Podkategorije

• abeceda
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Že nekaj časa me zanima, kako po abecednem redu razvrstiti kazalo, ki ima črke W, X, Y, Z, Ž, saj določenih črk v slovenski abecedi ni. Tako zaporedje (W, X, Y, Z, Ž) daje Word. Je za slovenščino primerno ali ne?
  
  
  Odgovor:
  
  Veljavna pravila slovenskega pravopisa, ki so bila prvič objavljena leta 1990, čisto na začetku obravnavajo črke slovenske abecede in druge črke večinoma iz prevzetih besed. Petindvajsetim črkam slovenske abecede (a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž) se na svojih, torej posebnih mestih pridružujejo ć (ki stoji za č), đ (ki stoji za d), q (ki stoji za p), w, x in y pa v tem zaporedju stojijo med v in z: džunka, Đinđić, ebenovina ipd. Tu navedene črke so na razpolago tudi na slovenski tipkovnici (računalnika ali pisalnega stroja).

  K temu je treba povedati še nekaj malega, kar dopolnjuje pravopisna pravila. Nekatere latinične črke imajo ločevalna znamenja in jih – tako pravi Slovenski pravopis v členu 6 – razvrščamo, »kot da ne bi imele teh znamenj« (npr. å ą ç ñ ó ò ô õ ö ø ś ü ż), torej v zaporedju kuhalnik, kuhar, Kuhar, Kühar, kuhinja. Sedanja pravopisna pravila pa nič ne povejo, da spadajo v to skupino tudi slovenske onaglašene črke z ostrivcem, krativcem in strešico (kadar ta znamenja seveda pišemo) ter posamezne črke za zapis slovenskih (prvotno) narečnih besed, ki jih recimo v priimkih, ki z uradnim zapisom postajajo del knjižnega jezika, moramo pisati (gostüvanje, tók, tòk, Türk). Abecedno razvrščanje tako zapisanih črk določajo ne vedno čisto dosledni dogovori v slovaropisni stroki.

  Peter Weiss (januar 2015)

• apelativizacija
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Večkrat se srečujem z besedo vijak imbus, ključ imbus, zasledim pa različno napisano enkrat imbus, drugič inbus, torej katera beseda je prava? Imbus vijak ali inbus vijak?
  
  
  Odgovor:
  
  Vaše zanimivo vprašanje se nanaša na pojav, ki ga imenujemo apelativizacija ali poobčnoimenjenje, kar pomeni, da se lastno ime spremeni in postane občna beseda.

  Izraz INBUS je nastal kot kratica iz besedne zveze »Innensechskantschraube Bauer und Schaurte« (vir: Wikipedija) in označuje znamko orodja. Sčasoma se je tako, kot velja pri mnogih starejših znamkah, izdelek tako razširil, da postane lastno ime (INBUS, Inbus) vrstni pojem, ki pomeni vrsto ključev. Takrat se tako ime začne pisati z malo začetnico in v zapisu prilagodi načinu izgovarjave, npr.:

  Nylon --> najlon Goretex --> goreteks Lycra --> lajkra Schoellershammer --> šeleshamer

  Pri INBUS-u je prišlo do premene v imbus (kakor ime v resnici izgovorimo in kakor nam pričajo tudi premene pri drugih prevzetih besedah: simfonija, bombon ...); zanimivo je, da se ta glasovna premena ni zgodila le v slovenščini, temveč tudi v nemščini. Zapis imbus je povsem ustrezen, kadar govorimo o vrsti orodja. Kadar pa želimo izrecno poudariti, da gre za blagovno znamko podjetja Nedschroef, potem uporabljamo ime Inbus.

  Omenimo še, da je zveza imbus ključi prevzeta neposredno iz germanskih jezikov, stava izimenski samostalnik v vlogi pridevnika (prilastek) samostalnik (jedro) slovenščini zato ni blizu. Slovenisti si prizadevamo, da bi na mestu prvega samostalnika, ki je v vlogi pridevnika (imbus) dejansko bil pridevnik (imbusni), kar se v rabi že uveljavlja, npr.:

  Za bovdne uporabimo plastično cevko 2 mm, vanjo pa potisnemo jekleno žico 0,8 mm, ki jo pri servomehanizmu zvijemo v Z, pri krmilih pa uporabimo krmilne spojke, v katere žico stisnemo z **imbusnim**vijakom. Od orodja potrebujemo **imbusni**ključ, pinceto in dva ključa za matice ustreznih velikosti. Žici z **imbusno**spojko pritrdimo na servomehanizma.

  Helena Dobrovoljc (februar 2016)

• decimalno številčenje
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Lepo prosim za pojasnitev naslednje dileme.

  Ali je pravilno:

  pri 18,2 % podjetij ALI pri 18,2 % podjetjih; v 16,7 % podjetij ALI v 16,7 % podjetij; strinjalo se je 61,1 % vprašanih ali strinjal se je 61,1 % vprašanih?
  
  

  Odgovor:
  
  Izraz 18,2 % podjetij izgovorimo in si ga miselno razvežemo takole:

  – osemnajst celih, dve (desetinki) – ta izraz se vedno uporablja v imenovalniku, zato predlogi pred njim ne vplivajo na ujemanje števnika, samostalnika ipd.; morajo pa se ujemati slovnična števila (ednina, dvojina, množina in za vrednosti 0 in od 5 do 100 rodilnik množine) v sestavinah številskih vrednosti, in sicer po zadnji pred določujočim samostalnikom, tudi če je ta izpuščen (desetinka, stotinka ...):

  Cena se bo povišala za 1,1 (= za ena cela, ena (desetinka), ne morda za eno celo, eno (desetinko)) evra Cena se bo povišala za 2,2 (= za dve celi, dve (desetinki)) evra Cena se bo povišala za 3,3 (= za tri cele, tri (desetinke)) ali 4,4 (= štiri cele, štiri (desetinke)) evra Cena se bo povišala za 5,5 (= za pet celih, pet (desetink)) evra – tako za vrednosti 0 in od 5 do 100 odstotka (vedno v rodilniku ednine; tako še meter, kilometer, ) podjetij (vedno v rodilniku množine)

  V zvezi stojijo samostalniki podjetje, vprašani, evro in kar je še takih vedno v rodilniku množine.

  Cela je mišljeno kot 'cela enota', vendar samostalnik enota dogovorno izpuščamo.

  Izraz desetinka lahko pri izgovarjanju vedno izpustimo, stotinka, tisočinka itd. pa le, če tik za decimalno vejico ni zapisana ničla (vsaj ena):

  1,1 % = ena cela, ena (desetinka) odstotka 1,31 % = ena cela, enaintrideset (desetink) odstotka, toda 1,01 % = ena cela, ena stotinka odstotka

  Še odgovor na kratko z edinimi primernimi načini: pri (ali v) 18,2 % (izgovorjeno: osemnajst celih, dve (desetinki) odstotka) podjetij ali strinjalo se je 61,1 % (izgovorjeno: enainšestdeset celih, ena (desetinka) odstotka) vprašanih.

  Peter Weiss (julij 2016)

• deljenje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako pravilno delimo besede:

  raznovrstnost, vrednost, večjih, regionalnih, biomasa, proizvedeno, soproizvodnji, kamnih, predalpskih, Ljubljana, prihodnjih in angleško besedo naturally.
  
  
  Odgovor:
  
  Deljenje besed obravnavajo pravila Slovenskega pravopisa v paragrafih 599 do 614. V primerih, za katere sprašujete, je uporaba pravil taka:

  raz-no-vrst-nost (slabše tudi -vrs-tnost),

  vred-nost,

  več-jih,

  re-gi-o-nal-nih,

  bi-o-ma-sa,

  pro-iz-ve-de-no,

  so-pro-iz-vod-nji,

  kam-nih,

  pred-alp-skih,

  Ljub-lja-na,

  pri-hod-njih;

  angleško besedo znotraj slovenskega besedila delimo po naše:

  na-tu-ral-ly.

  Marko Snoj (maj 2014)

• deljenje besed
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, kako se delita besedi raziskovanje in življenje. Ali je ustreznejša delitev ra-zi-sko-van-je ali ra-zi-sko-va-nje? Ali mogoče kaj tretjega?

  Odgovor:

  Deljenje besed ureja posebno poglavje v aktualnem pravopisu, v vašem primeru sta pomembna zlasti dva člena:

  Člen 602 določa, da lahko soglasniški sklop med dvema samoglasnikoma, ki je izgovorljiv tudi na začetku besede, prenašamo v naslednjo vrstico v celoti ali pa le njegov del; torej bodisi raziskova-nje (ker imamo npr. besedo njegov, kjer je sklop »nj« na začetku besede) ali raziskovan-je. Člen 606 pa določa, da sestavljenke, zloženke in sklope navadno delimo na mejah sestavin, torej bi tudi besedo raziskovanje prvič delili na morfemski meji med predpono in podstavo: raz-iskovanje.

  V celoti so možna mesta za deljenje torej taka: raz-is-ko-va-nje ali raz-is-ko-van-je.

  Tina Lengar Verovnik (november 2016)

• dvopičje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako se piše za dvopičjem (z malo ali veliko začetnico) v spodnjem primeru:

  Priloge k točki 1:

  * vabilo na 9. sejo NS dne, 10.12.2013,

  * zapisnik 8. seje NS z dne, 10.09.2013,

  * osnutek Poslovnega poročila,

  * predlog sklepa k točki 3.,

  itd.

  oziroma:

  Dnevni red:

  1. pregled zapisnika .....,

  2. obravnava in sprejem ....,

  3. predstavitev in pridobitev mnenja k ....

  itd.
  
  
  Odgovor:
  
  Priporočam takole:

  1. Vabilo na 9. sejo NS dne 10. 12. 2013

  2. Zapisnik 8. seje NS z dne 10. 9. 2013

  3. Osnutek Poslovnega poročila

  4. Predlog sklepa k točki 3

  5. Razno

  Torej povsod z veliko začetnico, ker lahko potem izpeljete tudi zapisnik na način:
  K (točki) 1: Vabilo na 9. sejo NS dne 10. 12. 2013.

  Peter Weiss (december 2013)

• glava dopisa
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako se pravilno navaja, označuje, piše imena, priimke, delovna mesta, službe, kontaktne podatke v službeni elektronski ali papirni pošti (velike ali male črke, presledki, podčrtana, odebeljena pisava, arial, italo, druga, pike, vejice, presledki med vrsticami, kratice ali celotne besede...):

  Npr:

  MICKA KOVAČEVA

  FINANČNIK SPECIALIST I

  REPUBLIKA SLOVENIJA

  MINISTRSTVO ZA FINANCE

  FINANČNA UPRAVA RS

  CARINSKI URAD LJUBLJANA

  ODDELEK ZA FINANCE

  TITOVA ULICA 200,

  1000 LJUBLJANA

  T: 386 5 297 6818

  F: 386 5 297 6813

  MICKA.KOVCEVA@GOV.SI

  WWW.FU.GOV.SI

  1: file:///C:UsershdAppDataRoamingMicrosoftWordMICKA.KOVCEVA@GOV.SI
  
  
  
  Odgovor:
  
  Bilo bi nekako takole:

  Micka Kovač,

  finančnica specialistka I

  Republika Slovenija

  Ministrstvo za finance

  Finančna uprava RS

  Carinski urad Ljubljana

  Oddelek za finance

  Titova ulica 200

  1000 Ljubljana

  T: 386 5 297 68 18

  F: 386 5 297 68 13

  micka.kovac@gov.si

  www.fu.gov.si

  Razmike med vrsticami je mogoče dodati po presoji, da so potem združeni podatki, ki smiselno spadajo skupaj. Prav tako je mogoče z ležečo ali polkrepko pisavo poudariti tisto, kar naj bi bilo v besedilu vidnejše ali prepoznavnejše. Izbira katere od različic spada v stilistiko, kjer je veliko manj določil kot v pravopisu, sploh zapisanih, recimo že o tem, ali RS in ul. krajšamo ali izpisujemo v celoti.

  Peter Weiss (december 2014)

• imena izobraževalnih programov
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za mnenje glede rabe velike oz. male začetnice pri zapisu srednješolskih izobraževalnih programov in imena objekta.

  Ali je ustrezna raba velike začetnice pri zapisu programov: Klasična gimnazija, Tehniška gimnazija, Umetniška gimnazija, Administrator, Računalnikar, Maturitetni tečaj ipd.?

  Je raba velike oz. male začetnice v naslednjih primerih pravilna: Umetniška gimnazija – likovna smer, Gimnazija – športni oddelek?

  Se Vam zdi smiselno, da v primerih, ko je občnoimensko jedro izpuščeno in gre za vrstno poimenovanje, uporabimo malo začetnico? Primera:

  Cilji umetniške gimnazije so … V maturitetni tečaj se lahko vpiše …

  Poleg tega me zanima Vaše mnenje glede zapisa besedne zveze vila Ana, ko gre za hišo z vrtom, ki se imenuje Ana. Ali je v tem primeru zapis besedne zveze vila Ana ustrezen ali pa bi bilo treba pisati z veliko tudi besedo vila? Pomensko gre za drugačen primer, kot je hotel Vila Bled.
  
  
  Odgovor:
  
  Srednješolski programi so generalizirani na celotno srednješolsko področje. To pomeni, da je pod nazivom klasična gimnazija (in to ne glede na to, v katerem delu Slovenije se šola nahaja) mogoče pričakovati primerljiv program, kar je značilnost občnoimenskih pojmov. Uporabljamo torej malo začetnico:

  klasična gimnazija, tehniška gimnazija, umetniška gimnazija administrator, računalnikar maturitetni tečaj, splošna matura, poklicna matura umetniška gimnazija – likovna smer gimnazija – športni oddelek

  -----

  Če ima vila ime Ana, potem je ime vila Ana ustrezno. Če bi hišo imenovali Vila Ana, bi pisali z veliko začetnico tudi prvo sestavino, saj bi tako sicer izvorno občnoimensko poimenovanje postalo del lastnoimenske besedne zveze. Obe sestavini pregibamo: Prespala sta v vili Ani.

  Helena Dobrovoljc (januar 2015)

• imena izdelkov
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pozdravljeni! Zanima me, kako je z začetnicami pri avtomobilih in njihovih modelih v primerih, ko zraven ni občeimenskega jedra (npr. Opel Astra GTC). Gre za različne nivoje »uradnega« imena avta:

  Vozil je Opla. (opla?) Vozil je Astro. (astro?) Vozil je Astro GTC. (astro GTC?) Vozil je Opla Astro GTC. (opla astro GTC?)

  Najlepša hvala za pomoč.

  E-naslov: tyelperiel@gmail.com

  
  Odgovor:
  
  Glede imen avtomobilov se pravopis ni nedvoumno izrekel, pravopisci (pa ne le slovenski) pa tudi niso povsem enotni, saj gre za kategorijo t. i. dvoživk:

  lahko jih doživljamo kot imenske entitete, kadar mislimo na znamko Opel ali na izdelek znamke Opel/Astra (vozil je Opla); to velja še toliko bolj, če ima ime konkretne dodatke GTC in podobno; lahko jih doživljamo kot serijske izdelke, primerke, zato ne moremo govoriti o lastnih imenih (definicija lastnega imena namreč pravi eno ime = en denotat) in jih pišemo z malo začetnico (vozil je opla).

  Tak primer navaja tudi slovenski pravopis, ki v členu 147 določa, da pišemo imena avtomobilov z malo začetnico: Vozim se s fordom.

  Helena Dobrovoljc (junij 2014)

• imena kulturnih rastlin
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali zapisati sorte sadnega drevja z malo ali z veliko.

  Primer:

  Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk: Jonagold de Coster, Zlati delišes Reinders, Gala Galaxy Selecta ... Prodajamo tudi kivi, sorte Tipo in Vanilija.
  
  
  Odgovor:
  
  Po aktualnih pravilih SP 2001 sorte sadnega drevja zapisujemo z malo začetnico, torej jonagold, jonatan, zlati delišes, gala, idared. Težavo verjetno predstavlja drugi del imena sorte, kjer gre za prevzeto poimenovanje, za katerim se lahko skriva tudi ime osebe, ki je neko sorto iznašla, prek katere se je neka sorta uveljavila. V slednjem primeru je mogoča tudi velika začetnica, npr. jonagold De Coster, zlati delišes Reinders.

  Trenutno je na podlagi obstoječih pravil ustrezen naslednji zapis: Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk jonagold de coster, zlati delišes reinders, gala galaxsy selecta ... Prodajamo tudi kivi sort tipo in vanilija. Zgolj kot možnost, če vemo, da gre za priimka, tudi Na voljo so najmodernejši mutanti sort jabolk jonagold De Coster, zlati delišes Reinders, gala galaxsy selecta ... Prodajamo tudi kivi sort tipo in vanilija.

  Izjema so tudi t. i. taksonomska imena, tj. mednarodna naravoslovna latinska ali polatinjena imena živalskih in rastlinskih vrst, npr. Campanula zoisii (zoisova zvončica), z ohranjeno veliko začetnico pri zapisu prevzetega imena (trendi gredo tudi v prid zapisu slovenskega poimenovanja z veliko začetnico, npr. Zoisova zvončica).

  Preberite si tudi odgovor:

  Kako pisati imena sort kulturnih rastlin in živalskih pasem?

  Nataša Gliha Komac (oktober 2015)

• imena molitev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pozdravljeni! Lektorica je v verskem tisku župnije po zgledu očenaš in zdravamarija popravila tale stavek: Zjutraj molimo molitev svetiangel vsi v družini. Po pogovoru je pristala na tale zapis:

  Zjutraj molimo molitev Sveti angel ... vsi v družini. Če je tematika zanimiva, bi prosila za odgovor, kako je s pisanjem pri molitvah. Bi lahko rekli, da je to vrsta molitve in res vsako molitev zapisali z malo začetnico in skupaj ali bi lahko upoštevali, da je to naslov kot pri pesmi ali knjigi in jo enostavno pisali z veliko začetnico in brez treh pik?
  
  
  Odgovor:
  
  Molitev z začetkom Oče naš je očenaš, tista z začetkom Zdrava Marija je poimenovana zdravamarija, molitvi, ki se začne s Sveti angel, pa se pravi sveti angel. Primer za rabo prvih dveh poimenovanj je »pet očenašev in zdravamarij«, sveti angel pa se piše dvobesedno (torej ne svetiangel), ker se lahko sklanjata obe njegovi sestavini: »Fantek je na kolenih molil svetega angela.« Seveda je mogoče pisati tudi na način molitev Oče naš, molitev Zdrava Marija in molitev Sveti angel, torej brez treh pik, kot je bilo predlagano že v vprašanju.

  Na podobno vprašanje smo že odgovorili: Imena molitev

  Peter Weiss (maj 2014)

• imena nagrad
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Zanima me ali se v imenih nagrad ohranja velika začetnica za imena organizacij ali ne?
  Kot primer bi dal Pushcart Prize. Nagrada je poimenova po založniški hiši Pushcart Press. Precej slovenskih strani nagrado zapisuje z malo začetnico - nagrada pushkart. Glede na ta odgovor sicer sklepam, da se Pushcart zapiše z veliko začetnico, ker imena podjetij zapisujemo z veliko začetnico, se pravi nagrada Pushcart. Hkrati pa lahko ime vzamemo kot poslovenjeno in je preprosto le ime nagrade, ki se piše z malo začetnico.

  Po drugi strani pa bi bil najbrž ustrežnejši prevod Pushkartova nagrada, saj jo le to podjetje podeljuje in se po njem tudi imenuje.

  Na splošno mi je zapis nagrad z malo začetnico že od osnošolskih dni nelogičen in nepraktičen, saj so prav tako lastna imena - imena nagrad. Hkrati pa smo tudi izjeme kar se takšnega zapisa tiče, ker ostali (tudi slovanski) jeziki zapisujejo imena nagrad z veliko začetnico. Če se malce pošalim ... Smo tako zavistni, da še imena nagrad pišemo z malo začetnico, da jim zmanjšamo vrednost?

  
  Odgovor:
  

  Lastna imena se v imenih nagrad in tudi častnih in drugih nazivov pišejo z veliko začetnico, npr.

  zlati znak ZRC SAZU, nagrada Prešernovega sklada, nagrada Nelsona Algrena, plaketa mesta Ljubljane, red generala Maistra, miss Slovenije.

  Imena nagrad so sicer res mejno pravopisno področje, na katerem se pogosto pojavi dvom, zakaj jih ne obravnavamo kot imena in pišemo z veliko začetnico že v prvi sestavini. Vendar skupina ni povsem homogena. Med imeni nagrad je več podskupin, ki bi jih tudi po spremembi pravila pisali z malo začetnico, saj imajo opisni značaj in vrstni pomen. V Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU smo se tako po premisleku odločili, da te raznolike skupine poimenovanj ne bomo razdelili na podskupine. S tako diferenciacijo bi namreč omogočili, da se zdaj ena skupina obravnava kot več podskupin in se različno vede tudi glede začetnice. Nagrade, priznanja, častne naslove ipd. torej še naprej pišemo z malo začetnico:

  medalja za hrabrost, srebrni red za zasluge, veliki kristalni globus, prva nagrada občinstva, zlata olimpijska medalja, nagrada žirije; zlato pero, zlata palma, kresnik, grammy, emmy, oskar, vilenica; vinska kraljica, kralj cvička.

  Zapis z veliko začetnico zagovarjamo le v primerih, ko se ime nagrade začne s svojilnim pridevnikom iz lastnega imena:

  Pushkartova nagrada, Prešernova nagrada, Borštnikov prstan, Bloudkova plaketa, Nobelova nagrada.

  Helena Dobrovoljc (maj 2017)

• imena pasem
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali podomačujemo imena vseh pasem psov? Namesto welsh terrier imamo valižanski terier, pri rottweilerju pa poleg nemškega zapisa uporabljamo še rotvajler in rotvajlec. Pri nelatiničnih pisavah pa večkrat uporabljamo kar angleško »latinizacijo«, npr. shar-pei (namesto šar-pej).
  
  
  Odgovor:
  
  Poimenovanja pasjih pasem se podomačujejo na enak način kot druge nelastnoimenske besede. Sprva jih pogosto zapisujemo tako ali podobno kot v izvornem jeziku, npr. rottweiler (seveda bi Nemec vedno zapisal Rottweiler z veliko začetnico), nato pa sčasoma, ko se beseda dovolj udomači, uporabimo naše črke za zapisovanje naših glasov, torej rotvajler. Nadaljnje podomačevanje tega poimenovanja v rotvajlec se ni obneslo, po mojem uvidu tudi zaradi težko izgovorljive samoglasniške skupine v feminativu rotvajlka. Podobno je s šarpejem. Poimenovanje te pasme smo sprva pisali podobno kot v jezikih posrednikih (nemško Shar-Pei, angleško, francosko Shar Pei) in četrti uradno priznani japonski pisavi, tj. shar-pei, temu je med uporabniki sledilo nekaj zmešnjave v obliki pisave shar pei, šar pei, šar-pei, šar-pej, danes pa se že ustaljuje dokončno podomačeni zapis šarpej.

  Poimenovanja pasjih pasem torej podomačujemo, pogosto celo prevajamo (včasih v celoti, npr. mejni škotski ovčar, včasih le deloma, npr. valižanski terier) vendar se podomačitev posameznega poimenovanja navadno ne izvrši v enem koraku, temveč je za to potreben proces, katerega hitrost je odvisna od zapletenosti primera in pogostnosti rabe.

  Marko Snoj (november 2013)

• imena plemen in ljudstev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako naj bi slovenili ime za pripradnike muslimanskega ljudstva z Mjanmara, za katere se v slovenskih medijih zaenkrat večinoma uporablja kar angleški zapis Rohingya? Prosim še za nasvet glede sklanjanja.
  
  
  Odgovor:
  
  Pravila v Slovenskega pravopisa 2001 (v členu 1118) pravijo, da pišemo »po domače« imena plemen in imena ljudstev.

  Po podatkih enciklopedije Jeziki sveta ima ime Rohingya tudi drugo različico Rohinja. Ime Rohingya glede na izgovor [rohínga] lahko podomačimo v skladu z izgovorom v Rohinga, torej ljudstvo Rohinga, ki je slabo prilagojeno slovenščini. Pri tovrstnih imenih se pogosto izoblikuje slovensko množinsko obrazilo: po zgledu Očipva < Ojibwe, ima lahko ime tudi množinsko izraženo obrazilo (Rohingi) in iz nje izpeljujemo tudi imena posameznih pripadnikov in pridevniške oblike (Rohingejec, Rohingejka in rohinški).

  Rohinga -e 'ljudstvo'

  Rohingejec -jca 'pripadnik'

  Rohingejka -e 'pripadnica'

  Helena Dobrovoljc (junij 2015)

• imena pripadnikov
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Slov. ustreznica (ang.) Houtis oz. Hutis (ime za člane uporniške skupine, dejavne v Jemnu; več o tem na http://en.wikipedia.org/wiki/Houthis)

  Na spletu (v slov. medijih) se največkrat pojavlja različica hutiji ali celo samo huti oz. hutijevci;

  vzporedno naletimo tudi na bes. zveze tipa

  hutijski uporniki oz.

  hutijevske sile.

  Gibanje pa naj bi ime dobilo po (l. 2004 umrlem) voditelju, imenovanem Husein Badredin al Huti. Katera ustreznica (če sploh) je bolj pravilna? Zdi se mi, da bi tukaj morali slediti Toporišičevi slovnici (na 178. str) in tvoriti navadno izpeljanko za »člana ali uda organizacije, ideologije [...]«, nekako tako kot ničejanec (prim. izpeljanko z -ist po vzoru idealist, ki tukaj domnevno ne bi funkcionirala ...)?

  
  
  
  Odgovor:
  
  Besedotvorne možnosti, s katerimi tvorimo imena pripadnikov gibanja, organizacije ali ideologije, so različne, zdi se, da sta res najpogostejši obrazili, ki ju navajate: -ec (ničejanec, rugljevec, kudovec, eldeesovec) in -ist (idealist, bajronist).

  Pravopisni slovar navaja več besedotvornih možnosti pri tvorbi pripadnika ali člana neke organizacije oz. kakor pravi Toporišičeva slovnica – člana ali uda organizacije, ustanove, rase, ideologije, znanstvene ali umetnostne smeri:

  ..(ôv)nik duhôvnik, mirôvnik ..án cisterciján, frančiškán ..ar króžkar, čitálničar, desníčar ..as Jêras, Úrbas ..áš frakcionáš, glagoljáš, orjunáš ..eát diskalceát, eleát, hanzeát ..ec gimnazíjec, kalvínec ..êjec epikurêjec, plebêjec, rdečearmêjec ..evec vájevec, skójevec, dejánjevec ..evík boljševík, menjševík ..íd apatríd, arktíd, bantuíd, hominíd, mongolíd ..ik akadémik, kémik ..ínec benediktínec, elizabetínec ..íst budíst, darviníst, lazaríst, marksíst, nihilíst, petrarkíst, rojalíst, sofíst ..ít husít, jezuít, taborít, prerafaelít ..ján državlján, kristján, nebeščán ..jar dájnčičar, metélčičar ..lín Fridolín, Jeklín, Peterlín ..ón lahón, madžarón ..ovec grádnikovec, héglovec, parnásovec ..úr nemčúr; plaščúr

  Glede na že opažene načine tvorbe v slovenščini in na to, da se izvorno ime Huti konča s samoglasnikom i, se zdi podaljšava z j in izbira preglašenega priponskega obrazila povsem nevtralna in ustrezna izbira: torej tako kot šumijevec (< Šumi), ferrarijevec (< Ferrari), gadafijevec (< Gadafi), berluskonijevec (< Berlusconi) ... tudi hutijevec (< Huti).

  hútijevec -vca m |pripadnik, član gibanja, imenovanega po Huseinu Badredinu al Hutiju|: šiitski hutijevci; napad na položaje hutijevcev

  Helena Dobrovoljc (maj 2015)

• imena prireditev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Vem, da se imena prireditev piše z veliko začetnico, sem se pa znašla v zagati pri zapisu začetnic: olimpijske igre, svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo ... Če je tak zapis je z malo. Pri naslednjih primerih pa nisem prepričana in bi prosila za pomoč.

  v obdobju od Olimpijskih iger v Pekingu leta 2008 do Olimpijskih iger v Londonu leta 2012. na olimpijskem festivalu mladih leta 2001. nastop na Svetovnem prvenstvu v Rimu junija 2009.
  
  

  Odgovor:
  
  Ko govorimo o imenih prireditev, ločujemo med vrstnimi poimenovanji, ki jih pišemo z malo začetnico (olimpijske igre, svetovno prvenstvo), in konkretnimi imeni, ki jih prireditelji navadno uporabijo zaradi boljše prepoznavnosti in ki so pisana z veliko začetnico, npr.:

  Ob koncu leta pa bo odpotovala na neuradno svetovno prvenstvo Orange Bowl v Miami, kjer se bo lahko pomerila še z ostalimi vrstnicami z vsega sveta. Evropsko prvenstvo v košarki 2015 (uradno EuroBasket 2015) bo 39. evropsko prvenstvo v košarki. Evropsko prvenstvo v nogometu 2016, ki se uradno imenuje UEFA Euro 2016 ali krajše Euro 2016 je 15. evropsko prvenstvo v nogometu, ki je potekalo med 10. junijem in 10. julijem 2016 v francoskih mestih.

  Helena Dobrovoljc (julij 2016)

• imena svetnikov
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako pravilno zapišemo ime zavetnika gasilcev: sv. Florijan ali sv. Florjan? Opažam namreč obe različici. Praznujemo torej Florijanovo nedeljo ali Florjanovo nedeljo? Podobno je tudi pri sv. Juriju: je pravilno Jurijeva tržnica ali Jurjeva tržnica.
  
  
  Odgovor:
  
  Kadar govorimo o osebnih imenih naših sodobnikov, znancev, domačih ..., smo pri zapisu imen v skladu z zakonskimi določili in z namenom identifikacije dolžni spoštovati njihovo željo in imen ne preoblikujemo, zato je v rabi več različic enega imena, npr. (1) Marijan – Marjan, Florijan – Florjan, Manica – Manca, (2) Lea – Leja, Pia – Pija ...

  Medtem ko pri prvem sklopu govorimo o dvojnici knjižno – pogovorno, pri drugem sklopu o paru tuje – domače. Ne glede na to, za katero razmerje gre, se skušamo držati načela o pravici posameznika do osebnega imena, ki ga pod posebej določenimi pogoji lahko spreminja le ta oseba sama.

  Pogosto pa je glasovno okrnjena ali razširjena različica imena le pogovorna in ni dejansko uradna, zato se moramo o uradnih različicah pozanimati.

  Pri imenih svetnikov zagotovo uradna različica v največji meri sledi knjižnemu zapisu: sveti Jurij, sveti Florijan. Drugo je nadaljnja uporaba teh imen pri poimenovanju prireditev, sejmov, društev, ko je uradno ime navadno odvisno od vpisa v register, imenik ali podobno matično knjigo in na osnovi katere se širi nadaljnja raba. V teh primerih opažamo tako knjižne kot pogovorne zapise, ki so odvisni tudi od lokalne skupnosti, njenega narečja in zato naglaševanja imena, npr.:

  Florján – Florjánov sejem

  Flórijan – Flórijanov sejem

  Helena Dobrovoljc (junij 2015)

• pisne dvojnice
  

  20
  Teme
  20
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Za starocerkvenoslovansko besedo igumen v pomenu ‘predstojnik samostana v pravoslavni cerkvi’ smo v SSKJ-ju našli slovensko ustreznico pod geslom íguman. Za slovenščino predlagamo ustreznejšo obliko igúmen. Besedo smo oblikovali po analogiji s samostalnikom katehúmen, iz stare grščine [katechúmenos]. Gre namreč za starogrški [hegúmenos], medialno-pasivni prezentov particip na -.
  Geslo íguman je neustrezno, saj je beseda izposojena iz srbščine, kar dokazujeta umik naglasa in a-jevska vokalizacija zadnjega soglasnika (iz gr. ), ki je bil v srbščini reinterpretiran kot etimološki polglasnik.

  
  Odgovor:
  

  V slovenščini sta v 20. stoletju soobstajali dve dvojnični poimenovanji predstojnika pravoslavnega samostana, prek ruščine iz grščine prevzeti igúmen in prek srbščine iz istega vira prevzeti íguman. Ker so v gradivu za SSKJ prevladovali izpisi iz prevodov, ki kažejo na srbsko izgovarjavo, je v Slovenskem pravopisu 1962 in SSKJ prikazana samo ta.
  Rusko različico, ki jo uporabljajo tudi nekateri slovenski pisci, npr. France Bevk, so doslejšnji slovarji zaradi maloštevilnih izpisov zanemarili.
  Soobstoj istih dvojnic opažamo tudi danes: v besedilnem korpusu Gigafida se igumen pojavi sedemkrat, iguman pa 30-krat. Verjetno bi bilo smiselno, da bi se dvojnica igumen uporabljala za poimenovanje predstojnika ruskega samostana, iguman pa za predstojnika srbskega. Kot kažejo izpisi s portala dLib, je bila taka distribucija različic znana že v 19. stoletju. Etimološko isto besedo v dveh slovanskih odrazih uporabljamo v različnih pomenih tudi v nekaterih drugih primerih, npr. zbor : sabor ali svet : sovjet.

  Marko Snoj (maj 2017)

• imena ustanov z lastnim imenom
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pred dobrim letom smo v Kranju ustanovili Mešani pevski zbor Petra Liparja. Nekateri trdijo, da bi zbor morali imenovati Mešani pevski zbor Peter Lipar, saj imamo v Sloveniji vrsto zborov, ki v svojem imenu uporabljajo imenovalnik: Akademski pevski zbor Tone Tomšič, Moški pevski zbor Srečko Kosovel, Mešani pevski zbor Stanko Premrl itd. Prosim za vaše mnenje in pojasnilo, zakaj naj bi bila raba rodilnika primernejša.
  
  
  Odgovor:
  
  O sklonu imen v imenih ustanov in interesnih združenj ter organizacij smo v svetovalnici že pisali:

  Lastna imena v imenih ustanov

  Sklon lastnega imena v imenu ustanove

  Naj obnovim:

  Slovenski pravopis 2001 v členih 98 in 856 normativno usmerja k rabi osebnega lastnega imena v imenih ustanov z naslednjo dikcijo:

  (a) Pri imenih ustanov, katerih neprva sestavina je ime in priimek, sta imeni v rodilniku, ne v imenovalniku; torej Gimnazija Franceta Prešerna (ne Gimnazija France Prešeren).

  (b) Skladenjsko neprimerna so poimenovanja tipa Gimnazija Ivan Cankar (prav: ... Ivana Cankarja).

  Kot sami ugotavljate, pri uveljavljanju rodilniške oblike nismo dosledni, zlasti to velja za imena, že dlje časa prisotna v slovenskem prostoru (APZ Tone Tomšič) oz. imena iz primorskega govornega področja (MoPZ Srečko Kosovel). Kljub temu je raba, ki sledi pravopisnemu določilu, primernejša, saj zbor poimenujete po neki osebi, torej je vaš zbor Liparjev, in ne »Lipar«.

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• imena vinorodnih okolišev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosim Vas za naslednji odgovor: kako pravilno pišemo LJUTOMERSKO ORMOŠKI VINORODNI OKOLIŠ? Kje postavljamo velike začetnice in ali je potreben vezaj med ljutomersko-ormoški?
  
  
  Odgovor:
  
  Zemljepisno ime Ljutomersko-Ormoške gorice pišemo z vezajem in obe imeni z veliko začetnico. Način zapisa začetnice v zvezi ljutomersko-ormoški vinorodni okoliš je odvisen od tega, ali ima ta zveza besed funkcijo imena ali ne. V našem gradivu nimamo podatkov o tem, kakšna so uradna poimenovanja vinorodnih okolišev v Sloveniji oziroma ali obstaja tako uradno ime. Zapis z vezajem pa je upravičen, saj gre za priredno zloženko (zvezo enakovrednih sestavin).

  Helena Dobrovoljc (avgust 2013)

• imena živalskih vrst
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me pisanje sort in pasem: glede na moje znanje jih pišem z malo začetnico, tudi v SSKJ in SP so zapisane z malo, vendar v strokovnih člankih pogosto zasledim pisanje z veliko začetnico (npr. 'Izabela') in v narekovajih, pogosto enojnih. Ali gre za nepoznavanje pravil slovenskega jezika ali pa so se pravila spremenila, odkar sem jaz hodila v šolo?
  
  
  Odgovor:
  
  Na področju zapisovanja sort kulturnih rastlin je kar nekaj težav. Pravopisna pravila (SP 2001) to sicer urejajo v členu 108, kjer je določeno, da pri mednarodnih naravoslovnih poimenovanjih latinska ali polatinjena imena živalskih in rastlinskih vrst pišemo z veliko začetnico v prvi sestavini (npr. Gyromitra esculenta ). Da pišemo sortna imena z malo začetnico (pomladanski hrček), ni povedano izrecno, temveč lahko sami razberemo iz pravila. Vendar zapis z malo začetnico potrjuje tudi pravopisni slovar z zgledi, ki navaja naslednje sorte npr. jabolk: ajdared, antonovka, belfler, carjevič, delišes , elstar, gambovec, gloster, jakobček, jonagold, jonatan, kanadka, kardinal, krivopecelj, mošanček, mutsu, ontario, parmena, peping, pogačar, reneta, rožmarinček ipd.

  Res pa je, da v znanstveni in strokovni literaturi s tega področja vse pogosteje, pravzaprav v publikacijah zadnjih let skorajda brezizjemno, zasledimo uveljavljanje mednarodnega načina zapisovanja, in sicer v enojnih »ušescih« oz. narekovajih ter z veliko začetnico, npr. Za sorte 'Gala', 'Zlati delišes' in 'Pinova' priporočajo nasade z vitalno rastjo …

  Ta mednarodni zapisovalni način uveljavljajo sledeč »Kodeksu za poimenovanje kulturnih rastlin«.

  Gre torej za mešanje dveh pisnih praks: v strokovnem pisanju se pod vplivom angleščine uveljavlja mednarodni sistem, sicer pa še vedno velja zgoraj navedeno pravopisno pravilo, ki sortna imena piše z malo začetnico. Ta način je uveljavljen v poljudnem, manj strokovnem pisanju in, kot se lahko prepričate sami, tudi v dnevnem časopisju. Ob prenovi pravopisnih pravil bomo o tem pravopisnem nesoglasju zagotovo razpravljali tudi v okviru naše stroke, kjer se skušamo v največji meri držati obstoječe kodifikacije.

  Pri imenih živalskih pasem pa je pravilo glede male začetnice bolj dosledno upoštevano v rabi. O tem več tudi v naši spletni jezikovni svetovalnici.

  Helena Dobrovoljc (marec 2013)

• kratice
  

  14
  Teme
  14
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Avto-moto zveza Slovenije je s kraticami poimenovana AMZS. Ali tudi v primeru uporabe kratice AMZS uporabljamo žensko obliko – torej:

  AMZS je sklicala AMZS je največja izvajalka

  Ali je ustrezna uporaba moškega spola:

  AMZS je izvajalec, je sklical.

  Kako je s predlogom: na Avto-moto zvezi/na AMZS ali je prav v Avto-moto zvezi Slovenije/v AMZS?
  
  
  Odgovor:
  
  Pri kratičnem poimenovanju imena, ki ima sicer v jedru ženski spol (zveza), se tako kot v mnogih drugih primerih v slovenščini (NUK – knjižnica, FDV – fakulteta, SAZU – akademija …) srečujemo s pojavom, ko se ime v kratični obliki pogosto vede kot beseda moškega spola, četudi je prvotna podstava ženskega spola.

  O tem vprašanju smo v naši svetovalnici že obširno pisali:

  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/843/sklanjanje-in-spol-kratic-1 https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/921/sklanjanje-in-spol-kratic-2

  Pri pregibanju kratice AMZS imate dve možnosti:

  1. Kratico obravnavamo, kot da je ženskega spola, zato je ne pregibamo z glasovnimi končnicami, npr.:

  direktor ljubljanske AMZS Otroci so v zahvalo za prijetno predstavitev AMZS narisali risbice z motivi obiska.

  2. Kratico obravnavamo, kot da je moškega spola, zato jo pregibamo (2a) ali ne (2b).

  (2a) direktor ljubljanskega AMZS-ja

  (2b) direktor ljubljanskega AMZS

  IN

  (2a) Otroci so v zahvalo za prijetno predstavitev AMZS-ju narisali risbice z motivi obiska.

  (2b) Otroci so v zahvalo za prijetno predstavitev AMZS narisali risbice z motivi obiska.

  Glede rabe predlogov na in v je tako, da se je tudi v knjižni jezik iz pogovornega razširila raba predloga na (delam na AMZS, delam na ministrstvu za finance, delam na občini …) in je ne preganjamo, res pa je, da naši slovarji take rabe predloga na še niso evidentirali. Podobno kot pri banki, šoli, inštitutu, fakulteti, tudi pri avto-moto zvezi lahko uporabljamo oba predloga: delam na/v banki, na/v šoli, na/v AMZS.

  Helena Dobrovoljc (julij 2015)

• lastno ime
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?

  Odgovor:

  Debat, ki so se lotevale naglasnega znamenja na Merkùjevem priimku, sem doživel že nekaj, vendar brez dokončnega rezultata. Kot nosilec priimka je predvsem pri Italijanih poskušal doseči, da priimek izgovarjajo (bolj) prav oz. da ga predvsem naglašujejo tako, kot ga (drugi) Slovenci. To je torej italijanski zapis naglasa, ki je vam zaradi italijanskih pravopisnih šeg najbrž blizu (tudi na italijanski tipkovnici). Slovensko bi bil korekten zapis (če bi se naglas seveda pisal tudi v nejezikoslovnem sobesedilu) Merkú, Merkúja itd., saj se u v priimku izgovarja kot dolg (kratek je v slovenščini na koncu besede, v izglasju, le v krajevnem prislovu/zaimku tù, ki se v narečjih izgovarja s polglasnikom, ali v zaimku "temù", če kdo naglašuje na ta način; s kratkim u v osnovi se izgovarja v slovenskem knjižnem jeziku tudi npr. krùh [kr#h], od rodilnika naprej krúha, ali kùp itd.).

  Pregledal sem Merkùjeve objave, ki jih imam pri roki, torej knjige: povsod (tudi v dvojezičnih knjigah) ima zapisan ù, v knjigi o priimkih "1300 primorskih priimkov" (Trst: Mladika, 2004, str. 65--67) dosledno tudi v stranskih sklonih. Tako, s krativcem na u, se je podpisal rokopisno tudi pod slovenski dokument pred kakimi desetimi leti ali recimo pod sliko v Jezikoslovnih zapiskih 13, v zborniku, ki mu je bil posvečen. Merkù sam očitno ni delal razlike v zapisu za slovensko občinstvo (kjer bi bilo praviloma brez naglasnega znamenja) in za druge, npr. Italijane (z naglasnim znamenjem).

  Tri možnosti imate:

  (1) Da pišete u s krativcem vedno, torej tudi v stranskih sklonih ali v pridevniku, ker je bilo tako v rabi tudi npr. v knjigi Josip Merkù Okoličanski bataljon: »Fatti di luglio – 1868«: gradivo za zgodovino Trsta, Trst: Mladika, 2002. O tem Merkùju je na ta način pisal Boris Pahor (v predgovoru, str. 5--6). Tako je pisal tudi sam Merkù v že omenjeni knjigi 1300 primorskih priimkov.

  Sam pišem krativec v priimku Merkù kot identifikacijski element in priznavam, da je vidni nosilec pri njem vztrajal morda zato, da je težavnemu sosedstvu nakazal italijanstvo priimka (ena kratka črtica, zapisana po italijansko -- pa kaj!) in si tako kupil mir pred kakimi prekrščevalci, ki bi ga zasliševali, od kod da je. Nikoli ga nisem o tem vprašal, ne vem, ali je kaj povedal ali napisal, je pa zelo povedno in dosledno ravnal. -- Ni pa mi jasno, ali naj vztrajam pri pisanju krativca tudi pri vsem njegovem sorodstvu, tudi če ga to recimo ne piše (več). Poskusil bi se pozanimati pri njih.

  (2) Da pišete u s krativcem samo v imenovalniški obliki Merkù, v drugih pa brez naglasnega znamenja. Ker ta u ni kratek, je nakazana premena skrajno problematična, naravnost neupravičena; v pravopisnem slovarju je zapisano Paternú -ja m ..., kar je korektno. V skladu s slovenskimi pravili bi moralo biti Merkú in v rodilniku Merkúja itd., seveda če bi naglas pisali, pa ga v Paternu, Obersnu ali Stegu zlepa ne (razen jezikoslovcev, kadar želimo ali moramo biti posebej pedagoški). Za stranske sklone in pridevnik ta način ne bo v skladu z nosilčevo voljo, saj na dihotomijo imenovalnik : vse drugo očitno ni pristajal. -- Spremembo končnice poznamo recimo v čeških/poljskih priimkih Majerová (kar pravopis zapoveduje brez naglasnega znamenja), rod. Majerove. Ali v im. Sarah in od rodilnika naprej Sare, v pridevniku Sarin, kar pravopis tudi dopušča. Priimki Kranjec, Kranjc in Kranjac imajo v rodilniku eno samo obliko – Kranjca.
  Ne vem, ali je v italijanščini možno, dopustno in v rabi ime konkretnega nosilca Gesù. (V špansko govorečih vsaj južnoameriških okoljih to gre. Marija je kot osebno ime živa tudi pri nas.) V slovenskem sobesedilu bi pisali Gesùja, izgovarjali [džezúja]. Primer iz slovenskega sobesedila:

  PIRAN -- Violina Giuseppeja Tartinija z začetka 18. stoletja, ki jo hranijo v Piranu, je ena od treh, ki naj bi jih imel ta virtuoz, in, kot kaže, edina, ki se je ohranila oziroma za katero se nedvomno ve, da je bila njegova. To, v kateri delavnici je bila izdelana, je kljub trem povojnim restavriranjem še vedno neznanka, te dni pa se je v Piranu mudil Bruce Carlson, svetovno priznani izvedenec za historična glasbila in skrbnik Paganinijeve violine cannone, ki jo hranijo v Genovi (izdelana je bila leta 1743 v delavnici Bartolomea Giuseppeja Guarnerija del Gesùja) ter njene kopije sivori iz 19. stoletja. Loteva se namreč znanstvene ekspertize Tartinijeve violine in tako lahko upamo, da bodo uganke okoli nje kmalu razrešene.

  Skratka: "Alternacija" ù : u ni najboljša rešitev, saj izhaja iz slabega poznavanja morfonologije slovenskega knjižnega jezika.

  (2a) Vabljiva je možnost, da bi od rodilnika naprej pisali ú, ne ù, vendar to ne bi bilo v skladu s slovenskimi pravopisnimi pravili: v imenovalniku se priimek Merkù izgovarja [merkú], z dolgim u. Tega (Merkù Merkúja) v pisnih besedilih še nisem zasledil.

  (3) Da tako kot v Paternu v nejezikoslovni rabi ne pišete naglasnega znamenja v nobeni obliki priimka. To ne bo v skladu z Merkùjevo izkazano voljo, se pa seveda lažje piše, saj na slovenski tipkovnici težje pridemo do črke ù, in ne bo v skladu s tistim, pri čemer je vztrajal vse svoje večjezično življenje na različnih področjih zanimanja. – V Enciklopediji Slovenije je zapisan kot Merku v imenovalniku. S tem so ga brez ostanka in naglasne navlake (ki jo mirne duše lahko pripišemo vplivu italijanskega okolja) sprejeli v slovensko narodno občestvo. Nerodno za razmišljanje v to smer je, ker je sam vztrajal pri pisanju krativca. Kaj nam je hotel povedati?

  Peter Weiss (september 2016)

• ločila
  

  107
  Teme
  107
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ali obstaja kakšno posebno pravilo za pisanje ločil v naslovih?
  Seveda ne pridejo v poštev časopisni ali poročevalski članki.

  
  Odgovor:
  

  Za naslove najrazličnejših stvaritev veljajo enaka pravila (predstavljena so v pravilih Slovenskega pravopisa od točke 79 naprej), zato je dodatek Seveda ne pridejo v poštev časopisni ali poročevalski članki odveč. Vprašanje se najbrž nanaša le na končna ločila, ne pa na druga, kot so vejica, dvopičje, narekovaj ipd., ki se kot ločila kdaj pojavljajo znotraj naslova.

  Za samostojno zapisanimi naslovi ali podnaslovi se pika ne piše, lahko pa se smiselni klicaj, vprašaj ali tri pike (oz. redko pomišljaj). Vprašaj po določilih slovenskega pravopisa na koncu vprašalnih povedi v naslovu praviloma opuščamo, ohranjamo pa ga, da v naslovu zapisane vprašalne povedi ne bi razumeli pripovedno. Vendar pa v zadnjem času naslovom z vprašalnimi povedmi kljub temu večinoma sledi vprašaj.

  Soneti Jamnica Roman (pod naslovom praviloma manj vpadljivo oblikovani podnaslov) Ovadili vlomilca Kako do strokovnjakov Kam? (iz Prešernovih Poezij) Ati, a smo bogati? Oče zaupnega telefona: Res veš, v kaj se spuščaš? Ne spomeniku? Vse najboljše! Na boj! O terorizmu, Afriki, migracijah, prosti trgovini ...

  Če je naslov sestavljen iz dveh ali več povedi, se nekončne povedi končujejo z ločili po siceršnjih pravilih za povedi v tekočem besedilu, končne pa po zgoraj navedenih, tako da za njimi ne pišemo pike (nekateri vendarle jo: Matjaž Kek. Rečan Matjaž Kek.), druga ločila pa (z navedenim zadržkom pri vprašaju):

  Morebitno izčrpavanje? Celoten Mercator prehaja pod Lex Agrokor Kordež, Tovšakova, Krašovec, Bavčar ... Ali pravna država deluje? Slovenija = Slovaška. Pa ne že spet!

  Peter Weiss (julij 2017)

• ločila pri alinejnem naštevanju
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako se ustrezno navedejo sestavine besedila po alinejah in kako je z ločili na koncu alinej oz. vezniki pred zadnjo sestavino, navedeno po alinejah (primer je naveden spodaj).

  Obravnavali bomo naslednje tematske sklope:

  iskanje po informacijskih virih, pregled rezultatov iskanja, izvoz dobljenih rezultatov in uporaba rezultatov v praksi.

  Ali bi prvo besedo prve alineje kdaj – razen, če gre za besedo, ki se po pravopisu zapisuje z veliko začetnico – zapisovali z veliko začetnico?

  
  Odgovor:
  

  Vaš primer je oblikovan in zapisan ustrezno in pričakovano. Namesto veznika in (kdaj tudi ali ali oz.) bi za predzadnjo alinejo lahko stala tudi vejica, kar je kdaj celo boljša izbira.

  (1a) Najbolj preproste alineje se, kot ste nakazali že sami, začenjajo z malo začetnico in končujejo z vejico, razen zadnje, za katero stoji pika.

  Dvojne predložne zveze izražajo:
  (a) lastnost,
  (b) prostor,
  (c) čas.

  (1b) Le v teh primerih lahko vsa ločila za alinejami opustimo; za predzadnjo potem ne more biti veznika in za zadnjo ne končne pike:

  Dvojne predložne zveze izražajo:
  (a) lastnost
  (b) prostor
  (c) čas

  Ločila za posameznimi alinejami so lahko tudi druga, in sicer glede na dolžino ali kompleksnost stavkov ali povedi v njih.

  (2) Če vsaj ena od alinej vsebuje stavek (podrednega ali prirednega), stoji na koncu vsake alineje podpičje; če bi bilo v kaki alineji več stavkov, med temi znotraj alineje ne more stati ločilo, ki bi bilo močnejše kot podpičje. Take alineje se praviloma (torej če na njihovem začetku ni zapisano lastno ime) začenjajo z malo začetnico.

  Po desni strani je dovoljeno prehiteti:

  vozilo, ki zavija levo; vozilo, ki vozi v naselju po smernem vozišču z dvema ali več prometnimi pasovi, po prometnem pasu, ki ni skrajno desno; tirno vozilo, ki vozi po tirnicah, položenih po
  sredini vozišča.

  (3) Če je v kateri od alinej zapisana (vsaj ena) poved, za katero je zapisano končno ločilo, stoji končno ločilo (praviloma pika) za vsemi alinejami. V tem primeru se vse alineje začenjajo z veliko začetnico.

  Osebnostni tipi starejših moških:

  Integrirani tip. Značilno za moške tega tipa je, da niso niti pretirano aktivni niti povsem pasivni. Obrambni tip. Starostniki tega tipa so ambiciozni; v medosebnih odnosih so avtoritativni. Introspektivni tip. Moški tega tipa so ...

  Znotraj alineje ne sme biti zapisano ločilo, ki bi bilo močnejše od končnega. Na kratko: če je na koncu zapisana vejica, pred tem znotraj alineje naj ne bo končne pike ali podpičja; če je na koncu zapisano podpičje, pred tem znotraj alineje naj ne bo končne pike.

  Peter Weiss (maj 2017)

• ločila pri navajanju
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, kako pravilno zapisati poved:
  Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je »Le poslušni bodo uspeli!«.
  ali /.../ »Le poslušni bodo uspeli!«

  Ali je na koncu pika ali ne?
  Ali je ločilo na koncu odvisno od tega, ali je pred citatom dvopičje?

  Odgovor:

  O ohranjanju ločil v navedeni/citirani povedi, nas učijo pravopisna pravila v poglavjih o ločilih, in sicer o skladenjski rabi končnih ločil.

  Navadno končno ločilo ohranjamo, če je citirana poved zapisana med narekovaji:

  Nehajte že s tem svojim »To nikakor ni dovoljeno!«! (člen 279) Kdo je zavpil »Dol z njimi!«? (člen 266)

  Če je citirana poved za dvopičjem, navadno ohranja svoje ločilo, končno ločilo napovedne povedi pa lahko izpustimo:

  Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je: Le poslušni bodo uspeli!

  Vašo poved je torej mogoče zapisati na več načinov:

  Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je »Le poslušni bodo uspeli!«. Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je: »Le poslušni bodo uspeli!« Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je: Le poslušni bodo uspeli! Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je Le poslušni bodo uspeli.

  V urejevalniku besedil je zadnji način mogoče nadomestiti tudi z drugačnim tiskom, npr.:

  Zaposlene pogosto strašijo s parolami, kot je Le poslušni bodo uspeli.

  Helena Dobrovoljc (november 2016)

• ločila v naslovih
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Se sme naslove člankov na spletu pisati s klicajem?
  
  
  Odgovor:
  
  Splošni odgovor na zastavljeno vprašanje je: da, naslove člankov na spletu smemo pisati tudi s klicajem, vendar z določenimi žanrskimi omejitvami; najdemo jih predvsem v naslovih z informativno-stališčno in pozivno-pridobivalno funkcijo. Članki na spletu namreč, kljub drugačnemu mediju, ostajajo del publicistične funkcijske zvrsti in zato zanje veljajo podobni »standardi« kot za tiskane medije. Ločila v publicističnih besedilih poleg svoje interpunkcijske vloge pridobijo še drugotno, naslovno vlogo, tj. vlogo pritegovanja pozornosti.

  Naj svoj odgovor še utemeljim:

  Z izbiro v naslovu uporabljenih jezikovnih sredstev (besede, skladnja, interpunkcija) se odraža funkcija naslova. Po T. Korošcu, avtorju Stilistike poročevalstva (1998: 46), je osnovna vloga nadpisa v pisnem komuniciranju zajeta v trditvi, da je »[č]asopisni naslov […] iz ene ali več besed in znakov tvorjeno stavčno ali nestavčno sporočilo, ki napoveduje in se vsebinsko nanaša na praviloma eno, od drugih besedil grafično ločeno, vsaj iz ene stavčne povedi sestoječe besedilo ali besedilno enoto, tako da je tudi sam grafično ločen od tega besedila, in ima poimenovalno-informativno, ali informativno-stališčno, ali pozivno-pridobivalno funkcijo.«

  T. Korošec (1998: 48, 49) tako ugotavlja, da naslovi s poimenovalno-informativno funkcijo zgolj poimenujejo temo oz. vsebino besedila. Naslovi z informativno-stališčno funkcijo sicer informirajo o vsebini besedila in ga poimenujejo, vendar v tovrstnih naslovih izrazito izstopa vrednotenje te vsebine oz. avtorjevo stališče. Tovrstni naslovi so lahko stilno povsem nezaznamovani, stališčni del te funkcije pa lahko zajema tudi zelo pretanjene stilne odtenke. Naslovi s prevladujočo pozivno-pridobivalno funkcijo neredko vsebujejo prvine informativne funkcije, prekriva jih stališčna funkcija, v njej pa se kaže še avtorjeva zahteva, poziv uredništva, avtorjeva zahteva v imenu »širše družbe«, naslovljena javnosti ali čisto določenemu naslovniku. Ta funkcija je pogosto v nasprotju z informativno funkcijo ali pa jo celo zanika, tako da o vsebini ne pove nič in s tem skuša bralca pridobiti za branje ostalega besedila. Vir: Korošec, Tomo. 1998. Stilistika poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.

  Nataša Gliha Komac (oktober 2013)

• mala ali velika začetnica
  

  143
  Teme
  143
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V alinejnem naštevanju je mogoče uporabljati več rešitev (gl. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1054/uporaba-velike-male-začetnice-in-ločil-pri-naštevanju-po-alinejah, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/376/začetnica-za-dvopičjem-ki-uvaja-naštevanje in https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2145/navajanje-sestavin-po-alinejah-ločila-in-raba-začetnice).
  Zakaj in kdaj priporočate tak zapis?

  Dnevni red:

  Poročilo o prejšnji seji Računovodski izpiski Razno

  
  Odgovor:
  

  Zapis z veliko začetnico priporočamo pri pisanju zapisnikov iz preprostega razloga: vsaka točka dnevnega reda je pravzaprav naslov in naslove pojmujemo kot povedi brez končnega ločila.
  Našteli ste še nekaj drugih položajev rabe. Ko v odgovoru
  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1054/uporaba-velike-male-začetnice-in-ločil-pri-naštevanju-po-alinejah
  uporabljamo malo začetnico, gre za besedilo, ki je skladenjsko členjeno z uvodno povedjo, sledijo pa strukturno in hierarhično enakovredne povedi oz. deli povedi.

  Pri odločanju o rabi začetnice je dobro razmisliti, kako bi zapisali poved, če bi alineje izpustili. Na primer poved:

  Učenci v 5. razredu so zapisali:
  • rastlina z lovkami,
  • podstrešje,
  • pravljično bitje.

  zapišemo takole: Učenci v 5. razredu so zapisali: rastlina z lovkami, podstrešje, pravljično bitje.

  Šele bolj zapletena besedila v alinejah zahtevajo preoblikovanje besedila, kar je v odgovoru tudi zapisano.

  Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• merske enote
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, ali se merske enote (m, kg ...) pri zapisu z velikimi tiskanimi (npr. v naslovih) ohranja kot male tiskane ali se jih brez pridržka zapiše z velikimi (5 M, 2 KG)?
  Če da, kaj storiti v primeru merskih enot, ki so v osnovi sestavljene iz velikih in malih tiskanih (npr. mA)?

  Odgovor:

  Merske enote označujemo s simboli, ki so mednarodno dogovorjena znamenja, pri katerih velja, da je mala ali velika začetnica (a 'ar' nasproti A 'amper') lahko pomenskorazločevalna. Zato so tudi kombinacije črk, kot je mA ('miliamper'), nespremenljive.

  Kadar pa se pojavljajo merske enote v posebnih položajih, npr. v naslovih, se pogosto kar izpišejo. Takšno prakso imajo npr. pri Dnevniku.
  V strokovnih besedilih pa je ustrezna (tudi v tehničnem smislu) raba simbolov pomembna, zato ohranjamo normo strokovnih besedil in črk ne spreminjamo.

  Helena Dobrovoljc, Urška Vranjek Ošlak (november 2016)

• merske enote: kaliber orožja
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali je v slovenščini priporočeno pretvarjanje anglosaških kalibrov ročnega strelnega orožja (npr. .357 ali 12 gauge) v milimetre, jih pustiti v izvornem zapisu, ali je vseeno.
  
  
  Odgovor:
  
  Pri nas se kaliber orožja oz. premer strelne cevi navadno podaja v milimetrih, npr. 8 mm mauser, 7,65 mm browning, uporabljajo pa se tudi anglosaške mere v palcih (in z dodatkom v milimetrih), kar je za ročno orožje zapisano brez vodilne ničle in z decimalno piko, npr. .357 magnum (9 mm). O tem se je mogoče poučiti iz primerov v knjigi Enciklopedija orožja: orožje skozi sedem tisočletij (1995).

  Peter Weiss, Domen Krvina (april 2014)

• nadomestna imena
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me slovnično pravilni zapis besedne zveze »slovenska obala«.

  slovenska Obala Slovenska obala Slovenska Obala

  Preiskal sem že mnogo spletnih forumov, vendar so si tudi mnenja nekaterih strokovnjakov nasprotujoča.
  
  
  
  Odgovor:
  
  Če v iskalno polje spletne različice slovarja aktualnega Slovenskega pravopisa iz l. 2001 vpišete besedo »obala«, dobite med drugim odgovor:

  Obála -e ž, zem. i. (ȃ) prakt.sp. Slovensko primorje: na ~i

  <http://bos.zrc-sazu.si/c/SP/neva.exe?name=sp&expression=obala&hs=1>.

  Pojasnjujemo ga takole: v praktičnosporazumevalnem, torej neformalnem jeziku se je namesto dolge besedne zveze Slovensko primorje uveljavilo krajše sopomensko ime Obala.

  Pojavitev tovrstnih sopomenskih nadomestil zemljepisnim ali tudi drugim lastnim imenom je v jeziku razmeroma redek, ne pa tudi nenavaden pojav (Otok – 'Velika Britanija'). Potrditev za pravopisno uzakonitev takega imena najdemo navadno v jezikovnokulturni tradiciji okolja, v katerem se ta raba uveljavi. Pomembno je tudi, da je ime kot tako »udomačeno« v večjem krogu govorcev in da ne povzroča šumov pri prepoznavanju predmetnosti, ki jo zaznamuje. To za ime Obala očitno velja, saj slednje precej nedvoumno označuje področje Slovenskega primorja oziroma občin Koper, Piran in Izola.

  Pridevnik slovenski je v tem primeru odveč. Če želite uporabiti ime v formalnem uradnem besedilu, bi morda kazalo razmisliti, da bi namesto zveze »slovenska Obala« raje uporabili »Slovensko primorje« ali le »Obala«.

  Helena Dobrovoljc (februar 2013)

• navajanje letnic in desetletij
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Ali smo že prišli do konsenza, kako pisati o letih po letu 2000? Primer iz angleščine: early 2000s. Se pravi, na začetku oz. prvi polovici česa?
  Kar čudno je, da je na primer v 70. letih 20. stoletja povsem v redu, nisem pa še naletela na to obliko za recimo prvo in drugo desetletje stoletja. Torej, kako? 00. leta 21. stoletja? 10. leta 21. stoletja? Hvala za odgovor.

  
  Odgovor:
  

  Tako kot sedemdeseta leta 20. stoletja le približno pomenijo leta od 1970 do 1979 (ali krajše, ne točno opredeljeno in ne natančneje določljivo obdobje v tem času), tudi prvo desetletje 21. stoletja pomeni približno leta od 2000 do 2009 in drugo desetletje 21. stoletja približno leta od 2010 do 2019. To stilistično zadrego lahko rešimo tudi z izrazi na začetku 21. stoletja ali v prvih letih tega stoletja in podobno – možnosti za razgibano izražanje je še kar nekaj (Ko se je začelo to tisočletje ...). Za natančnejšo opredelitev obdobja je potrebna bolj določna navedba obdobja od ene letnice do druge (npr. v letih 2014–2017), lahko tudi z upoštevanimi meseci (od septembra 2014 do avgusta 2017) ali dnevi (od 1. septembra 2014 do 31. avgusta 2017 – pogodba z banko je lahko samo taka, zavarovalnica pa najbrž doda še čas, in to do minute natančno).

  Nize let, izražene na način dvajseta, trideseta ... devetdeseta leta poskušamo izpisovati, torej števnik pisati z besedo, saj je s piko zapisana številka 70. edninski vrstilni števnik in pomeni sedemdeseti v ustreznem sklonu, npr. 70. obletnica, ob 70. rojstnem dnevu. Tudi števnik npr. v zvezi Studio ob sedemnajstih izpisujemo, saj vsebuje rodilniško obliko glavnega števnika sedemnajst. Le izjemoma, če je premalo prostora, lahko pišemo 20. leta 20. stoletja ali ob 17h (vendar je to potem lahko glasno brano tudi z vrstilnim števnikom na način ob sedemnajsti uri, kar pa je s številko zapisano s piko – ob 17. uri; h takoj za številko namreč ne pomeni izgovora -ih, ampak da števnik pred to črko pomeni ‘ura’).

  V slovenščini (še) nimamo poimenovanj za prvi dve desetletji posameznega stoletja. Na ta način poimenujemo šele dvajseta leta.

  Peter Weiss (april 2017)

• navajanje virov
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako navajati literaturo oz. gradivo, ki je del lastne knjižnice. Gre za tuje strokovne članke, ki se jih najde na različnih spletnih straneh, objavilo jih je kako združenje. Imam pa jih shranjenje v tiskani obliki v registratorju. Ali je dovolj, da med literaturo in viri navedem le naslov članka in združenje, ki je članek napisalo?
  
  
  Odgovor:
  
  Verjetno imamo vsi, ki se ukvarjamo s strokovnim pisanjem, posamezne vire, ki jih navajamo, v lastni knjižnici v obliki fotokopij, elektronskih različicah in podobno. A to ne pomeni, da pri navajanju vira ne zapišemo prve objave teh publikacij. Namen navajanja je namreč, da bralec ali bralka vaše objave navedeno delo lahko poišče, prebere širši kontekst ali preveri vaše sklicevanje s kakim drugim namenom.

  V nekaterih revijah so glede citatov strogi in ne dovoljujejo niti podatkov o ustnih virih, drugje npr. veljajo celo diplomske naloge, disertacije in magistrska dela za rokopisne objave, ki jih preprosto ne moremo navajati tako kot v resnih revijah objavljene članke. Avtor disertacije in magisterija mora za dosego statusa znanstvenega dela svoje delo pripraviti v obliki, primerni za strokovno javnost; po navadi upošteva pripombe ocenjevalnih komisij ali pa se odloči za objavo izsekov.

  V znanstveni objavi se zdi najpomembneje, da bralcem ponudimo izvirnik, ki omogoča upoštevanje celotnega konteksta. Da tako objavo najdemo, niso dovolj le naslov in avtor, temveč pri revijah tudi naslov revije, zvezek, številka in številka ali številke strani, pri monografijah tudi kraj izida in založba. Pogosto navajamo tudi urednike zbornikov in pri spletnih objavah tudi URL, torej naslov spletne objave, z datumom zadnjega dostopa.

  Helena Dobrovoljc (april 2016)

• nazivi
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Kako zapisujemo nazive?
  Profesorica slovenščine je magistrica.
  Kateri zapis je pravilen:
  Mag. D. B. P. ali Mag. D. B. P. ,prof.?

  Odgovor:

  Na vprašanja glede zaporedja nazivov različnih vrst ob imenu posameznika smo že večkrat odgovarjali: Pisanje nazivov (1), Pisanje nazivov (2), Zapisovanje nazivov pred imenom in za njim.

  Znanstvene nazive zapisujemo pred imenom. Predvidevam, da gre v vašem primeru za osebo z opravljenim znanstvenim (tj. predbolonjskim) magisterijem, zato bi okrajšavo mag. umestili pred ime. Po bolonjskem podiplomskem študiju pridobljeni naziv mag. pa je strokovni naziv in ga umeščamo za ime, obvezno pa mu sledi še okrajšava stroke. Za vejico za imenom torej zapisujemo strokovne nazive, kamor sodi tudi prof. slov. – okrajšavi prof. mora namreč slediti še okrajšava stroke (podobno kot vedno sledi pri predbolonjskem univ. dipl. in bolonjskem dipl.).

  Ustrezni zapis bi bil torej mag. D. B. P., prof. slov. (okrajšave strokovnih in znanstvenih nazivov pišemo vedno z malo začetnico, razen kadar veliko začetnico zahteva skladenjski položaj, npr. na začetku povedi ali v prvi vrstici naslova v glavi dopisa).

  Tina Lengar Verovnik (januar 2017)

• oklepaj
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pri lektoriranju pravnih besedil se pojavi dilema ob navedbi točk, označenih s črkami in oklepaji,** v povedi 1. zagovarjamo stališče, da je povsem odveč zaklepaj,** npr.:

  V 1. točki pod i) na koncu druge alineje => V 1. točki pod i na koncu druge alineje …

  Ali je raba zaklepaja v tem primeru vendarle mogoča?

  2. Kaj pa, kadar sta pri črkovni oznaki točke v povedi uporabljena uklepaj in zaklepaj, npr.:

  glede točke (a) petega odstavka … vsebina potrdila iz točke (b) šestega odstavka … Preglede iz točke (a) 12. člena Uredbe 000/2000/ES opravlja CURS, preglede iz točke (b) 12. člena Uredbe 000/2000/ES pa ….

  Ju lahko ohranimo, kakor bi radi pravniki, ali sta rabljena neupravičeno? Ohranitev rabe oklepajev pri točkah pravniki zagovarjajo zaradi večje preglednosti pri navajanju točk v besedilu ali zahteve, da je prevedeno pravno besedilo tudi po obliki enako izvirniku. Prosimo vas za nasvet glede rabe oklepajev v takem primeru.
  
  
  Odgovor:
  
  Po slovenskem pravopisu lahko posamezne dele besedila označimo bodisi s številkami ali črkami. Za številkami pišemo neskladenjsko piko in redkeje tudi zaklepaj, za črkami pa le zaklepaj. Kombinacije uklepaja in zaklepaja slovenski pravopis ne pozna, v slovenskih besedilih pa se pojavlja pod vplivom tujejezičnih stilnih norm.

  Glede sklicevanja na dele besedila, ki jih uvajajo številke ali črke, daje pravopis napotek le pri številkah, in sicer da kadar številka zaznamuje glavni števnik, pike ne pišemo, npr. v členih 6–8 pogodbe (SP 2001, člen 259). Po analogiji s tem napotkom bi tudi pri zaklepaju, ki ga pišemo ob črkah, »ki nakazujejo posamezne naštevalne enote« (člen 450), pri sklicevanju na del besedila, označen s črko, ločilo lahko izpustili.

  Drug problem predstavlja vpliv načela primerljivosti med izvirnikom in prevodom, ki ga omenjate in na katerega se pri svojih prevodnih rešitvah pogosto sklicujejo prevajalci pri EU. Spletni priročnik Slovenščina v institucijah EU (2013) glede tega med drugim opozarja, da »morajo biti besedila, ki se objavijo v 24 različicah Uradnega lista EU, čim bolj primerljiva tudi po obliki«. Medinstitucionalni slogovni priročnik, namenjen prevajalcem Evropske komisije, zato npr. predvideva nekaj rešitev, ki so v neskladju s slovensko pravopisno in stilno normo, vendar skladne s prevodi v druge jezike EU: npr. zapis nadpisane števke kot napotila na opombo med oklepaji (sklicevanje na Uredbo Komisije(1)) ali tri pike med oglatimi (in ne okroglimi) oklepaji, ko gre za izpust besedila (je poudarjeno […]). Kako daleč pri takem ohranjanju izvirnega oblikovanja gremo, je stvar vsakokratne presoje, pri kateri pa je dobro poznati pravopisna in stilna načela lastnega jezika in morebitne odmike od njih ustrezno utemeljiti.

  Tina Lengar Verovnik (november 2014)

• pisanje besed s števkami
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako s številko zapisati leta. Na primer: V osemdesetih so bile v modi kratke pričeske. V zgodnjih šestdesetih letih ...
  
  
  Odgovor:
  
  Če želite zvezo v osemdesetih zapisati s števko, potem nimate le ene možnosti, temveč lahko vrstilnost števnika nakažete z obrazilom ali s piko:

  V 80-ih so bile ... V 80. letih 20. stoletja so bile ...

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• pisanje denarnih enot
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zapisovanje znaka za denarno enoto. Npr. ali je pravilen zapis $ 10 000 ali 10 000 $.
  
  
  Odgovor:
  
  Slovenski pravopis 2001 se glede pisanja znaka za denarne enote ni opredelil. Edino standardizacijsko napotilo je pravzaprav medinstitucionalni slogovni priročnik, ki ga kot napotilo uporabljajo slovenski prevajalci in pisci besedil v evropskih upravnih organih. Ta določa, da se znaki za denarne enote zapisujejo tako, da številu sledi nedeljivi presledek in oznaka EUR ali znak za evro, npr. 500 €.

  V priročniku še opozarjajo, da to pravilo velja v večini jezikov, razen v angleščini, irščini, latvijščini in malteščini, kjer se znak zapisuje pred količino (€ 500).

  Helena Dobrovoljc (september 2015)

• pisanje lastnih in vrstnih imen
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zasledili smo vašo spletno stran in bi vas prosili za naslednje pojasnilo, če je seveda možno:

  zanima nas, ali se ime registra oz. evidence piše z veliko ali malo začetnico.

  Na MKO namreč vodimo različne vrste registrov in evidenc: Centralni register govedi, Centralni register drobnice, Register čebelnjakov, Evidenca imetnikov rejnih živali.
  
  
  Odgovor:
  
  Imena registrov in evidenc, ki jih navajate, so lastna imena, če zaznamujejo točno določeno zbirko podatkov: Centralni register govedi, Centralni register drobnice, Register čebelnjakov, Evidenca imetnikov rejnih živali. Pisanje z veliko začetnico je zato upravičeno.

  Ker pa je ime opisno in večdenotativno, saj z enakim opisnim izrazom zaznamujete tudi vrsto registra, se pojavljajo zadrege. Razliko med vrstnim in lastnim dobro ponazarjata naslednja zgleda tudi z množinsko oz. edinsko rabo:

  Odločba določa pogoje za priznanje in nadzor rejskih združenj, rejskih organizacij in zasebnih podjetij, ki vzpostavijo ali vodijo registre za hibridne plemenske prašiče Dostop do centralnih registrov živali omogoča aplikacija VOLOS, ki združuje naslednje podatkovne zbirke: Centralni register govedi, Centralni register prašičev, Centralni register drobnice.

  Helena Dobrovoljc (april 2014)

• pisanje nazivov
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako se pravilno napiše oz. navaja akademske (habilitacijske nazive) visokošolskih učiteljev in sodelavcev – pred imenom in priimkom ali za njim. Na primer: Ali je pravilno zapisano: dr. Janez Novak, izr. prof. ali izr. prof. dr. Janez Novak in ali je glede tega kakšna posebnost oz. razlika med posameznimi akademskimi naziv (npr. med rednim profesorjem, izrednim profesorjem, docentom in asistentom)?
  
  
  Odgovor:
  
  Univerzitetne habilitacijske nazive praviloma pišemo pred nazivom dosežene znanstvene stopnje in seveda pred imenom in priimkom:

  prof. dr. Janez Novak asist. mag. Janez Novak

  Enako velja tudi za preostala dva naziva, torej izr. prof. in doc.

  Če je imenovani redni član SAZU, se naziv akad. piše pred habilitacijskim:

  akad. prof. dr. Janez Novak

  Izjema je naštevalni niz, v katerem želimo na začetku vsake enote ohraniti ime in priimek. V takih primerih pišemo nazive za imenom in priimkom v obratnem vrstnem redu, jih ločujemo z vejico in navajamo v polnejši obliki:

  Janez Novak, dr., univ. prof., redni član SAZU

  Polnejša oblika je v takih ubeseditvah potrebna zato, ker se naziva prof. in mag., če sta pridobljena s prvo- oz. drugostopenjsko univerzitetno izobrazbo in ne z znanstvenim doktoratom ali nekdaj magisterijem, pišeta za priimkom:

  Janez Novak, mag. farm. Janez Novak, mag. prof. nemščine in italijanščine

  Marko Snoj (april 2016)

• pisanje nečrkovnih znamenj
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me pravilni zapis besedne zveze 70 % alkohol.
  Ali se v povedi Dodajte 1 liter 70-% alkohola, zaprite posodo in jo shranite v hladnem in temnem prostoru 2 tedna piše besedno zvezo z vezajem ali brez?

  
  Odgovor:
  

  V Jezikovni svetovalnici smo na podobna vprašanja v preteklosti že odgovarjali: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/466/stičnost-števke-in-simbola-merske-enote; https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/927/vezaj-in-simbol-v-pridevniškem-izrazu.

  Sicer pa je slovaropisna skupina, ki pripravlja pravopisni slovar kot gradivsko razširitev pravopisnih pravil, Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU že predlagala, da bi pridevniške tvorjenke, sestavljene iz števke in znamenja za odstotek, pisali s stičnim vezajem, torej 70-% alkohol, 30-% znižanje.

  Na tak način bi dosegli pomensko nedvoumnost, saj bi zapis z vezajem opozarjal na pridevniški pomen (npr. 3-% raztopina = 3-odstotna raztopina = triodstotna raztopina), pri zapisu s presledkom in brez vezaja pa gre za zapis simbola v samostalniški rabi (npr. 3 % raztopine = 3 odstotki raztopine).

  Predlagana raba (npr. 70-% alkohol) je seveda običajna v posebnih položajih, ki zahtevajo kratkost izražanja, v večini primerov pa je zvezo bolje izpisati (npr. 70-odstotni alkohol).

  Nina Ledinek (marec 2017)

• pisanje skupaj ali narazen
  

  27
  Teme
  27
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ali je pravilen zapis eko-feminizem ali ekofeminizem?

  
  Odgovor:
  

  Glede na to, da izraz označuje družbeno gibanje, ki združuje/povezuje ekologijo in feminizem, torej sestavini v enakovrednem razmerju, je nastala tvorjenka ekofeminizem priredna zloženka, v kateri je prva sestavina okrajšana (povezovanje ekologije in feminizma > povezovanje ekologije-feminizma). Prirednost se tudi pri samostalniških prirednih zloženkah, ki jih je sicer malo, navadno izkazuje z vezajem (prostor-čas), če pa je prva sestavina okrajšana (ekologija > eko), vezaja ne pišemo. Torej: ekofeminizem.

  Več podobnih primerov je v pridevniških tvorjenkah (indoevropski, baltoslovanski, evroatlantski, psihosocialen).
  O vezalnih zloženkah več v svetovalnici na povezavi: vezalne zloženke.

  Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• pisanje števk z besedami
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, do kod števila pišemo z besedo in od kod naprej s številko. Od kod pravilo, da števila do enajst oz. do enaindvajset pišemo z besedo? Katero pravilo velja?

  Odgovor:

  Nenapisano pravilo, s katerim so nas seznanjali predvsem v osnovni šoli, se je glasilo, da (a) pišemo z besedo nižja števila (od 0 do 12 ali ponekod od 0 do 10), s številko pa višja števila (od 12 oziroma od 10 dalje). Gre za dogovor, ki očitno ni povsem brez izjem, saj v nekaterih drugih okoljih pišejo z besedo le (b) števila do 10, še drugje pa (c) števila do 21. Slednji način je verjetno prevzet po angleškem vzoru, saj se v angleščini zapisovalni sistem števnikov spremeni prav pri številu 21: … fifteen, sixteen, seventeen, eighteen, nineteen, twenty, twenty-one …
  Težko bi presodili, kateri način (a, b ali c) je najbolj razširjen. Načeloma velja, da smo pri odločitvi v kontekstu istega besedila čim bolj dosledni.

  Omenimo še nekaj posebnosti:

  Pravilo o pisanju števnikov z besedami (tudi če se ga sicer v besedilu dosledno držimo) znotraj tesneje povezanih besednih zvez ne velja (pišemo osem- do osemnajstletniki ali 8- do 18-letniki, ne pa 8- do osemnajstletniki).

  Ne glede na izbrani način zapisa števnikov še vedno pišemo s številko tiste števnike, ki se pojavljajo na začetku povedi (Šestindvajset plesalcev, starih od 11 do 16 let, bo …), števnike ob okrajšanih merskih enotah (Potrebujemo 5 kg zrelih zdravih paradižnikov), pri navajanju stoletij ipd.

  Različno se glede zapisa števnikov z besedami ravnamo tudi v različnih besedilih. V besedilu, v katerem števičnih podatkov sicer ni, je zaradi večje tekočnosti branja bolje zapisovati tudi višja (zlasti nekompleksna) števila z besedo: npr. dvajset let. V besedilu, polnem številčnih podatkov, pa tudi števila pod 10 (12) zaradi večje preglednosti zapisujemo s števkami.

  Preberite tudi odgovor: Zapisovanje vrstilnih števnikov v besedilu.

  Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (november 2016)

• podomačevanje
  

  25
  Teme
  25
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako pravilno zapisati dve zemljepisni imeni: Ivanščica (najvišja planina hrvaškega Zagorja, 1061 m) in Strahinščica (prav tako gora v Zagorju). Ponekod najdem poslovenjen zapis z j-jem (Ivanjščica, Strahinjščica).

  
  Odgovor:
  

  Pri obeh imenih se je najbolje držati hrvaške standardizirane oblike. Njihova enciklopedija piše Strahinščica (također Strahinjščica i Strahinjčica), Ivanščica ili Ivančica. Etimološko ustreznejše je sicer Strahinjščica (prim. osebno ime Strahinja, ki vsebuje priponsko obrazilo *yn'i, enako kot v besedi boginja).

  Silvo Torkar (maj 2017)

• podomačevanje občnih poimenovanj
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako se pravilno piše bombon ali bonbon? Pravopis in SSKJ se popolnoma izključujeta, v SSKJ-ju bombona ni, v pravopisu pa je to pravilna oblika.
  
  
  Odgovor:
  
  Na to vprašanje smo že odgovorili:

  Kdaj je »bonbon« postal »bombon«?

  Gre za vprašanje, povezano s podomačitvijo občnim poimenovanj, ki se v procesu podomačevanja prilagajajo glasovni uresničitvi v slovenščini. Tako je zadnji pravopis leta 2001 tudi besedno družino bonbon- podomačil v bombon-.

  Helena Dobrovoljc (marec 2015)

• pomišljaj
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, katero je najprimernejše ločilo v besednih zvezah: odnos učitelj – otrok, odnos mati – hči. V rabi sem našla zapise tako z vezajem (stičnim in nestičnim) kot s pomišljajem (stičnim in nestičnim).
  
  
  Odgovor:
  
  Po Slovenskem pravopisu 2001 (§ 396) velja, da se med enotami besedila, ki so v kakem posebnem razmerju (zlasti nasprotnostnem, ni pa to nujno) piše nestični pomišljaj, npr. tekma Olimpija – Hajduk.

  Stični pomišljaj uporabljamo v pomenu od … do (proga Ljubljana–Trst).

  Helena Dobrovoljc (april 2014)

• poobčnoimenjenje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zakaj se imena jezikov (slovenščina, madžarščina, italijanščina ...) pišejo z malo začetnico?
  
  
  Odgovor:
  
  Imena jezikov v slovenščini tradicionalno pišemo z malo začetnico, ker jih pojmujemo kot občna imena.

  Vprašanje ste verjetno zastavili, ker govorimo o »imenu« jezika, kar nas seveda spomni na pojem lastnega imena.

  Značilno za lastna imena, ki jih v slovenščini pišemo seveda z veliko začetnico, je, da imajo en denotat, to je, da se nanašajo na posamezno: To dekle se imenuje Milka. Res je enak poimenovalni postopek mogoče zaslediti tudi pri poimenovanju jezikov, zlasti novonastalih umetnih jezikov, npr. Govori mednarodni jezik Ido. Toda o lastnoimenskem značaju tovrstnih besed ne priča le opisani posamezni nanosnik, ki ima za posledico odsotnost leksikalnega pomena, temveč tudi skladenjski položaj, tj. položaj imenovalnega prilastka ob samostalniškem jedru (jezik Ido). Pri poimenovanjih jezikov se srečujemo s procesom apelativizacije oz. poobčnoimenjenja. S pogosto in dlje časa trajajočo rabo se namreč nekatera lastna imena poobčnoimenijo: samostalniška besedna zveza se obrusi, prilastek postane jedro zveze (Z lahkoto razumemo večino besedil, napisanih v idu) in dobi kategorialne pomenske lastnosti, značilne za občna imena (števnost: Lahko bi rekli, da zaradi različnih subkultur in generacij obstaja tudi več različnih slovenščin; izražanje mere pojmovnega samostalnika, npr. V Španiji sva se poročila, naučila nekaj španščine in prodala jadrnico; Ko se bodo Magda, Dora in Danuša naučile dovolj nemščine, se bodo vrnile domov študirat ekonomijo).

  Kot vidite, je utemeljitev občnoimenskosti jezikoslovna in ni nedvoumna, tudi zato jezikoslovci onomastiki, ki se ukvarjajo z lastnimi imeni, govorijo o skupini dvoživk, tj. o besedah z vrstnim ali lastnoimenskim značajem, kamor uvrščamo tudi imena bolezni in nekatere druge imenske kategorije.

  Helena Dobrovoljc (november 2013)

• posebna pisna znamenja
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ob Goetheju je v Gigafidi statistika na strani zamenjave; torej Goethe – 2201, ne Göthe – 20. Že pri imenu Käthe pa se razmerje spremeni:
  Käthe - 77, Kaethe - 9; pri imenu Südmarka pa ostaja le še ü, zapisa z ue ni.
  Kaj torej priporočate?

  
  Odgovor:
  

  Nemški ö (o s preglasom) se izgovori v sprednjem delu ustne votline in ga srečamo v besedah, kot sta npr. Förster in Göttingen, nemški oe pa je izgovorjen v zadnjem delu ustne votline, zato je Goethe izvorno zapisan z dvočrkjem.

  Govorci nemščine ločijo med obema različicama, ki se v govorjeni slovenščini izenačita v ozki ali široki e [géte] nasproti [fêrster], v pisni slovenščini pa v oe, a le v primerih, če nimamo možnosti zapisa posebnih znamenj.
  Slovenski pravopis 2001 namreč v teh primerih priporoča tipografske zamenjave: »črke ü, ö, ä in ß zamenjujemo z ue, oe, ae in ss: München, Köln, Händel, Gauß – Muenchen, Koeln, Haendel, Gauss« (pravila, člen 1097).
  Tako zaradi tipografskih poenostavitev izenačimo izvorno različne glasove, kar pojasni tudi Käthe in Südmarka, ki ju zapišemo s preglasom že izvorno.

  Pri prenovi pravopisnih pravil bo treba razmisliti tudi o tem, ali sodobna pisna sredstva omogočajo zapis vseh črk, za katera so pravopisna pravila do sedaj določala tipografske poenostavitve. Vsekakor je vprašanje pomembno že zaradi iskalnih mehanizmov. V prenovljenem knjižničarskem sistemu Cobiss npr. ne najdete priimka Gvozdanović, če ga ne vpišete z mehkim ć, v NUK-ovem dLibu pa ne Köln, če ga zapišete, kot priporoča SP, torej kot Koeln.

  Helena Dobrovoljc (junij 2017)

• prečrkovanje
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Nenenhno se pojavljajo težave pri zapisu npr. japonskih, kitajskih, ruskih, ukrajinckih ... imen v slovenščini. Založbe, prevajalci, tudi tujci v Sloveniji, katerih imena zapisujemo, pogosto vztrajajo pri izvirnem/angleškem načinu zapisa. Kako torej zapisati npr. Yu Hua ali Ju Hua (v knjižnem prevodu je prva različica) ali pa Tatsuya Yada ali Tatsuja Jada, Nadya Bychkova ali Nadja Bičkova?

  
  Odgovor:
  

  O težavah, povezanih s prečrkovanjem iz jezikov, ki ne pišejo v latiničnih pisavah, smo v svetovalnici že pisali. Naj na kratko povzamem.

  Slovenski pravopisi druge polovice 20. stoletja za imena iz nelatiničnih pisav predvidevajo prečrkovanje v skladu z glasovno uresničitvijo, kakršna je v navadi v slovenščini. Tako so naredili korak dlje kot uradni prečrkovalni sistemi držav, v katerih so tovrstne pisave uveljavljene. Npr. kitajski sistem prečrkovanja, ki so ga priredili zlasti za angleško govoreče in ki se imenuje pinjin, predvideva zapis Shanghai, slovensko ime pa se glasi Šanghaj. Podobno velja za korejsko, arabsko … in druge pisave.

  S spremenjeno družbeno situacijo v 21. stoletju, z množičnim objavljanjem v medijih in javnem življenju se je število javno objavljenih besedil povečalo za 10-krat, hkrati pa je internet pripomogel k zbližanju zelo oddaljenih krajev. V medijih je vedno več reportaž iz krajev, držav, ki so zelo oddaljeni in ki so zapisani na načine, ki jih ne poznamo. Pisci imajo vse več težav s tem, kako imena ustrezno zapisati, saj jih ne znajo izgovoriti. Vse več držav pa se je organiziralo in za svoje uradne jezike sprejelo mednarodne načine, ki jih upošteva tudi komisija za latinizacijo zemljepisnih imen pri UNGEGN-u (http://www.eki.ee/wgrs/). Povečanje števila imen iz tujih jezikov, v katerih je pisnih možnosti več, je povzročilo, da se lahko ob prečrkovanju izenačijo sicer različno zapisana imena: Wilde – Wild …

  Po drugi strani pa se je Republika Slovenija ob vstopu v OZN zavezala, da bo spoštovala resolucije OZN, med katerimi so tudi take, povezane z eksonimi (tj. s slovenskimi imeni za tuje kraje), ki naj bi jih bilo po priporočilih OZN čim manj. To bi konkretno pomenilo, da bi uporabljali v podomačeni obliki le imena, ki so že uveljavljena (Šanghaj), ne pa tudi tistih, ki še niso.

  Konkretno to pomeni, da naj bi zemljepisna imena zapisovali v obliki, ki jo priporočajo države same. To je vprašanje, pomembno zlasti za pisce zemljevidov ipd., za druge medijske zvrsti pa je pomembno tudi, kako se imena izgovorijo. O tem naj bi se jezikovni uporabniki poučili v novih pravopisnih pravilih. Slednje je za zdaj zgolj predlog, ki ga bomo sodelavci pravopisne skupine na Inštitutu za slovenski jezik pri ZRC SAZU predlagali Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU, ki bo o tem razpravljal še v tem letu.

  Zagotovo bo sistem, ki ga bomo izbrali, v veljavi tako za zemljepisna kot osebna imena, saj bi bilo nenavadno v istem besedilu brati enkrat fonetično zapisano zemljepisno ime, ob katerem bi bilo na primer poangleženo osebno ime. Sicer se v celoti temu vprašanju ne bomo izognili: izstopalo bo tudi tedaj, ko bodo v istem besedilu že uveljavljena podomačena imena tipa Šanghaj, ob nih pa imena, ki jih pisec ne bo znal prilagoditi slovenščini in bo raje uporabil mednarodni način zapisa, npr. Qingdao. Tako zmedo imamo v naših besedilih že sedaj.

  Pri imenih iz Evrope, še zlasti imenih iz slovanskega sveta, smo pri izbiri mednarodnih transkripcij nekoliko bolj zadržani. Da bi ruska, ukrajinska, bolgarska … imena pisali po angleški maniri, npr. Nadya Bychkova namesto Nadja Bičkova, se verjetno upravičeno upira jezikovnemu čutu večine pišočih. Vendar pa se tovrstni primeri kar vrstijo. Razlogi so različni:

  Države same vztrajajo pri upoštevanju poangleženih zapisov, npr. Ukrajinci in Bolgari, ne le zaradi želje po večji prepoznavnosti v anglosaškem svetu, temveč tudi zaradi želje po oddaljitvi od Rusije. Tako so sami vzpostavili sistem za lastno mednarodno komunikacijo, ki je prilagojen anglosaškemu jezikovnemu okolju. Na primer ime Cvetko po bolgarsko zapišemo Цветко, po bolgarskih prečrkovalnih navodilih prečrkovano pa Tsvetko. Posamezniki, ki so odšli na delo v tujino ali se pojavljajo profesionalno tudi v inozemstvu, pri vzpostavljanju svoje javno prepoznavne podobe želijo poangleženo ime, npr. Ljudmуla Danylenko in ne Ljudmila Danilenko. Ljudje z ruskimi, ukrajinskimi … itd. priimki, ki so rojeni v drugih državah, imajo uradna imena že prečrkovana, povsem neupravičeno bi bilo ime Tom Kovach zapisati kot Kovač, če se je oseba rodila s priimkom Kovach.

  Pri odločitvi, kako zapisati ime osebe, katere ime in priimek sta uradno in v izvirniku zapisana v nelatinični pisavi, moramo poznati zgoraj opisane okoliščine in dejstva. Pravopisna pravila iz leta 2001 določajo, da je prečrkovanje iz nelatiničnih pisav obvezno.

  Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• prevajanje
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pri lektoriranju kuharske knjige sem se znašla v zagati pri zapisu nekaterih tujih imen. Lepo prosim, da mi pri rešitvi teh vprašanj pomagate.

  Najprej gre za imena sestavin, ki jih večinoma bolj ali manj poznamo, zagotovo pa videvamo na policah trgovin z zdravo hrano (»superhrana«), in to: açai, goji, chia, maca. Kako naj jih zapisujemo? Pri občnih imenih sicer zelo zagovarjam fonetični zapis, pri navedenih pa sem v zadregi, ker vidim, da je v rabi precej (izrazito) pogostejši originalni ali angleški zapis. Če bi se odločili za fonetični zapis, bi bilo menda prav tako: asaí (izgovor sem preverila na internetu), godži, čija, maka. Kako naj zapišemo besedo dhal (azijska jed iz leče)? Dal? Ta h v azijskih imenih me ves čas moti in bega.
  
  

  Odgovor:
  
  Zdi se mi, da je kar nekaj naštetih rastlinskih plodov že našlo slovensko ime:

  asaj (jagode asaj) bi zapisovali fonetično, kot ste predlagali; góji (jagode goji) izgovarjamo pri nas na dva načina: kot [góji] ali [gódži]; izbrala bi zapis goji, ker tudi berem tako; mislim, da je izgovor z dž pri nas še vedno pogosto manj zaželen (tudi judo/džudo); rastlina je znana pod imenom navadna kustovnica, jagode pa imenujemo tudi volčje jagode; číja (semena čija): chia beremo čija, ponekod zapisujejo tudi čia, a bi bilo potemtakem to le delno slovenjenje), vsekakor bi bilo bolje reči semena oljne kadulje; máka (rod. make …): menda obstaja tudi ime perujska kreša ali perujska viagra (zadnje je za kuharico menda manj primerno).

  Predlagala bi podomačene zapise, tiste slovenske pa bi verjetno kazalo pri terminoloških strokovnjakih, npr. botanikih.

  Za dhal Slovenci že uporabljajo tudi dal, npr. na portalu Gurman ali Kulinarična Slovenija, čeprav je bolje uporabiti kar izraz leča.

  Helena Dobrovoljc (april 2016)

• prevzemanje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  V zadnjem času opažam nedosledno pisanje matere Tereze/Terezije. Mater Terezijo pišejo na RTV SLO, Delu, Ognjišču, drugi mediji pa uporabljajo ime Tereza ali Terezijo (mešanje zapisov). Kaj je bolj ustrezno in zakaj?

  Odgovor:

  Ime Tereza je po navedbah Janeza Kebra, avtorja Leksikona imen, grškega izvora (Theresia). V sodobnem času je v večini evropskih jezikov razširjena oblika Tereza (angl. Teresa, fra. Thérèse, nem. Therese/Theresia, srb. in hrv. Tereza/Terezija), tudi z varianto Terezija.

  Slovenščini bližja je oblika Terezija, poznamo jo v različnih kategorijah osebnih imen, ki jih tradicionalno slovenimo, npr. imena zgodovinskih osebnosti (cesarica Marija Terezija, pri Hrvatih npr. Marija Tereza), svetniška imena (svetnica Terezija Avilska, redovnica Terezija Benedikta od Križa). V slednjo kategorijo podomačenih imen se uvršča tudi ime mati Terezija.

  Pogostnost v korpusu Gigafida sicer kaže na slabšo uzaveščenost slovenske različice mati Terezija. Ta je pogostnejša v verskih besedilih, v publicistiki pa zaradi velikega števila prevedenih besedil prevladuje oblika Tereza, npr.: mati Tereza.
  Toda v zadnjem času (pregledali smo predvsem objave leta 2016, ki jih v korpusu Gigafida ni), se morda tudi zaradi posvetitve gospe v svetnico tudi v medijih vse bolj uveljavlja slovenska različica imena (mati Terezija).

  Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (oktober 2016)

• prevzete besede in besedne zveze
  

  48
  Teme
  48
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako v besedilu diplomske naloge pravilno zapisati new age? V kurzivu, pod narekovaji ali kako drugače? Če je potreben zapis pod narekovaji, me zanima še, pod katerimi. Poleg tega pa me zanima tudi, kako to besedno zvezo pravilno zapisati v pridevniški obliki (v smislu newagevske zablode).

  
  Odgovor:
  

  Izraz new age uvrščamo med tista občnoimenska poimenovanja, ki kljub poskusom prevajanja v slovenščino (npr. nova doba, SP 2001, SNB; novi čas, Slovenski narod 1915) vztrajno ohranjajo izvirno podobo. Izraz *new age, ki se je sicer pojavil že v 19. stoletju, danes po Slovarju novejšega besedja opisujemo kot »duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje« (SNB).
  Kot sopomenska je v dobi razcveta hipijevskega gibanja obstajala tudi zveza »Age of Aquarius« oz. doba vodnarja, ki je v 21. stol. ne povezujemo več z new ageem, takim, kakršnega poznamo danes.

  Izraz new age torej pišemo citatno, kot v angleškem jeziku, ga pa pregibamo tako, da upoštevamo vlogo nemega e, ki po pravopisnih pravilih (člen 772) »varuje izgovor« črke g kot dž, zato ga ne izpuščamo:

  new age
  new agea
  new ageu
  new age
  o new ageu
  z new ageem

  Zanimiv pojav, na katerega opozarja vaše vprašanje, pa je, da le redki pisci pri zapisu nadaljnjih tvorjenk iz besed z izglasjem [dž], npr. vintage, bridge, upoštevajo sistemsko posebnost pri zapisu govornega izglasja, saj ohranjanje nemega e in izgovor [dž] vplivata na preglas in pogosto nenavaden zapis, npr. newageevski.

  Takih zapisov smo na ravni prve stopnje tvorjenk sicer vajeni (George Georgeev, Lesage Lesageev), na drugi stopnji pa jih je manj, čeprav so, kot rečeno, sistemsko upravičene. Očitno pa teh besed sicer ni veliko (npr. coleridgevski ob coleridgeevski, grungevski ob grungeevski), zato je pogostnostna analiza nerelevantna.

  Prav tvorjenka, po kateri sprašujete, tj. newageevski, je v gradivu pogosta, pojavlja se kot pisna dvojnica, in to upoštevajoč pogostnost razmeroma enakomerno porazdeljeno: newagevski (v GF: 61) nasproti newageevski (v GF: 42). Zapis newagevski sicer najdemo v SNB.

  Utemeljitev za zapis z dvema e je sistemski, zato nanj tudi usmerjamo. Res je, da je zapis z enim e mogoče utemeljiti s tem, da je razvidnejša tvorba na drugi stropnji (z obrazilom -ski), tvorjenka na prvi stopnji pa je že zabrisana (z obrazilom -ev). Vendar pa nimamo potrditve v rabi, da bi se v primerljivih besedah zaradi stopenjske obravnave tvorjenk zapis poenostavil. Tudi v tvorjenki iz imena Joyce [džojs], ki zaradi izglasja [s] ne povzroča preglasa, ne izpuščamo enega od vokalov, npr. o, temveč zapišemo polno: joyceovski, joyceolog, joyceovstvo, joyceovec.

  Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (maj 2017)

• socialna velika začetica
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zakaj je beseda vaš dom v voščilu napisana z malo začetnico?
  
  
  Odgovor:
  
  Ogovorni zaimki in svojilni zaimki (ti, vi, tvoj, vaš, tebe, vas) za ogovorjeno osebo se pišejo z malo začetnico, če pa želimo izrecno poudariti posebno razmerje oz. spoštovanje, ki ga čutimo do ogovorjenega, aktualni pravopis (seveda sledeč uveljavljeni pisni praksi) dopušča tudi zapis z veliko začetnico. Ta tip velike začetnice imenujemo socialna velika začetnica.

  Odgovor na vaše vprašanje pa je odvisen tudi od konteksta: če gre za voščilo, torej za pisemsko sporočanje, je res pogosto mogoče zaslediti zapise z malo začetnico. Ker pa ne poznam besedila v celoti, sta mogoči seveda dve možnosti: če pisec dosledno uporablja veliko začetnico, potem bi jo moral tudi v tem primeru; če je vseskozi uporabljal malo začetnico, potem je zapis z malo začetnico v zvezi vaš dom ustreznejši.

  Helena Dobrovoljc (september 2012)

• stični pomišljaj
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, ali pišemo tudi v spodnjem primeru stični pomišljaj (v pomenu od do): 14. 3. 2010–25. 4. 2011

  Sprašujem zato, ker sem danes zasledila, da naj bi med raznovrstnimi enotami namesto pričakovanega stičnega pisali nestičnega. Gre le za priporočilo ali je v SP-ju kje govora o tem?
  
  
  Odgovor:
  
  Po Slovenskem pravopisu 2001 (§ 394) namesto para predlogov od in do lahko uporabljamo t. i. predložni pomišljaj. Med tam navedenimi zgledi (proga Ljubljana–Trst (= od Ljubljane do Trsta), knjiga bo stala 80–100 SIT, str. 125–132, v letih 1941–1945, Odprto 8–12, prekop Ren–Donava) ni nobenega, ki bi ponazarjal povezovanje »raznovrstnih enot«, kot ste se izrazili. Tudi sicer SP 2001 ne daje napotil glede pisanja predložnega pomišljaja oziroma stičnega pomišljaja med dvema »raznovrstnima enotama«.

  V primeru, ki ga navajate, stični pomišljaj res ni najbolj posrečeno izbrano ločilo, saj (ob upoštevanju vseh presledkov v datumu) povezuje pravzaprav le letnico prvega datumskega zapisa in dan v mesecu v drugem zapisu. To neskladje je še bolj očitno, če je mesec v datumu zapisan z besedo, npr. 28. februar 2013−1. marec 2013. Če pa se ravnate po priporočilu, ki ga navajate, in uporabite nestični pomišljaj, potem ne moremo več govoriti o predložni funkciji pomišljaja. SP 2001 namreč priporoča rabo nestičnega pomišljaja v položajih, ko ta postavlja dve besedni enoti v neko razmerje, pogosto nasprotnostno (tekma Hajduk – Olimpija; § 396). Zato je najbolje uporabiti kar predložni par od − do (od 14. 3. 2010 do 25. 4. 2011), če želite biti nedvoumni in če vam prostor to dopušča.

  Helena Dobrovoljc (februar 2013)

• stičnost
  

  11
  Teme
  11
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima, kako zapisovati primere, ko navajamo datum ali samo letnico rojstva in smrti, npr.
  Petra Novak (* 9. 3. 1748 + 4. 3. 1786) ali (* 9. 3. 1748 + 1786).

  Predvsem me zanima, kako je s presledki med simbolom in datumom/letnico.

  
  Odgovor:
  

  Ob navajanju letnic in datumov v biografskih podatkih pišemo zvezdico (* v pomenu 'rojen/rojena') in križec († v pomenu 'umrl/umrla') nestično pisana zvezdica pred letnico ali datumom, torej:

  Jože Toporišič (* 11. oktober 1926, Mostec; † 9. december 2014, Ljubljana) Jože Toporišič (* 1926; † 2014)

  Drugi izrazni načini so še:

  Jože Toporišič (r. 1926; u. 2014) Jože Toporišič (11. 10. 1926 – 9. 12. 2014) Jože Toporišič (1926–2014)

  Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• stvarna lastna imena
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, kako se pravilno napiše ime gostilne:

  gostilna Pri kolovratu gostilna Pri Kolovratu gostilna pri Kolovratu

  Odgovor:

  Možnosti zapisa stvarnega imena lokala so različne, izbira pa je odvisna od tega, kateri deli naziva so lastno ime in kateri ne:

  gostilna Pri kolovratu: ime lokala je Pri kolovratu, vrstno poimenovanje gostilna ni del naziva; Gostilna Pri kolovratu: ime lokala je Pri kolovratu, vrstno poimenovanje gostilna je del naziva; Gostilna pri kolovratu: ime lokala je Gostilna pri kolovratu, pri čemer lahko drugi del (kolovrat) namiguje na neko lastnost kraja, kjer se lokal nahaja (podobno npr. Gostilna pod lipo, kjer ob lokalu stoji stara lipa); Gostilna pri Kolovratu: ime lokala je Gostilna pri Kolovratu, pri čemer je Kolovrat lastno ime, običajno kraja, zgradbe ali znamenitosti, pri kateri stoji lokal; Gostilna/gostilna Pri Kolovratu: ime lokala je Pri Kolovratu, pri čemer je Kolovrat lastno ime, običajno kraja, zgradbe ali znamenitosti, pri kateri stoji lokal; vrstno poimenovanje gostilna je lahko del naziva ali pa tudi ne.

  Neustrezni možnosti poimenovanja lokala sta tako:

  gostilna pri Kolovratu, kjer ne gre za naziv gostilne, temveč za vrstno poimenovanje nekega (neimenovanega) lokala, običajno pri kraju, zgradbi ali znamenitosti, katere lastno ime je Kolovrat, in gostilna pri kolovratu, kjer nobena sestavina ni lastno ime.

  V pogovornem jeziku pogosto izpuščamo občnoimensko jedrno sestavino. V tem primeru predložni del postane del sobesedila in kot ime nastopa le nepredložni del: Grem h Kolovratu.

  Urška Vranjek Ošlak, Peter Weiss (november 2016)

• večbesedni veznik
  

  8
  Teme
  8
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Vem, da je pravilno Kljub temu da sem šel v trgovino, nisem prinesel kruha. – torej brez vejice (v tem kontekstu, ker je večbesedni veznik). Vendar sem v dvomih, kako je s tem pri Kljub dejstvu da je bila ena izmed najboljših smučark, je na današnji tekmi odstopila. Ali je v drugi povedi za 'dejstvu' vejica?

  
  Odgovor:
  

  Vaša primer sta skladenjsko različna.

  Kljub temu da sem šel v trgovino, nisem prinesel kruha.
  V prvem primeru gre res za večbesedni veznik kljub temu da, ki pa ni vedno pisan brez vejice pred da. O tem, kdaj je ta večbesedni veznik sopomenski s čeprav (in ga torej ne pišemo z vejico), kdaj pa kljub temu opravlja vlogo kazalnika da-stavka, ki mu sledi (in je pred njim seveda vejica), so pisali že mnogi jezikoslovci. Nekateri trdijo, da je stava vejice mogoča le v začetni poziciji povedi, drugi jo povezujejo s stavčnofonetično realizacijo (vejica v primeru kadenčne intonacije in premora pred mestom, ki ga označuje). Marta Kocjan Barle, ki je v monografiji Pravopisna razpotja problematiko večbesednih enodelnih veznikov temeljito opisala, pa pravi, da "[n]a stavo vejice vplivata pomen, odvisen od sobesedila, členkov, in tudi stavčna zgradba" (str. 69).

  Kljub dejstvu, da je bila ena izmed najboljših smučark, je na današnji tekmi odstopila.
  V vašem drugem primeru pa ne gre za (večdelni) veznik, temveč je kljub rabljen kot samostojen predlog, ki stoji pred samostalnikom v dajalniku. Temu samostalniku, tj. dejstvu, nato sledi da-stavek, ki ima vlogo stavčnega prilastka, saj odgovarja na vprašanje katero dejstvo? (da je bila ena izmed najboljših smučark). Vejica bi na tem mesu stala tudi, če bi pred samostalnikom stal kateri drug predlog, npr. Ob dejstvu, da ... ali Zaradi dejstva, da ...

  Tina Lengar Verovnik (april 2017)

• vejica
  

  32
  Teme
  32
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V SP 310 piše, da pišemo vejico pred in, kadar in uvaja stavek, ki izraža posledico. Običajno se veznik in ne navaja kot veznik posledičnega priredja, zato sem pogosto negotova, ali naj pišem vejico ali ne. Prosim za pomoč v naslednjih primerih.
  Delo je bilo dobro organizirano in podjetje je uspešno poslovalo.
  Uči se in boš znal.

  Kaj menite – ali je med stavkoma vezalno ali posledično razmerje? Ali mi lahko svetujete, kje si lahko preberem kaj več o stavčnih razmerjih? Brskam po Toporišičevi slovnici, SP, osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih.

  
  Odgovor:
  

  V prvem navedenem primeru ne gre za posledičnost, saj bi večina bralcev dobro organiziranost in uspešno poslovanje razumela kot sočasni dogajanji. V drugem primeru, ko gre za zaporednost dejanj, pa lahko govorimo tudi o posledičnem razmerju.

  Člen iz aktualnega pravopisa, ki ga navajate, se v celoti glasi:

  "Stavčni enakovredni deli so [...]:
  -- posledični: Prosili so me, pa sem jim ustregel (= zato). – Večerilo se je, zato so
  gnali črede domov. – Bilo nas je devet, in (= zato) eden je moral od doma. – Zatri knjigo,
  in tema se zgrne nad nami (= Če nam zatreš knjigo, se tema zgrne nad nami) [...]."

  Poglavitna vloga veznika in je vezanje dveh členov, pojavlja pa se tudi v drugačnih vlogah. Zelo izčrpno so popisane in opremljene z zgledi v SSKJ-ju. Slovar vezniku in med drugim pripisuje izražanje:

  a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili
  b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
  c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla

  Kot je mogoče razbrati iz zgledov, vejica na tem mestu ni obvezna. Razloga za arbitrarnost stave ne poznam, domnevam pa, da jo pišemo zlasti v primerih, ko želimo nevezalno razmerje posebej izpostaviti in ko tudi v govoru na tem mestu naredimo premor (če vejice ni, tudi premora pred in ni). Namesto vejice lahko namreč pred in v takih primerih postavimo tudi pomišljaj, podobno kot je v spodnjih zgledih iz SSKJ-ja:

  ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč

  Z vidika sodobne rabe je izbira veznika in za izražanje posledičnosti nekoliko zaznamovana; prej bi izbrali pa ali zato. Če ga že uporabite, pa vejica pred takim in ni obvezna, a je možna, zlasti če želite razmerje posebej izpostaviti -- tako v pisanju kot v govoru.

  Tina Lengar Verovnik (julij 2017)

• velike črke
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Kdaj je primerno uporabiti same velike črke? Lahko uporabimo velike črke, da poudarimo le eno besedo oz. besedno zvezo?
  Npr. Vabljeni v telovadnico SŽ "OLYMPIA".

  
  Odgovor:
  

  Slovenski pravopis 2001 v členih od 116 do 122 obravnava zapise s samimi velikimi črkami, pri tem navaja položaje, v katerih je zapis s samimi velikimi črkami upravičen. To je v naslovih, kraticah, pa tudi »pri poudarjanju besedil ali posameznih besed v njih«, kar ustreza vašemu primeru, ko je poudarjena le ena beseda. V pravopisu sta navedena zgleda:

  PRODAM novo kombinirano peč Kupujte pri NAJDIHOJCI

  Tudi jezikovna praksa skoraj dve desetletji po izidu zadnjega pravopisa pritrjuje pravilu:

  Z uporabo želeja ALOA VERE pred nanosom kreme znatno povečamo končni rezultat. Telefonski sistem SELECOM 10 odlikuje izredna prilagodljivost željam in potrebam uporabnika.

  Opažamo sicer tudi nove položaje, npr.

  navedba kraja v časopisni novici: LJUBLJANA, 17. – Državni zbor je na včerajšnji izredni seji razpravljal o poteku obnove v Posočju. ... priimek ob imenu: Na drugo mesto so tokrat bralci uvrstili nogometaša Primoža GLIHO, na tretje pa padalca Matjaža PRISTAVCA.
  O slednjem smo v svetovalnici že večkrat pisali.

  Helena Dobrovoljc (maj 2017)

• verska besedila
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kaj bi bil slovenski ekvivalent angleški besedi Godhead oz. nemški Gottheit. Opazil sem, da slovanski jeziki večinoma to navajajo kot božanstvo. Vendar, kolikor razumem, lahko to pri nas pomeni več stvari in ne zgolj Sv. Trojice. Ali imamo v slovenščini ali drugih nam podobnih jezikih, kakšen izraz, ki bi to bolje opisoval?
  
  
  Odgovor:
  
  Sveta Trojica je lastno ime troedinega krščanskega Boga, ki se v besedilih večkrat navaja z občnoimenskim božanstvo, včasih tudi boštvo. Tako božanstvo kot tudi boštvo se uporablja predvsem kot poimenovanje katerega koli boga in enako je pri Nemcih oz. Angležih, kjer Gottheit oz. godhead prav tako ne označuje samo Svete Trojice, temveč tudi, v nemščini predvsem katerega koli boga.

  Marko Snoj (julij 2016)

• vezaj
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  Vprašanje:

  Lepo vas prosim za pojasnilo in razlago, kakšen je pravilen zapis omega(-)3, omega(-)6 ipd. (-)maščobnih kislin. Z enim vezajem, dvema ali kako drugače?

  Odgovor:

  Imena kemijskih spojin te vrste, ki so prvotno lahko zapisana tudi z grškimi črkami in pri katerih ime izpričuje tudi natančnejšo »lokacijo« vezi v kemijski spojini, pišemo z vezajem levo in desno od številke. Tako normo izpričuje norma v strokah, kjer se tovrstni zapisi pojavljajo:

  ω-3-maščôbna kislína ómega-3-maščôbna kislína
  (V angleščini se vezaj zapisuje le med števko in grško črko: ω-3 fatty acid.)

  Podrobnejša pomenska pojasnila tovrstnih zapisov si lahko preberete v Farmacevtskem terminološkem slovarju, kjer za omega-3-maščobno kislino piše, da gre za »nenasičeno maščobno kislino z dvojno vezjo med tretjim in četrtim ogljikovim atomom v verigi v smeri od terminalne metilne skupine proti karboksilni skupini«.

  Helena Dobrovoljc (november 2016)

• vikanje
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali se za nagovor dveh oseb v pismu/e-pošti, ki bi ju, če bi ju nagovarjali posamično, vikali, uporablja množina (npr. pozdravljeni) ali dvojina (npr. pozdravljena)?
  
  
  Odgovor:
  
  V normativnih priročnikih izbira za tovrstne primere ni določena, v rabi pa se pojavljata tako dvojina kot množina. Lahko si pomagamo z razpravo Petra Weissa (2003), v kateri pravi: »Več ali tudi samo dveh oseb se v slovenščini ne da vikati (pa čeprav vikamo ali vse ali obe ali pa samo eno od njih ali njiju); za dve, ki ju vikamo ali od katerih eno vikamo, drugo pa tikamo, je treba uporabiti normalno glagolsko obliko v dvojini.« Pri tem se ohrani tudi naravni spol ogovorjenih oseb.

  Alenka Jelovšek (februar 2015)

• zapis datuma
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zanima me, kako se v slovenščini pravilno z besedo izpiše datum na koncu uradnih dokumentov (raznih sklepov, sporazumov ipd.)

  V našem priročniku imamo trenutno zapisano, da se navede takole:

  V pogodbah, mednarodnih sporazumih ipd. je z besedami izpisan cel datum:
  V Bruslju, dne štiriindvajsetega marca leta dva tisoč deset, v dveh izvirnikih v angleškem jeziku.
  Sestavljeno v Bruslju, dne šestega julija leta dva tisoč deset, v dveh izvodih v angleškem jeziku.

  Gre za dobesedni prevod iz angleščine, v katerem sta izrecno izpisana dan in leto, primer:

  Done at Brussels, on the twenty-third day of June in the year two thousand and sixteen

  Glede na to, da velika večina drugih jezikov EU izpušča dan in leto (tudi vsi "veliki" jeziki, FR, DE, NL, nekateri ohranjajo leto, npr. HR in ES, obe besedi pa npr. ohranjajo Čehi), in glede na to, da je načeloma beseda "dne" v takšnih primerih nepotrebna (vir: Monika Kalin Golob – O dopisih: predlog za standardizacijo, str. 32) in da je tudi sicer ne uporabljamo (pri datumih, ki niso izpisani z besedo), menim, da bi lahko obe besedi izpustili, vsekakor pa vsaj besedo dne. Kaj menite vi?

  
  
  Odgovor:
  

  V primeru

  »Sestavljeno v Bruslju, dne šestega julija leta dva tisoč deset«

  je slog res neznansko slavnosten: k dosledno z besedo (namesto s številkami) zapisanim števnikom spada tudi pridevnik s predlogom pred krajem sestavljeno v, potem pa še napovedni določnici dan in leto. (V pomembnejših latinskih listinah sta se nekdaj podatek o kraju in času začela z latinskim deležnikom datum v pomenu ‘dano, izdano, zapisano’; kot samostalnik to v slovenščini danes pomeni podatek o dnevu, mesecu in letu.)

  V tem, slavnostnem tipu besedila se res lahko najprej izpusti podatek Sestavljeno pred krajem nastanka zapisa (tako da ostane le »V Bruslju«), potem pa lahko pogrešamo leto in dne; drugačno zaporedje pri opuščanju bi bilo nenavadno. Tako pridemo do lahkotnejše in priporočene oblike, ki je zapisana tudi v vprašanju:

  V Bruslju, šestega julija dva tisoč deset

  Kot zanimivost: letnico so nekdaj zapisovali kot vrstilni števnik, kar je danes z besedo zapisano videti starinsko:

  V Ljubljani, dne devetnajstega septembra tisočdevetstopetindevetdesetega leta

  V običajnih dopisih in zapisih lahko mestniško obliko kraja danes nadomestimo z imenovalniško, vrstilna števnika ustrezno zapišemo s številkama, mesec pa v rodilniku (v prej zapisanih primerih je to obvezno, ker se datum začne z besedo dne) ali imenovalniku; s številko (vrstilnim števnikom) se lahko zapiše tudi mesec, pri čemer pa je rimska številka slaba izbira:

  Bruselj, 6. julija 2010 Bruselj, 6. julij 2010 Bruselj, 6. 7. 2010

  Če opustimo zapis kraja, se lahko zgodi, da bo na začetku povedi stal vrstilni števnik, ki izraža zaporedni dan v mesecu. Potem imamo več možnosti: začnemo z besedo dne (kar je nenadoma malce privzdignjeno, sploh ko je glasno prebrano), števnik za dan v mesecu izpišemo z besedo, vendar mora biti v tem primeru tudi mesec zapisan z besedo, ali pa dan v mesecu preprosto zapišemo s številko:

  Dne 6. julija so ... ali Dne 6. 7. so ... Šestega julija so ... (ne pa: Šestega 7. so ...) 6. julija so ... ali 6. 7. so ...

  Peter Weiss (februar 2017)

• zapis telefonskih številk
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me najprimernejši izraz za zapis telefonske št., mobilne tel. št., e-naslova, spletnega naslova (npr. pri vizitkah, dopisih, e-podpisih ...).

  Primer za mobilni telefon:

  Mobilni telefon: Mobilni tel.: Prenosni telefon: Prenosni tel.: M: GSM: Št. mobilnega telefona: Št. mobilnega tel.:

  Zanima me tudi zapis same številke, in sicer za slovensko in mednarodno rabo.
  
  
  Odgovor:
  
  (1) V zadnjem desetletju in pol se je zelo razširilo kratko zapisovanje rubrik za stike v naslovih na vizitkah in tudi sicer takole:

  T – telefonska številka M – mobilna številka F – telefaks (kjer ga še imajo) E – elektronski naslov S (ali za bolj svetovljanske W) – spletni naslov

  Za temi črkami je dvopičje odveč. Ta način je praktičen, ker je kratek, da krajši že ne more biti, in pregleden, sploh če so črke v primerjavi s siceršnjim besedilom poudarjene, recimo (pol)krepke. Prav tako ni zadreg zaradi načina krajšanja ter zaradi velike ali male začetnice (npr. Telefon, Tel., telefon, tel., z dvopičjem ali brez njega?), in če naslov in take številke zapišemo na dnu elektronskega sporočila, lahko besedilo v nekaj vrsticah teče brez vmesnih ločil. (Očesu všečnejše so morda sličice telefona, mobitela ipd., ki kdaj uvajajo ustrezne številke, vendar so za komuniciranje namesto sličic veliko primernejše črke, saj se pri pošiljanju gotovo ne bodo izgubile.)

  Za primer najprej rubrični zapis in potem zapis v tekočem besedilu:

  Peter Weiss
  Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
  Novi trg 4
  SI-1000 Ljubljana
  T 386 (0)1 4706 168
  M 386 (0)31 376 985
  E Peter.Weiss@guest.arnes.si
  S http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/peter-weiss-sl#v

  Peter Weiss | Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU | Novi trg 4 | SI-1000 Ljubljana T 386 (0)1 4706 168 M 386 (0)31 376 985 E Peter.Weiss@guest.arnes.si S http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/peter-weiss-sl#v

  (2) Najprimernejši način zapisa telefonske in mobilne številke za domovino in mednarodno rabo je naveden zgoraj. Sicer pa izveste o tem več v odgovoru Zapis telefonskih številk.

  Peter Weiss (julij 2016)

• zapis ure
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako zapisovati necele ure v obliki števnika. Pri celih urah zapisujemo npr. ob 8. uri. Zanima me, ali je ustrezno tudi npr. ob 8.45. uri. Verjetno bi bila najboljša rešitev ob 8.00 in 8.45 – torej ne v obliki števnika, a me vseeno zanima, kako je z obliko števnika. V določenih kontekstih je oblika 8.00 »preformalna« in je bolje zapisati ob 8. uri. Da bi bila raba poenotena, me torej zanima, ali je ob 8.45. uri ustrezno.
  
  
  Odgovor:
  
  Zapis tipa ob 8. uri je mogoč le, ko gre za polne ure. V takem primeru je namreč 8. vrstilni števnik osmi, ki ga – kadar je zapisan s števko – zapisujemo s piko, ki kaže na vrstilnost. Brez pike bi števko 8 prebrali kot osem. V primerjavi s piko v navedenem primeru pa ima pika v zapisu tipa ob 8.45 popolnoma drugačno vlogo. Gre za simbol, ki grafično sicer sovpada s skladenjsko piko in piko kot simbolom za vrstilnost, vendar pa ima zgolj (dogovorni) pomen ločevanja polnih ur od minut v najbolj zgoščenem možnem zapisu. V drugih jezikih in na vseh naših elektronskih napravah je v tem primeru zapisano stično dvopičje (8:45). Če bi rabo dvopičja narekoval tudi slovenski pravopis, se o možnosti, o kateri sprašujete, morda sploh ne bi pogovarjali, saj bržkone nihče ne bi zapisal *ob 8:45 uri in tudi *ob 8:45. uri ne.

  Zapis ob 8.45. uri torej pravopisno ni ustrezen, kakor ni ustrezen niti zapis ob 8.45 uri; mogoče je le ob 8.45. Preberemo pa lahko tak zapis na različne načine: ob 8.30 se npr. najbolj nevtralno izgovori 'ob osmi uri in trideset minut' ali 'ob osmih in trideset minut', manj formalno pa 'ob osmih trideset' ali kratko in malo 'ob pol devetih'.

  Tina Lengar Verovnik (februar 2016)

• zaporedje imena in priimka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, če bi mi lahko odovorili na naslednje vprašanje oziroma, da bi vprašanje naslovili na osebo, ki bi mi znala nanj odgovoriti. Za odgovor bi bil izjemno hvaležen. Sem v precepu pri postavljanju vrstnega reda imen in priimkov. Recimo, da ima neka oseba 2 imeni in 2 priimka.

  Ko se je oseba rodila ji je bilo ime: JANEZ IVAN NOVAK, n njegova mama in oče sta se poročila in odločila, da bo tudi otrok imel 2 priimka, poleg že 2 obstoječih imen. Npr.: JANEZ IVAN NOVAK DEBEVC

  Se drugi priimek piše oziroma spada k prvemu imenu ali ne? Obstajajo tu kakšna pravila? Je zgornji zapis pravilen, ali se v kakšnem primeru piše: IME PRIIMEK IME PRIIMEK za primer ene osebe? In kako bi se pisalo z inicialkami, če bi se ta oseba odločila uporabljati 1 ime in 1 priimek? Npr. uporabljal bi se: JANEZ DEBEVC, bi se potem pisalo: JANEZ I. D. NOVAK?
  
  
  Odgovor:
  
  Statistični urad RS pravi, da imamo Slovenci tradicionalno večinoma le po eno ime in en priimek, vendar pa se to v zadnjih letih spreminja. Dvojni priimki so najpogostejši pri ženskah po sklenitvi zakonske zveze, v zadnjih letih pa je vse bolj moderno tudi poimenovanje otrok z dvojnimi imeni, nekoliko manj pa z dvojnimi priimki. V drugih kulturah (npr. španski) so večdelna imena in priimki nekaj povsem običajnega.

  Ne glede na to, koliko enot sestavlja večdelno ime in večdelni priimek, se enote enega in drugega vedno pojavljajo skupaj in v nespremenjenem vrstnem redu – tako je Janez Ivan Novak Debevc uradno vedno Janez Ivan Novak Debevc in nikoli npr. Janez Novak Ivan Debevc ali kako drugače. Direktorica ljubljanskega živalskega vrta je Zdenka Barbara Ban Fischinger. Enote in njihovo zaporedje ostanejo nespremenjeni tudi, če navedemo najprej (večdelni) priimek in nato (večdelno) ime: Novak Debevc, Janez Ivan, le da med priimkovnim in imenskim parom pišemo vejico, tako kot v običajnih seznamih, urejenih po abecedi priimkov: Prešeren, France.

  Če želi, lahko seveda vsakdo okrajša svoje ime – lahko uporablja le začetnice (npr. Janez I. N. Debevc, J. I. N. D., JIND) ali le del imena (npr. samo Janez Debevc), pomembno pa je, da je uradno ime te osebe še vedno Janez Ivan Novak Debevc, česar drugi ne smemo samovoljno spreminjati. Če se oseba odloči in tudi uradno, torej na upravni enoti, spremeni svoje ime (npr. izpusti del imena ali priimka), je to v formalnih situacijah treba upoštevati.

  Med imenom in priimkom nekateri nosilci pišejo razlikovalno začetnico, ki prepogoste iste kombinacije imena in priimka dela bolj enkratne: Jaša L. Zlobec, Boris A. Novak, Andrej O. Župančič. Tudi če izvira iz začetnice priimka, je pri obrnjenem zaporedju (namreč priimek in ime) ne obravnavamo kot priimek, ampak kot na začetnico okrajšano drugo osebno ime: Zlobec, Jaša L. je tak primer.

  Urška Vranjek Ošlak, Peter Weiss (julij 2016)

• zemljepisna imena
  

  19
  Teme
  19
  Objave

  

  Vprašanje:

  Ali je Logarska dolina le ime doline (torej nenaselbinsko zemljepisno lastno ime) ali obstaja tudi kraj z imenom Logarska Dolina? Kako to, da so imena pošt lahko tudi nenaselbinska zemljepisna lastna imena, npr. 4265 Bohinjsko jezero?

  
  Odgovor:
  

  1. Logarska dolina je ime doline, v kateri je naselbina z imenom Logarska Dolina: prvo je po pravopisni delitvi nenaselbinsko zemljepisno ime, zato se druga sestavina piše z malo začetnico (tako kot v Postojnska jama, Panonska nižina ali Savinjska dolina) , drugo naselbinsko, zato se druga sestavina piše z veliko (tako kot v Gornji Grad, Dolenjske Toplice ali Ptujska Gora). Enakoglasna so še mnoga prvotno nenaselbinska in drugotno naselbinska zemljepisna imena: Robanov kot (dolina) in Robanov Kot (naselje), Črni potok (vodno ime) in Črni Potok (ime več naselij na Slovenskem), Babna reka (potok) in Babna Reka (naselje). Razlika je samo v zapisih, v katerih so uporabljene velike in male črke, v govorni uresničitvi pa lahko predmet, na katerega se nanaša eno ali drugo izgovorjeno, največkrat razberemo iz sobesedila.

  Imena pošt niso vedno skladna z naselbinskimi enotami in/ali imeni. Na vprašanje vam bodo verjetno lažje odgovorili na Pošti Slovenije, saj presega kompetence naše svetovalnice.

  Peter Weiss, Tina Lengar Verovnik (marec 2017)

• znak za stopinje
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako se napišejo stopinje Celzija? Ali naj napišem znak (krožec) za stopinjo in veliki C skupaj (Zjutraj je bilo –3 °C) ali naj se krožec drži številke, C pa je pisan z razmikom (Zjutraj je bilo –3° C)?
  
  
  Odgovor:
  
  Medtem ko pišemo kotne stopinje stično s številko (Kot alfa meri 33°.), pa pišemo stopinje Celzija ali Fahrenheita nestično od številke in stično s črko C ali F (V sredo bo največ 15 °C.).

  Helena Dobrovoljc

• znamke
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  1. Znamke in imena izdelkov

  V spletni jezikovni svetovalnici sem opazila težjo po pisanju z veliko začetnico pri vseh znamkah, ki sicer po trenutno veljavnih pravopisnih pravilih (lahko) padejo v skupino izdelkov, omenjenih v členu 147 (imena industrijskih izdelkov, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: kodak, kalodont, ford ...; tudi poimenovanja zdravil).

  Skupina takih poimenovanj se je z v pravopisu naštetih izdelkov močno razširila (vsa imena namenoma pišem z malo začetnico):

  poimenovanja telefonov in fotoaparatov (samsung, nokia; nikon, cannon); računalniška tehnologija vseh vrst (apple, mac; ipod, ipad, iphone; google, facebook, twitter; word, excel, powerpoint ...; gmail; chrome, firefox, windows explorer in drugi programi);

  Pri facebooku je še vprašanje velike začetnice v primeru pisnega podomačenja(fejsbuk), kar na splošno odpira vprašanje podomačevanja teh izrazov;

  pijače (pijem jeruzalemčana, bizeljčana; pijem jacka danielsa/jacka); znamke oblačil ipd. (obožujem versaceja, guccija, armanija - pisava z veliko začetnico bi bila v taki stavčni strukturi dvoumna) - ipd. Ker vem, da je prišlo do neskladja med pravopisnimi pravili in nekaterimi zakonskimi določbami o zapisovanju trgovskih in drugih znamk, me zanima, v katero smer gredo razmišljanja pravopisne komisije. Namreč, v primeru odločitve za pisanje z veliko začetnico bo to pomenilo, da bomo po novem z veliko pisali tudi do zdaj uveljavljene zapise z malo – lekadol, aspirin; ford, clio; jeruzalemčan, bizeljčan.

  Izjema bodo verjetno ostali primeru generičnih poimenovanj, ki so pa tudi vprašljivi (pril, edigs ...).

  2. Kategorija živosti

  Zanima me še stališče pravopisne komisije o kategoriji živosti pri naslednjih primerih: Ali uporabljam apple ali appla, mac/maca, samsung/samsunga, ipod/ipoda, nikon/nikona ... Uporabljam word, powerpoint; gmail; facebook, twitter – to je po mojem mnenju ustaljeno s kategorijo neživosti. Pri googlu je kategorija živosti najverjetneje vezana na preneseni pomen oz. poosebitev: Vprašaj googla - vprašaj strica Googla. Tudi posamezni drugi primeri so vprašljivi, kot npr. robot, okostnjak, model (moška oseba v svetu mode), fotomodel konjiček (v pomenu 'hobi') ... – zanje velja kategorija živosti ali ne? Zasledila sem rabo »uporabljam frana« – torej živo in zapisano z malo začenico.
  
  
  Odgovor:
  
  1. Pisanje imen izdelkov in znamk

  Imena izdelkov in znamke so se glede na prikaz v pravopisnih pravilih aktualnega pravopisa precej razširila, kar sestavljavci novih pravopisnih pravil, sestavljavci slovarja in tudi sodelavci svetovalnice pogosto poudarjamo. Kako se bo ob poplavi teh izrazov in možnosti odločila Pravopisna komisija pri SAZU, bi bilo glede na proces prenove pravil, ki ima več postaj – (a) predlog; (b) strokovna razprava; (c) javna razprava – v tem trenutku preuranjeno napovedovati.

  Sicer smo na vprašanje o pisanju znamk in poimenovanjih izdelkov že večkrat odgovorili:

  Pisanje blagovne znamke in izdelka Imena izdelkov in znamke: »Excel« ali »excel« oz. »Word« ali »word«? Velika začetnica pri imenih znamk

  Jezikoslovci, ki smo se z vprašanjem ukvarjali, opozarjamo, da so znamke pogosto večdenotativna imena, zato moramo ločevati med znamko, izdelkom, podjetjem, ustanoviteljem itd.

  Pisanje avtomobilskih znamk sodi med najzgodneje evidentirane normativne zadrege. Opažamo pa, da pisci prepoznajo različne položaje rabe.

  (a) Kadar govorimo o izdelku, katerega poimenovanje je prekrivno z znamko, potem je raba male začetnice lahko povsem upravičena:

  Nova paleta vaših vozil je po obliki in nekaterih notranjih rešitvah ponovno postala očem bolj všečna in prepoznavna, kot je to za citroene veljalo že v prihodnosti. Tako vozniki kot policisti so posumili, da za volanom citroena sedi pijani voznik.

  (b) Pisci pogosto želijo izpostaviti zapis znamke in tipa vozila:

  Šestkratni svetovni prvak Francoz Sebastien Loeb (Citroen C4) je zmagovalec relija po Nemčiji.

  (c) Značilno stvarno ime je ime podjetja, zato pisanje velike začetnice navadno sploh ni vprašljivo:

  Nova pogodba med Cimosom in Citroenom bo začela veljati 1. septembra. Tako kot Citroen je danes tudi Ford predstavil WRC dirkalnik za sezono 2011.

  Seveda se vsaka skupina industrijskih izdelkov in znamk nekoliko razlikuje. Tako je tudi z mobilno telefonijo. Če npr. zasledujemo po gradivu kolokabilnost zveze telefoniram z, ugotovimo, da v rabi ni zvez kot telefoniram s samsungom/Samsungom, temveč se glagol najpogosteje veže z orodnikom samostalnikov oz. zvez: mobilni telefon, slušalka, mobitel, mobilnik, prenosnik, mobi, handy, mobilec … Torej glagol telefonirati uporabljamo najpogosteje s samostalnikom za opredelitev vrste komunikacijskega sredstva. Še natančnejše poizvedbe po gradivu kažejo na zgradbe tipa uporabljam aparat Blackberry, kjer je znamka uporabljena v značilni imenski poziciji (v vlogi imenovalnega prilastka).

  Težko bi trdili, da se v knjižnem jeziku pojavljajo velika odstopanja od nakazanega razmerja: vrsta, tip, izdelek (mala začetnica) – znamka (velika začetnica). Res pa je, da gre pri časopisnih hišah pogosto za načelne odločitve lektorjev, ki se prej odločijo za malo kot za veliko začetnico. O tem priča delež zapisov iz časnika Delo v korpusu Gigafida.

  Nekoliko drugače je z imeni računalniških aplikacij, programov, omrežij … Ne glede na to, da so grafični logotipi teh imen pogosto zapisani s samimi malimi črkami (npr. pri Twitterju in Facebooku), gre za tržno blago, za izdelke z natančno določenimi specifikami, ki nimajo generične rabe. Uporabljati besedo generično (vrstno), bi torej povzročilo, da bi z malo začetnico ali podomačeno zapisano besedo facebook/fejsbuk v izjavi Podjetje so predstavili na facebooku/fejsbuku razumeli v pomenu ‘splet oz. katerem koli družbeno omrežje‘ oziroma ‘podjetje so predstavili na spletu‘. Pa seveda ni tako. Uporabniki Facebooka bi mi zagotovo pritrdili.

  Drugo je nestandardna raba, ki verjetno ne potrebuje institucionalnega usmerjanja in kjer so uporabniki »osvobojeni« uporabe pravil in seveda tudi prevzemajo odgovornost za morebitno nerazumevanje:

  Torej vzemite si čas in se mi pridružite na fejsu in povejte, če si tudi vi menite da naj država dela za ljudi .. BIL BI ŽE ČAS!

  Fejs in fejsbuk/Fejsbuk torej niso imena razširjenega omrežja, temveč pogovorni sinonimi, rabljeni največkrat v nestandardnih oblikah sporazumevanja. Gre za drugačno posebnost kot v primerih bolonja ali šengen/schengen, kjer so izrazi izgubili imensko funkcijo in pridobili nove pomene: ‘študijska prenova’ in ‘evropsko mejno območje’.

  Pri imenih vin je nekaj več zadreg, saj predstavljajo v zadnjem času ta pomembno tržno blago, ki ga vinogradniki želijo zaščititi. Pri vinih se zato pojavljajo dodatki k imenom, npr. Cviček PTP (priznano tradicionalno poimenovanje). Ta oznaka zagotavlja tudi geografsko zaščito, sortni izbor, enološke postopke, kakovost idr. Kadar govorimo o cvičku, teranu, rebuli, jeruzalemčanu … kot vrsti vina, potem uporabljamo malo začetnico. Uporaba velike začetnice in pripadajoče kratice je vezana na položaje oz. žanre, kjer je to nujno potrebno:

  Spremljanje nekaterih parametrov kakovosti in geografskega porekla vina Cviček PTP, s katerim bodo, v kolikor bo obrodil rezultate, zvišali kakovost, zaščito pridelave cvička in geografsko poreklo.

  Posebna skupina so imena zdravil: ti so industrijski izdelki z natanko določenim imenom, ki ga pišemo z veliko začetnico. Težko bi trdili, da je pisanje zdravil Lekadol in Aspirin z malo začetnico uveljavljen način pisanja, je pa res, da se v omenjenih medijih lektorji načelno izogibajo rabe velike začetnice pri veliko skupinah stvarnih imen, kar daje neustrezno predstavo o realni rabi.

  Nekatera starejša zdravila so zaradi dlje časa trajajoče rabe dobila pomen ‘protibolečinsko sredstvo’ (… ali bo kdaj obstajal aspirin zoper manipulacijo? (Šteger, 1999)) ali ‘sredstvo za pomiritev’ (Država na pomirjevalih ne more funkcionirati – zamislite si vlado, ali poslance, ki pred vsako obravnavo kakšnega zakona pojedo kup apavrinov!). Vendar je raba male začetnice upravičena le v kontekstih, ki jih navajamo zgoraj, aliv neformalnih besedilih, leposlovju in podobno.

  Pravopisni problem, ki ga navajate, pa je povezan z neustreznim pravopisnim pravilom (člen 109): »Imena zdravil in drugih farmacevtskih izdelkov pišemo z malo začetnico.«, ki ga bo treba spremeniti in prilagoditi realni jezikovni resničnosti.

  Z malo začetnico je poleg zdravil v generični rabi upravičeno pisati le zdravilne učinkovine v zdravilih, npr. paracetamol, acetilsalicilna kislina, naproksen …

  2. Navajate tudi primere, ko prihaja do metonimičnih zamenjav: npr. kadar ime osebe uporabimo, kadar govorimo o njegovi lastnini, izdelku. Taka raba je seveda nestandardna, pogovornega značaja, uporabljamo pa navadno veliko začetnico, pri čemer se ravnamo po pravilih SP 2001, kjer je v pravopisnem slovarju naveden zgled praktičnosporazumevalne rabe, namesto katere je priporočljivo rabiti polno izraženo besedno zvezo: kupiti Pleteršnika > Pleteršnikov slovar.

  Pletêršnik -a m, oseb. i. (ȇ) |slovenski slovaropisec|; prakt.sp. kupiti ~a Pleteršnikov slovar

  3. O uveljavljanju kategorije živosti smo v svetovalnici že pisali. Pomagajte si z naborom ključnih besed in z odgovorom, objavljenim na naslovu: Kdaj uveljavljati kategorijo živosti pri neživih samostalnikih?

  Mislim, da se glede kategorije živosti v slovenščini ni dosti spremenilo. Še vedno veljajo pravila, ki jih lahko preberete v členu 789 v pravopisnih pravilih in ki opisujejo značilne skupine samostalnikov moškega spola, kjer uveljavljamo kategorijo živosti:

  imena bitij: človek, rak, Štefan, Francoz, duh; imena, ki so prvotno pomenila ali lahko pomenijo bitja, pa (zdaj) zaznamujejo npr. vina, napra- ve, klube, bolezni, zemljepisne oblike ipd.: vipavec, francoz, mariborčan, rak, Dedec; nekatera druga imena, npr. kart, avtomobilov, gob ipd.: as, pik, golf, goban; beseda duh v pomenu ’duševnost’; tudi drugi samostalniki v otroškem govorjenju, prim. vzemi stolčka.

  Glede na navedeno bi brez pomišljanja uvrstili v skupino »živih« samostalnikov še okostnjaka in robota … Razlog za to, da se kategorija živosti tako uspešno uveljavlja pri napravah, torej uporabljam meka, epla/apla/appla/Appla (= računalnik znamke Apple), je morda tudi zaradi lastnosti, ki jih našim napravam pripisujemo. Gre za proces poosebitve, robotizacije, človeškosti njihovega ravnanja naših naprav, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Prav tako je mogoče opaziti, da se v rabi pojavljajo človeška imena naprav (npr. ko določimo ime naprave, da se z njo lahko povežemo v omrežje). Ob tem pa je seveda uporaba kategorije živosti samoumevna. Pri samostalniku model bi bila nekoliko bolj pazljiva. Če ga uporabljamo v pomenu ‘kdor s svojimi posebnimi lastnostmi, značilnostmi izstopa‘ (po SNB), ki se je uveljavil v zadnjem času, in še to v pogovornem jeziku, je kategorija živosti res izražena:

  Na faksu vidiš modela, ki očitno kinka, ki je očitno na horsu, vendar se vsi, tako profesorji, njegovi kolegi s faksa in njegovi starši delajo, da tega ni. ... In vidiva modela, ki prodaja kobilice in ščurke in male črve.

  Pri pomenih, ki jih navaja SSKJ, kategorija živosti ni izražena.

  Helena Dobrovoljc (december 2015)

• zveza črke in števke
  

  5
  Teme
  5
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Kako se pravilno zapiše kategorija v športu, U-16, U16 ali U 16 in zakaj? V praksi namreč ni enotnega zapisovanja.

  
  Odgovor:
  

  Gradivo na spletu -- zlasti tuje -- res kaže precejšnjo zapisovalno neenotnost, vendar so oznake tipa U16 (iz angl. "under the age of 16") največkrat napisane stično. Tako je tudi na slovenskih spletnih straneh: stično oznake U10, U12, U14 ipd. zapisujejo recimo pri Atletski zvezi Slovenije, Košarkarski zvezi Slovenije, Nogometni zvezi Slovenije in posameznih klubih.

  Tak zapis je skladen tudi s pravopisnim pravilom, ki ga bo Pravopisna komisija predlagala za prenovljeni pravopis:

  Kadar nastopajo števke in črke kot oznake, simboli ali imena (avtocesta A1, format A3, tipka F3, skupina G20), jih pišemo stično, ne glede na to, ali je črka mala ali velika (Živi na Maistrovi cesti 12a. – Lovca je postavil na polje a5. – Preplezano smer je ocenil s 6A.), oziroma ne glede na zaporedje (svinčnik z oznako 2B).

  Tina Lengar Verovnik (april 2017)