁶).

  Vztrajanje pri postavitvi izpostavne številke za zadnje levostično ločilo pa ni vedno smiselno, saj se opomba pogosto nanaša zgolj na zadnjo besedo, ne pa na celotno zvezo ali del povedi, ki ga zaključuje ločilo. Navedeni zgled bi tako lahko zapisali tudi (o tem glej tudi sorodno temo):

  ... hruške¹⁴, jabolka¹⁵ in slive¹⁶).

  Sicer pa se je treba izogibati že trimestnim številkam. To se da doseči s številčenjem od začetka naprej za vsak razdelek knjige posebej.

  Opomba pod črto ali na koncu poglavja ali knjige se začne z opombnim znamenjem, ki ustreza tistemu v besedilu. Na tem mestu so številke opomb (z morebitnimi črkami vred) lahko nedvignjene, navadne ali polkrepke. Opombnemu znamenju sledi (kdaj tudi večji) presledek in temu besedilo, npr. pojasnilo ali bibliografski podatek. Ta presledek bo sam od sebe naredil že urejevalnik besedila, kot je npr. word:

  ¹² Besedilo opombe, dejanska opomba.
  ali
  12 Besedilo opombe, dejanska opomba.

  Ne glede na način zapisa opombnih znamenj pred dejanskimi opombami jih v sklicih pišemo navadno, ne dvignjeno ali morda polkrepko, npr.: (prim. op. 12).

  Na kratko odgovorjeno: Številke opomb v besedilu pišemo takoj za ločilom, ki sledi pojasnjevanemu besedilu, brez presledka. Izjema so opombe, ki se nanašajo le na besedo, ki stoji pred ločilom -- v takem primeru lahko (da se izognemo dvomom o dosegu opombe) izpostavno znamenje zapišemo med besedo in ločilo (obojestransko stično). Pod črto ali na koncu poglavja ali knjige pa med številko opombe in besedilom opombe vedno stoji presledek.

  Peter Weiss, Tina Lengar Verovnik (marec 2018)

• pisanje skupaj ali narazen
  

  32
  Teme
  32
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kaj je pravilno oz. ustreznejše: ... mi ne daje pravice, da ga kakor koli nadzorujem.
  Se piše skupaj ali narazen?

  kakorkoli
  ali
  kakor koli

  
  Odgovor:
  

  Aktualni pravopis v poglavju o pisanju skupaj oz. narazen v členu 535 določa:

  Sklope s koli lahko pišemo ali narazen (bolj priporočljivo) ali skupaj: kdor koli ali
  kdorkoli, kakršen koli ali kakršenkoli, čigar koli ali čigarkoli, kjer koli ali kjerkoli (prim. kamor že koli).

  Sodobna raba kaže, da navkljub pravpisnemu priporočilu za pisanje narazen prevladuje pisanje skupaj. V gradivu korpusa Gigafida je razmerje pri posameznih sklopih sicer različno, vendar redko v prid pisanju narazen.

  V sklepnem delu pravila je naveden tudi eden od razlogov za preferiranje zapisa narazen: med obe prvini lahko vrinemo členek že (kamor že koli). Drugi argument za zapis narazen je, da slovenskih besed nikoli ne pregibamo na sredini, kakor se to zgodi npr. pri kdorkoli kogarkoli komurkoli ... Argumenta za zapis skupaj pa sta dejstvi, da koli ne nastopa kot samostojna beseda in da vse sklope te vrste govorci slovenščine dojemamo kot enovite jezikovne enote.

  Pri oblikovanju besedila pazimo, da so tovrstne besede in zveze pisane enotno, torej skupaj ali narazen.

  Tina Lengar Verovnik (april 2018)

• pisanje števk z besedami
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, ali je res, da je potrebno v stvarnem lastnem imenu, če je to v aktih lastnika, števnik pisati z besedo. Na primer: Občina Ajdovščina zahteva zapis Dvorana prve slovenske vlade in dovoli Trg 1. slovenske vlade.

  
  Odgovor:
  

  Po Zakonu o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (ZDOIONUS) je ime ulice določeno v skladu s predlogom občine ter v soglasju Geodetskega zavoda in posebnega delovnega telesa vlade, tj. Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije (KSZI). V tem postopku je bilo očitno sprejeto in uradno registrirano ime trga v Ajdovščini Trg 1. slovenske vlade.
  Nekoliko drugače je pri stvarnem imenu: Nekdaj Bratinova dvorana je bila v letu 2005 preimenovana v ime Dvorana prve slovenske vlade.

  Ker je nanosnik pri obeh imenih isti, torej prva slovenska vlada, je moteče, da je poimenovanje zapisano enkrat z besedo, drugič s številko, saj s tem nepoznavalcu zgodovinskih okoliščin lahko daje vtis, da ne gre za isto vlado. (T. i. »prvih slovenskih vlad« je bilo namreč kar nekaj: prva slovenska »Narodna vlada« v Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev (31. 10. 1918), prva slovenska vlada (v SFR Jugoslaviji, ustanovljena v Ajdovščini 5. 5. 1945) in prva vlada Republike Slovenije (16. 5. 1990).)

  V slovenščini stilističnih napotkov (ali celo pravil) glede zapisa (vrstilnega) števnika z besedo v jezikoslovnih priročnikih ni. Stilistično izročilo pa prepoznavamo v lektorskih napotkih, npr. (1) številke do dvanajst pogosteje zapisujemo z besedo; (2) na začetku povedi številko raje zapišemo z besedo. Danes pa je raznolikost jezikovne rabe pripeljala do ugotovitve, da je tudi na začetku povedi mogoče pisati številke s števkami, pri čemer ne kršimo načel »dobrega sloga« (npr. 10.765 učencev je septembra prestopilo vrata devetletke) ter da vrstilne števnike (tudi do dvanajst) pišemo lahko kar s števkami, največkrat pri prireditvah, ki so organizirane ciklično (npr. Začenja se 3. svetovni kongres saksofonistov).

  O tem si lahko preberete več v odgovorih: »Zapis številk z besedo« in »Zapisovanje vrstilnih števnikov v besedilu«.

  V primeru iz Ajdovščine je poleg dejstva, da je isti nanosnik zapisan na dva načina, moteče tudi to, da se v Dvorano prve slovenske vlade vstopi prav s Trga 1. slovenske vlade. Najbrž so se pri poimenovanju trga odločili za krajši zapis (s številko) zaradi praktičnosti (napisi na tablah, tablicah, zemljevidih), vendar pa se prvi (z besedo) in 1. (s številko) razlikujeta le za dva znaka (deveti in 9. se npr. za štiri znake), tako da bi tudi ime trga zlahka zapisali v vseh enotah z besedami: Trg prve slovenske vlade. Odločitev za zapis z besedo je prevladujoča tudi pri primerljivih poimenovanjih, npr. prva/druga svetovna vojna, prva liga, prva nagrada ... (izjema so datumi, npr. 1. maj, 1. november). (Preverjeno po korpusu Gigafida.)

  Seveda je obe uradni poimenovanji treba spoštovati, saj v nasprotnem primeru lahko »odpremo vrata« nešteto subjektivno pogojenim spremembam, ki vodijo v pravo zmešnjavo. Postopek morebitnega preimenovanja trga, ulice ... naselja oz. katerega koli zemljepisnega imena je treba vedno izvesti v skladu z zakonskimi določili (gl. ZDOIONUS).

  Helena Dobrovoljc (april 2019)

• podomačevanje
  

  32
  Teme
  32
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Trenutno je postalo zelo popularno sladilo Yacon syrup, bi bilo bolj pravilno v slovenščino prevesti Jakon sirup ali Sirup jakon, na spletu se uporabljata obe opciji.

  
  Odgovor:
  
  Najbolj značilna samostalniška skladenjska zgradba v slovenščini je zveza pridevnika in samostalnika, zato si prizadevamo, da besedne zveze kot je yakon syrup prevedemo na ta način: jakonov sirup. O taki rabi priča tudi gradivo, npr.: http://www.zazdravje.net/content/Vrste_sladkorja_tabela.pdf

  Morda na pridevnik jakonov (in tudi na samostalnik jakon; izgovorjeno [jakón, prid. jakónov]) še nismo navajeni, a tudi primerljivi besedni zvezi agavin sirup in javorov/javorjev sirup danes brezizjemno zapisujemo z jasno izraženima pridevnikoma iz samostalnikov, ne pa s samostalnikoma v vlogi pridevnikov kot agava sirup ali javor sirup.

  Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (januar 2019)

• podomačevanje občnih poimenovanj
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Imam vprašanje glede slovenskega poimenovanja zgodovinskega glasbila, ki danes ni več v široki rabi. Je pravilni slovenski izraz ofikleid ali ofikleida?

  
  Odgovor:
  

  Izvorno se je glasbilo imenovalo grško όφις (‘kača) χλείς (‘ključ’). Grška občna poimenovanja slovenimo s prečrkovanjem in podomačevanjem: ophis + kleis ... (-δός).

  Povsem v skladu s pravili prevzemanja tovrstnih starogrških besed bi bilo prevzemanje z ženskim spolom: ofikleida (podobno kot Νηρηΐς > Nereida (rabljeno le v množini Nereide), ἁψίς > apsida). Seveda pa starogrške besede prevzamamo tudi prek drugih jezikov, kar osnovno pravilo lahko močno relativizira. Evropski jeziki pri prevzemanju te besede in z njo povezanih slovničnih kategorij namreč ubirajo različne poti: češčina (ofiklejda), poljščina (ofiklejda), ruščina (oфиклеи́д), nemščina (Die Ophikleide), francoščina (ophicléide), angleščina (ophicleide), italijanščina (oficleide).

  V slovenskih besedilih najdemo besedo v obeh spolih, le redko je tudi pisno povsem podomačena, v stroke se je uveljavila v polcitatni obliki (ofikleid(a)). Glede spola raba nekoliko niha, kar se kaže tudi v diplomskih nalogah (1, 2), vendar po podatkih strokovnjakov za muzikologijo (dr. Klemen Grabnar, ZRC SAZU) uporabljajo v Glasbenem terminološkem slovarčku (1983) in Glasbenem atlasu (2002) le obliko ženskega spola: ofikleida.

  Priporočali bi zapis ofikleida, naglašeno na i (ofikleída), saj je bolj sistemska. Ustreznica ofikleid (v ženskem in celo moškem spolu) bi bila možna, a mnogo bolj oddaljena od izvirne besede.

  Kozma Ahačič, Helena Dobrovoljc (februar 2019)

• pomišljaj
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Slovenski pravopis 2001 navaja, da negativno temperaturo zapišemo s stičnim pomišljajem (§ 397): –23 °C.
  Upoštevajoč § 394 lahko besedno zvezo "od ... do" nadomestimo s predložnim pomišljajem: 10–12.

  Zanima me, kako je z zapisom negativnih števil s predložnim pomišljajem, kadar želimo povedati, da bo temperatura recimo od –10 do –15 °C. Ali kopičimo pomišljaje v smislu –10––15 °C?

  
  Odgovor:
  

  Predlog do med dvema številskima vrednostma sicer res lahko pišemo s pomišljajem, vendar se je kopičenju najbolje odpovedati in zapisati kar (tako ali tako izgovorjeni) predlog do. Če zvezo začnemo z od, pa je do v drugem delu tudi pravopisno edini predvideni zapis, kot ste napisali že sami: od –10 do –15 °C. Prav tako bi bilo s predlogom do namesto pomišljaja zapisano tudi (od) 10 do približno/okoli/skoraj/vsaj 15 stopinj Celzija.

  Peter Weiss (april 2018)

• poobčnoimenjenje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zakaj se imena jezikov (slovenščina, madžarščina, italijanščina ...) pišejo z malo začetnico?
  
  
  Odgovor:
  
  Imena jezikov v slovenščini tradicionalno pišemo z malo začetnico, ker jih pojmujemo kot občna imena.

  Vprašanje ste verjetno zastavili, ker govorimo o »imenu« jezika, kar nas seveda spomni na pojem lastnega imena.

  Značilno za lastna imena, ki jih v slovenščini pišemo seveda z veliko začetnico, je, da imajo en denotat, to je, da se nanašajo na posamezno: To dekle se imenuje Milka. Res je enak poimenovalni postopek mogoče zaslediti tudi pri poimenovanju jezikov, zlasti novonastalih umetnih jezikov, npr. Govori mednarodni jezik Ido. Toda o lastnoimenskem značaju tovrstnih besed ne priča le opisani posamezni nanosnik, ki ima za posledico odsotnost leksikalnega pomena, temveč tudi skladenjski položaj, tj. položaj imenovalnega prilastka ob samostalniškem jedru (jezik Ido). Pri poimenovanjih jezikov se srečujemo s procesom apelativizacije oz. poobčnoimenjenja. S pogosto in dlje časa trajajočo rabo se namreč nekatera lastna imena poobčnoimenijo: samostalniška besedna zveza se obrusi, prilastek postane jedro zveze (Z lahkoto razumemo večino besedil, napisanih v idu) in dobi kategorialne pomenske lastnosti, značilne za občna imena (števnost: Lahko bi rekli, da zaradi različnih subkultur in generacij obstaja tudi več različnih slovenščin; izražanje mere pojmovnega samostalnika, npr. V Španiji sva se poročila, naučila nekaj španščine in prodala jadrnico; Ko se bodo Magda, Dora in Danuša naučile dovolj nemščine, se bodo vrnile domov študirat ekonomijo).

  Kot vidite, je utemeljitev občnoimenskosti jezikoslovna in ni nedvoumna, tudi zato jezikoslovci onomastiki, ki se ukvarjajo z lastnimi imeni, govorijo o skupini dvoživk, tj. o besedah z vrstnim ali lastnoimenskim značajem, kamor uvrščamo tudi imena bolezni in nekatere druge imenske kategorije.

  Helena Dobrovoljc (november 2013)

• posebna pisna znamenja
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Lektoriram pravno besedilo in imam težavo pri zapisu matematičnih znamenj za odstopanje +/– pred glavnim števnikom, npr. »… dovoljen je odmik pri debelini do +/– 0,1 milimetra.« V skladu s pravopisom pišemo pri negativnih številih pomišljaj v pomeni minus stično s številko (–23 °C). Za navedeni primer pa v normativnih in drugih priročnikih ne najdem ustreznega pravila oz. primera.

  V skladu s pisanjem pomišljaja stično pri negativnih številih, bi potem po analogiji pisali »+/–0,1 milimetra«, torej brez presledka med +/– in številko, saj razumemo poševnico med + in – kot ali, tj. »odmik pri debelini do 0,1 ali –0,1 milimetra.

  
  Odgovor:
  

  Pri zapisu +/– 0,1 milimetra ne gre za zapis negativne vrednosti, temveč je označen interval odstopanja, zato je upravičen nestični zapis (plus ali minus desetinka milimetra).
  Tako rabo predvideva tudi priročnik Slovensko tehniško izrazje, kjer lahko preberemo, da se znak uporablja "nestično (obojestransko) za izražanje pogreškov meritev, toleranc, npr. 10 cm ± 2 cm ali (10 ± 2) cm".

  Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (september 2018)

• prečrkovanje
  

  14
  Teme
  14
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako pisati ime avtorja (z dvojno jezikovno identiteto) romana na letošnjem maturitetnem tematskem sklopu? Gre za v Rusiji rojenega avtorja (Andrej Sergejevič Makin) s francoskimi koreninami, ki se je v odrasli dobi preseli v Francijo (Andreï Makine), piše v slovenščini.

  
  Odgovor:
  

  Ko smo v Pravopisni komisiji snovali novo poglavje o prevzemanju tujih imen, smo ob slovanskih imenih razmišljali takole:
  Ime ruske teniške igralke se v ruščini napiše Мария Юрьевна Шарапова (prečrkovano Marija Jur’evna Šarapova), v angleščini pa zapiše latinično Maria Yuryevna Sharapova, v nemščini Marija Jurjewna Scharapowa, v slovenščini Marija Jurjevna Šarapova.

  Pri imenih iz slovanskih jezikov s ciriličnimi pisavami razlikujemo med Šarapovo (v Belorusiji rojeno teniško igralko, ki od sedmega leta živi v ZDA), ki jo pišejo v vsaki državi v skladu z njihovim pravopisom, in v Parizu rojeno Natasho Borovsky, hčerko ruskih staršev. Ime slednje ni prečrkovano iz cirilice, temveč je od začetka v latinici in je zato v vseh jezikih z latinično pisavo zapisano nespremenjeno. Kljub zahtevam Ukrajine in Bolgarije po mednarodni obravnavi njihovih imen lahko v slovenščini opazujemo dve praksi, ki sta verjetno tudi rezultat dejstva, da nimamo nikakršnih pravnih navodil oz. pravil glede tega vprašanja. Mnenje, ki smo ga v Pravopisni komisiji neformalno zavzeli, je, da imena iz slovanskih cirilic prečrkujemo v skladu s slovensko izreko (kot zgoraj pri Šarapovi), razen če oseba zahteva drugačen zapis. To se dogaja zlasti pri tistih posameznikih, ki nastopajo v različnih državah, npr. umetniki ...

  Zgodba v Rusiji rojenega francoskega avtorja bi pritrdila načinu, za katerega smo se odločili pri Šarapovi. Rusko Андрей Сергеевич Маки́н je prečrkovano v latinico kot Andrei Makin, v slovenščini pa Andrej Makin. Ker pa gre za pisatelja, ki piše že desetletja v francoščini in se s svojimi francoskimi deli predstavlja tudi v drugih jezikih, se je v vseh jezikih začela pojavljati francoska različica imena, torej Andreï Makine. V Sloveniji ga poznamo pod tem imenom. Morda je k temu prispevala avtorjeva želja, saj je v Franciji zaprosil za politični azil, ga dobil in se jezikovno in študijsko predal francoščini. Ime je razmeroma dosledno zapisano z diakritičnimi znamenji, ki francosko govorečemu pomagajo pri ustrezni izgovarjavi. V spletnih zapisih se diakritično znamenje izpušča.

  Menimo sicer, da bi bilo primerneje, če bi se ob prvih objavah v slovenščini odločili za različico slovenskega prečrkovanja ruskega imena Andrej Sergejevič Makin, vendar se to ni zgodilo, zato predlagamo sprejemanje obeh možnosti: dijaki in dijakinje se bodo srečevali predvsem s francosko različico imena na knjigah, ki jih bodo brali, zato francoske različice imena ni mogoče razglasiti za napačno; najbolje bi bilo, če bi se dijaki in dijakinje seznanili z obema variantama, četudi je poslovenjena ruska različica imena v slovenščini manj prisotna.

  Kako ime sklanjamo in kako tvorimo svojilni pridevnik?

  V podomačeni obliki iz ruske cirilice: Andrej Makin, rod. ed. Andreja Makina, svoj. prid. Makinov V francoskem zapisu: Andreï Makine [andrêj makín], rod. ed. Andreïa Makina, svoj. prid. Makinov

  Še opozorilo:
  Po aktualnih pravopisnih pravilih iz leta 2001 se diakritična znamenja lahko tudi opuščajo, zato je pričakovati, da se bodo pojavljali tudi zapisi Andrei Makine, rod. ed. Andreia Makina, ki jih je tudi treba obravnavati kot pravilne.

  Sodelavci Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU (april 2019)

• prevajanje
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pri lektoriranju kuharske knjige sem se znašla v zagati pri zapisu nekaterih tujih imen. Lepo prosim, da mi pri rešitvi teh vprašanj pomagate.

  Najprej gre za imena sestavin, ki jih večinoma bolj ali manj poznamo, zagotovo pa videvamo na policah trgovin z zdravo hrano (»superhrana«), in to: açai, goji, chia, maca. Kako naj jih zapisujemo? Pri občnih imenih sicer zelo zagovarjam fonetični zapis, pri navedenih pa sem v zadregi, ker vidim, da je v rabi precej (izrazito) pogostejši originalni ali angleški zapis. Če bi se odločili za fonetični zapis, bi bilo menda prav tako: asaí (izgovor sem preverila na internetu), godži, čija, maka. Kako naj zapišemo besedo dhal (azijska jed iz leče)? Dal? Ta h v azijskih imenih me ves čas moti in bega.
  
  

  Odgovor:
  
  Zdi se mi, da je kar nekaj naštetih rastlinskih plodov že našlo slovensko ime:

  asaj (jagode asaj) bi zapisovali fonetično, kot ste predlagali; góji (jagode goji) izgovarjamo pri nas na dva načina: kot [góji] ali [gódži]; izbrala bi zapis goji, ker tudi berem tako; mislim, da je izgovor z dž pri nas še vedno pogosto manj zaželen (tudi judo/džudo); rastlina je znana pod imenom navadna kustovnica, jagode pa imenujemo tudi volčje jagode; číja (semena čija): chia beremo čija, ponekod zapisujejo tudi čia, a bi bilo potemtakem to le delno slovenjenje), vsekakor bi bilo bolje reči semena oljne kadulje; máka (rod. make …): menda obstaja tudi ime perujska kreša ali perujska viagra (zadnje je za kuharico menda manj primerno).

  Predlagala bi podomačene zapise, tiste slovenske pa bi verjetno kazalo pri terminoloških strokovnjakih, npr. botanikih.

  Za dhal Slovenci že uporabljajo tudi dal, npr. na portalu Gurman ali Kulinarična Slovenija, čeprav je bolje uporabiti kar izraz leča.

  Helena Dobrovoljc (april 2016)

• prevzemanje
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Večkrat slišimo in beremo ime danskega glavnega mesta Kopenhagen. Ali ni København?

  
  Odgovor:
  

  Pri imenu glavnega mesta Danske, ki se v slovenščini v zadnjih desetletjih pisno ustaljuje v izvirni, danski obliki København, je v slovenskem jeziku prišlo do kar nekaj stranpoti, ki jih je za utemeljitev te oblike dobro poznati.

  Oblika Kopehagen se uporablja recimo v nemščini ter v hrvaščini in srbščini, in predvsem zaradi vpliva teh jezikov jo še kdaj srečamo v slovenski publicistiki. Zapisana je tudi v zadnjem slovenskem pravopisnem slovarju, vendar kot manj primerna različica, od katere je napoteno na boljšo. Pri izdelavi pravopisnega slovarja je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja pri tem sodelovala še zmeda. V pravopisnih pravilih (v preglednici za dansko pisavo, člen 1102) so pri tipografskih zamenjavah imena København (dejansko črke ø v njem) ponujene možnosti Kœbenhavn, Koebenhavn, Köbenhavn in Kobenhavn. Pišoči na tem mestu v Slovenskem pravopisu niso opozorjeni, da lahko izberejo katero od teh v sili, pa še to ne v ponujenem zaporedju, saj iskanje črke (ligature) œ ni nič lažje kot najdenje danske in norveške črke ø. Pravopisno določilo »[z]a København se uporablja tudi oblika Kopenhagen« je v nasprotju z napotkom v slovarskem delu, kjer je Kopenhagen (brez morebitne oznake, ki naj bi jo imel glede na zapis v členu 23 pravopisnih pravil) opremljen z nevtralno oz. navadnejšo in zato nadrejeno obliko. Ta je bila v pravopisnem slovarju leta 2001 – ne glede na zelo jasen zapis v pravopisnih pravilih – Köbenhavn, leta 2003 pa je bila popravljena v že tedaj najustreznejšo København.

  Mnogi slovensko pišoči iščejo po pravopisu, predvsem po njegovem slovarju, na portalu Fran, ta pa na konkretnem mestu postreže s predzadnjim pravopisnim podatkom, torej s Köbenhavn iz leta 2001, kljub temu da v kolofonu elektronske objave Slovenskega pravopisa piše: »Vsebina spletne izdaje je enaka pregledani tiskani iz leta 2003 in ponatisu iz 2007.« Negotovost pri pisanju imena danskega glavnega mesta izvira najprej iz razpuščenosti v objavah slovenskega pravopisa in potem še iz izbire napačne, presežene osnove za pravopisni slovar na spletnih straneh inštituta za slovenski jezik, čeprav bi se to dalo popraviti zelo hitro (s čimer bi odpadlo zdajšnje zavajanje). Kljub novejši objavljeni različici slovarskega dela Slovenskega pravopisa dobivamo na dveh inštitutskih spletnih mestih predzadnje podatke, iz leta 2001 (kar pa je na strežniku http://bos.zrc-sazu.si/c/SP/index.html izrecno navedeno): zadnje veljavne pravopisne informacije lahko dobimo edinole v knjigi iz leta 2003 ali 2007, na kar bi bilo na spletnih mestih zaradi družbene odgovornosti in zaradi zavezanosti jezikovni resničnosti dobro opozoriti.

  Izgovor imena København je po Slovenskem pravopisu 2003 [kébənháu̯n], pri tem pa izstopa drugi naglas, na a, ki poskuša odražati izgovorno resničnost: proti koncu besede se tu uresničuje stranski naglas, ki je šibkejši od glavnega bolj na začetku, tako kot v imenih in izpeljankah Kierkegaard, Kosovel, Jeruzalem, jeruzalemski, Maribor, mariborski … Pri izgovorni posebnosti, imenovani Kosovel v Mariboru, se je že sam Slovenski pravopis leta 1990 v preglednicah za danščino in norveščino (takrat člena 1101 in 1102) oddaljil od lastne pravorečno sicer zapovedane enonaglasnosti. To je ob pridružitvi slovarskega dela leta 2001 povzročilo marsikatero pravorečno neskladje, npr. za Kierkegaard v pravopisnih pravilih leta 1990 [kírkegór(d-)] in od leta 1994 naprej [kírkegár(d-)], v slovarju od leta 2003 naprej pa [kírkegard-]. Tu čaka jezikoslovce širša in odgovornejša (na)glasoslovna raziskava, ki bo prispevala k slovenski pravorečni kulturi več kot le množico begajočih možnosti.

  In kako v besedilo zapišemo dansko in norveško črko ø? Pri pisanju z roko tako ni težav (natisnjeno črko pač posnemamo), na računalniku pa najdemo dansko črko ø (latinično malo črko o s poševno črto čeznjo) in njeno veliko ustreznico Ø v spustnem meniju večine programov med dodatnimi latiničnimi na koncu niza malih in velikih o-jev. V programu Word se da malo črko priklicati tudi tako, da v besedilo vpišemo 00F8 (koda za veliko črko je 00D8) in takoj za tem štirimestnim številsko-črkovnim nizom hkrati pritisnemo tipki Alt in X. Le če problematična črka ni pri roki, namesto nje napišemo ö ali oe (Köbenhavn, Koebenhavn, v sili si torej pomagamo kot pri nadpisanih črkah na telefonskih urejevalnikih besedil, ko napišemo npr. m2 namesto m2).

  Na kratko: v slovenščini je ime glavnega mesta Danske København s pridevnikom københavnski ter prebivalskim imenom za moškega Københavnčan in za žensko Københavnčanka, v vseh oblikah pa se izgovarja kot [kébənha̗u̯n], z glavnim naglasom na [e] in stranskim na [a] (ta je zapisan z ostrivcem pod [a]; zapis v mednarodni fonetični abecedi je [ˈkeːbənˌxaːu̯n]).

  Peter Weiss (maj 2018)

• prevzete besede in besedne zveze
  

  65
  Teme
  65
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako naj slovensko navedem BABY BOOM generacija?

  
  Odgovor:
  

  Izraz babyboom je bil uslovarjen že v Slovarju novejšega besedja (2012), kasneje pa tudi v drugi izdaji SSKJ (2014), zapisan kot enobesedni leksem, ki nastopa tudi v pridevniški rabi (babyboom generacija):

  SNB
  babyboom -a cit. [bêjbibúm] m (ȇ-ȗ) hiter dvig števila rojstev: Povojni babyboom je omogočil obdobje gospodarske rasti 
  E ← agl. baby boom iz baby 'dojenček' in boom 'eksplozija, nenaden porast'
  babyboom -- v prid. rabi v zvezi babyboom generacija 
  ljudje, rojeni v času hitrega dviga števila rojstev, zlasti v letih po drugi svetovni vojni: Leta 2008, 2009 in 2010 na tujem štejejo za leta babyboom generacije, v teh letih se je namreč pričela upokojevati največja povojna generacija

  SSKJ2
  babyboom -a [bêjbibúm tudi bébibúm] m (ȇ-ȗ; ẹ̑-ȗ) 
  hiter dvig števila rojstev: povojni babyboom je omogočil obdobje gospodarske rasti; v prid. rabi: babyboom generacija ljudje, rojeni v času hitrega dviga števila rojstev, zlasti v prvih letih po drugi svetovni vojni

  V slovarju pa ni bila predstavljena že uveljavljena sopomenska ustreznice, ki jo najdemo predvsem v marketinški literaturi, pa tudi v strokovnih besedilih (diplomska, magistrska dela): otroci blaginje za baby boom generacija. Za sam izraz baby boom nimamo ustrezne slovenske ustreznice, navadno prevajajo izraz opisno ali tudi z izrazi skok rodnosti in demografski skok:

  Ljubljana, ki se je vse bolj razvijala v kulturno pa tudi politično središče, je imela kakih 12.000 prebivalcev, kar je, vzeto v celoti, pomenilo močan demografski skok v korist Slovencev. (Pogačnik 1998)

  Prvi val priselitev je sicer res bil v prvi polovici šestdesetih let, ko se je Slovenija iz emigracijske prelevila v imigracijsko državo, in se ujema s skokom rodnosti. (Dnevnik 2004)

  V različnih generacijskih »razdelitvah« se pojavljajo tudi izrazi kot generacija veteranov ali tradicionalisti za rojene pred drugo svetovno vojno, po vojni pa: generacija X ali MTV generacija za , generacija Y ali individualisti, generacija Z ali e-generacija.

  Helena Dobrovoljc, Silvo Torkar (maj 2019)

• socialna velika začetica
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zakaj je beseda vaš dom v voščilu napisana z malo začetnico?
  
  
  Odgovor:
  
  Ogovorni zaimki in svojilni zaimki (ti, vi, tvoj, vaš, tebe, vas) za ogovorjeno osebo se pišejo z malo začetnico, če pa želimo izrecno poudariti posebno razmerje oz. spoštovanje, ki ga čutimo do ogovorjenega, aktualni pravopis (seveda sledeč uveljavljeni pisni praksi) dopušča tudi zapis z veliko začetnico. Ta tip velike začetnice imenujemo socialna velika začetnica.

  Odgovor na vaše vprašanje pa je odvisen tudi od konteksta: če gre za voščilo, torej za pisemsko sporočanje, je res pogosto mogoče zaslediti zapise z malo začetnico. Ker pa ne poznam besedila v celoti, sta mogoči seveda dve možnosti: če pisec dosledno uporablja veliko začetnico, potem bi jo moral tudi v tem primeru; če je vseskozi uporabljal malo začetnico, potem je zapis z malo začetnico v zvezi vaš dom ustreznejši.

  Helena Dobrovoljc (september 2012)

• stični pomišljaj
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali pišemo tudi v spodnjem primeru stični pomišljaj (v pomenu od do): 14. 3. 2010–25. 4. 2011

  Sprašujem zato, ker sem danes zasledila, da naj bi med raznovrstnimi enotami namesto pričakovanega stičnega pisali nestičnega. Gre le za priporočilo ali je v SP-ju kje govora o tem?
  
  
  Odgovor:
  
  Po Slovenskem pravopisu 2001 (§ 394) namesto para predlogov od in do lahko uporabljamo t. i. predložni pomišljaj. Med tam navedenimi zgledi (proga Ljubljana–Trst (= od Ljubljane do Trsta), knjiga bo stala 80–100 SIT, str. 125–132, v letih 1941–1945, Odprto 8–12, prekop Ren–Donava) ni nobenega, ki bi ponazarjal povezovanje »raznovrstnih enot«, kot ste se izrazili. Tudi sicer SP 2001 ne daje napotil glede pisanja predložnega pomišljaja oziroma stičnega pomišljaja med dvema »raznovrstnima enotama«.

  V primeru, ki ga navajate, stični pomišljaj res ni najbolj posrečeno izbrano ločilo, saj (ob upoštevanju vseh presledkov v datumu) povezuje pravzaprav le letnico prvega datumskega zapisa in dan v mesecu v drugem zapisu. To neskladje je še bolj očitno, če je mesec v datumu zapisan z besedo, npr. 28. februar 2013−1. marec 2013. Če pa se ravnate po priporočilu, ki ga navajate, in uporabite nestični pomišljaj, potem ne moremo več govoriti o predložni funkciji pomišljaja. SP 2001 namreč priporoča rabo nestičnega pomišljaja v položajih, ko ta postavlja dve besedni enoti v neko razmerje, pogosto nasprotnostno (tekma Hajduk – Olimpija; § 396). Zato je najbolje uporabiti kar predložni par od − do (od 14. 3. 2010 do 25. 4. 2011), če želite biti nedvoumni in če vam prostor to dopušča.

  Helena Dobrovoljc (februar 2013)

• stičnost
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Je ustrezen zapis - 20 % popust na celoten nakup? Ali ni ustrezneje 20 % popust na celoten nakup. Ta minus oziroma vezaj pred 20 mi ni popolnoma razumljiv. Razumem ga pri stopinjah - 20 stopinj, pri odstotkih pa ne. Torej kateri zapis je ustreznejši?

  
  Odgovor:
  

  Zapis ni ustrezen, saj je pridevniška zveza številke (20) in znaka za odstotek (%) zapisana z eno besedo kot zloženka, npr. dvajsetodstotni popust.

  Če želimo zapisati namesto besede številko in znamenje, se pri pridevniku vse pogosteje odločamo za zapis z vezajem, ki ga sicer najdemo že v SP 2001:

  šéstodstóten -tna -o (ẹ̑ọ̑) Povečanje proizvodnje je ~o ‹6-%›

  Samostalnik popust že vključuje pomen 'zmanjšati, zmanjšanje', zato je poudarjanje tega z minusom nepotrebno, tudi v rabi ni razširjeno. Če pa želite poudariti, da gre za razpon popustov do 20 odstotkov, potem je priporočljivo zapis smiselno razvezati: do 20-odstotni popust na celoten nakup ali do 20 odstotkov popusta na celoten nakup.

  O zapisovanju odstotkov smo v naši svetovalnici sicer že pisali, prim.

  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/26/pisanje-znaka-za-odstotek, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/466/stičnost-števke-in-simbola-merske-enote.

  Nataša Gliha Komac, Helena Dobrovoljc (maj 2019)

• stvarna lastna imena
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, kako se pravilno napiše ime gostilne:

  gostilna Pri kolovratu gostilna Pri Kolovratu gostilna pri Kolovratu

  Odgovor:

  Možnosti zapisa stvarnega imena lokala so različne, izbira pa je odvisna od tega, kateri deli naziva so lastno ime in kateri ne:

  gostilna Pri kolovratu: ime lokala je Pri kolovratu, vrstno poimenovanje gostilna ni del naziva; Gostilna Pri kolovratu: ime lokala je Pri kolovratu, vrstno poimenovanje gostilna je del naziva; Gostilna pri kolovratu: ime lokala je Gostilna pri kolovratu, pri čemer lahko drugi del (kolovrat) namiguje na neko lastnost kraja, kjer se lokal nahaja (podobno npr. Gostilna pod lipo, kjer ob lokalu stoji stara lipa); Gostilna pri Kolovratu: ime lokala je Gostilna pri Kolovratu, pri čemer je Kolovrat lastno ime, običajno kraja, zgradbe ali znamenitosti, pri kateri stoji lokal; Gostilna/gostilna Pri Kolovratu: ime lokala je Pri Kolovratu, pri čemer je Kolovrat lastno ime, običajno kraja, zgradbe ali znamenitosti, pri kateri stoji lokal; vrstno poimenovanje gostilna je lahko del naziva ali pa tudi ne.

  Neustrezni možnosti poimenovanja lokala sta tako:

  gostilna pri Kolovratu, kjer ne gre za naziv gostilne, temveč za vrstno poimenovanje nekega (neimenovanega) lokala, običajno pri kraju, zgradbi ali znamenitosti, katere lastno ime je Kolovrat, in gostilna pri kolovratu, kjer nobena sestavina ni lastno ime.

  V pogovornem jeziku pogosto izpuščamo občnoimensko jedrno sestavino. V tem primeru predložni del postane del sobesedila in kot ime nastopa le nepredložni del: Grem h Kolovratu.

  Urška Vranjek Ošlak, Peter Weiss (november 2016)

• večbesedni veznik
  

  8
  Teme
  8
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Vem, da je pravilno Kljub temu da sem šel v trgovino, nisem prinesel kruha. – torej brez vejice (v tem kontekstu, ker je večbesedni veznik). Vendar sem v dvomih, kako je s tem pri Kljub dejstvu da je bila ena izmed najboljših smučark, je na današnji tekmi odstopila. Ali je v drugi povedi za 'dejstvu' vejica?

  
  Odgovor:
  

  Vaša primer sta skladenjsko različna.

  Kljub temu da sem šel v trgovino, nisem prinesel kruha.
  V prvem primeru gre res za večbesedni veznik kljub temu da, ki pa ni vedno pisan brez vejice pred da. O tem, kdaj je ta večbesedni veznik sopomenski s čeprav (in ga torej ne pišemo z vejico), kdaj pa kljub temu opravlja vlogo kazalnika da-stavka, ki mu sledi (in je pred njim seveda vejica), so pisali že mnogi jezikoslovci. Nekateri trdijo, da je stava vejice mogoča le v začetni poziciji povedi, drugi jo povezujejo s stavčnofonetično realizacijo (vejica v primeru kadenčne intonacije in premora pred mestom, ki ga označuje). Marta Kocjan Barle, ki je v monografiji Pravopisna razpotja problematiko večbesednih enodelnih veznikov temeljito opisala, pa pravi, da "[n]a stavo vejice vplivata pomen, odvisen od sobesedila, členkov, in tudi stavčna zgradba" (str. 69).

  Kljub dejstvu, da je bila ena izmed najboljših smučark, je na današnji tekmi odstopila.
  V vašem drugem primeru pa ne gre za (večdelni) veznik, temveč je kljub rabljen kot samostojen predlog, ki stoji pred samostalnikom v dajalniku. Temu samostalniku, tj. dejstvu, nato sledi da-stavek, ki ima vlogo stavčnega prilastka, saj odgovarja na vprašanje katero dejstvo? (da je bila ena izmed najboljših smučark). Vejica bi na tem mesu stala tudi, če bi pred samostalnikom stal kateri drug predlog, npr. Ob dejstvu, da ... ali Zaradi dejstva, da ...

  Tina Lengar Verovnik (april 2017)

• vejica
  

  59
  Teme
  59
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Obe besedi, kolikor vem, nista glagola, sta pa izpeljanki iz glagola reči. V rabi se pa v nečem razlikujeta. Besedni zvezi s tema besedama, ki jih bom spodaj napisal, se razlikujeta v tem, da je ena besedna zveza obdana z vejicama, kot vrinjen stavek, medtem ko druga ne. Primera:

  *Te cene so, milo rečeno, absurdne.

  On si je s to potezo tako rekoč sam sebi izkopal jamo.*

  Kot vidite, je v zgornjem primeru besedna zveza milo rečeno obdana z vejicama, v spodnjem tako rekoč pa ni.

  Vir informacij glede rabe vejice pri teh besednih zvezah je bil kar SSKJ. Pa tudi drugod po spletu to opažam.

  Ali mi lahko razložite, v čem se besedni zvezi razlikujeta, da je pri eni potrebno uporabiti vejice, pri drugi pa ne?

  
  Odgovor:
  

  Besedni zvezi tako rekoč in milo rečeno sta po nastanku obe glagolski, le da je prva prevladujoče občutena kot členkovna zveza in je kot taka tudi opredeljena v slovarjih, npr. v SP 2001:

  takó rekóč poudar. člen. zv. (ọ̑ ọ̑) Vreme za izlet je ~ ~ idealno; Za sečnjo zrelih dreves tam ~ ~, ●takorekoč ni več

  Kot vidite, se kdaj pojavlja pisana tudi skupaj, enobesedno (kar zgolj potrjuje njeno enovito členkovno vlogo), vendar je tak zapis v knjižnem jeziku neustrezen (na kar kaže tudi črna pika v SP 2001).

  Korpusno gradivo kaže, da tudi zvezo milo rečeno pisci pogosto občutijo kot členkovno, zato vejice ob njej izpuščajo:

  Temu bi se milo rečeno dejalo – norčevanje.
  Odnos med ženskimi gibanji in feministično literarno vedo je konec osemdesetih let milo rečeno problematičen.

  Spet v drugih primerih vejice so:

  Na stezi za motokros v Šentvidu so bile razmere, milo rečeno, sila slabe.
  Primerjati ljudi s strojem bi bilo, milo rečeno, nevljudno, a zelo slikovito.

  Odločitev za zapis vejic je lahko v tem primeru pogojena tudi z željo, da pisec to jezikovno sredstvo posebej poudari (ali pač ne). Raba vejic namreč pomeni branje zveze kot vrivka, torej s premorom na začetku in koncu, lahko tudi s spremembo višine glasu.

  Podobne dileme se pojavljajo ob zapisovanju besede prosim z vejicami ali brez njih, o čemer smo že pisali.

  Tina Lengar Verovnik (april 2019)

• velike črke
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako se pišejo kratice, ki se končajo na soglasnik, besedilo pa je pisano s samimi velikimi črkami, npr. v naslovu. Takrat iz vizualnega razloga ni primeren zapis z vezajem in malo črko.

  Izmišljen primer:

  DR. TOMAŽ ZALETEL, PREDSEDNIK ZPIZ.

  V Pravilih nisem zasledila, da se lahko zapiše:

  DR. TOMAŽ ZALETEL, PREDSEDNIK ZPIZA.

  
  Odgovor:
  

  Kratica ZPIZ ni najboljši primer za razreševanje dileme, ki se pojavlja pri pregibanju kratic v naslovih, zapisanih s samimi velikimi črkami. Ker jo lahko preberemo kot navadno besedo (z pred p-jem se priliči v s, tako da jo beremo kot [spiz]), jo pogosto tudi zapisujemo kot navadno lastno ime: Zpiz. To pa pomeni, da ko jo sklanjamo, končnico le dodajamo -- kot pri kateremkoli drugem lastnem imenu: Zpiz Zpiza Zpizu ... Vaš hipotetični naslov bi torej brez težav zapisali, kot predlagate:

  DR. TOMAŽ ZALETEL, PREDSEDNIK ZPIZA (< Dr. Tomaž Zaletel, predsednik Zpiza)

  Če bi šlo za kratico, ki jo lahko beremo le črkovalno (tj. črko za črko) in ji pri pregibanju končnice dodajamo za vezajem, zapisane z malimi črkami, pa bi težavo rešil že vezaj v naslovu. Tudi začetnice imen se namreč pri uporabi samih velikih črk zabrišejo, torej ne bo nič narobe, če bo zaradi enotne podobe zabrisano tudi razlikovanje med zapisom kratice in končnice, npr. (spet izmišljen primer):

  Novinarka RTV-ja je dobra poznavalka Kitajske > NOVINARKA RTV-JA JE DOBRA POZNAVALKA KITAJSKE

  Pri črkovalnih kraticah pa se lahko zapisovalni dilemi tudi izognete; vse lahko namreč sklanjate po ničti sklanjatvi (torej brez dodajanja končnic):

  NOVINARKA RTV JE DOBRA POZNAVALKA KITAJSKE

  Drugače pa je pri uporabi simbolov v naslovih, zapisanih z velikimi črkami. Pri teh zaradi enoumnosti moramo vztrajati pri ustaljenem zapisu; tudi tukaj pa se težavi lahko izognemo z izpisom merske enote, ki jo simbol ponazarja, npr. (izmišljen primer):

  Usodnih je bilo zadnjih 250 m > USODNIH JE BILO ZADNJIH 250 METROV/m

  Tina Lengar Verovnik (oktober 2018)

• verska besedila
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kaj bi bil slovenski ekvivalent angleški besedi Godhead oz. nemški Gottheit. Opazil sem, da slovanski jeziki večinoma to navajajo kot božanstvo. Vendar, kolikor razumem, lahko to pri nas pomeni več stvari in ne zgolj Sv. Trojice. Ali imamo v slovenščini ali drugih nam podobnih jezikih, kakšen izraz, ki bi to bolje opisoval?
  
  
  Odgovor:
  
  Sveta Trojica je lastno ime troedinega krščanskega Boga, ki se v besedilih večkrat navaja z občnoimenskim božanstvo, včasih tudi boštvo. Tako božanstvo kot tudi boštvo se uporablja predvsem kot poimenovanje katerega koli boga in enako je pri Nemcih oz. Angležih, kjer Gottheit oz. godhead prav tako ne označuje samo Svete Trojice, temveč tudi, v nemščini predvsem katerega koli boga.

  Marko Snoj (julij 2016)

• vezaj
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V besedilih opažam, da se za poimenovanje župnij (kadar je neko mesto razdeljeno na več župnij) pojavljajo različni zapisi: Župnija Velenje Sv. Martin, Župnija Velenje – Sv. Martin ali Župnija Velenje – sv. Martin. Kateri zapis je pravilen – brez ločila, s pomišljajem, z veliko/malo začetnico dodane sestavine?

  
  Odgovor:
  

  Imena mestnih župnij so -- sodeč po seznamu rimskokatoliških župnij v Sloveniji (Wikipedija) -- lahko treh vrst. Skladenjsko najenostavnejše je ime, ki vsebuje le ime mesta, npr. Župnija Slovenj Gradec. Pri večini mest pa je župnij več in so poimenovane bodisi po mestnih četrtih oziroma naseljih bodisi po župnijskih cerkvah.

  V prvem primeru med imenom mesta in imenom četrti oz. naselja ne pišemo nobenega ločila, saj gre med njima za odnos samostalniškega jedra in desnega neujemalnega prilastka, npr. Župnija Ljubljana Fužine, Župnija Maribor Tezno (poglejte tudi odgovor glede skladenjsko enake zveze Gimnazija Celje Center). V drugem primeru pa za imenom mesta in za pomišljajem zapišemo ime župnijske cerkve, ki je v vlogi pojasnjevalnega dodatka in je -- ker gre za samostojno sestavino lastnega imena -- zapisana z veliko začetnico, npr. Župnija Koper -- Marijino vnebovzetje, Župnija Ptuj -- Sv. Peter in Pavel.

  Ime župnije iz vašega vprašanja bi se torej zapisalo Župnija Velenje -- Sv. Martin. In še opozorilo glede v začetku odgovora omenjenega seznama: imena župnij v njem niso vedno zapisana pravopisno ustrezno.

  Tina Lengar Verovnik (december 2017)

• vikanje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali se za nagovor dveh oseb v pismu/e-pošti, ki bi ju, če bi ju nagovarjali posamično, vikali, uporablja množina (npr. pozdravljeni) ali dvojina (npr. pozdravljena)?
  
  
  Odgovor:
  
  V normativnih priročnikih izbira za tovrstne primere ni določena, v rabi pa se pojavljata tako dvojina kot množina. Lahko si pomagamo z razpravo Petra Weissa (2003), v kateri pravi: »Več ali tudi samo dveh oseb se v slovenščini ne da vikati (pa čeprav vikamo ali vse ali obe ali pa samo eno od njih ali njiju); za dve, ki ju vikamo ali od katerih eno vikamo, drugo pa tikamo, je treba uporabiti normalno glagolsko obliko v dvojini.« Pri tem se ohrani tudi naravni spol ogovorjenih oseb.

  Alenka Jelovšek (februar 2015)

• zapis datuma
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ob pripravljanju tekstov za posamezne koncertne prireditve sem vedno znova v dilemi, kako zapisati dan, datum, uro, kraj prireditve v koncertni listih (naštevanje podatkov).

  Kateri zapis je ustreznejši:

  koncert:
  torek, 6. november 2018 ob 20.00, Slovenska filharmonija

  ali

  koncert:
  torek, 6. november 2018, ob 20.00, Slovenska filharmonija

  
  Odgovor:
  

  Aktualni pravopis v členu 299 navaja:

  Zveze kot v nedeljo, 9. maja, (bo) … se redkeje pišejo tudi brez vejic, tj. v nedeljo 9. maja (bo).

  Vendar za opustitev druge vejice nimamo skladenjske utemeljitve, pravopis pa morebitnih drugih razlogov ne navaja. Pri navedbi datuma gre dejansko za pristavek, tj. skladenjsko enoto, ki z drugega stališča poimenuje isti denotat kot odnosnica, od katere je pristavek ločen z vejico. Vejica pristavek tudi zaključuje, kadar mu ne sledi katero drugo ločilo, npr.: Danes, tri leta pozneje, spet iščemo odgovor na to vprašanje.

  Enako torej tudi v vašem primeru vejici stojita na obeh straneh:
  1. koncert:
  torek, 6. november 2018, ob 20.00, Slovenska filharmonija

  Tina Lengar Verovnik (januar 2019)

• zapis telefonskih številk
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me najprimernejši izraz za zapis telefonske št., mobilne tel. št., e-naslova, spletnega naslova (npr. pri vizitkah, dopisih, e-podpisih ...).

  Primer za mobilni telefon:

  Mobilni telefon: Mobilni tel.: Prenosni telefon: Prenosni tel.: M: GSM: Št. mobilnega telefona: Št. mobilnega tel.:

  Zanima me tudi zapis same številke, in sicer za slovensko in mednarodno rabo.
  
  
  Odgovor:
  
  (1) V zadnjem desetletju in pol se je zelo razširilo kratko zapisovanje rubrik za stike v naslovih na vizitkah in tudi sicer takole:

  T – telefonska številka M – mobilna številka F – telefaks (kjer ga še imajo) E – elektronski naslov S (ali za bolj svetovljanske W) – spletni naslov

  Za temi črkami je dvopičje odveč. Ta način je praktičen, ker je kratek, da krajši že ne more biti, in pregleden, sploh če so črke v primerjavi s siceršnjim besedilom poudarjene, recimo (pol)krepke. Prav tako ni zadreg zaradi načina krajšanja ter zaradi velike ali male začetnice (npr. Telefon, Tel., telefon, tel., z dvopičjem ali brez njega?), in če naslov in take številke zapišemo na dnu elektronskega sporočila, lahko besedilo v nekaj vrsticah teče brez vmesnih ločil. (Očesu všečnejše so morda sličice telefona, mobitela ipd., ki kdaj uvajajo ustrezne številke, vendar so za komuniciranje namesto sličic veliko primernejše črke, saj se pri pošiljanju gotovo ne bodo izgubile.)

  Za primer najprej rubrični zapis in potem zapis v tekočem besedilu:

  Peter Weiss
  Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
  Novi trg 4
  SI-1000 Ljubljana
  T 386 (0)1 4706 168
  M 386 (0)31 376 985
  E Peter.Weiss@guest.arnes.si
  S http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/peter-weiss-sl#v

  Peter Weiss | Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU | Novi trg 4 | SI-1000 Ljubljana T 386 (0)1 4706 168 M 386 (0)31 376 985 E Peter.Weiss@guest.arnes.si S http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/peter-weiss-sl#v

  (2) Najprimernejši način zapisa telefonske in mobilne številke za domovino in mednarodno rabo je naveden zgoraj. Sicer pa izveste o tem več v odgovoru Zapis telefonskih številk.

  Peter Weiss (julij 2016)

• zapis ure
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako zapisovati necele ure v obliki števnika. Pri celih urah zapisujemo npr. ob 8. uri. Zanima me, ali je ustrezno tudi npr. ob 8.45. uri. Verjetno bi bila najboljša rešitev ob 8.00 in 8.45 – torej ne v obliki števnika, a me vseeno zanima, kako je z obliko števnika. V določenih kontekstih je oblika 8.00 »preformalna« in je bolje zapisati ob 8. uri. Da bi bila raba poenotena, me torej zanima, ali je ob 8.45. uri ustrezno.
  
  
  Odgovor:
  
  Zapis tipa ob 8. uri je mogoč le, ko gre za polne ure. V takem primeru je namreč 8. vrstilni števnik osmi, ki ga – kadar je zapisan s števko – zapisujemo s piko, ki kaže na vrstilnost. Brez pike bi števko 8 prebrali kot osem. V primerjavi s piko v navedenem primeru pa ima pika v zapisu tipa ob 8.45 popolnoma drugačno vlogo. Gre za simbol, ki grafično sicer sovpada s skladenjsko piko in piko kot simbolom za vrstilnost, vendar pa ima zgolj (dogovorni) pomen ločevanja polnih ur od minut v najbolj zgoščenem možnem zapisu. V drugih jezikih in na vseh naših elektronskih napravah je v tem primeru zapisano stično dvopičje (8:45). Če bi rabo dvopičja narekoval tudi slovenski pravopis, se o možnosti, o kateri sprašujete, morda sploh ne bi pogovarjali, saj bržkone nihče ne bi zapisal *ob 8:45 uri in tudi *ob 8:45. uri ne.

  Zapis ob 8.45. uri torej pravopisno ni ustrezen, kakor ni ustrezen niti zapis ob 8.45 uri; mogoče je le ob 8.45. Preberemo pa lahko tak zapis na različne načine: ob 8.30 se npr. najbolj nevtralno izgovori 'ob osmi uri in trideset minut' ali 'ob osmih in trideset minut', manj formalno pa 'ob osmih trideset' ali kratko in malo 'ob pol devetih'.

  Tina Lengar Verovnik (februar 2016)

• zaporedje imena in priimka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, če bi mi lahko odovorili na naslednje vprašanje oziroma, da bi vprašanje naslovili na osebo, ki bi mi znala nanj odgovoriti. Za odgovor bi bil izjemno hvaležen. Sem v precepu pri postavljanju vrstnega reda imen in priimkov. Recimo, da ima neka oseba 2 imeni in 2 priimka.

  Ko se je oseba rodila ji je bilo ime: JANEZ IVAN NOVAK, n njegova mama in oče sta se poročila in odločila, da bo tudi otrok imel 2 priimka, poleg že 2 obstoječih imen. Npr.: JANEZ IVAN NOVAK DEBEVC

  Se drugi priimek piše oziroma spada k prvemu imenu ali ne? Obstajajo tu kakšna pravila? Je zgornji zapis pravilen, ali se v kakšnem primeru piše: IME PRIIMEK IME PRIIMEK za primer ene osebe? In kako bi se pisalo z inicialkami, če bi se ta oseba odločila uporabljati 1 ime in 1 priimek? Npr. uporabljal bi se: JANEZ DEBEVC, bi se potem pisalo: JANEZ I. D. NOVAK?
  
  
  Odgovor:
  
  Statistični urad RS pravi, da imamo Slovenci tradicionalno večinoma le po eno ime in en priimek, vendar pa se to v zadnjih letih spreminja. Dvojni priimki so najpogostejši pri ženskah po sklenitvi zakonske zveze, v zadnjih letih pa je vse bolj moderno tudi poimenovanje otrok z dvojnimi imeni, nekoliko manj pa z dvojnimi priimki. V drugih kulturah (npr. španski) so večdelna imena in priimki nekaj povsem običajnega.

  Ne glede na to, koliko enot sestavlja večdelno ime in večdelni priimek, se enote enega in drugega vedno pojavljajo skupaj in v nespremenjenem vrstnem redu – tako je Janez Ivan Novak Debevc uradno vedno Janez Ivan Novak Debevc in nikoli npr. Janez Novak Ivan Debevc ali kako drugače. Direktorica ljubljanskega živalskega vrta je Zdenka Barbara Ban Fischinger. Enote in njihovo zaporedje ostanejo nespremenjeni tudi, če navedemo najprej (večdelni) priimek in nato (večdelno) ime: Novak Debevc, Janez Ivan, le da med priimkovnim in imenskim parom pišemo vejico, tako kot v običajnih seznamih, urejenih po abecedi priimkov: Prešeren, France.

  Če želi, lahko seveda vsakdo okrajša svoje ime – lahko uporablja le začetnice (npr. Janez I. N. Debevc, J. I. N. D., JIND) ali le del imena (npr. samo Janez Debevc), pomembno pa je, da je uradno ime te osebe še vedno Janez Ivan Novak Debevc, česar drugi ne smemo samovoljno spreminjati. Če se oseba odloči in tudi uradno, torej na upravni enoti, spremeni svoje ime (npr. izpusti del imena ali priimka), je to v formalnih situacijah treba upoštevati.

  Med imenom in priimkom nekateri nosilci pišejo razlikovalno začetnico, ki prepogoste iste kombinacije imena in priimka dela bolj enkratne: Jaša L. Zlobec, Boris A. Novak, Andrej O. Župančič. Tudi če izvira iz začetnice priimka, je pri obrnjenem zaporedju (namreč priimek in ime) ne obravnavamo kot priimek, ampak kot na začetnico okrajšano drugo osebno ime: Zlobec, Jaša L. je tak primer.

  Urška Vranjek Ošlak, Peter Weiss (julij 2016)

• zemljepisna imena
  

  28
  Teme
  28
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kot vidite, sta obe imeni krajev sestavljeni iz dveh delov, ki ju ločuje nestični vezaj. Kolikor vem, se pri imenih krajev sestavljenih iz dveh naselbinskih imen (npr. Šmarje - Sap) sklanja oba dela. Npr.: Živim v Šmarju - Sapu.

  Kako pa je v zgornjih dveh primerih, kjer drugi del imena kraja (Loški Potok, Struge) predstavlja nenaselbinsko lastno ime? Ali se prav tako sklanja oba dela ali zgolj prvega? Primera:

  Prometna nesreča se je zgodila pri Hribu - Loškem Potoku. Prometna nesreča se je zgodila pri Hribu - Loški Potok.

  Kateri primer je torej pravilen? Prvi ali drugi?

  
  Odgovor:
  

  Končni odgovor. Prosim podpisane za avtorizacijo:

  --

  Slovenski pravopis 2001 vsa t. i. dvojna imena (imena z nestičnim vezajem), ki označujejo naselbino, povezuje v eno skupino, in jih v obeh enotah tudi sklanja, in to ne glede na to, ali je ime sestavljeno iz dveh naselbinskih enot (a) ali iz naselbinske in nenaselbinske enote (b):

  (a) SP 2001:

  Šmárje - Sáp -a - -a m, zem. i. (á - ȃ) v Šmarju - Sapu

  (b) SP 2001:

  Pri Cérkvi - Strúge Pri Cérkvi - Strúg ž mn., zem. i. (ẹ́ - ú) pri Cerkvi - Strugah; od Cerkve - Strug

  Pravopisna pravila torej ne ločujejo med obema skupinama imen. Uporabniku zato ni treba vedeti, katere vrste lastno ime je bila prvotno ena od sestavin imena. Npr. tudi ime naselja Gozd - Martuljek sestoji iz naselbinskega imena in imena potoka, a danes funkcionira kot naselbinsko ime, v katerem se sklanjata obe sestavini: Gozd - Martuljek, Gozda - Martuljka.
  Enako velja tudi za imeni Hrib - Loški Potok Hriba - Loškega Potoka in Pri Cerkvi - Struge Pri Cerkvi - Strugah, zato je prav: Prometna nesreča se je zgodila pri Hribu - Loškem Potoku.
  Pri tovrstnih imenih, zlasti predložnih, res pogosteje zasledimo, da se ob imenu uporablja občnoimensko jedro, npr. v naselju Pri Cerkvi - Struge, pa tudi Pri Cerkvi v Strugah.

  Ob odgovoru na vaše vprašanje pa se nam je zastavilo še eno, za pravopis pomembno vprašanje:
  »Ali pri prenovi pravopisnih pravil ohraniti tako pravilo in tudi ta zapis, ki očitno predstavlja uporabnikom težave?«

  Precej bolj naravno bi bilo imena v drugi skupini (b) pisati s predlogom, ki določa natančno lokacijo oz. razmerje naselbine do drugega dela imena Pri Cerkvi v Strugah in Hrib v Loškem potoku (= v dolini).

  Tudi nestični vezaj pri celotni skupini teh zgolj na videz enakih imen je bil izbran neposrečeno. Pravopisno zadrego bi lahko rešil že pomišljaj – a le pod pogojem, da bi začeli ločevati dejanska dvojna imena (npr. Šmarje – Sap ali Rače – Fram, ko gre za občino) od tistih, ki imajo za prvim imenom zapisano zgolj identifikacijsko prvino. Torej v Šmarju – Sapu, vendar v Gorenji vasi – Reteče ali, še bolje: v Gorenji vasi pri Retečah.

  Preberite tudi odgovor:
  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1893/zapis-imena-hrib-loški-potok

  Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik, Peter Weiss, Silvo Torkar (maj 2019)

• znak za stopinje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako se napišejo stopinje Celzija? Ali naj napišem znak (krožec) za stopinjo in veliki C skupaj (Zjutraj je bilo –3 °C) ali naj se krožec drži številke, C pa je pisan z razmikom (Zjutraj je bilo –3° C)?
  
  
  Odgovor:
  
  Medtem ko pišemo kotne stopinje stično s številko (Kot alfa meri 33°.), pa pišemo stopinje Celzija ali Fahrenheita nestično od številke in stično s črko C ali F (V sredo bo največ 15 °C.).

  Helena Dobrovoljc

• znamke
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  1. Znamke in imena izdelkov

  V spletni jezikovni svetovalnici sem opazila težjo po pisanju z veliko začetnico pri vseh znamkah, ki sicer po trenutno veljavnih pravopisnih pravilih (lahko) padejo v skupino izdelkov, omenjenih v členu 147 (imena industrijskih izdelkov, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: kodak, kalodont, ford ...; tudi poimenovanja zdravil).

  Skupina takih poimenovanj se je z v pravopisu naštetih izdelkov močno razširila (vsa imena namenoma pišem z malo začetnico):

  poimenovanja telefonov in fotoaparatov (samsung, nokia; nikon, cannon); računalniška tehnologija vseh vrst (apple, mac; ipod, ipad, iphone; google, facebook, twitter; word, excel, powerpoint ...; gmail; chrome, firefox, windows explorer in drugi programi);

  Pri facebooku je še vprašanje velike začetnice v primeru pisnega podomačenja(fejsbuk), kar na splošno odpira vprašanje podomačevanja teh izrazov;

  pijače (pijem jeruzalemčana, bizeljčana; pijem jacka danielsa/jacka); znamke oblačil ipd. (obožujem versaceja, guccija, armanija - pisava z veliko začetnico bi bila v taki stavčni strukturi dvoumna) - ipd. Ker vem, da je prišlo do neskladja med pravopisnimi pravili in nekaterimi zakonskimi določbami o zapisovanju trgovskih in drugih znamk, me zanima, v katero smer gredo razmišljanja pravopisne komisije. Namreč, v primeru odločitve za pisanje z veliko začetnico bo to pomenilo, da bomo po novem z veliko pisali tudi do zdaj uveljavljene zapise z malo – lekadol, aspirin; ford, clio; jeruzalemčan, bizeljčan.

  Izjema bodo verjetno ostali primeru generičnih poimenovanj, ki so pa tudi vprašljivi (pril, edigs ...).

  2. Kategorija živosti

  Zanima me še stališče pravopisne komisije o kategoriji živosti pri naslednjih primerih: Ali uporabljam apple ali appla, mac/maca, samsung/samsunga, ipod/ipoda, nikon/nikona ... Uporabljam word, powerpoint; gmail; facebook, twitter – to je po mojem mnenju ustaljeno s kategorijo neživosti. Pri googlu je kategorija živosti najverjetneje vezana na preneseni pomen oz. poosebitev: Vprašaj googla - vprašaj strica Googla. Tudi posamezni drugi primeri so vprašljivi, kot npr. robot, okostnjak, model (moška oseba v svetu mode), fotomodel konjiček (v pomenu 'hobi') ... – zanje velja kategorija živosti ali ne? Zasledila sem rabo »uporabljam frana« – torej živo in zapisano z malo začenico.
  
  
  Odgovor:
  
  1. Pisanje imen izdelkov in znamk

  Imena izdelkov in znamke so se glede na prikaz v pravopisnih pravilih aktualnega pravopisa precej razširila, kar sestavljavci novih pravopisnih pravil, sestavljavci slovarja in tudi sodelavci svetovalnice pogosto poudarjamo. Kako se bo ob poplavi teh izrazov in možnosti odločila Pravopisna komisija pri SAZU, bi bilo glede na proces prenove pravil, ki ima več postaj – (a) predlog; (b) strokovna razprava; (c) javna razprava – v tem trenutku preuranjeno napovedovati.

  Sicer smo na vprašanje o pisanju znamk in poimenovanjih izdelkov že večkrat odgovorili:

  Pisanje blagovne znamke in izdelka Imena izdelkov in znamke: »Excel« ali »excel« oz. »Word« ali »word«? Velika začetnica pri imenih znamk

  Jezikoslovci, ki smo se z vprašanjem ukvarjali, opozarjamo, da so znamke pogosto večdenotativna imena, zato moramo ločevati med znamko, izdelkom, podjetjem, ustanoviteljem itd.

  Pisanje avtomobilskih znamk sodi med najzgodneje evidentirane normativne zadrege. Opažamo pa, da pisci prepoznajo različne položaje rabe.

  (a) Kadar govorimo o izdelku, katerega poimenovanje je prekrivno z znamko, potem je raba male začetnice lahko povsem upravičena:

  Nova paleta vaših vozil je po obliki in nekaterih notranjih rešitvah ponovno postala očem bolj všečna in prepoznavna, kot je to za citroene veljalo že v prihodnosti. Tako vozniki kot policisti so posumili, da za volanom citroena sedi pijani voznik.

  (b) Pisci pogosto želijo izpostaviti zapis znamke in tipa vozila:

  Šestkratni svetovni prvak Francoz Sebastien Loeb (Citroen C4) je zmagovalec relija po Nemčiji.

  (c) Značilno stvarno ime je ime podjetja, zato pisanje velike začetnice navadno sploh ni vprašljivo:

  Nova pogodba med Cimosom in Citroenom bo začela veljati 1. septembra. Tako kot Citroen je danes tudi Ford predstavil WRC dirkalnik za sezono 2011.

  Seveda se vsaka skupina industrijskih izdelkov in znamk nekoliko razlikuje. Tako je tudi z mobilno telefonijo. Če npr. zasledujemo po gradivu kolokabilnost zveze telefoniram z, ugotovimo, da v rabi ni zvez kot telefoniram s samsungom/Samsungom, temveč se glagol najpogosteje veže z orodnikom samostalnikov oz. zvez: mobilni telefon, slušalka, mobitel, mobilnik, prenosnik, mobi, handy, mobilec … Torej glagol telefonirati uporabljamo najpogosteje s samostalnikom za opredelitev vrste komunikacijskega sredstva. Še natančnejše poizvedbe po gradivu kažejo na zgradbe tipa uporabljam aparat Blackberry, kjer je znamka uporabljena v značilni imenski poziciji (v vlogi imenovalnega prilastka).

  Težko bi trdili, da se v knjižnem jeziku pojavljajo velika odstopanja od nakazanega razmerja: vrsta, tip, izdelek (mala začetnica) – znamka (velika začetnica). Res pa je, da gre pri časopisnih hišah pogosto za načelne odločitve lektorjev, ki se prej odločijo za malo kot za veliko začetnico. O tem priča delež zapisov iz časnika Delo v korpusu Gigafida.

  Nekoliko drugače je z imeni računalniških aplikacij, programov, omrežij … Ne glede na to, da so grafični logotipi teh imen pogosto zapisani s samimi malimi črkami (npr. pri Twitterju in Facebooku), gre za tržno blago, za izdelke z natančno določenimi specifikami, ki nimajo generične rabe. Uporabljati besedo generično (vrstno), bi torej povzročilo, da bi z malo začetnico ali podomačeno zapisano besedo facebook/fejsbuk v izjavi Podjetje so predstavili na facebooku/fejsbuku razumeli v pomenu ‘splet oz. katerem koli družbeno omrežje‘ oziroma ‘podjetje so predstavili na spletu‘. Pa seveda ni tako. Uporabniki Facebooka bi mi zagotovo pritrdili.

  Drugo je nestandardna raba, ki verjetno ne potrebuje institucionalnega usmerjanja in kjer so uporabniki »osvobojeni« uporabe pravil in seveda tudi prevzemajo odgovornost za morebitno nerazumevanje:

  Torej vzemite si čas in se mi pridružite na fejsu in povejte, če si tudi vi menite da naj država dela za ljudi .. BIL BI ŽE ČAS!

  Fejs in fejsbuk/Fejsbuk torej niso imena razširjenega omrežja, temveč pogovorni sinonimi, rabljeni največkrat v nestandardnih oblikah sporazumevanja. Gre za drugačno posebnost kot v primerih bolonja ali šengen/schengen, kjer so izrazi izgubili imensko funkcijo in pridobili nove pomene: ‘študijska prenova’ in ‘evropsko mejno območje’.

  Pri imenih vin je nekaj več zadreg, saj predstavljajo v zadnjem času ta pomembno tržno blago, ki ga vinogradniki želijo zaščititi. Pri vinih se zato pojavljajo dodatki k imenom, npr. Cviček PTP (priznano tradicionalno poimenovanje). Ta oznaka zagotavlja tudi geografsko zaščito, sortni izbor, enološke postopke, kakovost idr. Kadar govorimo o cvičku, teranu, rebuli, jeruzalemčanu … kot vrsti vina, potem uporabljamo malo začetnico. Uporaba velike začetnice in pripadajoče kratice je vezana na položaje oz. žanre, kjer je to nujno potrebno:

  Spremljanje nekaterih parametrov kakovosti in geografskega porekla vina Cviček PTP, s katerim bodo, v kolikor bo obrodil rezultate, zvišali kakovost, zaščito pridelave cvička in geografsko poreklo.

  Posebna skupina so imena zdravil: ti so industrijski izdelki z natanko določenim imenom, ki ga pišemo z veliko začetnico. Težko bi trdili, da je pisanje zdravil Lekadol in Aspirin z malo začetnico uveljavljen način pisanja, je pa res, da se v omenjenih medijih lektorji načelno izogibajo rabe velike začetnice pri veliko skupinah stvarnih imen, kar daje neustrezno predstavo o realni rabi.

  Nekatera starejša zdravila so zaradi dlje časa trajajoče rabe dobila pomen ‘protibolečinsko sredstvo’ (… ali bo kdaj obstajal aspirin zoper manipulacijo? (Šteger, 1999)) ali ‘sredstvo za pomiritev’ (Država na pomirjevalih ne more funkcionirati – zamislite si vlado, ali poslance, ki pred vsako obravnavo kakšnega zakona pojedo kup apavrinov!). Vendar je raba male začetnice upravičena le v kontekstih, ki jih navajamo zgoraj, aliv neformalnih besedilih, leposlovju in podobno.

  Pravopisni problem, ki ga navajate, pa je povezan z neustreznim pravopisnim pravilom (člen 109): »Imena zdravil in drugih farmacevtskih izdelkov pišemo z malo začetnico.«, ki ga bo treba spremeniti in prilagoditi realni jezikovni resničnosti.

  Z malo začetnico je poleg zdravil v generični rabi upravičeno pisati le zdravilne učinkovine v zdravilih, npr. paracetamol, acetilsalicilna kislina, naproksen …

  2. Navajate tudi primere, ko prihaja do metonimičnih zamenjav: npr. kadar ime osebe uporabimo, kadar govorimo o njegovi lastnini, izdelku. Taka raba je seveda nestandardna, pogovornega značaja, uporabljamo pa navadno veliko začetnico, pri čemer se ravnamo po pravilih SP 2001, kjer je v pravopisnem slovarju naveden zgled praktičnosporazumevalne rabe, namesto katere je priporočljivo rabiti polno izraženo besedno zvezo: kupiti Pleteršnika > Pleteršnikov slovar.

  Pletêršnik -a m, oseb. i. (ȇ) |slovenski slovaropisec|; prakt.sp. kupiti ~a Pleteršnikov slovar

  3. O uveljavljanju kategorije živosti smo v svetovalnici že pisali. Pomagajte si z naborom ključnih besed in z odgovorom, objavljenim na naslovu: Kdaj uveljavljati kategorijo živosti pri neživih samostalnikih?

  Mislim, da se glede kategorije živosti v slovenščini ni dosti spremenilo. Še vedno veljajo pravila, ki jih lahko preberete v členu 789 v pravopisnih pravilih in ki opisujejo značilne skupine samostalnikov moškega spola, kjer uveljavljamo kategorijo živosti:

  imena bitij: človek, rak, Štefan, Francoz, duh; imena, ki so prvotno pomenila ali lahko pomenijo bitja, pa (zdaj) zaznamujejo npr. vina, napra- ve, klube, bolezni, zemljepisne oblike ipd.: vipavec, francoz, mariborčan, rak, Dedec; nekatera druga imena, npr. kart, avtomobilov, gob ipd.: as, pik, golf, goban; beseda duh v pomenu ’duševnost’; tudi drugi samostalniki v otroškem govorjenju, prim. vzemi stolčka.

  Glede na navedeno bi brez pomišljanja uvrstili v skupino »živih« samostalnikov še okostnjaka in robota … Razlog za to, da se kategorija živosti tako uspešno uveljavlja pri napravah, torej uporabljam meka, epla/apla/appla/Appla (= računalnik znamke Apple), je morda tudi zaradi lastnosti, ki jih našim napravam pripisujemo. Gre za proces poosebitve, robotizacije, človeškosti njihovega ravnanja naših naprav, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Prav tako je mogoče opaziti, da se v rabi pojavljajo človeška imena naprav (npr. ko določimo ime naprave, da se z njo lahko povežemo v omrežje). Ob tem pa je seveda uporaba kategorije živosti samoumevna. Pri samostalniku model bi bila nekoliko bolj pazljiva. Če ga uporabljamo v pomenu ‘kdor s svojimi posebnimi lastnostmi, značilnostmi izstopa‘ (po SNB), ki se je uveljavil v zadnjem času, in še to v pogovornem jeziku, je kategorija živosti res izražena:

  Na faksu vidiš modela, ki očitno kinka, ki je očitno na horsu, vendar se vsi, tako profesorji, njegovi kolegi s faksa in njegovi starši delajo, da tega ni. ... In vidiva modela, ki prodaja kobilice in ščurke in male črve.

  Pri pomenih, ki jih navaja SSKJ, kategorija živosti ni izražena.

  Helena Dobrovoljc (december 2015)

• zveza črke in števke
  

  7
  Teme
  7
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako pišemo kratice, ki nastanejo iz imen predmetov, npr. slovenski jezik 1 --> SJ 1, torej s presledkom med kratico in številko?

  Ali naj bi pisali stično (SJ1), kot ste svetovali že glede zapisa H1 (hipoteza 1) v enem izmed odgovorov?

  
  Odgovor:
  

  Sodobno gradivo kaže različne zapise kratic s številskimi dodatki: stični, nestični in celo z vezajem (npr. SSKJ2, MP3/mp3, NUK 2, ZIL-1). Pri tem kakšnih posebnih pravil ni, paziti pa je treba na pregibanje, saj razlike v zapisu vplivajo tudi na pregibne možnosti kratic v takih zvezah. Le če sledi številka za presledkom, se lahko namreč kratica pregiba tudi po prvi sklanjatvi, sicer je možno zgolj pregibanje po ničti sklanjatvi: gradnja NUK-a 2 / NUK 2, vendar v SSKJ2.

  Tina Lengar Verovnik (februar 2019)