Podkategorije

• izvor besede
  

  17
  Teme
  17
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kakšen je izvor besede dobrobit?

  
  Odgovor:
  

  Beseda dobrobit se je v slovenščini najverjetneje začela širiti pod vplivom Šulekovega slovarja Hrvatsko-njemačko-talijanski rječnik znanstvenoga nazivlja I-II, Zagreb 1874-75. Pleteršnikov slovar te besede še ne vsebuje, nima je niti Akademijin rječnik (Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-XXIII, Zagreb 1880-1976), 2. del (1884-86). Breznikov pravopis 1920 besedo dobrobit navaja s križcem (prepoved rabe) in namesto nje predlaga besedo blaginja. Šulek je besedo zagotovo prevzel iz poljščine in ne iz češčine, kot navajajo hrvaški in srbski leksikografi v veljavnih akademskih slovarjih, saj je češčina ne pozna. Kott jo je v svoj obsežni Češko-nemški slovar 1-7, Praga 1878-1893, sicer uvrstil, vendar kot vir zanjo navaja izključno slovaško revijo Slovenske Pohl'ady, ki izhaja od leta 1881. Historicky slovnik slovenskeho jazyka I, A-J, Bratislava 1991, besede dobrobyt sicer ne vsebuje. V poljščini je beseda dobrobyt izpričana vsaj že leta 1834 v časopisu Tygodnik Krakowski, leta 1861 pa je izšel t.i. vilenski slovar poljskega jezika, ki kot prvi od večjih poljskih slovarjev vsebuje besedo dobrobyt, zato to letnico prve omembe navaja tudi A. Bańkowski v svojem Słowniku etymologicznym języka polskiego, Varšava 2000. Beseda je po njegovem mnenju dobesedni prevod francoskega izraza bien-être ʻblago-stanje̕.
  Ruščina in cerkvena slovanščina besede dobrobit ne poznata, beloruski dabrabyt in ukrajinski dobrobut sta prevzeta iz poljščine. Beseda nima praslovanskega rekonstrukta. Če povzamem, dobrobit smo v slovenščino sprejeli prek hrvaščine iz poljščine, kjer se je pojavila v prvi polovici 19. stoletja s prevodom francoske besede bien-être. Za podatke o najstarejših poljskih in čeških navedbah te besede se zahvaljujem prof. dr. Zbigniewu Babiku.

  Silvo Torkar (marec 2019)

• izvor besedne zveze
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, zakaj Slovenci uporabljamo besedo dobrodošlica, dobrodošli itd. za topel ali velik sprejem gosta? Ali je to arhaično slovensko ali srbohrvatizem? Ali so tudi kakšne druge besede (alternative) za to dejanje?

  
  Odgovor:
  

  Pridevnik dobrodošel, ki se navadno uporablja v množinski obliki dobrodošli, smo v 19. stoletju prevzeli iz hrvaške zveze prislova in deležnika dobro došao, v množini dobro došli. Tudi današnja slovenska beseda dobrodošlica je hrvaškega izvora. Izvira iz skoraj enako se glaseče hrvaške, ki ima prav tak pomen. Že jezikovni čut nam pove, da ta besedna družina ne more biti izvorno slovenska, ker se po slovensko reče, da je nekdo nekam prišel, ne pa došel. Take in podobne reči si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju, ki je prosto dostopen na slovarskem portalu Fran.
  Pa vendar: naši starejši pisci uporabljajo glagol dojti (in njegov deležnik došel) tudi v pomeni 'priti' (prim pri Janezu Svetokriškem Danaſs je letej hishi doshlu isvelizhajne) in Pohlinov trijezični slovar s konca 18. stoletja prinaša besedo dobrodošlica v pomenu "kozarec pijače ob prihodu". Iz Pohlinovega zapisa Dobradashliza vidimo, da je bila naglašena na i, torej dobrodošlíca, iz česar sklenemo, da beseda ni prevzeta iz hrvaščine, temveč je izvorno pristno slovenska.
  Nasprotno pa naglas v slovenskem pridevniku dobrodôšel in današnjem samostalniku dobrodôšlica kaže na prevzem iz hrvaščine. Kdor se v javnem napisu želi izogniti dokaj ustaljenemu dobrodošli, navadno uporabi zvezo lepo pozdravljeni. Sinonima besedi dobrodošlica v današnjem pomenu pa Sinonimni slovar slovenskega jezika ne navaja in ga torej zelo verjetno ni.

  Marko Snoj (december 2017)

• izvor osebnega imena
  

  183
  Teme
  183
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me razlaga izvora imena Ljubo in raba v slovenskem jeziku. Večinoma se v dostopnih neuradnih razlagah pojavlja kot ime slovanskega izvora, podrobneje pa želim vedeti, kdaj se je začelo ime bolj množično pojavljati na slovenskem ozemlju in ali je bilo ime kdaj "razglašeno" za slovensko.

  
  Odgovor:
  

  Ime Ljubo je vsekakor slovanskega izvora, predstavlja pa okrajšano in ljubkovalno obliko zloženih slovanskih in obenem staroslovenskih osebnih imen *Ljubigoj, *Ljubomir, *Ljubovid, *Ljubisem ipd., od katerih je prvo še v popisu 1948 ohranjeno v priimku Lubgoj, ostala pa so izpričana v srednjeveških listinah in zemljepisnih imenih (Limbarje, Ljubovija, Ljubija, Lipsenj). Res pa je, da je pri okrajšanih in ljubkovalnih staroslovenskih imenih izpričana predvsem pripona -ko, ohranjena v priimkih Borko, Bratko, Cvetko, Stanko, Zorko, Žitko itd., od oblik na -o pa sta zanesljivo izpričani le Slavo in Milo (12. in 13. stol. na Koroškem). Vendar so bile imenske oblike na -o zelo redke tudi pri drugih Slovanih, npr. v starosrbskih imenih 14. stol., so se pa v srbohrvaščini močno razširile v poznejših stoletjih in smo jih v času narodnega preporoda sprejeli tudi v slovenščini. Med njimi so tudi imenske oblike Ljubo, Rado, Vlado, Božo ipd. Staroslovanske oblike so bile *Ljub, *Rad, *Vlad, *Bog itd.

  Silvo Torkar (marec 2019)

• izvor zemljepisnega imena
  

  18
  Teme
  18
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima nas etimologija besede mošenica in krajevnega oz. ledinskega imena Za Mošenico, ki predstavlja manjši del ravninskega gozdnega območja Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

  
  Odgovor:
  

  Ledinsko ime Za mošenico je izpričano na katastrskem zemljevidu reambuliranega katastra iz leta 1868, k. o. Zgornja Šiška. Zemljevid franciscejskega katastra istega območja iz leta 1826 tega imena še ne vsebuje. Ime gozda Za Mošeníco vsebuje tudi Pleteršnikova zbirka ledinskih imen pri Slovenski matici, nabrana pred prvo svetovno vojno, večinoma iz katastrskih map. To ledinsko ime navaja tudi Bezlaj v Slovenskih vodnih imenih II (1961: 35) v geslu Mošenik ʻlevi pritok Tržiške Bistrice pri Tržiču’, v katerem našteva številna druga slovenska in slovanska imena, ki so bila tvorjena iz samostalnika slovanskega izvora mọ̑st < *mostъ.

  V slovenskem jezikovnem prostoru srečamo krajevno ime Moščeníca pri Bilčovsu na Koroškem (v Pleteršnikovi zbirki ledinskih imen je za območje Bilčovsa še navedeno vodno ime Moščenice) in dve krajevni imeni Mošenik. Tako Moščenica kot dva Mošenika sta prevzela svoje ime po potoku oz. vodi, ki teče skozi naselje: en Mošenik (v občini Moravče) leži ob vodi, ki se danes imenuje Mošeniščnica, drugi (v občini Zagorje ob Savi) leži v soteski reke Save ob izteku grape potoka Mošenik. Mošenik je tudi ime levega pritoka Tržiške Bistrice pri Tržiču in pa ponikalnice pri Moravi v o. Kočevje, kjer sta tudi vzpetini Mali in Veliki Mošenik. Na Hrvaškem sta dva kraja z imenom Mošćenica in eden z imenom Mošćenice. Na Poljskem je sedem krajev z imenom Moszczenica, na Češkem (Moravskem) je kraj z imenom, ki se v narečju glasi Moščenica.

  Imeni Moščenica in Mošenik (v gorenjskem narečnem razvoju je soglasniški sklop šč prešel v š) sta nastali po posamostaljenju besedne zveze *Moščena voda oz. *Moščeni potok, pri čemer je pridevnik *moščen po izvoru deležnik od glagola mostíti (iz mọ̑st), ki v slovenščini pomeni ʻdelati most’, a tudi ʻutrjevati pot čez močvirna tla’.

  V slovenščini občnega imena *moš(č)enica nimamo izpričanega, podobno tvorjen samostalnik pa je znan v srbohrvaščini, kjer moštanica pomeni ʻbrv’ (Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 2, 1972, 459, geslo most), enak samostalnik v množini moštěnice pa v češčini označuje po močvirju položeno protje, vejevje, ki omogoča prehod čezenj.

  Ledinsko ime Za Mošenico je najverjetneje nastalo zaradi lege pri *M/mošenici (< *M/moščenici), prim. rabo predloga biti za Savo ʻbiti pri Savi’. Samostalnik je ali lastnoimensko poimenoval potok, nad katerim je bil postavljen most oziroma brv, ali pa je označeval s protjem/vejevjem ipd. utrjeno močvirnato območje.

  Silvo Torkar, Metka Furlan (marec 2019)

• izvor medmeta
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Lepo prosim razlago pomena pozdrava Adijo! Ali res človeka, ki ga tako pozdravimo »pošljemo k hudiču«?
  
  
  Odgovor:
  
  Pozdravni medmet adijo smo prevzeli iz italijanskega addio, ki se je razvil iz latinskega sklopa ad Deum v pomenu ´k Bogu´. Etimološki pomen tega pozdrava je torej podoben etimološkemu pomenu pozdrava zbogom. Odgovore na taka in podobna vprašanja si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju in Etimološkem slovarju slovenskega jezika.

  Marko Snoj (januar 2015)

• izvor samostalnika
  

  29
  Teme
  29
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me izvor besede vistar.
  
  Odgovor:
  

  V zahodnih krajih, ki so bili do padca fašizma pod Italijo, vistar pomeni »naborniški vojak«. Beseda je slovenska tvorjenka iz izposojenke iz italijanske vista v pomenu »vojaški nabor«, ki prek »pregled« temelji na njenem osnovnem pomenu »pogled, vid«.

  Marko Snoj (maj 2018)

• izvor pridevnika
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Sodelujem v kvizu in iščem pomen besede coštendek beseda izvira iz slovenske narečne koroške pokrajine kot so zila rosental in opisuje človeka, ki je coštendek.
  
  
  Odgovor:
  
  Pridevnik coštendek, ki se govori v slovenskih koroških in nekaterih štajerskih govorih, ponekod v prvotnejši podobi cuštendik ali cuštendig, najdemo pa jo tudi v hrvaški kajkavščini, pomeni 'spadajoč'. Če je npr. nekdo coštendek v gosposvetsko faro, to pomeni, da spada v gosposvetsko faro. Beseda je prevzeta iz nemške zuständig, ki pomeni isto, poleg tega pa še 'pristojen'.

  Marko Snoj (april 2016)

• izvor glagola
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kakšen je izvor pomena glagola opetnajstiti?
  
  
  Odgovor:
  
  Glagol opetnajstiti bo v tretji izdaji Slovenskega etimološkega slovarja prikazan nekako takole.

  opetnájstiti-ȃjstim dov. ‛ogoljufati' = lat.‛fraudare' (19. stol.), tudi napetnájstiti, prepetnájstiti in prešestnájstiti v enakem pomenu. Sorodno je nar. nar. slovaš. prepatnástit' ‛ogoljufati' in nar. češ. rozpatnástit' sa ‛našopiriti se, opogumiti se', přepatnástěný, napatnástěný ‛prenažrt, prenapit'. Izpeljano iz števnika petnajst oz. šestnajst (Be III, 32). Možni sta dve razlagi. Po prvi naj bi se števnik nanašal na (večje) število prič, ki so s prisego jamčili verodostojnost pravdne stranke pred sodiščem. Dokazovanje s sedmimi pričami, presedmovȃnje, se na Slovenskem omenja že l. 1338, vendar le za primer razbojništva in tatinstva; dokazovanje s petnajstimi pričami (ki je znano iz rimskega prava) pa pri nas ni potrjeno. Druga možnost je domneva, po kateri naj bi izraz temeljil na poimenovanju srebrnega kovanca za petnajst krajcarjev, ki so jih začeli kovati okrog leta 1660, predvsem z namenom, da bi jih uporabljali za izplačila solda vojakom. Prve petnajstice so veljale za pravi vojni denar in so bile po vsebini srebra v razmerju do uradne vrednosti slabše od drugih kovancev. Ker se obravnavani slovenenski izrazi uporabljajo predvsem v povezavi z goljufijo pri kupčiji, se zdi ta razlaga verjetnejša: kdor je komu plačal s kovancem za petnajst krajcarjev, torej s slabim denarjem, ga je opetnajstil, napetnajstil ali prepetnajstil (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, 125 s.).

  Marko Snoj (marec 2015)