Podkategorije

• izvor besede
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me zakaj sta v knjižnem jeziku za ribo Thunnus prisotni le besedi tun in tuna. Avtohtoni slovenski ribiči nad Trstom namreč tej ribi pravijo ton. Zdi se mi, da bi bilo prav, da ta beseda postane del knjižnega jezika in da nadomesti besedi tuna in tun, ki nista ne ljudski in ne izvorno slovenski.

  
  Odgovor:
  

  V drugi polovici 19. stoletja je Fran Erjavec s prevodoma Živalstvo: Prirodopis za nižje gimnazije in realke, Celovec 1864 (2. izdaja 1872, 3. izdaja 1881), in Schödlerjeva Knjiga prirode. IV. del. Zoologija, Ljubljana 1875, po Illustrierte Naturgeschichte des Thierreiches Aloisa Pokornega in Das Buch der Natur Friedricha Schödlerja ustvaril trdne temelje slovenske živalske terminologije.

  Za morsko ribo Thunnus thynnus je leta 1864 in 1875 navedel slovenski ustreznik tuna, ki ga je leta 1881 zamenjal s tún, čeprav je prvo varianto tuna v 18. stoletju v svojem slovarju (1781) zabeležil že Marko Pohlin. Ker sta bili obe varianti za ribo Thunnus thynnus kot tedaj edini znani slovenski vključeni v Pleteršnikov tezaver slovenskega jezika (1894–1895), sta se začeli splošno uporabljati in zato postali tudi sestavni del Slovenskega slovarja knjižnega jezika, v morski strokovni terminologiji pa se je uveljavila varianta tun (npr. Leksikon Cankarjeve založbe Živalstvo, Ljubljana 1997).

  Šele v zadnjih desetletjih se je v redkih narečnih virih začel pojavljati podatek, da slovenski ribiči na Tržaškem isto ribo poimenujejo ton (npr. Neva Godnič-Godini, Izposojeno besedišče nabrežinskih ribičev, Slovensko morje in zaledje 2–3, 1979; Marjuča Offizia, Iz morja v ponev: ribe v tržaških ribarnicah in kuhinji, Trst 1988; Rada Cossutta, Ribiška jezikovna in kulturna dediščina v Tržaškem zalivu in slovenski Istri, Koper 2015).

  Nobeno od treh poimenovanj za ribo Thunnus thynnus pa v slovenščini ni avtohtono, ampak so vsa izposojena. Medtem ko sta bila túna in tȗn izposojena iz hrvaškega tȕna in tȗn, so si slovenski ribiči na Tržaškem besedo ton izposodili iz italijanskotržaške ton, ki tako kot italijanskobeneška ton in knjižnoitalijanska tonno odraža latinsko besedo thunnus grškega izvora.

  Res je, da je kraška narečna beseda ton sestavni del ljudskega jezika in bi zato z oznako nar. primorsko lahko bila tako kot že bakalá, barúfa itd. vključena med slovensko knjižno leksiko, vprašanje pa je, ali bi lahko nadomestila besedi tuna in tun, ki sta v slovenščini že dalj časa splošno uveljavljeni, pa čeprav sta hrvaški izposojenki.

  Metka Furlan (oktober 2018)

• izvor besedne zveze
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, zakaj Slovenci uporabljamo besedo dobrodošlica, dobrodošli itd. za topel ali velik sprejem gosta? Ali je to arhaično slovensko ali srbohrvatizem? Ali so tudi kakšne druge besede (alternative) za to dejanje?

  
  Odgovor:
  

  Pridevnik dobrodošel, ki se navadno uporablja v množinski obliki dobrodošli, smo v 19. stoletju prevzeli iz hrvaške zveze prislova in deležnika dobro došao, v množini dobro došli. Tudi današnja slovenska beseda dobrodošlica je hrvaškega izvora. Izvira iz skoraj enako se glaseče hrvaške, ki ima prav tak pomen. Že jezikovni čut nam pove, da ta besedna družina ne more biti izvorno slovenska, ker se po slovensko reče, da je nekdo nekam prišel, ne pa došel. Take in podobne reči si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju, ki je prosto dostopen na slovarskem portalu Fran.
  Pa vendar: naši starejši pisci uporabljajo glagol dojti (in njegov deležnik došel) tudi v pomeni 'priti' (prim pri Janezu Svetokriškem Danaſs je letej hishi doshlu isvelizhajne) in Pohlinov trijezični slovar s konca 18. stoletja prinaša besedo dobrodošlica v pomenu "kozarec pijače ob prihodu". Iz Pohlinovega zapisa Dobradashliza vidimo, da je bila naglašena na i, torej dobrodošlíca, iz česar sklenemo, da beseda ni prevzeta iz hrvaščine, temveč je izvorno pristno slovenska.
  Nasprotno pa naglas v slovenskem pridevniku dobrodôšel in današnjem samostalniku dobrodôšlica kaže na prevzem iz hrvaščine. Kdor se v javnem napisu želi izogniti dokaj ustaljenemu dobrodošli, navadno uporabi zvezo lepo pozdravljeni. Sinonima besedi dobrodošlica v današnjem pomenu pa Sinonimni slovar slovenskega jezika ne navaja in ga torej zelo verjetno ni.

  Marko Snoj (december 2017)

• izvor osebnega imena
  

  182
  Teme
  182
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me izvor priimka Pahor.

  
  Odgovor:
  

  Priimek Pahor (820 oseb v RS, od tega 376 v goriški, 168 v obalno-kraški in 114 v osrednjeslovenski statistični regiji) je verjetno nastal iz osebnega imena *Pahor, ki je hipokoristična izpeljanka iz slovanskih osebnih imen Pakoslav, Pačeslav, Pakomir, Pačemir. Ime *Pahor je iz navedenih imen izpeljano prek hipokoristika *Pah z drugim hipokorističnim obrazilom -or. Priponsko obrazilo -or je v slovenskih priimkih dokaj redko, njegov obstoj je izpričan tudi v izantroponimskih zemljepisnih imenih Čahorče, Bohor, Boharina. Priimek Pahor je izrazito tržaški, pojavlja se v 16. stoletju v devinskem urbarju, tudi kot patronimik Pahorič, vselej v zapisih Pahor, Pachor.

  Silvo Torkar (februar 2018)

• izvor zemljepisnega imena
  

  16
  Teme
  16
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Lahko, prosim, pojasnite izvor besede Goričko?

  
  Odgovor:
  

  Pokrajinsko ime Goričko je izvorno srednja oblika pridevnika gorički, izpeljanega iz samostalnika gorica, ki označuje grič, majhno goro. Ime torej prvotno označuje gričevnato pokrajino. V osrednji in zahodni Sloveniji se glasovna skupina čk razvije v šk, zato imamo tu iz krajevnih imen Gorica tvorjene pridevnike goriški. Ker tega razvoja v naših vzhodnih narečjih ni (pa tudi zato, da Goričko lažje razlikujemo od Goriškega), se je v tem pokrajinskem imenu tudi v knjižni rabi uveljavila narečno obarvana oblika.

  Marko Snoj (maj 2018)

• izvor medmeta
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Lepo prosim razlago pomena pozdrava Adijo! Ali res človeka, ki ga tako pozdravimo »pošljemo k hudiču«?
  
  
  Odgovor:
  
  Pozdravni medmet adijo smo prevzeli iz italijanskega addio, ki se je razvil iz latinskega sklopa ad Deum v pomenu ´k Bogu´. Etimološki pomen tega pozdrava je torej podoben etimološkemu pomenu pozdrava zbogom. Odgovore na taka in podobna vprašanja si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju in Etimološkem slovarju slovenskega jezika.

  Marko Snoj (januar 2015)

• izvor samostalnika
  

  29
  Teme
  29
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me izvor besede vistar.
  
  Odgovor:
  

  V zahodnih krajih, ki so bili do padca fašizma pod Italijo, vistar pomeni »naborniški vojak«. Beseda je slovenska tvorjenka iz izposojenke iz italijanske vista v pomenu »vojaški nabor«, ki prek »pregled« temelji na njenem osnovnem pomenu »pogled, vid«.

  Marko Snoj (maj 2018)

• izvor pridevnika
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Sodelujem v kvizu in iščem pomen besede coštendek beseda izvira iz slovenske narečne koroške pokrajine kot so zila rosental in opisuje človeka, ki je coštendek.
  
  
  Odgovor:
  
  Pridevnik coštendek, ki se govori v slovenskih koroških in nekaterih štajerskih govorih, ponekod v prvotnejši podobi cuštendik ali cuštendig, najdemo pa jo tudi v hrvaški kajkavščini, pomeni 'spadajoč'. Če je npr. nekdo coštendek v gosposvetsko faro, to pomeni, da spada v gosposvetsko faro. Beseda je prevzeta iz nemške zuständig, ki pomeni isto, poleg tega pa še 'pristojen'.

  Marko Snoj (april 2016)

• izvor glagola
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kakšen je izvor pomena glagola opetnajstiti?
  
  
  Odgovor:
  
  Glagol opetnajstiti bo v tretji izdaji Slovenskega etimološkega slovarja prikazan nekako takole.

  opetnájstiti-ȃjstim dov. ‛ogoljufati' = lat.‛fraudare' (19. stol.), tudi napetnájstiti, prepetnájstiti in prešestnájstiti v enakem pomenu. Sorodno je nar. nar. slovaš. prepatnástit' ‛ogoljufati' in nar. češ. rozpatnástit' sa ‛našopiriti se, opogumiti se', přepatnástěný, napatnástěný ‛prenažrt, prenapit'. Izpeljano iz števnika petnajst oz. šestnajst (Be III, 32). Možni sta dve razlagi. Po prvi naj bi se števnik nanašal na (večje) število prič, ki so s prisego jamčili verodostojnost pravdne stranke pred sodiščem. Dokazovanje s sedmimi pričami, presedmovȃnje, se na Slovenskem omenja že l. 1338, vendar le za primer razbojništva in tatinstva; dokazovanje s petnajstimi pričami (ki je znano iz rimskega prava) pa pri nas ni potrjeno. Druga možnost je domneva, po kateri naj bi izraz temeljil na poimenovanju srebrnega kovanca za petnajst krajcarjev, ki so jih začeli kovati okrog leta 1660, predvsem z namenom, da bi jih uporabljali za izplačila solda vojakom. Prve petnajstice so veljale za pravi vojni denar in so bile po vsebini srebra v razmerju do uradne vrednosti slabše od drugih kovancev. Ker se obravnavani slovenenski izrazi uporabljajo predvsem v povezavi z goljufijo pri kupčiji, se zdi ta razlaga verjetnejša: kdor je komu plačal s kovancem za petnajst krajcarjev, torej s slabim denarjem, ga je opetnajstil, napetnajstil ali prepetnajstil (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, 125 s.).

  Marko Snoj (marec 2015)