Vprašanje: Zanima me, kakšna je v Sloveniji politika glede jezikovne neoporečnosti knjig. Ali je lektura obvezna? Obstajajo kakšne sankcije ali je odločitev prepuščena kar odgovornosti založnikov? Odgovor: Politike glede jezikovne neoporečnosti knjig in drugih tiskanih izdaj v Sloveniji ni oz. je prepuščena trgu. Zakaj je tako, bodo znali odgovoriti v Službi za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo, ki jo vodi dr. Simona Bergoč. Marko Snoj (oktober 2015)

Vprašanje: Ali lahko uporabljamo predložno zvezo na (bralni) skupini, npr. na bralni skupini smo se pogovarjali o tem in tem, grem na bralno skupino ... in ne v bralni skupini. Odgovor: Raba predlogov v in na je v nekaterih zvezah neustaljena in zato zamenljiva (ter prepuščena izbiri avtorja), pomen zveze pa je ob rabi enega ali drugega predloga nespremenjen. Nekaj tovrstnih zvez najdemo tudi v ponazarjalnem gradivu slovarskega dela Slovenskega pravopisa 2001, npr.: izvidnica: biti na, v izvidnici oddaja: nastopati na, v oddaji voda: kuhati na, v vodi V nekaterih zvezah pa je raba predlogov v in na povezana s pomenskimi razlikami, ki so pri nekaterih zvezah bolj očitne, pogosto je očitnost pomenskih razlik povezana tudi s prisotnostjo različnih glagolov, s katerimi stopa predložna zveza v družjivostno razmerje. V zvezi sodelovati v razpravi je prepoznan pomen sodelovanja, udeleženosti pri dejavnosti, v zvezi priti na razpravo pa je prepoznan pomen fizične prisotnosti pri dejavnosti. Zaradi pomenske razlike in z njo povezane ustaljenosti v tovrstnih zvezah predlogov ne moremo zamenjevati. Pomenske razlike so lahko tudi manj očitne, npr. učiti na/v šoli. Zvezo lahko razumemo kot povsem sopomensko, raba predloga je v tem primeru zamenljiva. V rabi obeh predlogov pa lahko prepoznamo majhno pomensko razliko, tedaj raba obeh predlogov ni povsem zamenljiva. Nekaj več lahko o tej predložni zvezi preberete v odgovoru Predložna zveza »na šoli« in »v šoli«. Pri mestniški predložni zvezi s samostalnikom skupina je glede na stanje v besedilnem korpusu Gigafida predlog v mnogo pogostejši; samo zvez z glagolom pred predlogom je v ednini več kot 1400, v dvojini in množini pa več kot 500. Predlog na je mnogo redkejši, saj število glagolskih in neglagolskih zvez v ednini in množini ne presega 400. Zveze se predlogom na so povezane zlasti z izvajanjem poskusov, testov, npr.: V naslednji fazi testiranja bodo cepivo preizkusili na skupini 500 do 600 bolnikov. Raziskava, ki so jo opravili na skupini mladih ljudi, starih od 15 do 26 let, je pokazala, da najstniki pod vplivom oglasov, ki promovirajo alkoholne pijače, uživajo več alkohola. Poskuse so opravili na skupini 44 zdravih prostovoljk. Primeri, po katerih sprašujete, se pojavljajo sporadično, in sicer zlasti v množini ali skupaj s pridevnikom, ki natančneje določa vrsto skupine: Bašem se s hrano, preveč kadim, redim se. Na skupinah in s terapevti obupujem, se smešim, jokam, vsega po malo. Skupine so razdeljene po različnih nivojih, eni so bolj samostojni, drugi manj,« pravi mentorica na skupinah samozagovorništva. Vsi, ki vas bremenijo čustvene težave in ste zainteresirani za udeležbo na skupini za samopomoč, ste vabljeni, da nas pokličete. Tem strokovnim razlogom na usklajevalni skupini nihče ni oporekal, saj je bilo ocenjeno, da je zakon s strokovnega vidika dober. Inovacijski projekt sem predstavil na študijski skupini glasbenih pedagogov za gimnazije. Če se osredotočimo še na skladenjski pomen in širšo pomensko interpretacijo obeh zvez, lahko izpostavimo, da pri zvezah v/na (bralni) skupini lahko prepoznamo manjše pomensko razlikovanje: (1) v bralni skupini: biti del skupine, ki razpravlja o prebranem. S predlogom je izraženo mesto, pojmovano kot sestav, katerega del je kdo ali kaj. tako še npr. biti v odboru, biti v vladi. (2) na bralni skupini: sodelovati pri dejavnosti razpravljanja o prebranem, s predlogom je izražena dejavnost, kot jo nakazuje določilo. Tako še npr. skleniti na odboru, obravnavati na vladi. V teh zvezah je tudi raba samostalnika prenesena (odbor, vlada), saj pravzaprav poimenujemo sejo, srečanje, na katerem je bilo nekaj sklenjeno, obravnavano – to ustreza tudi dejavnosti skupin, ki se pojavljajo v gradivu. Takšna pomenska razlikovalnost v vaši zvezi ni obvezna, saj že prisotnost v skupini vsaj posredno vključuje sodelovanje pri dejavnosti, zato je v rabi običajnejša in mnogo pogostejša raba v (bralni) skupini. V nekaterih primerih je lahko ponatančenje nujno, saj bi sicer lahko prišlo do nesporazumov pri razumevanju – to je treba presojati glede na kontekst in predznanje naslovnikov; v takih primerih je lahko uporaba zveze na skupini upravičena. Vsekakor pa velja opozorilo, da ne gre za pogosto rabo. Manca Černivec, Domen Krvina (marec 2022) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vprašanje: Zelo spoštujem vaše delo, zato sem bila šokirana, ko sem na Fran.si opazila nekatere odkrito antisemitske in rasistične vnose. Prosim, če se zgledujete po tujih uglednih slovarjih in jih odstranite, ali pa vsaj označite, da taki so ('zastarelo' ali 'ekspresivno' nikakor ni dovolj). In naj debata dejansko vključuje ljudi, ki so pripadniki teh skupin. Hvala. Nekaj primerov: jud, žid, črnec, cigan Odgovor: Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU precejšnjo pozornost namenjamo tudi pojavom v jeziku oz. besedam, ki se nanašajo na različne družbene skupine, zlasti tiste, ki imajo v družbi status manjšine. Okrepljena zavest o potrebi po družbeno odgovornem slovaropisju se je eksplicitneje izkazala pri nastajanju Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika (2012) ter druge, dopolnjene in deloma prenovljene izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2014), t. i. SSKJ-ja 2. Od takrat sodelujemo tudi s predstavnicami in predstavniki posameznih skupin, ki pri pripravi slovarskih sestavkov svetujejo in nas opozarjajo na morebitne neustreznosti. Vidik, ki ga omenjate, je v kontekstu obeh slovarjev opisan v članku Politična korektnost v slovaropisju Borisa Kerna, in sicer pri poimenovanjih za ženske osebe, izrazih za pripadnice in pripadnike narodnosti in skupnosti (med drugim v razlagah ne najdemo več besed žid, židinja, židovski, ampak jud, judinja, judovski), besedah, ki so povezane z LGBTIQ+ skupnostjo, razlagah besede družina itn. Poleg tega je bilo leta 2018 v eSSKJ-ju objavljenih več gesel, povezanih z invalidnostjo (primeri), pri nastajanju katerih so sodelovali tudi predstavnice in predstavniki skupnosti oziroma strokovnjakinje in strokovnjaki, ki delujejo na tem področju. Veliko je bilo že narejenega, a glede na to, da je bilo za spremembe pri SSKJ-ju 2 na voljo zelo malo časa, je v slovarju ostalo več stvari, ki bi jih bilo treba popraviti – so ostanek časa in gradiva, na katerem je slovar nastal. SSKJ je izhajal od leta 1970 do 1991, gradivsko pa slovar izkazuje jezik od začetka 20. stoletja do izida posamezne knjige slovarja, vključen pa je tudi del besedja, ki je značilno za slovenske klasike iz druge polovice 19. stoletja. Gre za ogromen časovni odmik, ki ga moramo imeti v mislih, ko interpretiramo posamezne podatke v slovarju. Pri SSKJ-ju 2 niso bili narejeni posegi v pomensko členitev besed (v smislu izločevanja pomenov), ampak so bili posamezni pomeni le ustrezno okvalificirani, tako da pomenska členitev izhaja iz gradiva, ki je staro tudi 70 let in več. Ob tem se je treba zavedati, da sta omenjena slovarja – podobno kot tudi številni drugi – zaključena celota, da ju ne spreminjamo in dopolnjujemo več. Zato pa od leta 2016 na portalu Fran lahko dostopate do eSSKJ-ja, popolnoma novega slovarja, ki temelji na sodobnem gradivu. Gre za rastoči slovar, kar pomeni, da vsako leto vanj vključujemo nove slovarske sestavke. Seveda tudi pri tem slovarju postopamo kar se da družbeno odgovorno. Vse besede, ki ste jih navedli, nedvomno zahtevajo novo slovarsko obravnavo na sodobnem gradivu, kar je vsekakor na prioritetni listi pri novem eSSKJ-ju. Boris Kern (februar 2021) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje: Prosim vas, da z gledišča slovenističnega jezikoslovja podate priporočilo o tem, kako v javnih, še zlasti uradnih in pravnih besedilih, kjer je sporazumevalna funkcija jezika pomembna, uporabljati slovnične oblike, ki zaznamujejo spol ženskih in moških oseb. Ali ne velja v tem primeru večinska ugotovitev stroke, da je moški slovnični spol nezaznamovan, torej uporaben za označevanje žensk, moških in otrok? V nasprotju s tem opažam, denimo, primer: 

Društvo podeljuje priznanje častna članica oz. častni član društva članici oz. članu, ki se je upokojila oz. upokojil in je ob tem bila oz. bil članica oz. član društva ter je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispevala oz. prispeval k ugledu društva, poleg tega pa je vsaj en mandat opravljala oz. opravljal vodstvene ali organizacijske naloge v društvu. 

Po svojem občutku za odlike lepega jezika bi dejal, da takšna raba siromaši izrazno moč slovenščine in da bi jo klasiki slovenskega jezika odklanjali. Odgovor: Besedilo, ki ga navajate, je odraz težnje po spolno vključujoči rabi jezika (dalje SVRJ; izraz je bil izbran, ker najbolje ponazarja prizadevanja po uravnoteženi rabi oblik obeh spolov). Gre torej za prizadevanje, da se oba spola obravnavata in uporabljata enakovredno, da se ženskemu spolu, ki je bil pogosto zgolj zaradi dogovora jezikoslovcev postavljen na drugo mesto, nameni v tej razvojni civilizacijski stopnji večja veljava. Da sodobni jezikovni praksi botruje družbeni dogovor, pričajo tudi navedki iz starejših slovnic oz. jezikovnih svetovalcev, ki vrednotenjsko utemeljujejo dominacijo moškega spola; tako npr. francoski jezikovni svetovalec Dupleix iz 17. stoletja priporoča rabo moškega spola, ker je ta bolj »plemenit« … V slovenskih slovnicah sicer ne najdemo podobnih utemeljitev, je pa tudi v teh nakazana moška spolna nevtralnost (raba moških generičnih oblik v položajih, ko so mišljeni osebki obeh spolov) kot odraz »naravnega« jezikovnega stanja. Zlasti anglosaško jezikoslovje dvomi v to opredelitev naravnosti. Dejstvo, da je bila prvotno večina poklicev in javnih funkcij moških in da je iz večinske rabe izšla tudi dominacija moškega slovničnega spola pri njihovem navajanju, namreč ni več skrivnost. Da bi stanje uravnotežili in uporabljali ženske oblike enakovredno moškim, si v okvirih sistemskih možnosti prizadevamo tudi jezikoslovci. Pustimo tokrat ob strani vprašanje, ali bo to vplivalo na siceršnjo enakopravno obravnavo v družbi. Glede spolno vključujoče rabe jezika se slovenistično jezikoslovje v resnici še ni opredelilo. Hkrati pa bi težko rekli, da je problem SVRJ zgolj jezikoslovno vprašanje, temveč vedno bolj družbeno-politično vprašanje, na kar nakazujejo tudi dogodki zadnjih mesecev v Franciji. V zadnjih mesecih lanskega leta smo lahko spremljali burno družbeno odzivanje na prepoved francoskega ministrskega predsednika Édouarda Philippa, ki je (na pobudo francoske akademije) prepovedal zapisovanje množinskih osebkov mešanega spola s t. i. »vmesno piko«. Pika je bila uporabljena za ločevanje morfemskih mej pri samostalnikih, ki so označevali množinske spolno mešane subjekte (npr. lecteur·rice·s). Tudi zato nas lahko veseli, da se na pobudo sektorja za enake možnosti na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter s sodelovanjem slovenskih jezikoslovcev in prevajalcev formira skupina za oblikovanje smernic glede SVRJ. Ob pogovorih v tej skupini so bili že nakazani okviri razmišljanja, ki niso usklajeni do javne objave, vendar pa nakazujejo naslednje smernice: Zlasti pri neposrednem nagovarjanju (spoštovani, spoštovane ...) je primerno uporabiti samostalnika v obeh spolih. Pri nazivanju konkretnih oseb se ravnamo po spolu: če funkcijo opravlja ženska oseba, naj se poimenuje z žensko obliko (direktorica, tajnica univerze, ministrica, varuhinja). Enako velja za ženske nazive pred imenom (gospa doktorica Novak in ne gospa doktor Novak ali profesor Novakova). Slednje določa tudi Slovenski pravopis 2001 v členu 862. Če ženske oblike še ni, jo v okviru sistemskih možnosti tvorimo (tako so v preteklosti nastale peške, dekanje ipd.). Uporaba obeh spolov za temeljne subjekte se je v praksi izkazala za problematično in v pravnih in zakonodajnih aktih za nezaželeno, saj lahko oteži razumevanje že tako pogosto težje razumljivega besedila. Težko je uveljaviti rabo ženskega subjekta v generični rabi, saj je v slovenščini nismo vajeni, vendar pa bi sčasoma tudi uporaba ženskih oblik lahko izgubila »motečnost« in bi jo lahko sprejeli. V večini besedil pa je mogoče uporabiti oba spola (poslanke in poslance so nagovorili varuhinja, javni tožilec ter predsednik vlade). Vsekakor pa je priporočljivo, da se izogibamo stereotipnim opredelitvam tipa direktorji in tajnice, ravnatelji in učiteljice. Priporočljivo je, da dvojne oblike (ženska in moška) uporabimo le pri samostalniku, kar je z vidika SVRJ sprejemljivo, z vidika berljivosti in skladnje pa lažje. Za glagol in pridevnik upoštevamo bodisi ujemanje po bližini bodisi množinsko moško obliko, ki zaradi dolgotrajne prakse velja za nevtralnejšo: upokojeni članici oz. članu, ki je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispeval k ugledu društva ALI upokojenemu članu oz. članici, ki je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispevala k ugledu društva. Presoji pišočih je prepuščeno, kdaj je SVRJ mogoče opustiti in kdaj je pričakovana doslednost. Vaše besedilo bi se, upoštevajoč nakazane smernice, lahko glasilo tudi takole: Društvo podeljuje priznanje »častna članica društva« oz. »častni član društva« upokojeni članici oz. članu, ki je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispeval k ugledu društva, poleg tega pa je vsaj en mandat opravljal vodstvene ali organizacijske naloge v društvu. Omenimo še, da je vse navedeno, povezano s SVRJ, neobvezujoče, prepuščeno osebnemu prepričanju posameznika oz. posameznice. Ne nazadnje je vsako jezikovno sporočilo odraz individualne zavesti pišočih. Helena Dobrovoljc (januar 2018)

Vprašanje: Ali so lastniki podjetij, katerih imena (firma) niso v skladu z Zakonom o javni rabi slovenščine (npr. Cacao, Woop!, Fetiche Patisserie), za to oglobljeni? Oziroma kako je sploh mogoče registrirati podjetje z imenom, ki ni v skladu z Zakonom o javni rabi slovenščine? Odgovor: V slovenščini je mogoče registrirati podjetje s slovenskim imenom in t. i. domišljijskim imenom, kar pomeni, da je ime izmišljeno, npr. Bilibon, Hrušav, Pasbur, a ni zapisano s tujimi črkami. Izjema, ki dovoljuje rabo tujih besed, je večdenonativno ime, ki označuje tudi ime znamke (Woop!), ali pa gre za tujega družbenika z uveljavljeno znamko/imenom (z neke vrste slovensko »podružnico«). Katere so okoliščine pri imenih, kot je Fetiche Patisserie, nam ni znano, je pa to vprašanje za Službo za slovenski jezik, ki deluje pri Ministrstvu za kulturo, nekaj odgovorov na podobna vprašanja pa je mogoče najti tudi na portalu Jezikovna Slovenija. Helena Dobrovoljc (junij 2024)

Vprašanje: Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon? Odgovor: Izpostavili ste vedno aktualno vprašanje rabe govorjenega knjižnega jezika v javnih in tudi manj javnih govornih položajih. Medtem ko je že pisani jezik v sodobni slovenščini pogosto težavno zajeti v opis, je pri govorjenem jeziku še toliko težje. Število slovensko govorečih se povečuje, s tem pa se povečuje tudi jezikovna raznolikost, kar jezikoslovci opažamo zlasti pri razumevanju kolektivnih jezikovnih navad. Pri govorjenem knjižnem jeziku tradicionalno (po opisu zvrsti v Slovenskem pravopisu 2001) ločimo tako dve zvrsti, in sicer: (1) knjižno zborno zvrst (2) knjižno pogovorno zvrst (1) Govorjeni knjižni zborni jezik je uporabljen predvsem tedaj, ko uradno javno ustno nastopamo, npr. pri branju ali bralnem poustvarjanju zapisanega besedila (predavanja, recitiranje …). Pogosto nastopajoči oziroma govorec naslovnika sploh ne vidi, saj je ta fizično oddaljen zaradi medija ali gre za množičnega naslovnika. (2) Knjižna pogovorna zvrst je v Slovenskem pravopisu 2001 (člen 1048) opredeljena kot zvrst, za katero je značilno: »… tvorjenje besedila v navzočnosti naslovnika, npr. predavanja in konference v manjšem krogu, intervjuji in okrogle mize na radiu in televiziji, uradovanje s strankami, seje, sestanki, lahko tudi zasebni pogovori, uporablja pa se tudi v nekaterih vrstah dramatike in filma«. Pri poučevanju je učitelj v različnih položajih in jezik, ki ga pri tem uporablja, prilagaja formalnosti položaja in zahtevnosti besedila: pri branju uporablja knjižni zborni jezik; pri razlagi najverjetneje knjižni pogovorni jezik; pri motivacijskem pogovoru z učenci ali pogovoru o učni snovi uporablja knjižni ali regionalni pogovorni jezik; pri individualnih pogovorih in razlagah se učitelj prilagaja konkretnemu učencu, pogovor je pogosto manj formalen, vključuje tiste prvine, ki so učencu domače oz. blizu. Šolsko podajanje snovi naj bi zadostilo kriterijem pogovornega jezika, ki je v območju knjižnosti, pri tem pa naj bi bil učitelj zmožen preceniti »razdaljo« med lastnim govorom in govorom učencev. Raba zgolj zbornega knjižnega jezika bi zagotovo ustvarila nepotrebno distanco in učitelja postavila v vlogo nedosegljive avtoritete – glede jezika in snovi, zbornost je v spontanem govoru tudi težko dosegljiva in deluje tuje ali izumetničeno. Kakšne značilnosti ima knjižni pogovorni jezik oziroma do katere mere se pri tem govoru odločamo za drugačne oblike kot pri branem knjižnem jeziku? O tem nas veljavna pravopisna pravila iz leta 2001 bolj obveščajo kot zavezujejo, in sicer si lahko opis knjižnega pogovornega jezika preberete v členih 1049–54: Kratek povzetek: Glasovne značilnosti so predvsem posledica samoglasniškega upada: t. i. kratki nedoločnik (delat, kosit, dvignit, peč); množinska oblika deležnika na -l: smo délal, prosíl, smo mérli; v težjih soglasniških sklopih pa smo nêsli, dvígnili; posamezni primeri, npr. je bla, blo, smo bli; prosim [ə]; izgovor nenaglašenega deležniškega -el [əu̯], -il, -el (e iz jata) samo kot -u: reku, peku; nosu; vedu, vidu; izgovor prislova sem [səm] s polglasnikom; izgovor polglasnika ali e, kadar sta kratka, v primerih kot videt, vedet, tega in v težjih soglasniških sklopih (npr. gladkega); samo rahlo upadli (reducirani) kratki naglašeni a pred soglasnikoma: pràv, žàl in kàj, zdàj; končàj, končàt, bràt; kàdar, kàkšen; nekateri prislovi tipa gor, dol (za pomen 'gori', 'doli'); izgovor l namesto lj, kadar bi moral stati pred samoglasnikom in hkrati za soglasnikom: kluč, grable, zaljublen (namesto zbornih ključ, grablje, zaljubljen). Naglas Tu so opazne zlasti vse naglasne značilnosti kratkega nedoločnika: nôsit, pêljat, króžit, písat, krênit;morít/morìt, sedét/sedèt, dát/dàt, pobrát/pobràt, pást/pàst, góst/gòst, trést/trèst, pèč/pêč,nèst/nêst, grèt/grét; govorít/govorìt; nepremični naglasni tip namesto mešanega pri samostalnikih tipa gôra gôre; nepremični naglasni tip pri nekaterih pridevnikih in zaimkih, npr. tèmen tèmnega proti temnegà; tá téga proti tegà. Oblike Značilne so zlasti oblike jejo, vejo (prim. § 891) in oblike, ki so posledica glasovnih posebnosti (prim. § 1049), npr. izgovor [réku] namesto [rékəu̯]. Pravopisna opredelitev knjižnega pogovornega jezika izvira sicer iz 70. in 80. let in bi jo bilo treba posodobiti, saj je tudi v knjižnem jeziku prišlo do sprememb. Tu omenimo zlasti neupoštevanje regionalne pripadnosti govorca, saj so zgoraj opisane lastnosti značilne za osrednjeslovenske govorce. Kljub temu pa opis kaže na precejšnjo sproščenost, ki si jo govorec tudi v položajih, ko pričakujemo knjižnost, lahko privošči. Kaj pa leksika in jezikovna kultura? Največji izziv tako za govorca kot tudi za leksikografe, ki leksikografski jezikovni opis posodabljamo, pa je izbira leksike in presoja, kako je posamezen leksem razumljen v položajih, ko se pričakuje raba knjižnega jezika. Glede izbire leksike je vsak govorec prepuščen presoji konkretnega položaja: v strokovnih krogih je razumljiva pogosta uporaba terminov, pri šolskem pouku pa gre za poljudno strokovna besedila, zato je terminov manj, več pa je opisovanja pojavov, pri katerem je odločilna učiteljeva presoja zmožnosti učencev. Ta bi morala vključevati tudi védenje, da se učenec knjižnega jezika in jezikovne kulture nauči najpogosteje v obdobju šolanja oziroma s socializacijo. To znanje vključuje tudi izbiro ustreznega jezikovnega koda: učenec naj bi se v šoli naučil, kako govori z učiteljem, s sošolci, s sokrajanom, z neznanimi ljudmi …, poleg tega naj dobi tudi informacijo o ustreznosti njegove izbire jezikovnih sredstev, o drugih razpoložljivih jezikovnih možnostih, o učinkih, ki jih s smiselno izbiro jezikovnih prvin lahko dosegamo … Tudi učitelj najverjetneje ne uporablja slenga, ko učencem razlaga učno snov, tega tudi učenci ne pričakujejo. Učitelj usmerja posredno z zgledom in neposredno z navodili ob učenju jezika. Sodobno znanje jezika in jezikovne kulture vključuje tudi védenje, katera jezikovna sredstva ima na voljo in katera izbira ustreza sporazumevalnemu položaju. S te perspektive je učitelj, ne glede na to, kateri predmet poučuje, eden prvih (poleg staršev), ki učencu ponuja neke vrste jezikovni servis, saj mu ponuja povratno informacijo o jezikovnih sredstvih. Zato je pomembno, da se s temi izbirami kontinuirano seznanjajo pedagogi tudi sami. Tudi knjižni jezik se spreminja. Jezikoslovci že dolgo opozarjamo na to, da bi moral biti proces seznanjanja z lastnostmi knjižnega jezika izpeljan tudi na višjih stopnjah izobraževanja, pri nekaterih poklicih pa tudi v obdobju opravljanja poklicne dejavnosti. Opozarjamo tudi na potrebo po sistematičnem opismenjevanju, ki mora ob samostojnih izdelkih na vseh stopnjah šolanja ponujati povratne informacije glede jezikovnih izbir. Zavedamo se namreč, da se knjižne slovenščine naučimo in da moramo to znanje obnavljati. Sicer pa rabo jezika v šolah in izobraževalnih organizacijah nasploh zakonsko določa Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) v členih 3 in 92, kjer je povedano, da vsak pedagoški delavec izkaže svoje znanje knjižnega jezika pri strokovnem izpitu: člen 3 (učni jezik) Vzgojno in vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih oziroma šolah poteka v slovenskem jeziku. člen 92 (zaposleni) [...] Znanje slovenskega knjižnega jezika se preverja pri strokovnem izpitu. Pri učiteljih, ki niso diplomirali na slovenskih univerzah, se znanje slovenskega knjižnega jezika preverja ob prvi namestitvi. Za konec morda še to: Čeprav se strinjamo v tem, da je knjižni jezik za javno nastopanje v slovenščini najbolj zaželena in tudi najbolj nevtralna jezikovna zvrst, naj vendarle opozorim tudi na to, da šolanje v času epidemije koronavirusa ni lahka naloga ne za učitelje ne za učence. Zato je enostranska presoja stanja v šolah v teh izrednih razmerah lahko varljiva in za marsikoga krivična, predvsem pa je ne gre posploševati. Helena Dobrovoljc (januar 2021) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.