Ni novih objav.

Vprašanje:

Alenka Glazer je uporabila v pesmi Muke besedo mučéle. Pozna kdo to besedo?

MUKE

Kaj se mučiš
na mučélah.
Svet je trd.
Hodiš skrušen
po mučélah,
s svetom sprt.
Streskaj misli.
Muke iz tebe
v prst potegne
Špicov vrt.

Špicov vrt je ruško pokopališče.

Odgovor:

Beseda mučéle v asociativni zvezi z múka ‘trpljenje’, múčiti, ki se pojavlja samo v pesniški zbirki Jerebika (1988) pesnice Alenke Glazer, najverjetneje izhaja (morda kot del avtoričine pesniške svobode) iz prav tako redke besede močéle ‘razmočena tla, močviren teren’.

Obrazložitev:

Alenka Glazer v omenjeni pesniški zbirki ob besedi mučéle uporablja tudi besedo močéle, prim. cikel Močéle s pesmimi Na močélah, Čeljust in Kamen ter pesmi Na mučélah, Vsi mrtvi, kjer beseda označuje močviren teren. Beseda močéle je večkrat zabeležena kot ledinsko ime na različnih koncih Slovenije. Za območje tedanje občine Ruše je Maks Pleteršnik kot ime travnika in gošče zabeležil Močele, na Močelah (PRZZI). Travnik in gošča sta se verjetno nahajala nekje v dolini, saj je del Pohorja nad Rušami tedaj spadal v občini Smolnik in Lobnica. Mačéle (ob njej leži še Mačévnjak, oboje po akanju iz Močéle, Močévnjak) se nahajajo v bližini mejnega prehoda Rateče (FLU-LED, LiAK), kjer označujejo »zelo razmočena, skoraj močvirna« tla (Ledinska KG). Ledinsko ime Močele je potrjeno tudi v Dolenjem Leskovcu pri Krškem (LiAK).

Besedo močéle ‘močviren teren’ je možno povezati z besedno družino močíti, močílo, močáva, móča, močál, móker, tudi močvírje itd. ter v njej videti slovanski koren *mok- in pripono *-el-. Tako v ziljskem rateškem govoru kot v južnopohorskem lobniškem govoru bi tedaj na podlagi naglasa v besedni družini močíti itd. (akcentska paradigma b) pričakovali naglas na drugem samoglasniku, in sicer na enoglasniškem ozkem dolgem ẹː. Drugače bi v Dolenjem Leskovcu pričakovali naglašeni dvoglasnik ie, ki pa je bil morda ob zapisu imena poknjižen.

Beseda mučéle ni potrjena v nobenem drugem viru razen v omenjeni pesniški zbirki. Glede na naglas v besedni družini múka, múčiti itn. (akcentska paradigma a) bi pričakovali naglas **múčelę (bližnji govor Lobnice ne pozna pomika tipa *bȁbica > *babȉca), če bi šlo za tvorjenko s tem korenom.

Bolj verjetno je torej, da je beseda mučéle sekundarno nastala iz močéle. Osnova za njen nastanek bi lahko bil nesistemski prehod prednaglasnega o > u v lokalnem narečju: za govor Lobnice je namreč potrjen primer prednaglasnega ukanja dumȏ̦ < *domȃ (SLA). Različica mučéle bi nato bila asociativno povezana z besedno družino múka, múčiti.

Viri:

FLU-LED = FLU-LED – Iniciativa za ohranitev hišnih in ledinskih imen – https://www.ledinskaimena.si. Ledinska KG = Jožica Škofic in Klemen Klinar (2015). Ledinska imena v občini Kranjska Gora. Jesenice: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske. LiAK = Datoteka ledinskih imen Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (stanje 2003). Etimološko-onomastična sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. PRZZI = Metka Furlan in Miha Sušnik, ur. (2021). Pleteršnikova rokopisna zbirka zemljepisnih imen. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. E-izdaja na naslovu https://przzi.zrc-sazu.si/. SLA = Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

Miha Sušnik (november 2022)

Vprašanje:

V slovenščini se uporablja izraz morski pes za največjo ribo predatorko, ki se ji v angleščini reče shark, v italijanščini squalo, v hrvaščini morski pas, v srbščini pa ajkula. Ali je možno, da smo si izraz za morskega psa izposodili iz hrvaščine, zakaj je prišlo do takega poimenovanja in kdaj se prvič pojavi izraz morski pes v slovenskih besedilih?

Odgovor:

Zoonim morski pes za veliko roparsko morsko ribo s pomenskimi ustrezniki v angleškem shark, nemškem Haifisch, italijanskem squalo je v sodobni slovenščini pogovorna oznaka, kot termin pa služi ustrezna množinska oblika morski psi ‘velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei’ (SSKJ1), ‘Selachii’ (Živalstvo 1997).

V pisnih virih se je besedna zveza pojavila šele sredi 20. stoletja, npr.

leta 1956 v delu Borisa Pahorja
Pristan je bil sovražno prazen in njegova voda nabrekla, ko da se v nji preganja krdelo steklih morskih psov, leta 1961 v Ljubljanskem dnevniku
Morski pes mu je odgriznil levo roko in raztrgal obe nogi /…/ (Gradivo za SSKJ1).

Prav zaradi pozne potrjenosti je najbolj verjetno, da izposojenka odraža fonetično prilagoditev hrvaškega morski pas, čakavsko morskȋ pȁs (ČDL), v Vrbniku na Krku morski pes (Hirtz 1956). To pa je kalk po it. pescecane ‘morski pes’, tudi pesce cane ‘isto’, narečno pesse can, dobesedno ‘riba pes’.

Pomenska motivacija, da se to veliko morsko roparico označuje kot psa (v morju), je stara, a ni povsem pojasnjena, čeprav že pri starih Grkih κύων prvotno pomeni ‘pes’ in kasneje tudi ‘morski pes’ (Dokler). Razmerje, da ista beseda hkrati označuje človekovega štirinožnega praviloma zvestega prijatelja in njegovega največjega sovražnika v morju, se na eni strani poskuša razložiti s skupno točko, tj. z močnimi zobmi obeh živali, na drugi pa z razlago o tabuizirani oznaki za morskega psa (Vinja 1986), ker sta obe živali človeku lahko tudi nevarni.

Leta 1860 je Matej Cigale v svojem slovarju nemško Haifisch (Squalus) predstavil s slovenskima pomenskima ustreznikoma morski volk in požerun, ki dandanes nista več v rabi.
Narečna oznaka za morskega psa, ki hkrati označuje tudi sinjega morskega psa, je znana v tržaškem zaledju kot kəˈnica (Nabrežina), kəˈn’icä (Križ), kəˈnicȧ (Kontovel; vse Cossutta 2015) iz *kaˈn’ica, kar je s slovensko pripono -ica preoblikovana izposojenka iz italijanskotržaškega cagna ‘sinji morski pes, Prionace glauca’ poleg ‘psica’ (Doria).

Pred 20. stoletjem je besedna zveza morski pes kot kalk po nemškem Seehund ‘Phoca vitulina’ označevala navadnega tjulnja, prim. morski pes ‘Phoca vitulina’ (Pleteršnik; Erjavec 1875; Erjavec 1864; Cigale 1860), v 18. stoletju murſki peſs ‘Seehund’ (Gutsman).

Metka Furlan (april 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje:


Sem študentka PV na PEF LJ. Pišem diplomsko nalogo iz pravljic. Potrebujem razlago, kaj pomeni ime Cepecepetavček (ne le cepetavček). Enako je ponavljanje pri besedah šepešepetaVček (zakaj tu V na mesto l kot pri šepetalcu), gologologlavček, trdotrdoglavček.

Odgovor:

Ljubkovalna lastna imena Cepecepetavček, Šepešepetavček, Gologologlavček in trdotrdoglavček (edino pisano z malo začetnico), pri katerih vas zanima njihov pomen, je ustvaril pisatelj Leopold Suhodolčan in se pojavljajo le v njegovi pravljici za otroke Cepecepetavček (1979). Z njimi je deklica poimenovala kos polena, ki ga je našla v vrtu, se z njim zadovoljno igrala in nehote preživela noč v muzeju igrač, kamor ga je skrila pred sosedo varuško, ki je njej ljubo personificirano igračo hotela zakuriti v peči.

Vsem lastnim imenom je skupno, da imajo prva dva zloga ponovljena in so izglasna na -avček, njihov pomen pa ponuja samo besedilo pravljice, ko deklica poleno ogovori, da smešno cepeta, ko poskakuje po mizi (Cepecepetavček), ko sanja, da se ji je (potiho) oglasil (Šepešepetavček). Kot personificirano poleno nima las (Gologologlavček), glavo pa trdo (trdotrdoglavček).

Pisatelj je lastna imena verjetno oblikoval po vzoru cepetávček ‘igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico’ (SSKJ), morda tudi pod vplivom naslova slovenskega prevoda iz leta 1943 Trdoglavček ali dogodivščine lesene lutke Collodijevega dela Le avventure di Pinocchio: Storia di un burattino, ki ga danes poznamo pod naslovom Ostržek.

Ponovljena prva dva zloga pomena lastnih imen ne spreminjata, saj ponovitev ne nastopa v funkciji spreminjanja pomena, ampak figure pesniškega jezika in je zato odraz pesniške svobode (licentia poetica). Sodobno slovensko besedotvorje namreč ponovitve vzglasnih zlogov kot besedotvornega vzorca ne pozna. Tudi zapis v namesto l v Šepešepetavček (če je *šepetavček manjšalnica iz šepetalec in ne *šepetavec k šepetav) bi bilo treba razumeti v enakem smislu. Vprašanje, ki ga postavljate, spada bolj na področje literarne teorije in ne jezikoslovja.

Metka Furlan (november 2019)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje:

Prosim za pojasnitev pravilne rabe toponima za kraj (danes italijanski Redipuglia), ki zaradi avtohtone naseljenosti in polpreteklih dogodkov zaseda pomemben prostor v slovenski duhovni zgodovini. Zaradi različnih nesoglasnih teorij je nujna standardizacija v prid uporabe strokovno čim bolj utemeljene inačice.

Odgovor:

Standardiziranje imen na ozemlju RS je v pristojnosti Komisije za standardizacijo zemljepisno ime, jezikoslovci pa tudi v komisiji svetujemo, katera od oblik imena je utemeljena v knjižnem jeziku (poknjižena) glede na razvoj jezika na območju pojavljanja. Navadno preverimo ustreznost zapisa glede na izvor, nato pa upoštevamo tudi razširjenost in ustaljenost oblike imena v lokalnem okolju. Imena v drugih državah standardizirajo pristojne tamkajšnje komisije/telesa.

Pri imenih s slovenskega naselitvenega ozemlja v Italiji je za ta vprašanja merodajen priročnik Pavla Merkuja (Slovenska krajevna imena v Italiji: priročnik – Toponimi sloveni in Italia: manuale, 1999), ki pravi takole:

Redipúlja (Redipuglia, fr. Redipulie) iz Redipulje
Sredipólje je paraetimološka hiperkorektura, dejansko primer mistifikacije; GO.
Vir: Pavle Merkù, Slovenska krajevna imena v Italiji: priročnik – Toponimi sloveni in Italia: manuale (1999)
Standardizirana italijanska oblika je torej Redipúlja.

Obstaja pa še en vir, in sicer gradivo Boža Otorepca iz videmskega arhiva iz obdobja 1270–1405, kjer najdemo ime zapisano kot Rodepol, Rodopol. Avtor komentarja, Branko Marušič v Zgodovinskem časopisu 1996 zapiše:

Ime je pojasnjeno kot Rodopol v Furlaniji. Najbolj verjetno gre za Sredipolje (it. Redipuglia) v spodnjem Posočju, s katerim pa Otorepec poistoveti ime Rodopoya. Na tem mestu je mogoče omeniti, da je Sredipolje iznajdba novih časov in da bi se kraj (v njem ne živijo Slovenci) moral imenovati pravzaprav Rodopolje (Redipolje).
Vir:
Peter Štih in Branko Marušič, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405, Zgodovinski časopis, 1996

Komentar Silva Torkarja glede imena je bil objavljen že leta 2014 v Sobotni prilogi Dela, in sicer je odgovoril na vprašanje o tem, katera slovenska imenska oblika je najprimernejša za ital. krajevno ime Redipuglia (Redipuglia: Redipulja, Sredipolje ali Rodopolje (Delo, leto 56, št. 166, 19. jul. 2014, Sobotna priloga, s. 31). V odgovoru je podprl odločitev P. Merkuja za obliko Redipulja, ker je obstajal dvom glede zanesljivosti etimološke razlage.

Navedek iz omenjenega odgovora:

»V slovenski publicistiki se je za bizjaški kraj Redipuglia tik onkraj današnje slovenske etnične meje na podlagi zmotne rekonstrukcije s konca 19. stol. uveljavila slovenska imenska oblika Sredipolje. Tržaški imenoslovec dr. Pavle Merkù je že leta 1981 in nato še večkrat v svojih objavah (nazadnje v knjigi Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, Ljubljana 2006) pokazal, da zapisi tega krajevnega imena v zgodovinskih virih pričajo za rekonstrukcijo *Rodopolje (1295 in Radopolia, 1375 Rodopogla, 1422 Redepogla, 1464 Rodopuglia itd.). Zloženo ime *Rodopolje naj bi nastalo iz imenske zveze Rodo polje, kjer pridevnik *rod (prvotno z nosnikom) pomeni ʻsušen, nerodovitenʼ, kar menda ustreza značilnostim terena. Merkù se pri razlagi tega arhaičnega pridevnika sklicuje na Bezlajeva Slovenska vodna imena (1961), slednji pa na Miklošičev Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886). Bezlaj v Etimološkem slovarju slovenskega jezika (3. knjiga, Ljubljana 1995) ugotavlja, da pridevnik rod (s pomeni ʻkosmat, luskinast, kodrast, pust, neobdelanʼ) nima jasnih etimoloških povezav.
V priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji (1999) se je Merkù odločil za navadno glasovno poknjiženje italijanske imenske oblike, torej za obliko Redipulja. To je utemeljil z dejstvom, da ime tako izgovarjajo v najbližjih slovenskih naseljih na Goriškem, npr. v Doberdobu. Jezikoslovci se namreč držijo načela glasovnega poknjiževanja narečnih imenskih oblik, kadar obstaja dvom glede zanesljivosti etimološke razlage. Merkujeva odločitev za Redipulja se zdi racionalna, sprejel jo je tudi etimolog Marko Snoj v svojem Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (2009). Oblika Sredipolja je vsekakor zgrešena, oblika Rodopolje pa je glasoslovno neoporečna, vendar doslej ni bila prepričljivo etimološko pojasnjena.«

Kot zanimivost Silvo Torkar danes navaja, da sta kmalu po objavi njegovega odgovora (leta 2014) izšli dve publikaciji poljskih jezikoslovcev, ki sta vnesli več jasnosti v razlago prid. rod v krajevnem imenu Rodopolje.

Poljski jezikoslovec W. Boryś v svoji razpravi Z etymologii kajkawskiej (Linguistique romane et linguistique indo-europeenne, Krakov 2014) trdi, da so se iz prvotnega pomena prid. *rǫdъ ʻrazvrščen, urejen, urejajočʼ lahko razvili v kajkavskih govorih Zagorja izpričani pomeni ʻzbit, trd, gostʼ ter ʻokreten, spreten, ročenʼ.
Pozabljeni, v osrednji Sloveniji samo v toponimiji ohranjeni slovenski apelativ *ródina, pogosteje v množinski obliki *ródine, vendar v Prekmurju (Pleteršnik, Caf) ohranjeni apel. rodína ʻHumuserdeʼ, je najverjetneje čista vzporednica poljskemu narečnemu rędzina ʻmastna, ilovnata, rodovitna, vendar za obdelovanje težka prst, nastala iz sprhnelih apnenčastih (krednih) ali sadrenih ali lapornatih kameninʼ (A. Bańkowski, Słownik etymologiczny języka polskiego, t. 3/1, Čenstohova 2014). Ko se izsuši, se takšna prst pokrije z grbančasto, razpokano skorjo. A. Bańkowski rekonstruira psl. prid. rǫdъ ʻgrbančast, naguban ipd.ʼ, ki je po njegovem mnenju rudimentarno ohranjen samo v slovenskih (rod) in srbohrvaških (rud) govorih. V Zagorju izpričani pomeni pridevnikov rodi ʻgost', rud ʻzbit, trdʼ so najverjetneje skriti tudi v hrv. tpn Rudopolje ter v slovenskih toponimih *Rodopolje (Redipuglia), Rodine, Rodica in Rodik.
M. Furlan v Bezlajevem ESSJ 3 (1995) pri geslu rodína »Humuserde« (pkm.) navaja kot pomensko najbližjo polj. dial. rędzina ʻrodovitna zemljaʼ oz. knjižno rędziny ʻrodovitna zemlja, nastala na apnenčastih tlehʼ.
B. Rajh v slovarju severozahodnoprleškega govora Gučati po antujoško (2010) navaja prid. rodi ʻnemasten, pustʼ in zvezi: rodo meso; rodo jesti ʻpočasi, brez slasti jestiʼ.
Pomeni pridevnika rod so zajeti v Pleteršniku:

rǫ̑d 1., rǫ́da, adj. rauh, Mik.; roda polt, Z.; rodi lasje, gekraustes Haar, Levst. (Rok.); roda zemlja, Z.; rodo maslo (od premraza), harte, tolle Butter, Cig.; — rod človek, Z.; rod jezik, Z.; — roh, unbearbeitet, Cig., Jan., Kremp.-M.; — ungeschickt, plump: roda mlatilnica, Nov.; = pust, sperr: rodi žganci, Cig.; rod kruh, rodo meso, vzhŠt.; rodo tripo jesti, Npes.-Schein.; — ausgezehrt: roda njiva, Cig.

Prim. tudi:
Kadar se ródo kolo počasi vrti, poje:
Mastí ni! Mastí ni!
Kadar pa se hitro vrti, pravi:
Nič ni kolinil! Nič ni kolinil!

Vir: Veselja dom, 1. knjiga, Ljubljana 1942 (Igre in razvedrila v družini. Zbral in uredil Miklavž Kuret.
Pomen prid. rod je v tem primeru očitno ʻsuh, nemasten, nenamazanʼ.

Zgodovinsko ime za danes uveljavljeno Redipulja je po do sedaj znanih podatkih *Rodopolje, ki ga je mogoče s precejšnjo zanesljivostjo razložiti kot polje s sicer rodovitno, vendar trdo, zbito, gosto zemljo.

Uredništvo svetovalnice (november 2022)

Vprašanje:

Lepo prosim razlago pomena pozdrava Adijo! Ali res človeka, ki ga tako pozdravimo »pošljemo k hudiču«?


Odgovor:

Pozdravni medmet adijo smo prevzeli iz italijanskega addio, ki se je razvil iz latinskega sklopa ad Deum v pomenu ´k Bogu´. Etimološki pomen tega pozdrava je torej podoben etimološkemu pomenu pozdrava zbogom. Odgovore na taka in podobna vprašanja si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju in Etimološkem slovarju slovenskega jezika.

Marko Snoj (januar 2015)

Vprašanje:

Na spletni strani Fran sem dobil informacije o etimologiji besede galeb. Piše, da naj bi jo v 19. stol. prevzeli od Hrvatov. Zato me zanima, kako so poprej imenovali to značilno morsko ptico v Slovenski Istri in na Tržaškem Krasu, oz. če še danes tam obstaja kakšen ljudski domač izraz za to vrsto.

Odgovor:

Sinonimni slovar slovenskega jezika iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika navaja za besedo galeb knjižne sopomenke čajka, tonovščica in utva, od katerih sta čajka in utva enako kot galeb postali del slovenskega jezika z izposojo v 19. stoletju, medtem ko je tonovščica prvotno označevala rečnega galeba. V Pleteršnikovem slovarju je ornitonim galeb še predstavljen tudi v pomenu 'rečni galeb'.

Medtem ko podatek, kako so morskega galeba Slovenci imenovali na Tržaškem, ni na razpolago, se za slovensko Istro lahko oslanjamo na podatke iz dela Lexicon ornitologicum Histriae Slovenicae (1993) avtorja Gorana Filipija, ki je kot generično oznako za galeba, tj. za rečnega in morskega, na terenu evidentiral kokàl (Marezige), konkàl (Dekani, Kubed), kukàl (Škofije), kukàl (Pobegi), kurkál (Dragonja), v katerih se ohranja beneškoitalijanski ornitonim cocàl ‘galeb, Larus canus’ (Boerio 1867), ki je do Slovencev verjetno prišel s posredovanjem istrobeneških kokàl (Izola, Koper, Piran, Strunjan), krokàl, krukàl (Lucija) in kukàl (Bivje, Bertoki).

Samo v Sočergi je bila potrjena sopomenka morski golob, ki kaže, da se v ljudski percepciji galeb povezuje z golobom, zato je imel morda prav Đuro Daničić, ki je že leta 1876 sklepal, da sta slovanska ornitonima golob in galeb medsebojno genetsko povezana.

V krajih Brezovica, Dragonja, Gračišče, Korte, Malija, Plavje, Pobegi Prade in Šmarje je bil zabeležen tudi galéb, kar je bilo v istrske govore teh krajev verjetno vpeljano iz knjižne slovenščine, čeprav je možno, da ornitnim odraža naglasno adaptacijo predlog iz bližnjih hrvaških istrskih govorov.

Metka Furlan (januar 2021)

Vprašanje:


Ali se pravilno reče iški ali ižanski? V rabi sem zasledil oba.

Odgovor:

Zemljepisno lastno ime Ig je vse do 19. stoletja označevalo celotno pokrajino okrog danes istoimenskega naselja, ki se je do tedaj imenovalo Studenec. K pokrajinskemu imenu Ig je prvotno spadal pridevnik iški, zato imamo danes imena Iški vintgar, Iška vas, Iška (voda), Ižica (narečno Išca, kar bi bilo bolj upravičeno pisati Iščica); kasneje, a najkasneje v začetku 20. stoletja se je tako za pokrajinsko kakor tudi za krajevno ime Ig uveljavil pridevnik Ižanski, ki je tvorjen iz prebivalskega Ižan(ec).

Pridevnik ižanski torej pomeni "nanašajoč se na kraj Ig ali pokrajino Ižansko". Z razvojnega stališča starejši pridevnik iški, ki je v rabi v večbesednih zemljepisnih lastnih imenih Iški vintgar, Iška vas in Iška Loka, pa se danes kot samostojna beseda uporablja le kot pridevnik od krajevnega in vodnega imena Iška.

Marko Snoj (november 2019)

Vprašanje:

V etimološkem slovarju na fran.si sem opazil, da izvor besede gugati etimološko ni pojasnjen, poleg tega pa (pod geslom guncati), da se v nekaterih narečjih menda pojavlja kot gungati. Slučajno sem opazil, da obstajajo zelo podobni glagoli tudi v germanskih jezikih, pa me zanima, če se vam zdi mogoče, da je med našo in njihovo besedo kakšna povezava, ali gre le za naključje:

gunga = gugati v švedščini in danščini
https://www.saob.se/artikel/?unik=G_1351-0038.i3d1&pz=5

gügeln in gugen = gugati v nekaterih narečjih nemščine
https://www.woerterbuchnetz.de/DWB/gugeln

Odgovor:

Zahvaljujem se Vam za opozorilo na švedski glagol gunga in na švicarsko nemškega gugen s pomenom ‘zibati, gugati’, ki po glasovni sestavi spominjata na naša gugati in gungati. Tema je treba dodati še zastareli švedski intenziv gundsa, ki se izgovarja tako kot naš gunca-ti.
Navedene germanske in slovanske besede so domnevno imitativnega izvora. Narejene so torej tako, da z glasovi slikajo glagolsko dejanje (take imitativne besede so še npr. bingljati, cincati, pupati, papati). Med njimi ni mogoče domnevati sorodstvenega razmerja, saj bi v tem primeru, odvisno od izhodišča, pričakovali drugačne glasove v slovanščini oziroma švedščini in nemščini, prav tako ne bi bilo utemeljeno domnevati prevzema. Slovenci smo namreč vse starejše germanske izposojenke prevzeli iz sosednje bavarščine, kjer glagola gugen ni zaslediti. Iz severnogermanskih jezikov pa prevzem zaradi še večje prostorske oddaljenosti sploh ni bil mogoč. Mutatis mutandis velja tudi za prevzem v drugo smer. Poleg tega imajo navedeni slovenski glagoli sorodnike v drugih slovanskih jezikih. Iz tega sklepamo, da je izhodiščni gugati že praslovanske starosti in da je že takrat pomenil (približno) isto, kot nam pomeni danes.

Marko Snoj (marec 2022)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Ni novih objav.