Podkategorije

• besedotvorne dvojnice
  

  11
  Teme
  11
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Lektorica, ki pregleduje moja besedila, pravi, da se končnica -ec pri samostalniku nanaša na človeka, -nik pa na napravo. Sušilec je torej človek, ki suši, sušilnik pa naprava. Ali presumerjevalec – preusmerjevalnik. V SSKJ je usmerjevalec lahko človek ali naprava, v Pravopisu pa tega pravila žal ne znam najti.

  
  Odgovor:
  

  Slovenski pravopis 2001 v slovarskih sestavkih sesalec in sesalnik skuša razvrščati priponski obrazili -ec in -nik v skladu s starejšim določilom, ki ga opisujete tudi sami (-ec ‘vršilec’, -nik ‘sredstvo’):

  sušílec1 -lca [u̯c] m s -em člov. (ȋ) ~ zdravilnih rastlin
  sušílka -e [u̯k] ž, člov. (ȋ)
  sušílčev -a -o [u̯č] (ȋ)
  sušílec2 -lca m s -em (ȋ) sušilnik: ~ za lase
  sušílnik -a m (ȋ) ~ za lase

  To nakazuje z navedbo ležeče zapisane sopomenke v sestavku sušilec2. Pri tem pravopis sledi SSKJ-ju:

  sušílec -lca [sušilca in sušiu̯ca] m (ȋ) 
  1. delavec, ki skrbi za sušenje: sušilec lesa, zelenjave; sušilec in likalec tkanin / kosci in sušilci 
  2. sušilnik: posušiti kaj s sušilcem / električni sušilec za lase, roke 
  ♦ teh. sikativ, sušilo

  Gre za določilo, ki se v rabi ni docela uveljavilo, kljub temu da je v slovarskem delu pravopisa razmeroma pogosto, a vendar ne dosledno izpeljano. Obravnava ga npr. pri naslednjih besedah:

  brisálec -lca [lc tudi u̯c] m z -em (ȃ) brisalnik
  gladílec2 -lca m z -em (ȋ) gladilnik
  glušílec -lca m z -em (ȋ) glušnik
  loščílec2 -lca m (ȋ) kupiti nov ~ loščilnik

  ne pa tudi pri parih, ki danes izkazujejo novo kolokabilnost:
  čistilec (čistilec objektov, čistilec bazenov) – čistilnik (čistilnik zraka, vodni čistilnik)
  nosilec (nosilec javnega interesa; nosilec zvoka) – nosilnik (gumijasti nosilnik)
  tlačilec – tlačilnik (tlačilnik za krompir)

  Zanimivo je tudi razlikovanje med dvema besedotvorno različnima, a pomensko razlikovalnima človeškima vršilcema, govorcem (generalni agens) in govornikom (aktualni agens). Iz pravopisnega slovarja:

  govórec -rca m z -em člov. (ọ̑) govorci slovenščine; redk. slavnostni govorec govornik
  govórka -e ž, člov. (ọ́)
  govórnik -a m, člov. (ọ̑) slavnostni govornik
  govórnica -e ž, člov. (ọ̑)

  Morda v obdobju priprave pravopisnega slovarja, ki gradivsko izhaja iz še starejšega SSKJ, ni bilo mogoče zaslediti izrazov čistilnik, nosilnik, tlačilnik v t. i. tehničnem pomenu. Vsekakor je posledica nezadostno uzaveščenega načela, da se je raba izrazov, kot so sušilec, sesalec, čistilec, nosilec, tlačilec in podobnih, v pomenu ‘sredstvo’ oziroma ‘vršilnik’ razširila v sodobnem knjižnem jeziku, in sicer tako v leposlovju kot v strokovnih besedilih.

  Razlikovanja, ki ga je uvedel slovenski pravopis iz leta 1962 in ga je povzel tudi SSKJ, v pravopisnih pravilih ne najdemo, prav tako ga ne navaja Toporišičeva slovnica, ki tako med vršilci kot vršilniki navaja oba tipa zgledov.

  Helena Dobrovoljc, Marko Snoj (januar 2018)

• dvojna imena
  

  0
  Teme
  0
  Objave
  Ni novih objav.
• izpeljanke
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  Zanima me ali je pravilno zapisano predzvita / pred zvita struktura?
  
  Odgovor:
  

  Brez konteksta lahko sicer le ugibam, a najbrž gre za strukturo, ki se jo zvije predhodno oziroma vnaprej, tj. pred nekim drugim postopkom. V tem primeru je pridevnik predzvit izpeljanka iz glagola predzviti, ki je tudi sam tvorjen iz podstavne zveze 'predhodno zviti'. V slovarjih slovenskega jezika, npr. v SSKJ in SP 2001, najdemo še druge primere za sestavljenke, v katerih ima predponsko obrazilo pred- pomen 'poprej': taki so npr. samostalnika predpriprava in predizobrazba, glagola predgreti in prednaročiti ter pridevnik predpripravljen.

  Tina Lengar Verovnik (april 2017)

• moška poimenovanja živalskih vrst
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Večinoma živali poimenujemo bodisi s samostalnikom moškega spola (morski pes, pav, komar ipd.) bodisi s samostalnikom ženskega spola (vešča, morska krava, mačka ipd.). V mnogih primerih se zdi preoblikovanje v nasprotni spol, s ćimer bi poimenovali samico ali samca iste živalske vrste, zelo zahtevno, zato se ga pogosto izogibamo.
  Zanima me, ali je sploh pravilno ˝na silo˝ preoblikovati imena nekaterih živali v nasprotni spol in ali obstaja priročnik oziroma slovar, zbirka ali karkoli podobnega, s čimer bi si lahko v takšnih primerih pomagali.

  
  Odgovor:

  Na vprašanje smo že odgovorili v odgovoru z naslovom: Poimenovanja živalskih vrst, samcev in samic

  Naj pojasnimo, da je v naših slovarjih, ki so objavljeni na portalu Fran), npr. v pravopisnem, ob moški/ženski obliki navedena tudi ženska/moška, če je bila v obdobju priprave pravopisnega slovarja (do 2001) evidentirana v rabi:

  páv -a m živ. (ȃ) rep ~a
  pávica -e in pavíca -e ž (ȃ; í)
  pávinja -e ž (ȃ) pavica

  Spolske pare lahko najdete tudi, če na slovarskem portalu Fran pri naprednem iskanju (zgoraj desno: http://www.fran.si/napredno) v polje "razlaga" vpišete besedo "samica" ali "samec"; pri tem naj bodo označeni splošni (lahko izbirate, kateri) in terminološki slovarji.

  Pri iskanju spolskih parov si je mogoče pomagati tudi s korpusom Gigafida, in sicer z iskanjem po seznamih s pomočjo zvezdice, npr. poizvedba "komar*" ponudi poleg samostalnika komar spodnje rezultate, od katerih sta dva mogoča feminativa, npr. komarica (za katero se izkaže, da je priimek banjaluškega nadškofa – v korpusu je ločevanje z veliko oz. malo zapisanih besed lahko problematično) in komarka, ki ustreza pomenski uvrstitvi 'samica komarja'.

  komar 6231
  Komar 1944
  komarček 976
  komarča 446
  Komarov 317
  Komarjev 224
  komarjev 207
  komarnik 184
  KOMAR 145
  komarčkov 70
  komaren 58
  komarov 39
  komarski 33
  komarno 27
  Komarova 25
  Komarica 24
  komarica 21 (Zgled: Posebej dolg je bil aplavz po nagovoru banjaluškega škofa Franje Komarice, ki je zbrane nagovoril tudi v slovenščini.)
  Komarom 20
  komarnica 20
  Komarčkov 18
  komarat 12
  komarčkovo 11
  komarač 10
  komarada 10
  komarče 9
  Komarek 9
  Komarnicki 8
  Komarovliptovsky 8
  komarac 8
  komarč 7
  Komarča 7
  Komarovski 7
  komarka 7 (Zgled: Deset več jih običajno povrže zajklja, 15 jih povrže mišja samica, 300 jajčec je oplojenih pri komarki, hišna muha izleže tisoč jajčec, sedem milijonov jajčec pa spusti v morje samica polenovke.)

  Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (januar 2017)

• prebivalska imena
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako se imenuje prebivalec Kočevja.

  
  Odgovor:
  

  Za prebivalce Kočévja in Kočévskega se je v preteklosti uveljavilo stanovniško ime Kočévar, iz katerega je s konverzijo nastal tudi razmeroma pogosten slovenski priimek (1089 oseb v RS).
  Ker pa je to stanovniško ime obenem postalo oznaka za kočevske Nemce, je zaradi potrebe po ločevanju oznak nastalo umetno stanovniško ime Kočévec, tvorjeno v skladu s slovensko poimenovalno tradicijo.

  Mnenja glede prebivalskih imen Kočevec in Kočevka ter Kočevar in Kočevarica so danes v slovenski javnosti deljena: po eni strani je razlikovanje, ki se je uveljavilo po drugi svetovni vojni – v želji po opaznem razlikovanju med prebivalci Kočevja in okolice ter »kočevskimi Nemci« – že precej uveljavljeno; po drugi strani so tovrstni ideološko naravnani posegi v jezik prisiljeni in mnogi zato to odločitev zavračajo.

  Dejstvo, ki ga razodeva jezikovno gradivo, je, da se je izraz Kočevar uporabljal tako za prebivalce Kočevskega in Kočevja kot za kočevske Nemce, o čemer priča narečni slovar sosednjega področja – Kostelski slovar:

  Kočevar
  1. *Kočevec |prebivalec naselja Kočevje ali pokrajine Kočevsko|
  2. |kočevski Nemec|

  V pravopisu iz leta 1962 sta na voljo obe možnosti:

  Slovenski pravopis (1962)
  Kočevje -a s, v ~u, iz ~ a , kočevski -a -o, Kočevar -ja m, Kočevarica -e ž, Kočevci
  -ev m mn., kočevar -ja m |vlak in krošnjar|

  Leksikon Cankarjeve založbe »Slovenska krajevna imena« (1985) je obliko Kočevec proglasil za umetno, a jo je postavil na prvo mesto v slovarčku.

  Kočévje -a v Kočévju, kočévski, *Kočévec/Kočévar, *Kočévka/Kočévarica, o p. Kočevje

  Po tej izdaji se je ravnal tudi pravopisni slovar iz leta 2001, ki pa je besedo Kočevar prepoznal le še kot pogost slovenski priimek (oznaka psp), ne pa tudi kot prebivalsko ime. Od tu verjetno široka razširjenost imena Kočevec v sodobnih besedilih, pa tudi razlikovanje v pomenu:

  Slovenski pravopis 2001
  Kočévje -a s, zem. i. (ẹ̑) v ~u
  kočévski -a -o (ẹ̑)
  Kočévec -vca m s -em preb. i. (ẹ̑)
  Kočévka -e ž, preb. i. (ẹ̑)
  Kočévčev -a -o (ẹ̑)

  Kočévar -ja m s -em oseb. i., psp (ẹ́)
  Kočévarica -e ž, oseb. i. (ẹ́) ljud.
  Kočévarjev -a -o (ẹ́)
  Kočévaričin -a -o (ẹ́)

  Čeprav po navedbah lokalnih virov in strokovnjakov (Mihael Petrovič, Kočevska 2016) prebivalci Kočevskega poimenovanja Kočevec oz. Kočevka niso sprejeli in se danes večinoma poimenujejo kar Kočevarji, kar je bolj razširjeno poimenovanje, pa vendarle ni res, da imen Kočevec in Kočevka v javni rabi prej ni bilo zaslediti: uporabljali so ga že v 19. stoletju, celo kočevski kaplan, Viktor Steska v svojem spisu o Kočevju v Domu in svetu leta 1896.

  Odgovor je torej, da se današnja praksa nagiba v smeri, ki so jo nakazali povojni priročniki: Kočevarji so kočevski Nemci in tudi prebivalci Kočevja in Kočevskega, Kočevci pa samo prebivalci Kočevja in Kočevskega. Lokalna raba je (podobno kot pri Blejcih in Blejčanih) seveda tista, ki naj bi jo spoštovali tudi govorci in govorke slovenščine z drugih območij, a več desetletij dolgo pomensko razlikovanje je pustilo pečat.

  Kot zanimivost omenimo še, da je do leta 1996 je obstajal še en kraj z imenom Kočévje (tega leta je bil priključen Črnomlju), njegovi prebivalci pa so bili Kočévljani (priročnik Slovenska krajevna imena, Ljubljana 1985). Tudi krajevno ime Hočévje v občini Dobrepolje, ki je za razliko od Kočevja ohranilo slovenski vzglasni h-, njegovi prebivalci pa so Hočévarji. Priimek Hočévar (2798 oseb v RS) se glede na število nosilcev gotovo ne nanaša na prebivalce malega Hočevja, pač pa ohranja slovensko vzglasje stanovniškega imena Kočevar.

  Silvo Torkar, Helena Dobrovoljc (februar 2018)

• pregibanje lastnih imen
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj pride pri tvorbi svojilnega pridevnika priimka Garcia do pisne podaljšave osnove z j (Garcijev; SP, člen 958).
  
  
  Odgovor:
  
  V odgovoru o podaljševanju osnove pri pridevnikih iz imen ženskega spola (Svojilni pridevniki iz ženskih imen: Maria) smo zapisali, da se pri tvorbi pridevnika ravnamo po množinskem rodilniku, npr.: A če bi obstajal srednjeveški rumeni tisk, ko so v Gradari suvereno vihrali prapori Zloglavov, Sforz in Borgij, bi imel»rumenci« izjemne bere na pretek. (Delo, 2008)

  Pri tem smo sledili pravilu v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 196): »Priponsko obrazilo -in se dodaja podstavam ženskega spola; pred to obrazilo dodajamo j pri tistih samostalnikih, ki tak -j dobivajo tudi v rodilniku množine (in dvojine) (Klia – Klij, Klijin).«

  K prepričanju, da ne gre za pravilo, ki bi se nanašalo le na samostalnike/imena ženskega spola, nas utrjujeta dve pravopisni določili v pravilih (SP 2001):

  Določilo v členu 927, ki navaja nekoliko bolj posplošeno ugotovitev, da se v tvorjenki »pogosto pokaže glas j, ki ga v podstavi sicer ne pišemo ali pa ga pišemo le v posameznem sklonu: rádio : rádij- -ski > rádijski; Pía nasproti Píj- -in > Píjin (prim. rod. mn. Pij)«. Določilo v členu 926, ki navaja, da se pri tvorbi pridevnika iz samostalnika pogosto ravnamo po obliki za rodilnik.

  Pri imenih 2. moške sklanjatve, torej imenih, ki se končajo na -a in ki jih je mogoče sklanjati po obeh sklanjatveh – moški in ženski, je pred pridevniško obrazilo (uporabljamo pa izključno moško obrazilo -ov ali -ev, ženski -in je pri teh imenih sistemsko nesprejemljiv), mogoče vriniti j. Tako navaja tudi člen 258 v SP 2001:

  »Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena 2. moške sklanjatve: Strniša – Strnišev, Kaluža – Kalužev, Krleža – Krležev, Sterija – Sterijev, Goya – Goyev, García – Garcíjev, Šenoa – Šenoov (nepravilno Krležin, Sterijin itd.). «

  Poglejmo, kako je bila rešitev iz pravopisnih pravil izpeljana v slovarskem delu:

  (1) podaljšava z j

  Alásia -e in Alásia -a [alázija] Alásijev [alázijev]

  Crónia -e in Crónia -a [krónija] Crónijev [krónijev]

  De Glêria [de glêrija] De Glêrijev [de glêrijev]

  Míssia -e in Míssia -a [mísija] Míssijev [mísijev]

  Segôvia -e in Segôvia -a [segôvija] Segôvijev [segôvijev]

  (1a) podaljšava, ker je zvočnik j zapisan s črko i

  Gólia -e in Gólia -a [gólja] Góljev [góljev]

  (2) brez podaljšave z j, saj je izgovorna podstava ne dopušča -gia [-dža]

  Bórgia -e in Bórgia -a [bórdža] Bórgiev [bórdža]

  Tvorbo Garcia – Garcijev smo torej pojasnili. Vzporedno z našim odgovorom pri tvobi ženskih pridevniških oblik Svojilni pridevniki iz ženskih imen pa naj omenimo še, da sva avtorici odgovora predlagali, da se zaradi pogoste rabe zapisov brez j, torej Cia – Cijin/Ciin, Adria – Adrijin/Adriin, Tea – Tejin/Tein, dovoli tudi taka tvorba pridevnika, torej Garciev. Za zdaj je to le predlog, ki bo predstavljen Pravopisni komisiji pri SAZU.

  Helena Dobrovoljc (november 2015)

• prekrivanka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je bolje pisati pilates joga ali pilatesjoga? Gre tako za elemente pilatesa kot joge.
  
  
  Odgovor:
  
  Vadba, ki združuje prvine pilatesa in joge, se z eno besedo imenuje kar jogalates. Beseda ni standardizirana in jo je verjetno treba obravnavati enako kot npr. izraz kočerja (kosilo večerja). Gre za posebno vrsto nesistemskih tvorjenk, t. i. prekrivank, ki nastajajo s sklapljanjem (neposredno iz govora).

  Če uporabimo zapis z obema osnovnima sestavinama, je odločitev zanj odvisna od pomena, ki ga želimo dati tvorjenki oz. zvezi:

  pilatesjoga: gre za jogo s prvinami pilatesa (podredno, tj. neenakovredno razmerje); pregibamo le drugo sestavino (ukvarja se s pilatesjogo); sestavin ne moremo zamenjati, saj bi se pri tem spremenil pomen, npr. jogapilates pomeni 'pilates s prvinami joge'; pilates joga: samostalnik pilates nastopa v vlogi nepregibnega pridevnika, ki opisuje jedrno samostalniško besedo (joga) glede na njeno lastnost (npr. 'joga, podobna pilatesu', 'joga vrste pilates'; *p/Pilatesova joga pa ne, ker je svojilni pridevnik rezerviran za poseben tip vadbe Josepha Huberta Pilatesa).

  Z zapisom pilates-joga bi sicer res sporočili bralcu, da gre za enakovredno prepletanje prvin joge in pilatesa (sestavini pilates in joga sta v prirednem razmerju bi ju lahko tudi poljubno zamenjali (ukvarja se z jogo-pilatesom). Takih tvorjenk ni tako malo, npr. bolničar-negovalec, akvarij-terarij, pri nogometu branilec-strelec. Če obe sestavini pregibamo (ukvarja se s pilatesom-jogo), jih moramo ločiti od t. i. »pravih« prirednih zloženk, ki ohranjajo prvo sestavino nesklonljivo. Aktualna pravopisna pravila takih tvorjenk še niso evidentirala, a zgledi kažejo, da je pri samostalniški priredni zvezi živa:

  V luči Einsteinove splošne relativnostne teorije pojem razdalje v prostoru-času izgubi smisel. Mariborskemu Akvariju-terariju, ki ga letno obišče približno 50.000 obiskovalcev, se obetajo boljši časi, saj naj bi se prihodnje leto selili v nove prostore.

  Po mnenju Irene Stramljič Breznik, članice Pravopisne komisije pri SAZU, bi večina uporabnikov v tem primeru uporabila priredno besedno zvezo (ukvarjam se s pilatesom in jogo), kar dokazuje tudi raba oz. korpusno gradivo, manj uporabnikov pa uporabi logiko tradicionalnih prirednih zloženk (ukvarjam se s pilates-jogo).

  Pomembno dejstvo v razpravi o zapisu teh besed pa je tudi, da sta zapisa narazen in z vezajem seveda pomenskorazlikovalna.

  Jezikovnim vprašanjem tega tipa bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti, saj sistem ne predvideva tovrstnih zapisov, raba pa izkazuje več takih besedotvorno-oblikoslovnih hibridov.

  Helena Dobrovoljc, Polona Gantar, Nataša Gliha Komac (maj 2014)

• predpona u- ali v-
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosimo vas za pomoč pri uporabi besede »vmavčiti«- pisno, kar se izgovarja umaučiti. Pomeni pa, dati nekaj v mavec.

  Na naši Fakulteti, to je Zdravstvena fakulteta, imamo študijsko smer Laboratorijska zobna protetika, kjer študente učimo izdelave umetnih zob, enostavno rečeno. Pri tem delu pa moramo modele za izdelavo »vmaučiti« v artikulator (priprava,ki nadomesti čeljustni sklep). Sedaj sem ugotovil, da se v praksi v bistvu uporabljata oba izraza, tako »vmaučiti« in »umavčiti«. Želeli bi namreč, svoje strokovno izrazje malo popraviti in izboljšati, sploh pa dati pravilna navodila študentom, ki pripravljajo diplome. Ali pustimo, da se še naprej uporabljata oba izraza?

  Za pomoč in nasvet se Vam iskreno zahvaljujemo!

  Lep pozdrav, pred. Franc Rojko
  
  
  Odgovor:
  
  Vaše vprašanje sodi med tista, ki so že od nekdaj vznemirjala jezikoslovce. Ob urejanju zapisovalnih načel standardnega jezika je bilo v preteklosti podanih precej različnih predlogov, kako razlikovati med obema zapisovalnima načinoma. Zato je npr. Toporišič ob koncu prejšnjega stoletja predlagal, da bi morala biti v slovenskem pisnem jeziku raba predpon u- in v - večinoma dogovornega značaja (Toporišič 1998) in da bi bilo treba uvesti zapis z v- povsod, razen tam, kjer prihaja do že tradicionalno uveljavljenega (tudi pomenskega) razlikovanja v zapisu (npr. umesili so testo 'naredili so zmes' – semena so vmesili 'z mesenjem so spravili semena v testo').

  Vendar naši jezikovni priročniki vztrajajo pri doslednem pomenskem razlikovanju ob uporabi obeh predpon, npr. udrlo se mu je pod nogami 'zaradi teže spremeniti smer navpično navzdol' – vdrli so na tuje ozemlje 's silo prodreti kam'. Tako stališče izpričujejo tudi rešitve v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (in tudi Slovenskega pravopisa 2001).

  Ta način razmišljanja nam pri odločanju o enotnem zapisu ni prav v pomoč, saj ubesedovanje pomenov v jeziku, posebej v današnji tehnološki in informacijski dobi postaja vedno bolj zapleteno in abstraktno, kar pomeni, da ni vedno odraz realnih predstav ali konkretnega fizičnega izkustva. Pogosto se zaplete prav pri strokovni terminologiji, ko gre za opisovanje postopkov, kjer se zaradi različnih pogledov na isto predmetnost ali pojmovnost lahko pojavlja variantni zapis. Tak je vaš primer.

  Če pojmujemo mavec kot snov, s katero nekaj naredimo in je sestavni del narejenega, potem uporabljamo predpono v- (vmavčiti); podobno še vbetonirati, vmontirati, vlepiti. Tako smo mi tudi razumeli vašo razlago.

  Zapis umavčiti bi bil upravičen ob bolj abstraktni predstavi, torej tedaj, če bi mavec obravnavali kot končni izdelek, rezultat dejanja, kot npr. pepel pri upepeliti, telo pri utelesiti.

  Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar (maj 2013)

• pridevnik na -evski ali -ovski
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako pravilno poimenovati podzvrst narodno-zabavne glasbe, ki povzema izvajalsko tradicijo Ansambla bratov Avsenik, pri tem pa izvajalci niso Avseniki, ampak druge skupine. Je to Avsenikov slog ali avsenikovski slog narodno-zabavne glasbe?
  
  
  Odgovor:
  
  V podobnih primerih, tj. kadar se oblikuje nov umetnostni ali literarni slog, v izhodišču katerega je avtorski oz. osebni slog posameznika in je zato po njem novost tudi poimenovana, se najpogosteje zatečemo k tvorbi pridevnika z obrazilom -ovski/-evski, saj izraža pomen 'tak kot pri X', npr.:

  goethejevski – tak kot pri Goetheju; _heinejevski – tak kot pri Heineju; t_ako še: gandijevski, freudovski, kenedyjevski ... beatlovski/bitlovski, slakovski ...

  Včasih je obrazilo tudi -anski, npr, ničejanski, cankarjanski.

  V našem jeziku je pridevnik avsenikovski že izpričan, to dokazuje npr. besedilni korpus Gigafida z zgledi kot:

  Začel je kot klasični kvintet, kmalu pa sta se mu pridružila tudi pevka in pevec, tako da je nastal resnično pravi avsenikovski ansambel, ki odlično zaigra in zapoje večina starih in včasih že kar malce pozabljenih Avsenikovih napevov ...

  Iz zgleda je dobro razvidno tudi razmerje med obema pridevniškima oblikama.

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• pridevnik na -ski
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zakaj je v pravopisu 2001 pridevnik iz Valonije valonijski, v prejšnji izdaji pa je bil valonski? Zakaj se je to spremenilo?

  Odgovor:

  Pridevnik valonijski je v Slovenskem pravopisu 2001 verjetno naveden analogno po pridevniku flandrijski, ki je tvorjen iz imena sosednje pokrajine Flandrije. Rešitev ni najboljša, saj se pridevniki iz zemljepisnih imen s pripono -ija v slovenščini praviloma tvorijo iz osnove brez te pripone, npr. Španija > španski, Romunija > romunski, Rusija > ruski.
  Izjeme so le imena s takimi glasovi pred pripono -ija, ki bi bili skupaj s pripono -ski težko ali sploh neizgovorljivi, npr. Avstrija > avstrijski, Belgija > belgijski, in tista imena, pri katerih pridevnike tvorimo iz prebivalskih imen, npr. francoski, italijanski.
  Ker ime Valonija ne spada niti med prve niti med druge izjeme, bi v procesu prenove pravopisa kazalo priporočiti uporabo pridevnika valonski, ki je pri nas ustaljen že dlje časa in ki močno prevladuje tudi v sodobni rabi (besedilni korpus Gigafida navaja pridevnik valonski 609-krat, valonijski pa le štirikrat).
  Podobne zadrege nastajajo pri somalski/somalijski ipd.

  Marko Snoj (oktober 2016)

• priponsko obrazilo -ijada
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako zapisujemo imena prireditev tipa olimpijada, univerzijada ipd. ...
  
  
  Odgovor:
  
  V Slovenskem pravopisu 2001 najdete naslednje zapise:

  balkanijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| gimnazijáda -e ž (ȃ) |prireditev| olimpijáda -e ž (ȃ) tekmovati na olimpijadi spartakijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| univerzijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev|

  V zadnjem času je takih izrazov več, razširili so se tudi na področja, ki niso povezana samo s športnimi prireditvami (ablimpijada, paraolimpijada; petelinijada), temveč tudi s tekmovanji v spretnostih (lesarijada), z razstavami cvetja (florijada), kulinariko (salamijada, bučarijada, bogračijada, golažijada, špardlijada) in drugim.

  Zapisujemo jih s podomačenim obrazilom -ijada (< iada). Začetni i obrazila se včasih tudi »obrusi«, kar je upravičeno, če bi bilo tvorjenko sicer težko izgovoriti (betecejada), pri besedah, kjer pa izgovorljivost ni otežena (mortadeljada, krompirjada, roštiljada), je zaradi sistemskosti in enotnosti priporočljivo uporabiti neokrnjeno obrazilo -ijada.

  Večina teh novih izrazov še ni standardiziranih.

  Helena Dobrovoljc (november 2014)

• priponsko obrazilo -ka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako tvoriti pridevnike iz samostalnikov, ki se končajo na -ka: paprika – paprikin, papričin, paprični ...?
  
  
  Odgovor:
  
  Tvorba pridevnikov iz ženskih samostalnikov z obrazilom -ka je odvisna od vrste pridevnika, ki ga tvorimo oz. od pripadajočega priponskega obrazila.

  Svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -in, pri tem se korenski končni mehkonebni glasovi navadno ohranjajo (paprika – paprikina pečka, muha – muhino krilo, juha – juhin okus, žaga – žagin list). Res je, da tako tvorjeni pridevniki pogosto izražajo tudi vrstni pomen: grenivkin sok, paprikina omaka.

  Pravzaprav gre za (a) vrstno poimenovanje, kadar imamo zveze, ki označujejo hrano oz. vrsto jedi: v tem primeru sta bolj ali manj enakovredni obrazili ‑in in ‑ov: paprikina omaka, paprikova mezga, paprikova klobasa, za (b) svojilne pridevnike pa bi bilo ustreznejše obrazilo -in, torej: paprikine pečke, vendar pa je tvorba svojilnega pridevnika iz samostalnika paprika v besedilih zelo redko izkazana.

  Svojilni pridevnik papričin, ki ga navajate, je redkost, saj se taki svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola tvorijo navadno le tedaj, ko je končno obrazilo samostalnika -ica, npr. babica – babičin, kraljica – kraljičin ipd. Torej bi iz pridevniške oblike papričin prej rekonstruirali v slovenščini neobstoječo obliko *paprica. Le redke pojavitve v avtorsko ne dovolj razpršenem gradivu pričajo o uveljavitvi besednih zvez papričin razpršilec (= vrsta solzivca), papričin plin.

  Iz nekaterih samostalnikov tvorimo tudi vrstne pridevnike, pri čemer se mehkonebniki premenjujejo po palatalizacijskih vzorcih, npr. k s č: reka – rečna struga.

  Čeprav je bila taka pridevniška oblika papričen, kot bi jo tvorili iz samostalnika paprika, doslej evidentirana le v zbirki besedja, ki ni bilo sprejeto v Slovar slovenskega knjižnega jezika, in je zato slovenski priročniki standardnega jezika zato niso kodificirali, je njeno pojavljanje zlasti v dnevnem časopisju in spletnih besedilih vse pogostejše, njeno pojavljanje v terminoloških zvezah pa razlog za rabo določne oblike, npr.: paprična omaka.

  Helena Dobrovoljc, Polona Gantar (oktober 2013)

• priponsko obrazilo -ov ali -ev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Odgovorili ste že, kako se sklanja priimek Daneu (tudi Dreu), zanima pa me, kakšen je potem svojilni pridevnik? Daneuvov? Danevov? Po zgledu dachavski ...
  
  
  Odgovor:
  
  Pri imenu Daneu priporočamo tvorbo svojilnega pridevnika na -ov (ali -ev) iz pisne osnove in ne govorjene. Z obliko Daneuov tako ohranimo možnost rekonstrukcije imenovalnika (Daneu), hkrati pa potrjujemo sistemsko uveljavljen tvorbeni vzorec, da se črkovni sklopi ohranjajo pred obraziloma -ov in -ev. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 957 in dalje.)

  Res je, da so ob posameznih primerih v Slovenskem pravopisu 2001 navedene dvojnice (npr. Leibnitz: Leibničev in Leibitzev, Cavazza: Cavačev in Cavazzev), vendar raba več kot deset let po izidu pravopisa kaže, da jih uporabniki niso sprejeli.

  In še to: tvorba svojilnih pridevnikov, tj. pridevnikom z obraziloma -ov/-ev poteka drugače kot tvorba pridevnikov z obrazilom -ski. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 978 in dalje.)

  Aleksandra Bizjak Končar, Helena Dobrovoljc (november 2014)

• priredne zloženke
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako je prav: avstro-ogrska vojska ali avstroogrska vojska?

  
  Odgovor:
  

  Pridevnik avstro-ogrski oz. avstroogrski uvrščamo med priredne zloženke, ki imajo okrajšano prvo sestavino in jih – po P. Weissu (2003) – imenujemo vezalne zloženke ter pišemo brez vezaja.

  O tem tipu tvorjenk in odnosu sodobne normativistike do njih si lahko preberete več v zbirki Pravopisne kategorije ePravopisa na portalu Fran. Kot vidite na tej povezavi, je nabor vezalnih zloženk s pisnega vidika enoten (pišemo jih brez vezaja), edina izjema je prav pridevnik avstro-ogrski, pri zapisu katerega smo sodelavci pravopisne skupine želeli počakati na odločitev Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU. Tradicionalni zapis avstro-ogrski je prav zaradi imena Avstro-Ogrska bolj uzaveščen pri slovenskih piscih. Tudi pravopisna pravila v točki 523 pišejo o priredni zloženki avstro-ogrski, potem pa v točki 989 takole:

  Le če so sestavine [pridevnikov na -ski] povezane s t. i. prirednim vezajem, ta ostane: Avstro-Ogrska -- avstro-ogrski."

  A z upoštevanjem načela o vezalnih zloženkah, je tudi pri avstro prva sestavina skrajšana (< avstrijski) in bi vezaj praviloma izpadel. (Tako kot v pridevniku evroatlantski, a tudi tega nekateri pišejo z vezajem, verjetno zaradi vpliva angleškega Euro-Atlantic).

  V primeru avstro-ogrski nesoglasja glede pisanje vezaja spodbuja tudi neskladje med izrecnim pravopisnim določilom in SSKJ-jem: še leta 1970 izdani SSKJ normira zapis avstroogrski, po njem jo prevzema tudi druga izdaja SSKJ izpred nekaj let.

  Če bi želeli spreminjati ustaljeno prakso zapisa, kakršno določa tudi Slovenski pravopis 2001, torej avstro-ogrski, moramo doseči v komisiji konsenz. O vprašanju bo tekla beseda ob prenovi poglavja Pisanje skupaj ali narazen.

  Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (januar 2018)

• sestavljenke
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali obstaja beseda neovira (kot samostalnik), npr. niti ovira – niti neovira (v tabelah, določena dejavnost).

  Ali se piše: sploh ni ovira (če v tabelah govorimo, da določena dejavnost ni ovira) ali je potrebno zanikati: sploh ni ovire.
  
  
  Odgovor:
  
  Iz obstoječih samostalnikov lahko priložnostno, za potrebe besedila vedno nastajajo njihove protipomenke z ravno nasprotno pomensko vrednostjo s predpono ne-, le da so v rabi lahko zelo redke; to velja tudi za »neoviro«, za katero ni zadetkov niti v korpusu Gigafida niti na spletu. Vsekakor pa je ta tvorjenka v besedilu v kombinaciji z oviro razumljiva (pomeni ravno nasprotno kot »ovira«).

  Kar se tiče zanikanja in uporabe rodilnika, v konkretnem primeru samostalnik »ovira« ostane v imenovalniku, če ima vlogo povedkovega določila: To/Dejavnost X [osebek] je ovirA [povedkovo določilo] : to/dejavnost X [osebek] NI ovirA [povedkovo določilo]. Enako velja, če si ob odvisniku osebek lahko mislimo v izpustu [], npr. Da nas kupci o tem ne obveščajo, [to] sploh ni ovirA.

  Če pa bi govorili na splošno, da ovira/ovire NE OBSTAJAJO, moramo ob zanikanju obstoja osebka uporabiti RODILNIK, npr. Sploh ni ovire [= ovira ne obstaja], da se tega ne bi lotili.

  Domen Krvina (maj 2016)

• svojilni pridevnik
  

  22
  Teme
  22
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako tvorimo svojilni pridevnik: "kar je od opice"?

  
  Odgovor:
  

  Samostalniki ženskega spola z obrazilom -ica tvorijo svojilni pridevnik tako, da se zaradi palatalizacijske premene (več v pravopisnih členih 929, 962, 964) c premenjuje s č: opica – opičin. Tako tudi:

  babica – babičin
  kraljica – kraljičin
  avtorica – avtoričin
  deklica – dekličin
  prijateljica – prijateljičin
  ministrica – ministričin
  pisateljica – pisateljičin
  pesnica – pesničin

  V pravopisnem členu 962 pa je nakazano, da se tvori tudi vrstni pridevnik opičji, kadar želimo izraziti vrsto oziroma kolektivno svojino.

  Helena Dobrovoljc (januar 2018)

• tvorba pridevnikov
  

  22
  Teme
  22
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Pogosto naletimo na rabo pridevnika afekten, ki pa ne ustreza slovarski rešitvi afektiven. Zanima me, zakaj prvi primer ni ustrezen? Ali je v neskladju s kakšnim besedotvornim načelom?

  
  Odgovor:
  

  Pridevnik afekten je besedotvorno ustrezno izpeljan iz samostalnika afekt, a v slovarju ni zabeležen, ker v jezikovni rabi ni ustaljen: v besedilnem korpusu Gigafida najdemo le dvajset pojavitev pridevnika afekten v štirinajstih virih, sinonimni pridevnik afektiven pa se pojavi 278-krat.

  Pridevnik afektiven navaja že prva izdaja SSKJ, gre pa za tujko, ki je bila hkrati s samostalnikom afekt prevzeta prek nemščine in se je v rabi ustalila, preden bi se lahko ustalil sinonim afekten.

  Iz tretje izdaje Slovenskega etimološkega slovarja (Snoj 2015) na portalu Fran:

  afẹ̑kt -a m ‛zelo močno, a kratkotrajno čustvo’ (16. stol.)
  afektȋven. […] Tujka, prevzeta prek nem. Affekt iz lat. affectus ‛čustvo, volja, strast’, kar je izpeljano iz glagola afficere ‛prizadeti’, sestavljenega iz ad ‛pri’ in facere ‛delati’ […]«

  Špela Petric (marec 2018)

• vršilec dejanja
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako poimenujemo človeka, ki dela tetovaže oz. tetovira? Ali je tetovator ali tetovažar? V SSKJ-ju in SP-ju ne najdem izraza.
  
  
  Odgovor:
  
  Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki velja za dopolnilo SSKJ, navaja besedo tetovator. To besedo bo vključevala tudi druga izdaja SSKJ, ki izide letos jeseni.

  Marko Snoj (januar 2014)

• zloženke
  

  34
  Teme
  34
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me zapis besede dinarskokraški.
  Se piše skupaj, narazen ali z vezajem?
  Kaj pa začetnica – Dinarskokraški ali dinarsko kraški?

  
  Odgovor:
  

  Deloma smo na vprašanje o zapisu začetnice odgovorili že na povezavi:
  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1392/kako-pisati-imena-slovenskih-pokrajin

  Ker je v skladenjski oz. besedotvorni podstavi zloženke zveza dinarski kras (prilastek + jedro), mora tudi nastala pridevniška zloženka odražati, da je med besedama neenakovreden (= podredni) odnos, zato jo pišemo skupaj: dinarskokraški.

  Helena Dobrovoljc (februar 2018)

• zloženke s kratično prvo sestavino
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim za pojasnilo, zakaj pišemo z vezajem C-vitaminski napitek (npr.)? Ali ni tudi tu črka sestavina levega prilastka kot v že obravnavanem primeru LRN turbulentni model (to mi je jasno in smiselno)?
  
  Odgovor:
  

  Ja, se strinjam z dodatkom. Torej takole:

  Primera C-vitaminski napitek in LRN turbulentni model skladenjsko nista primerljiva. Pri drugem kratica LRN modificira celotno besedno zvezo, ki ji sledi -- shematsko bi to lahko zapisali kot [LRN] [turbulentni model].

  V prvem primeru pa gre za tvorjenko, ki je nastala po isti poti kot zloženke s številčnim prvim delom:
  popust, ki znaša 10 odstotkov = 10-odstotni popust
  napitek, ki vsebuje C vitamin = C-vitaminski napitek

  Vezaj med številčno oz. črkovno sestavino in drugim delom tvorjenke je tukaj utemeljen z enobesednostjo:
  10-odstotni = desetodstotni
  C-vitaminski = cevitaminski
  β-laktamski (antibiotik) = betalaktamski

  Tina Lengar Verovnik (marec 2018)

• zloženke s številčno prvo sestavino
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V praksi je pogosta raba različice dvomilijonski, pravopis pa navaja različico dvamilijonski. Zanima me, ali je prva različica napačna?

  
  Odgovor:
  

  Pred časom smo odgovarjali na vprašanje, ali obstaja pravilo, po katerem se ravnamo, ko se odločamo med dve- in dvo- ter tri- in tro- (Zloženke s števnikom: »dvoleten« nasproti »dveleten«).

  Pregled gradiva v korpusu Gigafida je takrat pokazal, da stanje v priročnikih ni vedno skladno z rabo, saj je bila poglavitna ugotovitev, "da so pri tvorjenju zloženk produktivnejši dvo-, tro- in štiri-, zloženke z dve-, tri- in četvero- pa imajo večinoma dvojnice".

  Enako velja za dvomilijonski in dvamilijonski: za prvega najdemo v Gigafidi 917 primerov, za drugega le 9. Izbira ponazoritvenega zgleda dvamilijonski pri tvorjenki s prvo sestavino dva.. (tako v SSKJ-ju kot v SP 2001) torej ni bila najbolj posrečena.

  Z normativnega vidika bi – upoštevajoč razširjeno rabo – torej težko rekli, da je različica dvomilijonski napačna. Pravopis bo torej moral normirati dvojnico.

  Tina Lengar Verovnik (november 2017)

• ženska oblika priimka
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Katera je v slovenščini oblika priimka ruske nosilke, če je mož Nikita Tolstoj: Svetlana Tolstoj ali Svetlana Tolsta ali Svetlana Tolstaja?
  
  
  Odgovor:
  
  Najprej naj omenim, da je sicer zelo znana strokovnjakinja za slovansko etnolingvistiko, folkloristiko, dialektologijo, primerjalno leksikologijo in fonetiko slovanskih jezikov Svetlana Mihajlovna Tolstoj (rus. Svetlana Mihajlovna Tolstaja) vdova ruskega jezikoslovca in etnolingvista Nikite Iljiča Tolstoja, dopisnega člana SAZU.

  Priimek Tolstoj so v slovenščini v času življenja pisatelja Leva Tolstoja podomačevali v Tólsti (z rodilnikom Tólstega, v vseh primerih pa izgovorjeno [tolst-]), pozneje, približno v dvajsetih letih 20. stoletja (natančnejše podatke bi dobili z brskanjem po takratni slovenski publicistiki), so prevzeli rusko obliko Tolstoj (z rodilnikom Tolstoja), pri čemer pa v vseh slovenskih pravopisih, začenši s tistim iz leta 1935 do zadnjega, trenutno veljavnega, priimek zmotno naglašajo na prvem zlogu, čeprav za to ni nobenega racionalnega razloga. Zavedlo jih je morda to, da je bil v starejši podomačitvi priimek Tolsti seveda naglašen na prvem zlogu. Ruski priimki na -oj se v ruščini naglašajo na končnici, zato bi po zgledu Tolstój v slovenščini pač morali naglašati tudi Trubeckój, Kramskój, Blagój, Jarovój, Plohój ipd.

  Ruska ženska oblika Tolstája pri podomačevanju ne more priti v poštev, ker v slovenščini ruske pridevniške končnice -ij, -aja, -oje/-eje zamenjujemo z -i, -a, -o/-e, oblika Tolsta pa ne bi bila primerna, ker bi se s tem preveč oddaljili od moške oblike istega priimka. Tako nam ostane, da tako kot pri slovenskih priimkih tudi tega pustimo v moški obliki: Svetlana Tolstoj.

  Ni pa razloga, da bi maskulinizirali druge ruske ženske oblike priimkov, npr. Nablocka, Rjabova, Rižova, Vagapova, Žarova, Čurkina, Kurkina.

  Silvo Torkar (december 2014)

• ženska poimenovanja
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike?
  učitelj/-ica
  zdravnik/-nica (/-ica/-ca)
  igralec/-lka (/-ka)

  Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?

  Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem?
  učitelj_ica
  Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?

  Dodatek:
  V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.

  Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?

  Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra. Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60. Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.

  V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše:
  urednica -- navedena je ena ženska,
  avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor,
  recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.

  Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!).
  Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?

  
  Odgovor:
  

  O načinih zapisa ženskih in moških oblik pri različnih besednih vrstah smo v Jezikovni svetovalnici že pisali (prim. Kateri od zapisov – »učenec/-ka« ali »učenec/ka« – je ustreznejši?).

  V rabi so različni načini krajšanja zapisa ženske oblike ob moški, ki jih uporabljamo, ko v besedilu prihaja do pomanjkanja prostora:
  a) s poševnico in vezajem (avtor/-ica)
  b) s poševnico (zaposlen/a),
  c) z oklepajem in vezajem (rojen(-a)),
  č) z oklepajem (rojen(a)),
  d) z vezajem (stanujoč-a).

  V zvezi s to tematiko velja omeniti, da je v slovenščini moški slovnični spol načeloma nezaznamovan, kar pomeni, da v povedi Murska Sobota ima približno 11.000 prebivalcev oblika prebivalcev zajema tako moške kot ženske. V zadnjih desetletjih nezaznamovanost moškega spola ni več povsem enoumno razumljena, saj se v vedno večji meri poudarja njena družbena pogojenost, zaradi česar se vse bolj uveljavlja vzporedna raba ženskih oblik. Ta raba je verjetno spodbudila tudi zavedanje, da je med naravnim oz. gensko določenim spolom in spolno identiteto razlika, ki jo pišoči želijo izraziti tudi z zapisom.

  Vseh pet zgoraj navedenih možnosti zapisa (a–d) predvideva obstoj izključno moške ali ženske spolne identitete, torej identitete znotraj binarnega spolnega sistema. Obstajajo pa tudi osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom in katerih spolna identifikacija presega binarni spolni sistem. V zadnjih nekaj letih se tako za vključitev tudi nebinarnih spolnih identitet med oblikama za moški in ženski spol uveljavlja podčrtaj (v nekaterih okoljih poimenovan tudi »podvezaj«, kar se nam zdi slabša možnost):

  Obiskovalke_ci so se udeležile_i izleta. Povabili_e so ga_jo k sodelovanju.

  Pojav ni značilen le za slovenščino, ampak za več jezikov, v katerih je spol veliko bolj izražen kot npr. v angleščini – to so med drugim nemščina in slovanski jeziki. Je pa ta način omejen le na pisno sporazumevanje.

  Pri oblikah za moški in ženski spol v okviru poševnic in oklepajev večinoma navajamo celotna obrazila, torej: učitelj/-ica, dedič/-inja, v primeru obrazila -nica pa se -n- opusti: zdravnik/‑ica, pogosto tudi -l- v primeru ženskega obrazila -lka: igralec/‑ka.

  Tudi v primeru moških in ženskih oblik, pisanih s podčrtajem, glede na novost samega pojava v slovenščini opažamo nekaj omahovanj v zapisu, in sicer:
  (1) kakšno naj bo zaporedje navajanja moških in ženskih oblik,
  (2) kaj navesti za podčrtajem (celotno obrazilo ‑ica ali le -ca).

  Zaporednost moške in ženske oblike ni bistvena, je pa v primerih učitelj_ica, režiser_ka smiselno najprej navesti moško obliko, in sicer zaradi ničtega obrazila pri moškem spolu oziroma neobstojnega samoglasnika (prišel_a), če izhajamo iz jezikoslovnega ali pravopisnega premisleka.
  Nekoliko bolj na naše področje spada odločanje o obrazilih: od splošnega uporabnika namreč ne moremo pričakovati poznavanja besedotvornih pravil, zato je razumljivo, da se je v primeru podčrtajev sorazmerno močno uveljavilo le navajanje spremenljivega končnega dela, torej:
  − zdravnik_ca ali zdravnica_k,
  − v množini zdravniki_ce ali zdravnice_ki,
  NE:
  − zdravnik_ica, zdravnik_nica ali zdravnica_ik, zdravnica_nik,
  − v množini zdravniki_ice, zdravniki_nice ali zdravnice_iki, zdravnice_niki.

  Raba oblik s podčrtaji je bila sprva prisotna predvsem znotraj transspolne skupnosti, vendar je v zadnjem času postala splošnejša: oblike s podčrtaji uporabljajo med drugim v uvodniku časopisa Kralji ulice, v zavodu Pekarna Magdalenske mreže, društvu ZaŽivali itd. Kot ste opazili, jih dosledno uporabljajo tudi v monografiji Znanost (brez) mladih (urednica Ana Hofman), kjer pa gre pri navajanju recenzentov verjetno za spregled, pri navedbi urednice pa je bila najbrž upoštevana uredničina spolna identiteta. O novem izraznem načinu so se izrekle tudi članice skupine FemA, ki opažajo, da je zlasti v intelektualnih okoljih spolno občutljiv jezik postal »znamenje kultiviranosti okolja«.

  Če povzamemo:
  Med zapisom s poševnico, oklepaji in podčrtaji je bistvena pomenska razlika: poševnice in oklepaji predvidevajo le dve spolni identiteti (ali moško ali žensko), s podčrtajem pa pisci zajamejo cel spekter različnih spolnih identitet.
  V slovenščini je možnost zapisa s podčrtaji sicer novost, vendar ni razloga, da bi jo že vnaprej označili za nesprejemljivo. Po mnenju tistih, ki novi izrazni način uveljavljajo, gre za edini način, ki vključuje celotno družbo.
  Zaradi praktičnosti se velja pri pisanju besedil zavedati tudi drugih jezikovnih možnosti, ki nam omogočajo, da se izognemo ponavljajočemu navajanju moških in ženskih oblik.
  Jezikoslovje se še ni opredelilo do novih izraznih možnosti, saj so te – zlasti z vidika skladenjskih in govornih uresničitev – slabo raziskane.

  Boris Kern, Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• ženska poimenovanja poklicev
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kakšni sta ženski obliki poklicev kemik – kemičarka in tekstilni mehanik - tekstilna mehaničarka?

  
  Odgovor:
  

  Žensko obliko za poklic kemika, tj. kemičarka, je zabeležil že SSKJ, kot podiztočnica kemiku je kemičarka navedena v Slovenskem pravopisu 2001, ta oblika pa je pogosta tudi v rabi, o čemer se lahko prepričamo v besedilnem korpusu Gigafida. Poleg tega je ženska oblika v tej obliki zabeležena tudi v opisih kategorij oz. skupin poklicev SKP-08 Statističnega urada RS, torej v tem primeru večjih dilem ni.

  Poklica tekstilnega mehanika sicer danes ne najdemo več na seznamu poklicev, vseeno pa se v besedilnem korpusu Gigafida in na spletu najde nekaj primerov zapisa ženske oblike za ta poklic, tj. tekstilna mehaničarka, kot ste tudi sami predvidevali.

  Če so snežni zameti in je treba montirati verige, to pač naredim. Če znam? Brez skrbi! In še marsikaj drugega. Saj sem po poklicu vendar tekstilna mehaničarka.
  Po poklicu je tekstilna mehaničarka, trenutno je nezaposlena.

  V Slovenskem pravopisu 2001, ki ima pri vseh moških oblikah za poklice navedene tudi ženske oblike, sta sicer pri mehaniku zabeležena dva feminativa, mehanikarica in mehaničarka, vendar se prvi v rabi ni uveljavil.

  Helena Dobrovoljc (april 2018)