Vprašanje:
Prosim za pojasnitev pravilne rabe toponima za kraj (danes italijanski Redipuglia), ki zaradi avtohtone naseljenosti in polpreteklih dogodkov zaseda pomemben prostor v slovenski duhovni zgodovini. Zaradi različnih nesoglasnih teorij je nujna standardizacija v prid uporabe strokovno čim bolj utemeljene inačice.
Odgovor:
Standardiziranje imen na ozemlju RS je v pristojnosti Komisije za standardizacijo zemljepisno ime, jezikoslovci pa tudi v komisiji svetujemo, katera od oblik imena je utemeljena v knjižnem jeziku (poknjižena) glede na razvoj jezika na območju pojavljanja. Navadno preverimo ustreznost zapisa glede na izvor, nato pa upoštevamo tudi razširjenost in ustaljenost oblike imena v lokalnem okolju. Imena v drugih državah standardizirajo pristojne tamkajšnje komisije/telesa.
Pri imenih s slovenskega naselitvenega ozemlja v Italiji je za ta vprašanja merodajen priročnik Pavla Merkuja (Slovenska krajevna imena v Italiji: priročnik – Toponimi sloveni in Italia: manuale, 1999), ki pravi takole:
Redipúlja (Redipuglia, fr. Redipulie) iz Redipulje
Sredipólje je paraetimološka hiperkorektura, dejansko primer mistifikacije; GO.
Vir: Pavle Merkù, Slovenska krajevna imena v Italiji: priročnik – Toponimi sloveni in Italia: manuale (1999)
Standardizirana italijanska oblika je torej Redipúlja.
Obstaja pa še en vir, in sicer gradivo Boža Otorepca iz videmskega arhiva iz obdobja 1270–1405, kjer najdemo ime zapisano kot Rodepol, Rodopol. Avtor komentarja, Branko Marušič v Zgodovinskem časopisu 1996 zapiše:
Ime je pojasnjeno kot Rodopol v Furlaniji. Najbolj verjetno gre za Sredipolje (it. Redipuglia) v spodnjem Posočju, s katerim pa Otorepec poistoveti ime Rodopoya. Na tem mestu je mogoče omeniti, da je Sredipolje iznajdba novih časov in da bi se kraj (v njem ne živijo Slovenci) moral imenovati pravzaprav Rodopolje (Redipolje).
Vir:
Peter Štih in Branko Marušič, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405, Zgodovinski časopis, 1996
Komentar Silva Torkarja glede imena je bil objavljen že leta 2014 v Sobotni prilogi Dela, in sicer je odgovoril na vprašanje o tem, katera slovenska imenska oblika je najprimernejša za ital. krajevno ime Redipuglia (Redipuglia: Redipulja, Sredipolje ali Rodopolje (Delo, leto 56, št. 166, 19. jul. 2014, Sobotna priloga, s. 31). V odgovoru je podprl odločitev P. Merkuja za obliko Redipulja, ker je obstajal dvom glede zanesljivosti etimološke razlage.
Navedek iz omenjenega odgovora:
»V slovenski publicistiki se je za bizjaški kraj Redipuglia tik onkraj današnje slovenske etnične meje na podlagi zmotne rekonstrukcije s konca 19. stol. uveljavila slovenska imenska oblika Sredipolje. Tržaški imenoslovec dr. Pavle Merkù je že leta 1981 in nato še večkrat v svojih objavah (nazadnje v knjigi Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, Ljubljana 2006) pokazal, da zapisi tega krajevnega imena v zgodovinskih virih pričajo za rekonstrukcijo *Rodopolje (1295 in Radopolia, 1375 Rodopogla, 1422 Redepogla, 1464 Rodopuglia itd.). Zloženo ime *Rodopolje naj bi nastalo iz imenske zveze Rodo polje, kjer pridevnik *rod (prvotno z nosnikom) pomeni ʻsušen, nerodovitenʼ, kar menda ustreza značilnostim terena. Merkù se pri razlagi tega arhaičnega pridevnika sklicuje na Bezlajeva Slovenska vodna imena (1961), slednji pa na Miklošičev Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886). Bezlaj v Etimološkem slovarju slovenskega jezika (3. knjiga, Ljubljana 1995) ugotavlja, da pridevnik rod (s pomeni ʻkosmat, luskinast, kodrast, pust, neobdelanʼ) nima jasnih etimoloških povezav.
V priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji (1999) se je Merkù odločil za navadno glasovno poknjiženje italijanske imenske oblike, torej za obliko Redipulja. To je utemeljil z dejstvom, da ime tako izgovarjajo v najbližjih slovenskih naseljih na Goriškem, npr. v Doberdobu. Jezikoslovci se namreč držijo načela glasovnega poknjiževanja narečnih imenskih oblik, kadar obstaja dvom glede zanesljivosti etimološke razlage. Merkujeva odločitev za Redipulja se zdi racionalna, sprejel jo je tudi etimolog Marko Snoj v svojem Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (2009). Oblika Sredipolja je vsekakor zgrešena, oblika Rodopolje pa je glasoslovno neoporečna, vendar doslej ni bila prepričljivo etimološko pojasnjena.«
Kot zanimivost Silvo Torkar danes navaja, da sta kmalu po objavi njegovega odgovora (leta 2014) izšli dve publikaciji poljskih jezikoslovcev, ki sta vnesli več jasnosti v razlago prid. rod v krajevnem imenu Rodopolje.
Poljski jezikoslovec W. Boryś v svoji razpravi Z etymologii kajkawskiej (Linguistique romane et linguistique indo-europeenne, Krakov 2014) trdi, da so se iz prvotnega pomena prid. *rǫdъ ʻrazvrščen, urejen, urejajočʼ lahko razvili v kajkavskih govorih Zagorja izpričani pomeni ʻzbit, trd, gostʼ ter ʻokreten, spreten, ročenʼ.
Pozabljeni, v osrednji Sloveniji samo v toponimiji ohranjeni slovenski apelativ *ródina, pogosteje v množinski obliki *ródine, vendar v Prekmurju (Pleteršnik, Caf) ohranjeni apel. rodína ʻHumuserdeʼ, je najverjetneje čista vzporednica poljskemu narečnemu rędzina ʻmastna, ilovnata, rodovitna, vendar za obdelovanje težka prst, nastala iz sprhnelih apnenčastih (krednih) ali sadrenih ali lapornatih kameninʼ (A. Bańkowski, Słownik etymologiczny języka polskiego, t. 3/1, Čenstohova 2014). Ko se izsuši, se takšna prst pokrije z grbančasto, razpokano skorjo. A. Bańkowski rekonstruira psl. prid. rǫdъ ʻgrbančast, naguban ipd.ʼ, ki je po njegovem mnenju rudimentarno ohranjen samo v slovenskih (rod) in srbohrvaških (rud) govorih. V Zagorju izpričani pomeni pridevnikov rodi ʻgost', rud ʻzbit, trdʼ so najverjetneje skriti tudi v hrv. tpn Rudopolje ter v slovenskih toponimih *Rodopolje (Redipuglia), Rodine, Rodica in Rodik.
M. Furlan v Bezlajevem ESSJ 3 (1995) pri geslu rodína »Humuserde« (pkm.) navaja kot pomensko najbližjo polj. dial. rędzina ʻrodovitna zemljaʼ oz. knjižno rędziny ʻrodovitna zemlja, nastala na apnenčastih tlehʼ.
B. Rajh v slovarju severozahodnoprleškega govora Gučati po antujoško (2010) navaja prid. rodi ʻnemasten, pustʼ in zvezi: rodo meso; rodo jesti ʻpočasi, brez slasti jestiʼ.
Pomeni pridevnika rod so zajeti v Pleteršniku:
rǫ̑d 1., rǫ́da, adj. rauh, Mik.; roda polt, Z.; rodi lasje, gekraustes Haar, Levst. (Rok.); roda zemlja, Z.; rodo maslo (od premraza), harte, tolle Butter, Cig.; — rod človek, Z.; rod jezik, Z.; — roh, unbearbeitet, Cig., Jan., Kremp.-M.; — ungeschickt, plump: roda mlatilnica, Nov.; = pust, sperr: rodi žganci, Cig.; rod kruh, rodo meso, vzhŠt.; rodo tripo jesti, Npes.-Schein.; — ausgezehrt: roda njiva, Cig.
Prim. tudi:
Kadar se ródo kolo počasi vrti, poje:
Mastí ni! Mastí ni!
Kadar pa se hitro vrti, pravi:
Nič ni kolinil! Nič ni kolinil!
Vir: Veselja dom, 1. knjiga, Ljubljana 1942 (Igre in razvedrila v družini. Zbral in uredil Miklavž Kuret.
Pomen prid. rod je v tem primeru očitno ʻsuh, nemasten, nenamazanʼ.
Zgodovinsko ime za danes uveljavljeno Redipulja je po do sedaj znanih podatkih *Rodopolje, ki ga je mogoče s precejšnjo zanesljivostjo razložiti kot polje s sicer rodovitno, vendar trdo, zbito, gosto zemljo.
Uredništvo svetovalnice (november 2022)