Vprašanje:

Zanima me, zakaj se oddelek piše z dvema d, po drugi strani pa je odojek z enim?

Odgovor:

Podvojene soglasnike, ki nastajajo ob stiku dveh morfemov in je taka tvorjenost še prepoznavna, v knjižnem jeziku ohranjamo. To omogoča jasno ugotavljanje členov besedne družine. V knjižnem izgovoru so podvojeni soglasniki izgovarjani daljše (SP 2001: § 689), v ljudski oziroma narečni izgovarjavi pa se poenostavijo. Zato v knjižnem jeziku zapišemo oddati ʻstran, proč dati’, v narečnem pa ne, npr. južnonotranjsko ze odat ʻza oddati’.

Besedo odojek ʻprašiček’, v kateri se upravičeno etimološko prepoznava tri morfeme *od-doj-ek, ker je izpeljanka na -ek iz glagola dojiti s predpono od-, je v 18. stoletju Gutsman še zapisal oddojek, v 19. pa je v Murkovem slovarju že zapisana z enim d. Taka normativna odločitev je bila verjetno sprejeta zaradi v 18. in 19. stoletju prevladujočega pomena ʻprenehati dojiti, odstaviti’ glagola oddojiti, ki kot glagolska predloga ni ustrezal pomenu besede odojek, saj ubeseduje še sesajočega = doječega prašička, prašička, ki se še podoji. Slovanski dovršni glagol *otъ-dojiti, iz katerega se je razvil slovenski oddojiti, se je namreč pomensko razvil v dveh smereh, saj je na eni strani pomenil ʻprenehati dojiti = odstaviti od prsi’, na drugi pa ʻprenehati dojiti = podojiti’, tudi ʻzrediti’. Slednji pomen je potrjen že v 16. stoletju v Registru Dalmatinove Biblije.

Metka Furlan (julij 2021)

Vprašanje:

Želel bi poznati izvor poznanega slovenskega vzklika Križana gora!

križana gora, je to mogoče
križana gora, kaj pa je to

Odgovor:

Frazem križana gora, ki izraža začudenje in je v tem pomenu predstavljen tudi v SSKJ in pravopisu, je verjetno nastal kot nadomestna zveza za zvezo križani Jezus. Tudi v sodobnem gradivu zasledimo rabo tega sicer redkejšega frazema, ki služi enaki funkciji, npr.:

Obseden je, o ti križani Jezus, gotovo je obseden!

ali

Križani Jezus, kako smrdi!

Mogoče je, da je beseda gora nadomestila ime Jezus, saj je za verujoče omenjanje imena Jezusa Kristusa po nepotrebnem neprimerno. Verjetno je izbira besede gora povezana z mestom križanja, vzpetino Golgoto (tudi Kalvarijo) v bližini Jeruzalema.

Vsekakor pa frazem lahko izraža več pomenov, npr. vznemirjenje, začudenje, navdušenje, kar je odvisno od konteksta.

Matej Meterc (december 2020)

Vprašanje:


Sem študentka PV na PEF LJ. Pišem diplomsko nalogo iz pravljic. Potrebujem razlago, kaj pomeni ime Cepecepetavček (ne le cepetavček). Enako je ponavljanje pri besedah šepešepetaVček (zakaj tu V na mesto l kot pri šepetalcu), gologologlavček, trdotrdoglavček.

Odgovor:

Ljubkovalna lastna imena Cepecepetavček, Šepešepetavček, Gologologlavček in trdotrdoglavček (edino pisano z malo začetnico), pri katerih vas zanima njihov pomen, je ustvaril pisatelj Leopold Suhodolčan in se pojavljajo le v njegovi pravljici za otroke Cepecepetavček (1979). Z njimi je deklica poimenovala kos polena, ki ga je našla v vrtu, se z njim zadovoljno igrala in nehote preživela noč v muzeju igrač, kamor ga je skrila pred sosedo varuško, ki je njej ljubo personificirano igračo hotela zakuriti v peči.

Vsem lastnim imenom je skupno, da imajo prva dva zloga ponovljena in so izglasna na -avček, njihov pomen pa ponuja samo besedilo pravljice, ko deklica poleno ogovori, da smešno cepeta, ko poskakuje po mizi (Cepecepetavček), ko sanja, da se ji je (potiho) oglasil (Šepešepetavček). Kot personificirano poleno nima las (Gologologlavček), glavo pa trdo (trdotrdoglavček).

Pisatelj je lastna imena verjetno oblikoval po vzoru cepetávček ‘igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico’ (SSKJ), morda tudi pod vplivom naslova slovenskega prevoda iz leta 1943 Trdoglavček ali dogodivščine lesene lutke Collodijevega dela Le avventure di Pinocchio: Storia di un burattino, ki ga danes poznamo pod naslovom Ostržek.

Ponovljena prva dva zloga pomena lastnih imen ne spreminjata, saj ponovitev ne nastopa v funkciji spreminjanja pomena, ampak figure pesniškega jezika in je zato odraz pesniške svobode (licentia poetica). Sodobno slovensko besedotvorje namreč ponovitve vzglasnih zlogov kot besedotvornega vzorca ne pozna. Tudi zapis v namesto l v Šepešepetavček (če je *šepetavček manjšalnica iz šepetalec in ne *šepetavec k šepetav) bi bilo treba razumeti v enakem smislu. Vprašanje, ki ga postavljate, spada bolj na področje literarne teorije in ne jezikoslovja.

Metka Furlan (november 2019)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje:

Zanima me, kakšen je (etimološki) izvor pripone -s v zemljepisnih imenih vzhodnih Alp od Furlanije, preko Tirolske do Švice.

Mišljena so imena:

Furlanija: Attimis (slovensko: Ahten), Nimis (slovensko: Neme), Susans, Anduins, Cesclans, Tualis, Sauris itd.; Južna Tirolska (I) (nemško/italijansko): Kiens/Chienes, Sauders/San Maurizio, Tisens/Tesimo, Tscherms/Cermes, Schluderns/Sluderno itd.; Tirolska (A): Wattens, Grinzens, Lüsens, Zams itd.; Švica: Rhäzüns, Tamins, Zizers, Igis, Sargans itd.

Odgovor:

Končni -s navedenih zemljepisnih imen na alpskoromanskem (furlanskem, ladinskem, retoromanskem) in nekdaj alpskoromanskem, danes deloma ali povsem germaniziranem območju večinoma izvira iz končnega -s latinskih končnic za tožilnik množine. Latinski tožilnik je bil namreč sklon, ki se je mdr. uporabljal tudi v odgovoru na vprašanje "kam?". O teh rečeh pišejo primerjalne slovnice romanskih jezikov in zgodovinsko-primerjalne slovnice alpskoromanskih idiomov, npr. Historische Grammatik des Dolomitenladinischen, osnovne podatke o ohranitvi končnega vulgarnolatinskega -s v alpski romanščini pa je najti že v knjižicah Romanische Sprachwissenschaft avtorja Heinricha Lausberga.

Marko Snoj (maj 2020)

Vprašanje:

Lepo prosim razlago pomena pozdrava Adijo! Ali res človeka, ki ga tako pozdravimo »pošljemo k hudiču«?


Odgovor:

Pozdravni medmet adijo smo prevzeli iz italijanskega addio, ki se je razvil iz latinskega sklopa ad Deum v pomenu ´k Bogu´. Etimološki pomen tega pozdrava je torej podoben etimološkemu pomenu pozdrava zbogom. Odgovore na taka in podobna vprašanja si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju in Etimološkem slovarju slovenskega jezika.

Marko Snoj (januar 2015)

Vprašanje:

Na spletni strani Fran sem dobil informacije o etimologiji besede galeb. Piše, da naj bi jo v 19. stol. prevzeli od Hrvatov. Zato me zanima, kako so poprej imenovali to značilno morsko ptico v Slovenski Istri in na Tržaškem Krasu, oz. če še danes tam obstaja kakšen ljudski domač izraz za to vrsto.

Odgovor:

Sinonimni slovar slovenskega jezika iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika navaja za besedo galeb knjižne sopomenke čajka, tonovščica in utva, od katerih sta čajka in utva enako kot galeb postali del slovenskega jezika z izposojo v 19. stoletju, medtem ko je tonovščica prvotno označevala rečnega galeba. V Pleteršnikovem slovarju je ornitonim galeb še predstavljen tudi v pomenu 'rečni galeb'.

Medtem ko podatek, kako so morskega galeba Slovenci imenovali na Tržaškem, ni na razpolago, se za slovensko Istro lahko oslanjamo na podatke iz dela Lexicon ornitologicum Histriae Slovenicae (1993) avtorja Gorana Filipija, ki je kot generično oznako za galeba, tj. za rečnega in morskega, na terenu evidentiral kokàl (Marezige), konkàl (Dekani, Kubed), kukàl (Škofije), kukàl (Pobegi), kurkál (Dragonja), v katerih se ohranja beneškoitalijanski ornitonim cocàl ‘galeb, Larus canus’ (Boerio 1867), ki je do Slovencev verjetno prišel s posredovanjem istrobeneških kokàl (Izola, Koper, Piran, Strunjan), krokàl, krukàl (Lucija) in kukàl (Bivje, Bertoki).

Samo v Sočergi je bila potrjena sopomenka morski golob, ki kaže, da se v ljudski percepciji galeb povezuje z golobom, zato je imel morda prav Đuro Daničić, ki je že leta 1876 sklepal, da sta slovanska ornitonima golob in galeb medsebojno genetsko povezana.

V krajih Brezovica, Dragonja, Gračišče, Korte, Malija, Plavje, Pobegi Prade in Šmarje je bil zabeležen tudi galéb, kar je bilo v istrske govore teh krajev verjetno vpeljano iz knjižne slovenščine, čeprav je možno, da ornitnim odraža naglasno adaptacijo predlog iz bližnjih hrvaških istrskih govorov.

Metka Furlan (januar 2021)

Vprašanje:


Ali se pravilno reče iški ali ižanski? V rabi sem zasledil oba.

Odgovor:

Zemljepisno lastno ime Ig je vse do 19. stoletja označevalo celotno pokrajino okrog danes istoimenskega naselja, ki se je do tedaj imenovalo Studenec. K pokrajinskemu imenu Ig je prvotno spadal pridevnik iški, zato imamo danes imena Iški vintgar, Iška vas, Iška (voda), Ižica (narečno Išca, kar bi bilo bolj upravičeno pisati Iščica); kasneje, a najkasneje v začetku 20. stoletja se je tako za pokrajinsko kakor tudi za krajevno ime Ig uveljavil pridevnik Ižanski, ki je tvorjen iz prebivalskega Ižan(ec).

Pridevnik ižanski torej pomeni "nanašajoč se na kraj Ig ali pokrajino Ižansko". Z razvojnega stališča starejši pridevnik iški, ki je v rabi v večbesednih zemljepisnih lastnih imenih Iški vintgar, Iška vas in Iška Loka, pa se danes kot samostojna beseda uporablja le kot pridevnik od krajevnega in vodnega imena Iška.

Marko Snoj (november 2019)

Vprašanje:

Kakšen je izvor pomena glagola opetnajstiti?


Odgovor:

Glagol opetnajstiti bo v tretji izdaji Slovenskega etimološkega slovarja prikazan nekako takole.

opetnájstiti-ȃjstim dov. ‛ogoljufati' = lat.‛fraudare' (19. stol.), tudi napetnájstiti, prepetnájstiti in prešestnájstiti v enakem pomenu. Sorodno je nar. nar. slovaš. prepatnástit' ‛ogoljufati' in nar. češ. rozpatnástit' sa ‛našopiriti se, opogumiti se', přepatnástěný, napatnástěný ‛prenažrt, prenapit'. Izpeljano iz števnika petnajst oz. šestnajst (Be III, 32). Možni sta dve razlagi. Po prvi naj bi se števnik nanašal na (večje) število prič, ki so s prisego jamčili verodostojnost pravdne stranke pred sodiščem. Dokazovanje s sedmimi pričami, presedmovȃnje, se na Slovenskem omenja že l. 1338, vendar le za primer razbojništva in tatinstva; dokazovanje s petnajstimi pričami (ki je znano iz rimskega prava) pa pri nas ni potrjeno. Druga možnost je domneva, po kateri naj bi izraz temeljil na poimenovanju srebrnega kovanca za petnajst krajcarjev, ki so jih začeli kovati okrog leta 1660, predvsem z namenom, da bi jih uporabljali za izplačila solda vojakom. Prve petnajstice so veljale za pravi vojni denar in so bile po vsebini srebra v razmerju do uradne vrednosti slabše od drugih kovancev. Ker se obravnavani slovenenski izrazi uporabljajo predvsem v povezavi z goljufijo pri kupčiji, se zdi ta razlaga verjetnejša: kdor je komu plačal s kovancem za petnajst krajcarjev, torej s slabim denarjem, ga je opetnajstil, napetnajstil ali prepetnajstil (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, 125 s.).

Marko Snoj (marec 2015)

Ni novih objav.

Ni novih objav.