Vprašanje:
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž.
Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade.
Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE.
Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič.
Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki.
Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž.
Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije.
Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo.
Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti.
Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Odgovor:
V slovenski pisavi, ki jo imenujemo tudi slovenica, je 25 črk. Slovenci smo osnovni latinični črkopis s 26 črkami (a b c d e f g h I j k l m n o q r s t u v w y x z) namreč prilagodili tako, da smo q w y x odstranili, dodali pa črke č š ž, to so osnovne latinične črke c s z, ki imajo ločevalno znamenje – kljukico (mimogrede – kljukico pogosto zamenjujemo z obrnjenim znakom – strešico, ta je uporabljena pri zapisu izgovarjave dolgih širokih e-jev in o-jev, tj. ê in ô).
Drugi slovanski jeziki so latinični nabor prilagajali podobno: poleg naštetih č š ž, najdemo npr. v hrvaškem jeziku ostrivec na c ⟨ć⟩, v poljščini piko na z ⟨ż⟩ in v češčini kljukico na r ⟨ř⟩ ipd.
Pri zapisovanju osebnih imen v uradnih in formalnih položajih (tj. tistih, ki zahtevajo nedvoumno identifikacijo posameznika) upoštevamo zapis, ki je v matičnem/rojstnem listu, ali imena, ki jih uporabnik po lastni želji v času življenja spremeni (pridobi). Pri tem se ravnamo v skladu z določili Zakona o osebnem imenu (ZOI-1) in podzakonskimi akti, kot je »Pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru« oz. prilogo »Nabor črk in znakov za zapis osebnih in tujih zemljepisnih imen«.
Vaše vprašanje je pravzaprav povezano z dilemo, ali so nagrobniki prostor, kjer želimo ime zapisati v uradni obliki, in s tem zagotoviti nedvoumnost identifikacije pokojnega, ali pa gre v tem primeru za spomenike, kjer je zapis lahko podrejen umetniškemu vtisu.
Kot navajate, je pisava na teh žalskih nagrobnikih delo akad. Marka Mušiča, ki je za napise oblikoval posebno pisavo, font črk, pri čemer se je zgledoval po arhitektu Plečniku (vir: Svet 24 ur). Plečnikova unikatnost je znana in priznana; da bi si lahko predstavljali podobnost z obravnavanimi črkami, jo predstavljamo s sliko, kakor je uporabljena v eni najbolj znanih knjižnih izdaj, izdaji Finžgarjeve zbirke pravljic – Makalonca na obeh slikah.
[image: 1684321027139-9442f9ce-e137-4d37-ab20-965769c7892f-image.png]
(Fran Saleški Finžgar, Makalonca, oblikovanje Jože Plečnik, izdaja 1958).
Jože Plečnik je v okrašenih uvodih k pravljicam namesto kljukice uporabljal majhno črtico; ob tem pa tudi drugačne vrste stilizacij, npr. posebne združene črke ali ligature – na slikah so vidne npr. ME, TE, TR, TN. (O tem delu več tudi strokovnjakinja za pisave, dr. Klementina Možina v znanstvenem članku [Mikrotipografija arhitekta Jožeta Plečnika (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-MCE0GVVS), Knjižnica (2011), 147–161.)
Če se je arhitekt Mušič pri napisih na nagrobnikih odločil slediti Plečnikovi stilizaciji pisave, potem bi moral zagotoviti, da se bo imena bralo nedvoumno, kot je to naredil Plečnik. Pri njem je namreč posebna črtica uporabljena pri črkah č š ž pri pisanju občnoimenske leksike in v slovenskih besedah ne more označevati prav nič drugega kot te tri črke. Edino te imajo v slovenščini sploh diakritično znamenje. Zato ni nič narobe, če se pojavlja taka pisava na spomenikih, javnih napisih, prepisih, naslovnicah ... Povedano drugače: besede kot taščica, sreča in dežniček bo bralec pomensko prepoznal, tudi če bo na vseh črkah namesto kljukice neko stilizirano znamenje – kot v Finžgarjevi knjižici zgoraj.
Toda pri pisanju imen (na nagrobnike ali kam drugam) se zaplete zaradi več razlogov.
Najprej zato, ker iz zapisov (gl. imena Jožef, Kodrič in Beovič) ni mogoče ugotoviti, po kakšnem sistemu so črtice, ki nadomeščajo kljukice, zapisane: ene so namreč obrnjene v levo, druge v desno. Zakaj se črtici pri imenih Jožef in Kodrič sploh razlikujeta, če obe zamenjujeta isti znak – kljukico? Razlikujejo se tudi po velikosti. Občasno so tako velike, da segajo do sosednjih črk. Vprašljivo je tudi, ali so imena z mehkim ć na na nagrobnikih napisana izjemoma »nestilizirano« ali pa se tudi pri teh smer črtice sem ter tja spreminja.
[image: 1684320871421-765188a5-bea1-4472-968c-963bc93983d5-image.png]
Na pokopališčih se srečujemo tudi z imeni, v katerih so črke iz drugih jezikov.
Prava uganka je torej, kako bi se na tem spomeniku razlikovala pokojnika s priimkoma Ujčić in Ujčič. Ali: kako bi zapisali ime Jiří Čermák, če bi bil ta češki kartograf pokopan na tem pokopališču? Kako zapisati Poljaka s priimkom Świątek?
Če sklenem: Predstavljena pisava ne omogoča nedvoumne identifikacije in nobenega dvoma ni, da je z vsem spoštovanjem do pokojnih in njihovih svojcev na nagrobnik treba napisati ime tako, kot se uradno piše, ta pravica naj bi bila zakonsko zagotovljena. Če se že posega po stiliziranih črkah, bi se morala ista ločevalna znamenja zapisovati na isti način, saj bi se le tako lahko zagotovilo nedvoumno »branje« imen, tako pa so bila izbrana taka ločevalna znamenja, ki so prekrivna z nestiliziranimi, kar ustvarja identifikacijsko zmedo. Oblikovalec bi moral upoštevati tudi to, da svet postaja manjši in na pokopališčih ne srečujemo več le priimkov Novak in Horvat, ampak tudi mnoge druge.
Helena Dobrovoljc (maj 2023)
