Vprašanje: Pozdravljeni, zanima me izvor frazema gobec, rit in sapa. Navadno to rečemo za človeka, ki kaj obljubi, potem pa tistega ne izpolni, sama gobec rit in sapa ga je. V Slovarju slovenskih frazemov tega frazema nisem našel. Hvala. Odgovor: Frazem gobec, rit in sapa ni prikazan v SSKJ-ju in tudi ne v Slovarju slovenskih frazemov Janeza Kebra. Zgledov rabe tega frazema v pisnih knjižnih besedilih je malo, zato je zelo verjetno, da se ne bo uvrstil niti v najnovejši splošnorazlagalni slovar eSSKJ. Nekaj pisnih zgledov rabe lahko najdemo v jezikovnih korpusih, ki vsebujejo besedila z družbenih omrežij. Frazem opisuje koga, ki se (razen z govorjenjem) ne izkaže z omembe, priznanja vrednim delovanjem: Sami bleferji, partije pokra pa niso zmožni odigrati. Včasih smo rekli: gobec, rit in sapa ... Sestavina sapa je najverjetneje povezana s pomenom izločanja plinov iz črevesja, s čimer je poudarjena nekoristnost, nevrednost s tem frazemom kritično opisane osebe. O tem priča dejstvo, da v rabi lahko zasledimo tudi variante tega frazema brez sestavine gobec in variante z zvezo slaba sapa ter dobesedno enačenje koga z oznako prdec v sobesedilu: So prazni, brez vsebine ... po domače: rit in sapa. Gobčnega mulca smo klicali rit in sapa ali na kratko prdec. Pomen |prdec| samostalnika sapa je potrjen v Slovensko-latinskem slovarju Matije Kastelca in Gregorja Vorenca: pedere, perdéti, ali peṡdéti, kadar ſapa grè na tihim. Matej Meterc (junij 2024)

Vprašanje: Zanima me etimološka razlaga besede obleka. Kdaj je obleka samo noša človeka, morda izraz nekih človekovih želja. Koliko je obleka kot razstava enih kosov oblačil v pomenu nase staviti. Gre pri obleki za "nositi se", "imeti se" , nek poklicni performans v družbi? Odgovor: Beseda obleka je nastala iz glagola obleči, ta pa je že praslovanski in ga poznata tudi stara cerkvena slovanščina (oblěšti, sedanjik oblekǫ) in češčina (obléci). Praslovanski glagol *ob(v)ьlt'i̋, v sedanjiku *ȍb(v)elkǫ, je sestavljen iz ob in praslovanske oblike glagola vleči, *vьlt'i̋ . Obleči torej prvotno pomeni *‛gor zvleči, navleči’. Vir: Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (obleči) Da se nekdo nosi bi bilo lahko povezano tako z načinom njegove gibanja, hoje kot tudi z načinom oblačenja, seveda pa tudi s statusom. Za vse troje najdemo potrditev v SSKJ, gl. glagol nositi se. Simona Klemenčič, Helena Dobrovoljc (november 2025)

Vprašanje: V slovenščini se uporablja izraz morski pes za največjo ribo predatorko, ki se ji v angleščini reče shark, v italijanščini squalo, v hrvaščini morski pas, v srbščini pa ajkula. Ali je možno, da smo si izraz za morskega psa izposodili iz hrvaščine, zakaj je prišlo do takega poimenovanja in kdaj se prvič pojavi izraz morski pes v slovenskih besedilih? Odgovor: Zoonim morski pes za veliko roparsko morsko ribo s pomenskimi ustrezniki v angleškem shark, nemškem Haifisch, italijanskem squalo je v sodobni slovenščini pogovorna oznaka, kot termin pa služi ustrezna množinska oblika morski psi ‘velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei’ (SSKJ1), ‘Selachii’ (Živalstvo 1997). V pisnih virih se je besedna zveza pojavila šele sredi 20. stoletja, npr. leta 1956 v delu Borisa Pahorja Pristan je bil sovražno prazen in njegova voda nabrekla, ko da se v nji preganja krdelo steklih morskih psov, leta 1961 v Ljubljanskem dnevniku Morski pes mu je odgriznil levo roko in raztrgal obe nogi /…/ (Gradivo za SSKJ1). Prav zaradi pozne potrjenosti je najbolj verjetno, da izposojenka odraža fonetično prilagoditev hrvaškega morski pas, čakavsko morskȋ pȁs (ČDL), v Vrbniku na Krku morski pes (Hirtz 1956). To pa je kalk po it. pescecane ‘morski pes’, tudi pesce cane ‘isto’, narečno pesse can, dobesedno ‘riba pes’. Pomenska motivacija, da se to veliko morsko roparico označuje kot psa (v morju), je stara, a ni povsem pojasnjena, čeprav že pri starih Grkih κύων prvotno pomeni ‘pes’ in kasneje tudi ‘morski pes’ (Dokler). Razmerje, da ista beseda hkrati označuje človekovega štirinožnega praviloma zvestega prijatelja in njegovega največjega sovražnika v morju, se na eni strani poskuša razložiti s skupno točko, tj. z močnimi zobmi obeh živali, na drugi pa z razlago o tabuizirani oznaki za morskega psa (Vinja 1986), ker sta obe živali človeku lahko tudi nevarni. Leta 1860 je Matej Cigale v svojem slovarju nemško Haifisch (Squalus) predstavil s slovenskima pomenskima ustreznikoma morski volk in požerun, ki dandanes nista več v rabi. Narečna oznaka za morskega psa, ki hkrati označuje tudi sinjega morskega psa, je znana v tržaškem zaledju kot kəˈnica (Nabrežina), kəˈn’icä (Križ), kəˈnicȧ (Kontovel; vse Cossutta 2015) iz *kaˈn’ica, kar je s slovensko pripono -ica preoblikovana izposojenka iz italijanskotržaškega cagna ‘sinji morski pes, Prionace glauca’ poleg ‘psica’ (Doria). Pred 20. stoletjem je besedna zveza morski pes kot kalk po nemškem Seehund ‘Phoca vitulina’ označevala navadnega tjulnja, prim. morski pes ‘Phoca vitulina’ (Pleteršnik; Erjavec 1875; Erjavec 1864; Cigale 1860), v 18. stoletju murſki peſs ‘Seehund’ (Gutsman). Metka Furlan (april 2022) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje: Ime mi je CC [anon. moderator], sem italijanski državljan in raziskujem izvor svojega priimka, ki v Italiji (še posebej v okolici Pesara) ni preveč prisoten. Zanima me, če bi lahko bilo poreklo lahko slovensko, saj v italijanščini ne pomeni nič, v slovenščini pa bi lahko pomenilo Črna Marija, morda zapisano Cermarija. Najstarejši dokumenti naše družine v Italiji so iz leta 1850, v Pesaru. Na koga se lahko obrnem za dodatne informacije? Odgovor: O izvoru priimku Cermaria je težko podati dokončen odgovor. Gotovo bo samo to, da njegov izvor ni v Črna Marija, ker (1) v slovenskih priimkih ni strukturnega tipa barva + rojstno ime (razen pri Uskokih, npr. Belopavlovič), (2) je Pesaro kar daleč od Slovenije in (3) ker si težko razložimo izgubo glasu n – a to je še najmanjša težava. V dostopni italijanski literaturi tega priimka ne zasledim. Če ga italijanska onomastika ne zna umestiti nikamor, bi kazalo pogledati, kako je s sicer redkim hrvaškim priimkom Crmarić, ki je prisoten le v Solinu in na Rabu, torej samo čez morje. Lahko bi šlo za isto besedotvorno podstavo z različnima priponama. Marko Snoj (september 2023)

Vprašanje: Zanima me izvor imena Valíčne vasi (župnija Zagradec, Občina Ivančna Gorica). Vas s ponemčenim imenom Walitschendorf je v pisnih virih omenjena kot Delischdorf (1384, prepis iz 18. stol.), Walischendorff (1456, prepis iz 18. stol.), Goldischen Darff (1463), Valischendarff (1463). Glede na ohranjene zapise se ime Valíčne vasi med prebivalci ohranja nespremenjeno že od 15. stoletja dalje. Nekaj mojih predlogov: Najstarejša zanesljiva omemba kraja je iz leta 1384, ko je omenjena vas Delischdorf /... apud Delischdorf .../. Tu je zapisana oblika z glasnikom v prednaglašenem zlogu, torej *Velíčna vas. Ime bi lahko izviralo iz velíčati 'slaviti, poveličevati'. Cerkev sv. Martina na Valični vasi je bila osrednji duhovni kraj zgornje doline Krke, v kateri so se ljudje želeli poročiti oz. biti pokopani na pokopališču ob cerkvi. Mogoče je bilo tam še pred pokristjanjevanjem pomembno staroversko svetišče. Ime bi lahko izviralo iz besede velíšče, ki ima pripono -išče in slovensko oz. praslovansko osnovo *velь.Torej velika, pomembna vas. Ime vasi lahko izvira iz osebnega imena, npr. Velibor, Velimir, Velislav, Veligošč. Če je ime vasi od nekdaj Valíčna vas, potem bi ime lahko izviralo iz besede valíšče, torej kraj, kjer se vali, kotali kamenje, grušč. Toda vas se nahaja na manjši terasi, obdani z gozdom. Odgovor: Za odgovor smo zaprosili dr. Silva Torkarja, upokojenega znanstvenega sodelavca Oddelka za etimologijo in onomastiko. Ime je videti izpeljano s svojilno pripono -n iz patronimika Valič k osebnemu imenu Valentin, morda tudi Valhun. Ime Walich je izpričano l. 1433 za podložnika v Hinjah pri Šentjanžu (Turjaška knjiga listin II, 245), ime Walchun pa se omenja l. 1313 v Žužemberku (Turjaška knjiga listin I, 79). Uredništvo svetovalnice (december 2025)

Vprašanje: Zanima me kaj več o medmetih evo, eto in eko. Po pomenu in obliki so si izredno podobni, njihov izvor pa naj bi se razlikoval, kolikor vem. Eto in eko vnosa v etimološkem slovarju žal nimata, evo pa naj bi prišel iz slovanske predloge. Zaradi primerjave z italijanščino si mislim, da je eko morda prišel od tod. Imam prav? Kako so se razvili vsi trije medmeti in ali so med seboj etimološko povezani? Odgovor: Medmeti eto, evo in eko se uporabljajo, ko govorec opozarja na kaj in ko želi, da opozorjeni pogleda kaj. Drobnih pomenskih razlik med njimi na tem mestu ne gre razčlenjevati, omenjam pa to, da sta eto in evo v rabi na vsem področju Republike Slovenije (mnogo manj, če sploh, pa pri rojakih v Italiji in Avstriji), eko pa predvsem na našem zahodu vključno s slovenščino v Italiji. Izgovorno se razlikujejo samo v sredinskem soglasniku, kar zbuja le deloma pravilen vtis o njihovih primerljivih izvorih. Vsi trije medmeti so prevzeti, in sicer sta eto in evo prevzeta iz osrednjebalkanskega slovanskega idioma, kot rečemo temu, kar je osnova današnjim knjižnim jezikom hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina. Oba medmeta sta sklopljena iz poudarjalne členice e in kazalnega zaimka. Prvi je soroden z našim ta (in se z isto členico najde tudi v prekmurskem zaimku ète in ruskem étot, ki pomenita »ta«), drugi s hrvaškim, srbskim, bosanskim in črnogorskim ovaj, ki tudi pomeni »ta«. Medmet eko pa je prevzet iz italijanskega ecco, ki se je razvil iz latinskega eccum. Ta je pomenil »glej ga«, saj je sklopljen iz splošnejšega ecce »glej« in starega tožilnika *hum zaimka hic v pomenu »on«. Osnovni ecce je sklopljen iz zaimka *eko- »ta« (to se ohranja v latinščini sorodni umbrijščini v obliki eso) in poudarjalne členice **k'e. Vsi trije medmeti so torej nastali iz sklopov kazalnih zaimkov za bližnje predmete in poudarjalnih členic, le da je poudarjalna členica v izvorno slovanskih eto in evo na začetku, v prvotni latinski ecce pa na koncu. Marko Snoj (november 2023)

Vprašanje: Od kod izvira izraz molino, ki označuje debelejše surovo bombažno platno? Odgovor: Nimamo povsem zanesljivega odgovora na to vprašanje, zdi pa se verjetno, da gre izvorno za italijansko besedo molino 'mlin', in sicer s posredovanjem avstrijske nemščine, kjer so predvsem v gledališču z različico italijanske besede – mollino – poimenovali grobo platno, ki se uporablja v gledališču. Vreče za moko so bile iz tega ali podobnega grobega platna. Vir: https://www.tuchler.net/at/produkte/textilien-folien-effektmaterialien/mollinos-nessel-shirtings.html Simona Klemenčič (april 2025) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje: Ali se pravilno reče iški ali ižanski? V rabi sem zasledil oba. Odgovor: Zemljepisno lastno ime Ig je vse do 19. stoletja označevalo celotno pokrajino okrog danes istoimenskega naselja, ki se je do tedaj imenovalo Studenec. K pokrajinskemu imenu Ig je prvotno spadal pridevnik iški, zato imamo danes imena Iški vintgar, Iška vas, Iška (voda), Ižica (narečno Išca, kar bi bilo bolj upravičeno pisati Iščica); kasneje, a najkasneje v začetku 20. stoletja se je tako za pokrajinsko kakor tudi za krajevno ime Ig uveljavil pridevnik Ižanski, ki je tvorjen iz prebivalskega Ižan(ec). Pridevnik ižanski torej pomeni "nanašajoč se na kraj Ig ali pokrajino Ižansko". Z razvojnega stališča starejši pridevnik iški, ki je v rabi v večbesednih zemljepisnih lastnih imenih Iški vintgar, Iška vas in Iška Loka, pa se danes kot samostojna beseda uporablja le kot pridevnik od krajevnega in vodnega imena Iška. Marko Snoj (november 2019)

Vprašanje: V etimološkem slovarju na fran.si sem opazil, da izvor besede gugati etimološko ni pojasnjen, poleg tega pa (pod geslom guncati), da se v nekaterih narečjih menda pojavlja kot gungati. Slučajno sem opazil, da obstajajo zelo podobni glagoli tudi v germanskih jezikih, pa me zanima, če se vam zdi mogoče, da je med našo in njihovo besedo kakšna povezava, ali gre le za naključje: gunga = gugati v švedščini in danščini https://www.saob.se/artikel/?unik=G_1351-0038.i3d1&pz=5 gügeln in gugen = gugati v nekaterih narečjih nemščine https://www.woerterbuchnetz.de/DWB/gugeln Odgovor: Zahvaljujem se Vam za opozorilo na švedski glagol gunga in na švicarsko nemškega gugen s pomenom ‘zibati, gugati’, ki po glasovni sestavi spominjata na naša gugati in gungati. Tema je treba dodati še zastareli švedski intenziv gundsa, ki se izgovarja tako kot naš gunca-ti. Navedene germanske in slovanske besede so domnevno imitativnega izvora. Narejene so torej tako, da z glasovi slikajo glagolsko dejanje (take imitativne besede so še npr. bingljati, cincati, pupati, papati). Med njimi ni mogoče domnevati sorodstvenega razmerja, saj bi v tem primeru, odvisno od izhodišča, pričakovali drugačne glasove v slovanščini oziroma švedščini in nemščini, prav tako ne bi bilo utemeljeno domnevati prevzema. Slovenci smo namreč vse starejše germanske izposojenke prevzeli iz sosednje bavarščine, kjer glagola gugen ni zaslediti. Iz severnogermanskih jezikov pa prevzem zaradi še večje prostorske oddaljenosti sploh ni bil mogoč. Mutatis mutandis velja tudi za prevzem v drugo smer. Poleg tega imajo navedeni slovenski glagoli sorodnike v drugih slovanskih jezikih. Iz tega sklepamo, da je izhodiščni gugati že praslovanske starosti in da je že takrat pomenil (približno) isto, kot nam pomeni danes. Marko Snoj (marec 2022) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.