Subcategories

• izvor besede
  20
  Topics
  20
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, od kod izvira izraz krovstvo. Če se držimo teme o gradbeništvu, so izrazi zidarstvo, opekarstvo, betonarstvo ... povezani/izpeljani z materialom/elementom, s katerim se ukvarjajo. Krovstvo, ki se nanaša na polaganje strehe, pa res ne vem, od kod izvira. Odgovor: Beseda krôvstvo spada med številne mlajše slovenske izpeljanke s pripono -stvo, ki označujejo različne poklicne dejavnosti, kot so čásnikarstvo, novínarstvo, eléktričarstvo, gozdárstvo, kovínarstvo, inženírstvo. Medtem ko so navedene izpeljanke na -stvo enako kot zidárstvo, opékarstvo in betónarstvo tvorjene iz poimenovanj za poklice čásnikar, novínar, eléktričar, gozdár, kovínar, inženír, zidár, opékar in betónar, se beseda krôvstvo danes kaže kot tvorjenka iz samostalnika kròv v pomenu ‘streha’, ki je v sodobni slovenščini starinski, saj se namesto kròv ‘streha’ uporablja samostalnik stréha. Beseda kròv, ki spada v slovensko besedno družino po/pre-kriti slovanskega izvora, je bila v pomenu ‘streha’ v aktivni rabi vse do 19. stoletja (zapisana je že v Brižinskih spomenikih), ko je njen pomen pod vplivom hrvaščine začel uspešno izpodrivati pomen ‘paluba’. Glede na njeno vidno tvorjenost bi besedo krôv-stvo v dobesednem pomenu razložili z ‘dejavnost izdelovanja/polaganja krovov/streh’, nasprotno pa je dobesedni pomen besed, kot je zidarstvo, ‘dejavnost zidarjev’. Ker je bilo v 18. stoletju v Pohlinovem slovarju že zapisano ime poklica krovec v sodobnem pomenu ‘kdor se (poklicno) ukvarja s pokrivanjem, popravljanjem streh’ (SSKJ), bi po pogostem besedotvornem vzorcu zidár → zidárstvo pričakovali, da bi bila beseda za dejavnost krovcev tvorjena iz imena poklica. Izpeljanka iz krovec pa bi se v takem primeru glasila *krovštvo s -š- prek -č-s- iz -c-s- in bila izglasna na -štvo enako kot bakroréštvo iz bakrorézec. Pri mlajših izpeljankah na -stvo, ki označujejo različne dejavnosti oseb (tj. ne le poklice), ugotavljamo, da tiste, ki vsebujejo pripono vršilca dejanja -ec, kot so na primer agroživilec, gasilec, igralec, pevec, lahko to pripono izgubijo in samostalnik na -stvo je z ničimer ne potrjuje. Taka morfemska zamenjava je vidna na primer v agroživil-stvo iz agroživil-ec, gasil-stvo iz gasil-ec, igral-stvo iz igral-ec, krvodajal-stvo iz krvodajal-ec, pev-stvo iz pev-ec. Če se sledi temu besedotvornemu vzorcu, je krôvstvo lahko izpeljanka iz krôvec in označuje dejavnost krovcev. Iz zapisanega se lahko ugotovi, da izrazi zidárstvo, opékarstvo in betónarstvo kot izpeljanke na -stvo niso bili tvorjeni neposredno iz samostalnikov, ki bi označevali material (opeka, beton) ali katero drugo stvar (zid), ki je v zvezi z določenim poklicem, ampak so nastali iz samostalnikov, ki označujejo poklice. Precej verjetno je, da je enaka tvorjenka tudi beseda krôvstvo. Metka Furlan (oktober 2019)
• izvor besedne zveze
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj Slovenci uporabljamo besedo dobrodošlica, dobrodošli itd. za topel ali velik sprejem gosta? Ali je to arhaično slovensko ali srbohrvatizem? Ali so tudi kakšne druge besede (alternative) za to dejanje? Odgovor: Pridevnik dobrodošel, ki se navadno uporablja v množinski obliki dobrodošli, smo v 19. stoletju prevzeli iz hrvaške zveze prislova in deležnika dobro došao, v množini dobro došli. Tudi današnja slovenska beseda dobrodošlica je hrvaškega izvora. Izvira iz skoraj enako se glaseče hrvaške, ki ima prav tak pomen. Že jezikovni čut nam pove, da ta besedna družina ne more biti izvorno slovenska, ker se po slovensko reče, da je nekdo nekam prišel, ne pa došel. Take in podobne reči si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju, ki je prosto dostopen na slovarskem portalu Fran. Pa vendar: naši starejši pisci uporabljajo glagol dojti (in njegov deležnik došel) tudi v pomeni 'priti' (prim pri Janezu Svetokriškem Danaſs je letej hishi doshlu isvelizhajne) in Pohlinov trijezični slovar s konca 18. stoletja prinaša besedo dobrodošlica v pomenu "kozarec pijače ob prihodu". Iz Pohlinovega zapisa Dobradashliza vidimo, da je bila naglašena na i, torej dobrodošlíca, iz česar sklenemo, da beseda ni prevzeta iz hrvaščine, temveč je izvorno pristno slovenska. Nasprotno pa naglas v slovenskem pridevniku dobrodôšel in današnjem samostalniku dobrodôšlica kaže na prevzem iz hrvaščine. Kdor se v javnem napisu želi izogniti dokaj ustaljenemu dobrodošli, navadno uporabi zvezo lepo pozdravljeni. Sinonima besedi dobrodošlica v današnjem pomenu pa Sinonimni slovar slovenskega jezika ne navaja in ga torej zelo verjetno ni. Marko Snoj (december 2017)
• izvor osebnega imena
  185
  Topics
  185
  Posts

  

  Vprašanje: Sem študentka PV na PEF LJ. Pišem diplomsko nalogo iz pravljic. Potrebujem razlago, kaj pomeni ime Cepecepetavček (ne le cepetavček). Enako je ponavljanje pri besedah šepešepetaVček (zakaj tu V na mesto l kot pri šepetalcu), gologologlavček, trdotrdoglavček. Odgovor: Ljubkovalna lastna imena Cepecepetavček, Šepešepetavček, Gologologlavček in trdotrdoglavček (edino pisano z malo začetnico), pri katerih vas zanima njihov pomen, je ustvaril pisatelj Leopold Suhodolčan in se pojavljajo le v njegovi pravljici za otroke Cepecepetavček (1979). Z njimi je deklica poimenovala kos polena, ki ga je našla v vrtu, se z njim zadovoljno igrala in nehote preživela noč v muzeju igrač, kamor ga je skrila pred sosedo varuško, ki je njej ljubo personificirano igračo hotela zakuriti v peči. Vsem lastnim imenom je skupno, da imajo prva dva zloga ponovljena in so izglasna na -avček, njihov pomen pa ponuja samo besedilo pravljice, ko deklica poleno ogovori, da smešno cepeta, ko poskakuje po mizi (Cepecepetavček), ko sanja, da se ji je (potiho) oglasil (Šepešepetavček). Kot personificirano poleno nima las (Gologologlavček), glavo pa trdo (trdotrdoglavček). Pisatelj je lastna imena verjetno oblikoval po vzoru cepetávček ‘igrača v obliki lutke, ki premika roke in noge, če se poteza za vrvico’ (SSKJ), morda tudi pod vplivom naslova slovenskega prevoda iz leta 1943 Trdoglavček ali dogodivščine lesene lutke Collodijevega dela Le avventure di Pinocchio: Storia di un burattino, ki ga danes poznamo pod naslovom Ostržek. Ponovljena prva dva zloga pomena lastnih imen ne spreminjata, saj ponovitev ne nastopa v funkciji spreminjanja pomena, ampak figure pesniškega jezika in je zato odraz pesniške svobode (licentia poetica). Sodobno slovensko besedotvorje namreč ponovitve vzglasnih zlogov kot besedotvornega vzorca ne pozna. Tudi zapis v namesto l v Šepešepetavček (če je *šepetavček manjšalnica iz šepetalec in ne *šepetavec k šepetav) bi bilo treba razumeti v enakem smislu. Vprašanje, ki ga postavljate, spada bolj na področje literarne teorije in ne jezikoslovja. Metka Furlan (november 2019) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• izvor zemljepisnega imena
  19
  Topics
  19
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me izvor zemljepisnega lastnega imena Batuje. Odgovor: Imenotvorna razčlemba nedvoumnih historičnih zapisov toponima Batuje (1398 Butinach, 1507 Batuiach, 1780 Battoge) je pokazala, da se je njegova starejša oblika glasila *Butina in je označevala naselbino rodovnega poglavarja z imenom *But oz. *Bat. Osebno ime *But oz. *Bat je nastalo s polastnoimenjenjem občnega imena but oz. bat ‘kij, kladivo’. Sedanja, mlajša oblika toponima je po izvoru stanovniško ime na -jane, izpeljano iz hipokoristične variante *Batuj oz. *Batoj istega antroponima (*Batujane oz. *Batojane, prebivalci *Batujevega polja). Članek o imenu Batuje je sicer izšel v Glasniku Etnološkega društva Slovenije, št. 3/4 za leto 2018. Silvo Torkar (november 2019)
• izvor medmeta
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Lepo prosim razlago pomena pozdrava Adijo! Ali res človeka, ki ga tako pozdravimo »pošljemo k hudiču«? Odgovor: Pozdravni medmet adijo smo prevzeli iz italijanskega addio, ki se je razvil iz latinskega sklopa ad Deum v pomenu ´k Bogu´. Etimološki pomen tega pozdrava je torej podoben etimološkemu pomenu pozdrava zbogom. Odgovore na taka in podobna vprašanja si lahko preberete v Slovenskem etimološkem slovarju in Etimološkem slovarju slovenskega jezika. Marko Snoj (januar 2015)
• izvor samostalnika
  29
  Topics
  29
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me izvor besede vistar. Odgovor: V zahodnih krajih, ki so bili do padca fašizma pod Italijo, vistar pomeni »naborniški vojak«. Beseda je slovenska tvorjenka iz izposojenke iz italijanske vista v pomenu »vojaški nabor«, ki prek »pregled« temelji na njenem osnovnem pomenu »pogled, vid«. Marko Snoj (maj 2018)
• izvor pridevnika
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Ali se pravilno reče iški ali ižanski? V rabi sem zasledil oba. Odgovor: Zemljepisno lastno ime Ig je vse do 19. stoletja označevalo celotno pokrajino okrog danes istoimenskega naselja, ki se je do tedaj imenovalo Studenec. K pokrajinskemu imenu Ig je prvotno spadal pridevnik iški, zato imamo danes imena Iški vintgar, Iška vas, Iška (voda), Ižica (narečno Išca, kar bi bilo bolj upravičeno pisati Iščica); kasneje, a najkasneje v začetku 20. stoletja se je tako za pokrajinsko kakor tudi za krajevno ime Ig uveljavil pridevnik Ižanski, ki je tvorjen iz prebivalskega Ižan(ec). Pridevnik ižanski torej pomeni "nanašajoč se na kraj Ig ali pokrajino Ižansko". Z razvojnega stališča starejši pridevnik iški, ki je v rabi v večbesednih zemljepisnih lastnih imenih Iški vintgar, Iška vas in Iška Loka, pa se danes kot samostojna beseda uporablja le kot pridevnik od krajevnega in vodnega imena Iška. Marko Snoj (november 2019)
• izvor glagola
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Kakšen je izvor pomena glagola opetnajstiti? Odgovor: Glagol opetnajstiti bo v tretji izdaji Slovenskega etimološkega slovarja prikazan nekako takole. opetnájstiti-ȃjstim dov. ‛ogoljufati' = lat.‛fraudare' (19. stol.), tudi napetnájstiti, prepetnájstiti in prešestnájstiti v enakem pomenu. Sorodno je nar. nar. slovaš. prepatnástit' ‛ogoljufati' in nar. češ. rozpatnástit' sa ‛našopiriti se, opogumiti se', přepatnástěný, napatnástěný ‛prenažrt, prenapit'. Izpeljano iz števnika petnajst oz. šestnajst (Be III, 32). Možni sta dve razlagi. Po prvi naj bi se števnik nanašal na (večje) število prič, ki so s prisego jamčili verodostojnost pravdne stranke pred sodiščem. Dokazovanje s sedmimi pričami, presedmovȃnje, se na Slovenskem omenja že l. 1338, vendar le za primer razbojništva in tatinstva; dokazovanje s petnajstimi pričami (ki je znano iz rimskega prava) pa pri nas ni potrjeno. Druga možnost je domneva, po kateri naj bi izraz temeljil na poimenovanju srebrnega kovanca za petnajst krajcarjev, ki so jih začeli kovati okrog leta 1660, predvsem z namenom, da bi jih uporabljali za izplačila solda vojakom. Prve petnajstice so veljale za pravi vojni denar in so bile po vsebini srebra v razmerju do uradne vrednosti slabše od drugih kovancev. Ker se obravnavani slovenenski izrazi uporabljajo predvsem v povezavi z goljufijo pri kupčiji, se zdi ta razlaga verjetnejša: kdor je komu plačal s kovancem za petnajst krajcarjev, torej s slabim denarjem, ga je opetnajstil, napetnajstil ali prepetnajstil (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, 125 s.). Marko Snoj (marec 2015)