Subcategories

• besedotvorne dvojnice
  15
  Topics
  15
  Posts

  

  Vprašanje: Kateri pridevnik je pravilno uporabiti: tehniško ali tehnično risanje? Gre za ime učnega predmeta, kjer se študente izobražuje o pripravi tehniške (ali tehnične?) dokumentacije. Odgovor: O zanimivi delni pomenski prekrivnosti pridevnikov tehnični in tehniški smo pisali že na več mestih, npr. tukaj in tukaj. V navedenih odgovorih lahko preberemo naslednje: Poskusimo lahko tudi s primerjavo pridevnikov tehniški in tehnični, in sicer v prekrivnem pomenu, tj. nanašajoč se na tehniko. Po pregledu zgledov rabe v SSKJ oz. SSKJ 2 ter zadetkov v Gigafidi lahko sklenemo, da se pridevnik tehniški veže predvsem na samostalnike, ki poimenujejo oz. določajo vrsto (izobraževalne) ustanove, npr. tehniška šola, fakulteta, založba, gimnazija, tehniški muzej,tehniško izobraževanje, oz. vrsto izobraževanja na teh ustanovah, npr. tehniški poklici, sicer pa prevladuje pridevnik tehnični, npr. tehnični izdelki, tehnična pomoč, tehnična fizika ipd. Iz tega je mogoče sklepati, da je v besednih zvezah, po katerih sprašujete, prva izbira pridevnik tehnični, torej tehnično risanje in tehnična dokumentacija. Korpus Gigafida 2.0 kaže močno prevlado zvez tehnično risanje in tehnična dokumentacija: tehnično risanje: 122 pojavitev; tehniško risanje: 12 pojavitev; tehnična dokumentacija: 1274 pojavitev; tehniška domentacija: 14 pojavitev. To potrjujeta tako SSKJ2, ki v terminološkem gnezdu navaja tehnično risanje, kot tudi hitra spletna poizvedba – predmet z imenom Tehnična dokumentacija izvajajo npr. na Fakulteti za strojništvo UL. Čeprav sta tudi besedni zvezi tehniško risanje in tehniška dokumentacija mogoči in načeloma pravilni, pa raba kaže večjo ustaljenost besednih zvez s pridevnikom tehnični. Urška Vranjek Ošlak (maj 2020)
• dvojna imena
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: V zadnjem času sem zasledil nekaj novic o uporabi velikih začetnic, oziroma o spremembi slovničnih pravil s tega področja. Na eni od spletnih strani sem kot vzorčni primer zasledil prav ime naselja, kjer živim že več kot petdeset let. Iz tega sledi, da so moja šolska leta, ko smo »se učili« kaj se piše v veliko začetnico in kaj z malo že preteklost. Zato se v naprej opravičujem, če bom s svojim pisanjem »udaril mimo«. Gre za naselje Pri cerkvi-Struge. Odkar pomnim, smo ime naselja pisali kot sem navedel v prejšnjem stavku, torej »cerkvi« z malo začetnico. Naselje dejansko leži v neposredni bližini farne cerkve, dodatek Struge pa naj bi dobilo zato, ker je naselij z imenom Pri cerkvi v Sloveniji več. Logično je (vsaj meni), da se cerkev, kot objekt, piše z malo začetnico. Po kakšni logiki se torej v imenu naše vasi »cerkvi« piše z veliko? Kot sem dejal, gre tu za objekt s kamnitimi zidovi, lesenim ostrešjem, glinasto kritino, oziroma bakreno kritino, s katero je pokrita streha zvonika. Če bi cerkev smatrali kot institucijo, npr. Rimokatoliško cerkev, bi pisanje »cerkev« z veliko začetnico še razumel, tako pa mi je zadeva v primeru moje vasi, pisanje »cerkvi« z veliko začetnico povsem nelogična. Tudi omenjena uporaba v zvezi cerkve kot institucije se na spletu pojavlja enkrat z veliko začetnico (https://katoliska-cerkev.si), v naslednjem primeru (https://sl.wikipedija.org), pa je cerkev napisana z malo začetnico. Pa naj razume, kdor more. Ko že pišem, naj omenim še eno cvetko, ki je po mojem mnenju vredna nekaj besed, se pa ne nanaša na problem uporabe velike ali male začetnice, temveč na uporabo lastnega imena kot takega. Kot je razvidno iz imena naše vasi prihajam iz Strug. Na zemljevidih oz. kartah je ta dolina omenjena kot Struška dolina oziroma Struge. Prebivalci se imenujemo Stružanci. V Struški dolini oz. Strugah (~ 420 m. n. v.) se nahaja 10 vasi s tem da je res, da se naselje Tisovec, ki upravno spada v Struge, ne nahaja v dolini, temveč na cca 4 km oddaljeni planoti z nadmorsko višino ~ 570 m. n. v.. Zakaj to omenjam. Ko smo (ko sem bil še zaposlen na Občini Dobrepolje) želeli postaviti krajevne table ali cestne smerokaze z napisom Struge, nam pristojni na DRSC tega niso dovolili, češ, ime Struge ne obstaja. Drugi primer (bilo jih je še več) je (ne)uporaba krajevnega imena Struge ob poplavi leta 2010. Ni bilo novinarja, da bi pogledal zemljevid in napisal ali poročal korektno o lokaciji poplave. Omenjali so vse, razen Strug niso omenili. Opravičujem se vam, da sem vas obremenil z zadnjim odstavkom. Verjeto se vas res ne tiče, vendar je po eni strani čudno, da se uradna zemljepisna imena ne smejo uporabljati povsod. Glede zapisa imena naselja, v katerem živim, vas pa le prosim za vaše strokovno mnenje. Odgovor: O tem naselbinskem imenu smo v svetovalnici že pisali v odgovoru Sklanjanje dvojnih imen krajev: »Hrib - Loški Potok« in »Pri Cerkvi - Struge«. Tam lahko preberete, da gre za dvojno ime, ki ga pišemo z nestičnim vezajem. Poleg tega je v navedenem odgovoru zapisano tudi tole: Precej bolj naravno bi bilo imena v drugi skupini (b) pisati s predlogom, ki določa natančno lokacijo oz. razmerje naselbine do drugega dela imena Pri Cerkvi v Strugah in Hrib v Loškem potoku (= v dolini). Vas pa zanima razlog za pisanje vseh sestavin imena Pri Cerkvi - Struge z veliko začetnico. Po veljavnem pravopisu (člen 70) pišemo vse sestavine naselbinskih imen (torej imen mest, vasi, trgov in zaselkov) z veliko začetnico, izjema so le neprvi predlogi (npr. Most na Soči) in samostalniki mesto, trg, vas (vesca), selo (sela, selce), naselje, če ne stojijo na začetku imena (npr. Novo mesto). Zaradi tega pravila pišemo z veliko začetnico tudi vse sestavine naselbinskega imena Pri Cerkvi - Struge. Ne gre torej za to, da bi bilo treba drugo sestavino pisati z veliko začetnico iz kakega drugega razloga – preprosto se pri zapisovanju zemljepisnih imen v slovenščini držimo določenih pravil, ki omogočajo enoten zapis vseh sorodnih imenskih enot. Ob tem naj dodamo, da je bilo ime z veliko začetnico zapisano že leta 1985 v leksikonu Slovenska krajevna imena: Glede drugega dela vašega vprašanja pa lahko ugibamo, da je razlog za zadržanost pri postavitvi tabel morda ta, da je uradno naselbinsko ime le Pri Cerkvi - Struge, enoti pa v formalnem smislu ločeno ne obstajata. Urška Vranjek Ošlak (maj 2021)
• izpeljanke
  15
  Topics
  15
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me pravilna uporaba pridevnika, ki se na naša na tolkala. Torej, gre za tolkalni ali tolkalski orkester/festival/večer/kvartet/razred? Za tolkalno ali tolkalsko delavnico/kompozicijo/šolo? Da pa preverim še: pravilen izraz za osebo, ki igral tolkala, je tolkalec/tolkalka (in ne tolkalist, tolkalistka). Odgovor: V slovarjih knjižnega jezika (SSKJ 1970 in 2014, SP 2001) se za tistega, ki igra na tolkala, pojavlja le izraz tolkalec, pravopisni slovar uslovarja tudi pridevnik tolkalen (v zvezi tolkalna tehnika). Slovarji knjižnega jezika tu sledijo rabi v strokovnih krogih, ki je zajeta od leta 2014 tudi v Tolkalnem terminološkem slovarju (tiskana izdaja 2014, spletna izdaja 2016), po katerem lahko iščete tudi na portalu Fran in na spletišču Terminologišče. V njem je predstavljena le raba izrazov tolkalec in tolkalen. (Iz moškega spola tvorimo tudi predvidljivo obliko za ženski spol –tolkalka.) Pregled aktualne rabe sicer kaže na naraščanje izrazov tolkalski in tolkalist, ki ga najdete na Wikipediji, pa tudi v nekaterih strokovnih in poljudno strokovnih delih, npr. v šolskih učbenikih za glasbo, npr. Glasba danes in nekoč 6 (Učbenik za glasbeno vzgojo v 6. razredu osnovne šole, avt. Albinca Pesek). Slovnično, torej besedotvorno, tudi izraza tolkalist ne moremo zavreči ali celo označiti kot nepravilnega, še zlasti ker se pogosto pojavlja v naštevalnih nizih, v katerih pa je pogostnost tvorjenk z obrazilom -ist velika, npr. instrumentalist, čembalist, fagotist, oboist, pavkist ... Z zavedanjem, da je bilo v stroki že doseženo soglasje med variantami, je smiselno slediti uveljavljeni jezikovni praksi, zato priporočamo predvsem v strokovnih in poljudno strokovnih besedilih sledenje priporočilu terminološkega slovarja (tolkalec, tolkalka, tolkalen), saj se s tem zmanjšuje možnost nesporazumov ali zadreg. Kljub terminološkemu dogovoru pa pojavljajočih se besedotvornih dvojnic ne moremo razglasiti za nepravilne v splošni rabi. Helena Dobrovoljc (november 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• moška poimenovanja živalskih vrst
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Večinoma živali poimenujemo bodisi s samostalnikom moškega spola (morski pes, pav, komar ipd.) bodisi s samostalnikom ženskega spola (vešča, morska krava, mačka ipd.). V mnogih primerih se zdi preoblikovanje v nasprotni spol, s ćimer bi poimenovali samico ali samca iste živalske vrste, zelo zahtevno, zato se ga pogosto izogibamo. Zanima me, ali je sploh pravilno ˝na silo˝ preoblikovati imena nekaterih živali v nasprotni spol in ali obstaja priročnik oziroma slovar, zbirka ali karkoli podobnega, s čimer bi si lahko v takšnih primerih pomagali. Odgovor: Na vprašanje smo že odgovorili v odgovoru z naslovom: Poimenovanja živalskih vrst, samcev in samic Naj pojasnimo, da je v naših slovarjih, ki so objavljeni na portalu Fran), npr. v pravopisnem, ob moški/ženski obliki navedena tudi ženska/moška, če je bila v obdobju priprave pravopisnega slovarja (do 2001) evidentirana v rabi: páv -a m živ. (ȃ) rep ~a pávica -e in pavíca -e ž (ȃ; í) pávinja -e ž (ȃ) pavica Spolske pare lahko najdete tudi, če na slovarskem portalu Fran pri naprednem iskanju (zgoraj desno: http://www.fran.si/napredno) v polje "razlaga" vpišete besedo "samica" ali "samec"; pri tem naj bodo označeni splošni (lahko izbirate, kateri) in terminološki slovarji. Pri iskanju spolskih parov si je mogoče pomagati tudi s korpusom Gigafida, in sicer z iskanjem po seznamih s pomočjo zvezdice, npr. poizvedba "komar*" ponudi poleg samostalnika komar spodnje rezultate, od katerih sta dva mogoča feminativa, npr. komarica (za katero se izkaže, da je priimek banjaluškega nadškofa – v korpusu je ločevanje z veliko oz. malo zapisanih besed lahko problematično) in komarka, ki ustreza pomenski uvrstitvi 'samica komarja'. komar 6231 Komar 1944 komarček 976 komarča 446 Komarov 317 Komarjev 224 komarjev 207 komarnik 184 KOMAR 145 komarčkov 70 komaren 58 komarov 39 komarski 33 komarno 27 Komarova 25 Komarica 24 komarica 21 (Zgled: Posebej dolg je bil aplavz po nagovoru banjaluškega škofa Franje Komarice, ki je zbrane nagovoril tudi v slovenščini.) Komarom 20 komarnica 20 Komarčkov 18 komarat 12 komarčkovo 11 komarač 10 komarada 10 komarče 9 Komarek 9 Komarnicki 8 Komarovliptovsky 8 komarac 8 komarč 7 Komarča 7 Komarovski 7 komarka 7 (Zgled: Deset več jih običajno povrže zajklja, 15 jih povrže mišja samica, 300 jajčec je oplojenih pri komarki, hišna muha izleže tisoč jajčec, sedem milijonov jajčec pa spusti v morje samica polenovke.) Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (januar 2017)
• prebivalska imena
  19
  Topics
  19
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako imenujemo prebivalca ali prebivalko Golt. Odgovor: Za odgovor smo pregledali lokalno časopisje in povprašali našega sodelavca Simona Atelška, ki pravi: Na Golteh ni prebivalcev, zato tudi izraza zanje ni. Sicer je na planoti par vikendov, vendar za njihove lastnike ni posebnega imena. Čisto upravno gledano pa bi to verjetno bili Šmihelčani ali pa Radegundčani, ker del Golt spada pod Šmihel in del pod Radegundo. Tvorjenka goltejevec v pogovornem jeziku označuje bodisi (1) zaposlenega na smučišču Golte ali (2) člana narodnozabavnega ansambla Golte. Uredništvo svetovalnice (julij 2021)
• pregibanje lastnih imen
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, zakaj pride pri tvorbi svojilnega pridevnika priimka Garcia do pisne podaljšave osnove z j (Garcijev; SP, člen 958). Odgovor: V odgovoru o podaljševanju osnove pri pridevnikih iz imen ženskega spola (Svojilni pridevniki iz ženskih imen: Maria) smo zapisali, da se pri tvorbi pridevnika ravnamo po množinskem rodilniku, npr.: A če bi obstajal srednjeveški rumeni tisk, ko so v Gradari suvereno vihrali prapori Zloglavov, Sforz in Borgij, bi imel»rumenci« izjemne bere na pretek. (Delo, 2008) Pri tem smo sledili pravilu v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 196): »Priponsko obrazilo -in se dodaja podstavam ženskega spola; pred to obrazilo dodajamo j pri tistih samostalnikih, ki tak -j dobivajo tudi v rodilniku množine (in dvojine) (Klia – Klij, Klijin).« K prepričanju, da ne gre za pravilo, ki bi se nanašalo le na samostalnike/imena ženskega spola, nas utrjujeta dve pravopisni določili v pravilih (SP 2001): Določilo v členu 927, ki navaja nekoliko bolj posplošeno ugotovitev, da se v tvorjenki »pogosto pokaže glas j, ki ga v podstavi sicer ne pišemo ali pa ga pišemo le v posameznem sklonu: rádio : rádij- -ski > rádijski; Pía nasproti Píj- -in > Píjin (prim. rod. mn. Pij)«. Določilo v členu 926, ki navaja, da se pri tvorbi pridevnika iz samostalnika pogosto ravnamo po obliki za rodilnik. Pri imenih 2. moške sklanjatve, torej imenih, ki se končajo na -a in ki jih je mogoče sklanjati po obeh sklanjatveh – moški in ženski, je pred pridevniško obrazilo (uporabljamo pa izključno moško obrazilo -ov ali -ev, ženski -in je pri teh imenih sistemsko nesprejemljiv), mogoče vriniti j. Tako navaja tudi člen 258 v SP 2001: »Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena 2. moške sklanjatve: Strniša – Strnišev, Kaluža – Kalužev, Krleža – Krležev, Sterija – Sterijev, Goya – Goyev, García – Garcíjev, Šenoa – Šenoov (nepravilno Krležin, Sterijin itd.). « Poglejmo, kako je bila rešitev iz pravopisnih pravil izpeljana v slovarskem delu: (1) podaljšava z j Alásia -e in Alásia -a [alázija] Alásijev [alázijev] Crónia -e in Crónia -a [krónija] Crónijev [krónijev] De Glêria [de glêrija] De Glêrijev [de glêrijev] Míssia -e in Míssia -a [mísija] Míssijev [mísijev] Segôvia -e in Segôvia -a [segôvija] Segôvijev [segôvijev] (1a) podaljšava, ker je zvočnik j zapisan s črko i Gólia -e in Gólia -a [gólja] Góljev [góljev] (2) brez podaljšave z j, saj je izgovorna podstava ne dopušča -gia [-dža] Bórgia -e in Bórgia -a [bórdža] Bórgiev [bórdža] Tvorbo Garcia – Garcijev smo torej pojasnili. Vzporedno z našim odgovorom pri tvobi ženskih pridevniških oblik Svojilni pridevniki iz ženskih imen pa naj omenimo še, da sva avtorici odgovora predlagali, da se zaradi pogoste rabe zapisov brez j, torej Cia – Cijin/Ciin, Adria – Adrijin/Adriin, Tea – Tejin/Tein, dovoli tudi taka tvorba pridevnika, torej Garciev. Za zdaj je to le predlog, ki bo predstavljen Pravopisni komisiji pri SAZU. Helena Dobrovoljc (november 2015)
• prekrivanka
  5
  Topics
  5
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, če je ustreznejše uporabiti besedo rondo ali krožišče. Kontekst besedila se nanaša na mestni rondo oziroma mestno krožišče. Kaj bi bilo primernejše? Odgovor: Beseda krožišče je po nastanku prekrivanka, nastala iz zveze krožno križišče. Beseda rondo je prevzeta in ima več pomenov. Kot je zapisano v SSKJ2, jo poznamo npr. tudi kot termin v glasbi (instrumentalna skladba), vrtnarstvu (cvetlična greda), literarni vedi (pesem s posebnim verznim zaporedjem), od leta 2014 pa je rondo uporabljen tudi v prometu. Izraz rondo (francosko rond v pomenu 'okrogel') se v drugih jezikih ni uveljavil v pomenu 'krožno križišče', zanj so razvili druge izraze: nem. Kreisverkehr, angl. roundabout, it. rotatoria, fr. rond-point, rondpoint (v Franciji in Kanadi); fr. une place ronde (v Belgiji), ali pa gre za neuradno, neformalno rabo, npr. v poljščini (uradno: pl. skrzyżowanie o ruchu okrężnym, tj. v pomenu 'križišče s krožnim gibanjem'). Katera je primernejša za rabo v knjižnem jeziku? Po SSKJ2 (2014) je v paru rondo – krožišče slednja nadrejena, tj. priporočljiva sopomenka, in sicer je razložena kot »križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi«. Napotek potrjuje tudi ustaljenost v gradivu, saj se v knjižnih besedilih precej pogosteje uporablja krožišče (7595) kot rondo (1826). Omenimo še eno izrazno možnost – krožno križišče. Izraz je bil evidentiran že v Slovarju novejšega besedja 2012), v katerem je bila pojasnjena tudi zveza krožno križišče: SNB (2011) króžniSSKJ -a -o prid. (ọ̄) króžno križíšče -ega -a s (ọ̄, í) križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi, v katerem promet poteka v nasprotni smeri urinega kazalca; krožišče, rondo: Voznika, ki je na obvoznico pripeljal iz krožnega križišča, je zaradi prevelike hitrosti zaneslo prek nasprotnega smernega vozišča Izraz je bil sprejet tudi v SSKJ2 (2014): SSKJ (2014) krožíšče -a s [...] križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi: preurediti križišče v petkrako dvopasovno krožišče; voziti po krožišču; v krožišču je zavil proti središču mesta; (iz)gradnja, ureditev krožišča; zastoj v krožišču / krožišče s pločnikom semaforji / krožišče z vodometom križíšče -a s [...] 1. prostor, kjer se križata, stikata navadno dve poti, cesti: opremiti križišče s semafori; [...] krožno križišče krožišče ♦ urb. deteljasto križišče križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano v obliki deteljnega lista [...] 2. star. križpot1, križpotje: na križišču sredi vasi so se igrali otroci Opisni izraz krožno križišče je uporabljen v zakonodajih besedilih (npr. v Zakonu o pravilih cestnega prometa). Uporabo besedne zveze oz. opisnega izraza krožno križišče, in ne tvorjenke, utemeljujemo s tem, da zveza zagotavlja večjo razumljivost besedila in enopomenskost ter upošteva, da je beseda krožišče kot novost zadnjega desetletja morda laičnemu bralcu zakonodaje manj znana. Tej normi sledijo tudi v besedilih, ki jih pripravlja Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa, npr. Pravila vožnje na krožnem križišču. Pojavlja pa se tudi nov termin, tj. turbo krožna križišča, ki bi ga pojasnili kot veliko krožno križišče z nizkimi (betonskimi) pregradami. Največ težav voznikom povzročajo »turbo krožna križišča« Kanalizirana krožna križišča s spiralnim potekom prometnih tokov oziroma danes bolj poznana kot »turbo krožna križišča«, so v primerjavi s klasičnimi krožnimi križišči opremljena z nizkimi (betonskimi) pregradami, ki preprečujejo trke na kritičnih točkah. Razlog za pojav »turbo krožnih križišč« je v njihovi enostavnejši uporabi. Čeprav obstaja možnost, da bo moral voznik ob morebitno napačno izbranem uvozu zapustiti križišče na neželenem izvozu, so »turbo krožna križišča« enostavnejša za uporabnike, saj ne omogočajo menjave prometnih pasov, s tem pa se zmanjšuje število točk možnega trčenja. Helena Dobrovoljc (december 2020)
• predpona u- ali v-
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Prosimo vas za pomoč pri uporabi besede »vmavčiti«- pisno, kar se izgovarja umaučiti. Pomeni pa, dati nekaj v mavec. Na naši Fakulteti, to je Zdravstvena fakulteta, imamo študijsko smer Laboratorijska zobna protetika, kjer študente učimo izdelave umetnih zob, enostavno rečeno. Pri tem delu pa moramo modele za izdelavo »vmaučiti« v artikulator (priprava,ki nadomesti čeljustni sklep). Sedaj sem ugotovil, da se v praksi v bistvu uporabljata oba izraza, tako »vmaučiti« in »umavčiti«. Želeli bi namreč, svoje strokovno izrazje malo popraviti in izboljšati, sploh pa dati pravilna navodila študentom, ki pripravljajo diplome. Ali pustimo, da se še naprej uporabljata oba izraza? Za pomoč in nasvet se Vam iskreno zahvaljujemo! Lep pozdrav, pred. Franc Rojko Odgovor: Vaše vprašanje sodi med tista, ki so že od nekdaj vznemirjala jezikoslovce. Ob urejanju zapisovalnih načel standardnega jezika je bilo v preteklosti podanih precej različnih predlogov, kako razlikovati med obema zapisovalnima načinoma. Zato je npr. Toporišič ob koncu prejšnjega stoletja predlagal, da bi morala biti v slovenskem pisnem jeziku raba predpon u- in v - večinoma dogovornega značaja (Toporišič 1998) in da bi bilo treba uvesti zapis z v- povsod, razen tam, kjer prihaja do že tradicionalno uveljavljenega (tudi pomenskega) razlikovanja v zapisu (npr. umesili so testo 'naredili so zmes' – semena so vmesili 'z mesenjem so spravili semena v testo'). Vendar naši jezikovni priročniki vztrajajo pri doslednem pomenskem razlikovanju ob uporabi obeh predpon, npr. udrlo se mu je pod nogami 'zaradi teže spremeniti smer navpično navzdol' – vdrli so na tuje ozemlje 's silo prodreti kam'. Tako stališče izpričujejo tudi rešitve v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (in tudi Slovenskega pravopisa 2001). Ta način razmišljanja nam pri odločanju o enotnem zapisu ni prav v pomoč, saj ubesedovanje pomenov v jeziku, posebej v današnji tehnološki in informacijski dobi postaja vedno bolj zapleteno in abstraktno, kar pomeni, da ni vedno odraz realnih predstav ali konkretnega fizičnega izkustva. Pogosto se zaplete prav pri strokovni terminologiji, ko gre za opisovanje postopkov, kjer se zaradi različnih pogledov na isto predmetnost ali pojmovnost lahko pojavlja variantni zapis. Tak je vaš primer. Če pojmujemo mavec kot snov, s katero nekaj naredimo in je sestavni del narejenega, potem uporabljamo predpono v- (vmavčiti); podobno še vbetonirati, vmontirati, vlepiti. Tako smo mi tudi razumeli vašo razlago. Zapis umavčiti bi bil upravičen ob bolj abstraktni predstavi, torej tedaj, če bi mavec obravnavali kot končni izdelek, rezultat dejanja, kot npr. pepel pri upepeliti, telo pri utelesiti. Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar (maj 2013)
• pridevnik na -evski ali -ovski
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kako pravilno poimenovati podzvrst narodno-zabavne glasbe, ki povzema izvajalsko tradicijo Ansambla bratov Avsenik, pri tem pa izvajalci niso Avseniki, ampak druge skupine. Je to Avsenikov slog ali avsenikovski slog narodno-zabavne glasbe? Odgovor: V podobnih primerih, tj. kadar se oblikuje nov umetnostni ali literarni slog, v izhodišču katerega je avtorski oz. osebni slog posameznika in je zato po njem novost tudi poimenovana, se najpogosteje zatečemo k tvorbi pridevnika z obrazilom -ovski/-evski, saj izraža pomen 'tak kot pri X', npr.: goethejevski – tak kot pri Goetheju; _heinejevski – tak kot pri Heineju; t_ako še: gandijevski, freudovski, kenedyjevski ... beatlovski/bitlovski, slakovski ... Včasih je obrazilo tudi -anski, npr, ničejanski, cankarjanski. V našem jeziku je pridevnik avsenikovski že izpričan, to dokazuje npr. besedilni korpus Gigafida z zgledi kot: Začel je kot klasični kvintet, kmalu pa sta se mu pridružila tudi pevka in pevec, tako da je nastal resnično pravi avsenikovski ansambel, ki odlično zaigra in zapoje večina starih in včasih že kar malce pozabljenih Avsenikovih napevov ... Iz zgleda je dobro razvidno tudi razmerje med obema pridevniškima oblikama. Helena Dobrovoljc (februar 2014)
• pridevnik na -ski
  17
  Topics
  17
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, ali se pravilno piše Pythonovski ali pythonovski. Pridevnik se ne navezuje na skupino Monty Python, temveč na programski jezik Python. Odgovor: Poimenovanja programskih jezikov so v slovenščini pisana z malo začetnico, nekatera so tudi pisno podomačena, tj. zapisana tako, kot jih izgovorimo, npr. basic/bejzik, cobol/kobol, pascal/paskal, lisp, fortran, c# [si šárp] ipd. Več o tem tudi v Islovarju: ptyhon. Enako velja za python. Ime je jezik sicer dobil po televizijski nanizanki Leteči cirkus Monthyja Pythona, a je zaradi prilagoditve načina zapisa sicer precej enotni skupini programskih jezikov zapisano z malo začetnico. Pridevnik na -ski je zapisan z malo začetnico vedno, naj bo izpeljan iz imena nanizanke ali iz poimenovanja programskega jezika (pythonovski). Pridevnik pythonovski ima torej dva pomena v slovenščini: prvotno le pomen 'nanašajoč se na nadrealistični absurdni humor britanskih komikov iz nanizanke Leteči cirkus Monthyja Pythona' (pythonovski humor), v računalništvu pa bi se vrstni pridevnik, ki izhaja iz samostalnika python, moral glasiti: pythonski ('nanašajoč se na programski jezik python'), vendar je najbrž tudi zaradi prisotnosti pridevnika pythonovski v drugem pomenu, prišlo do mešanja obeh oblik: pythonovski/pythonski vmesnik pythonovski/pythonski način (odvisno od konteksta) Kadar pa (in to je pogosto) zveza zahteva svojilni pridevnik, uporabimo pridevnik pythonov. pythonov izraz pythonov urejevalnik (tudi urejevalnik za python) pythonova dokumentacija pythonova numerična knjižnica pythonov modul Dvoumnosti izrazov, ki jih dobimo ob prevajanju iz angleščine (angl. Python Source Code), se je mogoče izogniti s skladenjskimi možnostmi kot npr.: koda, napisana v pythonu ali pyhtonova koda. Helena Dobrovoljc, Alenka Jelovšek (marec 2021)
• priponsko obrazilo -ijada
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Kako zapisujemo imena prireditev tipa olimpijada, univerzijada ipd. ... Odgovor: V Slovenskem pravopisu 2001 najdete naslednje zapise: balkanijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| gimnazijáda -e ž (ȃ) |prireditev| olimpijáda -e ž (ȃ) tekmovati na olimpijadi spartakijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| univerzijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| V zadnjem času je takih izrazov več, razširili so se tudi na področja, ki niso povezana samo s športnimi prireditvami (ablimpijada, paraolimpijada; petelinijada), temveč tudi s tekmovanji v spretnostih (lesarijada), z razstavami cvetja (florijada), kulinariko (salamijada, bučarijada, bogračijada, golažijada, špardlijada) in drugim. Zapisujemo jih s podomačenim obrazilom -ijada (< iada). Začetni i obrazila se včasih tudi »obrusi«, kar je upravičeno, če bi bilo tvorjenko sicer težko izgovoriti (betecejada), pri besedah, kjer pa izgovorljivost ni otežena (mortadeljada, krompirjada, roštiljada), je zaradi sistemskosti in enotnosti priporočljivo uporabiti neokrnjeno obrazilo -ijada. Večina teh novih izrazov še ni standardiziranih. Helena Dobrovoljc (november 2014)
• priponsko obrazilo -ka
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako tvoriti pridevnike iz samostalnikov, ki se končajo na -ka: paprika – paprikin, papričin, paprični ...? Odgovor: Tvorba pridevnikov iz ženskih samostalnikov z obrazilom -ka je odvisna od vrste pridevnika, ki ga tvorimo oz. od pripadajočega priponskega obrazila. Svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -in, pri tem se korenski končni mehkonebni glasovi navadno ohranjajo (paprika – paprikina pečka, muha – muhino krilo, juha – juhin okus, žaga – žagin list). Res je, da tako tvorjeni pridevniki pogosto izražajo tudi vrstni pomen: grenivkin sok, paprikina omaka. Pravzaprav gre za (a) vrstno poimenovanje, kadar imamo zveze, ki označujejo hrano oz. vrsto jedi: v tem primeru sta bolj ali manj enakovredni obrazili ‑in in ‑ov: paprikina omaka, paprikova mezga, paprikova klobasa, za (b) svojilne pridevnike pa bi bilo ustreznejše obrazilo -in, torej: paprikine pečke, vendar pa je tvorba svojilnega pridevnika iz samostalnika paprika v besedilih zelo redko izkazana. Svojilni pridevnik papričin, ki ga navajate, je redkost, saj se taki svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola tvorijo navadno le tedaj, ko je končno obrazilo samostalnika -ica, npr. babica – babičin, kraljica – kraljičin ipd. Torej bi iz pridevniške oblike papričin prej rekonstruirali v slovenščini neobstoječo obliko *paprica. Le redke pojavitve v avtorsko ne dovolj razpršenem gradivu pričajo o uveljavitvi besednih zvez papričin razpršilec (= vrsta solzivca), papričin plin. Iz nekaterih samostalnikov tvorimo tudi vrstne pridevnike, pri čemer se mehkonebniki premenjujejo po palatalizacijskih vzorcih, npr. k s č: reka – rečna struga. Čeprav je bila taka pridevniška oblika papričen, kot bi jo tvorili iz samostalnika paprika, doslej evidentirana le v zbirki besedja, ki ni bilo sprejeto v Slovar slovenskega knjižnega jezika, in je zato slovenski priročniki standardnega jezika zato niso kodificirali, je njeno pojavljanje zlasti v dnevnem časopisju in spletnih besedilih vse pogostejše, njeno pojavljanje v terminoloških zvezah pa razlog za rabo določne oblike, npr.: paprična omaka. Helena Dobrovoljc, Polona Gantar (oktober 2013)
• priponsko obrazilo -ov ali -ev
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: Odgovorili ste že, kako se sklanja priimek Daneu (tudi Dreu), zanima pa me, kakšen je potem svojilni pridevnik? Daneuvov? Danevov? Po zgledu dachavski ... Odgovor: Pri imenu Daneu priporočamo tvorbo svojilnega pridevnika na -ov (ali -ev) iz pisne osnove in ne govorjene. Z obliko Daneuov tako ohranimo možnost rekonstrukcije imenovalnika (Daneu), hkrati pa potrjujemo sistemsko uveljavljen tvorbeni vzorec, da se črkovni sklopi ohranjajo pred obraziloma -ov in -ev. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 957 in dalje.) Res je, da so ob posameznih primerih v Slovenskem pravopisu 2001 navedene dvojnice (npr. Leibnitz: Leibničev in Leibitzev, Cavazza: Cavačev in Cavazzev), vendar raba več kot deset let po izidu pravopisa kaže, da jih uporabniki niso sprejeli. In še to: tvorba svojilnih pridevnikov, tj. pridevnikom z obraziloma -ov/-ev poteka drugače kot tvorba pridevnikov z obrazilom -ski. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 978 in dalje.) Aleksandra Bizjak Končar, Helena Dobrovoljc (november 2014)
• priredne zloženke
  7
  Topics
  7
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me kako pišemo besedno zvezo plesnogibalne urice. Skupaj, z vezajem ali narazen (plesnogibalne, plesno- gibalne ali plesno gibalne)? Odgovor: Ta vrsta vodenega gibanja za otroke se pravilno zapiše plesno-gibalne urice, saj gre za kombinacijo plesa in (drugega) gibanja (telovadbe). Pridevnik plesno-gibalni je v tem primeru priredna zloženka, ki se zapiše z vezajem. Več o prirednih zloženkah lahko preberete tukaj. Podobno se zapišejo tudi zveze plesno-gibalna terapija, plesno-gibalna predstava, plesno-gibalni terapevt itd. Da gre res za priredno zloženko, kaže tudi možnost obratnega navajanja sestavin, torej npr. gibalno-plesna terapija. Urška Vranjek Ošlak (marec 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• sestavljenke
  7
  Topics
  7
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me skladenjska podstava besede nedokončanost. Ali je beseda sestavljenka ali izpeljanka? Beseda ima v SSKJ dve naglasni mesti. Kako veš, ali ima neka beseda dve naglasni mesti ali le eno? Odgovor: Po Toporišiču (prispevek O eno- in večglasnosti nekaterih besednih kategorij, 1969) je večnaglasnost sestavljenk povezana s tem, da se v predponsko obrazilo pretvori polnopomenska beseda skladenjske podstave, zato obrazilo nosi naglas. Tako se sestavljenke ločijo od izpeljank iz predložne zveze, kjer je v tvorjenki zgolj predlog iz podstave, zato ne nosi naglasa (predprážnik < kar je pred pragom). Tako velja, da imajo lahko samostalniške in pridevniške sestavljenke (a) dva naglasa ali (b) en naglas. Število naglasov je odvisno od tega, ali se sestavljenosti zavedamo ali ne. (Večnaglasnice so podrobno predstavljene v magistrskem delu Kaje Jošt.) Pri predponi ne- gre za dva tipa: (1) zanikanje v predikativnem položaju – dva naglasa (nèvoják, nèkovína, nèrjavèč); nè.. predp. obr. (ȅ) |zanikan, nasproten| nèvoják, nèdúh, nèhumaníst, nèupoštévanje, nèvéra; nèrjavèč, nèavtohtón; nèlepó, nèpočási (2) zanikanje nezanikanega pomena – en naglas (nemír, neprílika, neúmen). ne..1 [poudarjeno nè] predp. I. izpredimenska nemír, nemár, neróda, nezgóda, nesréča; neúmen, nevéden, nevšéčen; nemára, neràd, nevédoma, nemúdoma II. izpodstavna nesmŕtnost, neúmnost; neróden; nemárno, nevšéčno ne..2 [poudarjeno nè] nedol. zaim. predp. nekdó, nekákšen, nekák, nekatéri Enako velja za prislove, izpeljane iz pridevnikov. Glagolske sestavljenke niso dvonaglasnice. Besedo nedokončanost lahko razlagamo kot izpeljanko (to, da je nedokončan) ali kot sestavljenko (nasprotna dokončanost). Ker je ta samostalnik v SP 2001 sestavljenka, ima dve naglasni mesti – na predponskem obrazilu in na besedotvorni podstavi. Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik (julij 2021)
• svojilni pridevnik
  31
  Topics
  31
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako je z rabo svojilnega pridevnika v primeru besede pes. a) Čigav trebušček? ____________ . b) Ovratnico namestite visoko na __________ vrat. Odgovor: Svojilni pridevnik v pomenu 'ki je z zvezi s psom, pripada psu' je pasji, ne glede na to, ali mislimo na pse na splošno (t. i. vrstnosvojilnost) ali na konkretnega psa (oblika psov predstavlja rodilnik množine, ne svojilnega pridevnika za konkretnega psa). Torej: pasji trebušček visoko na pasji vrat SSKJ sicer edninskega pomena izrecno ne navaja, je pa v rabi. Obstaja tudi možnost razdvoumljanja z uporabo svojilnega rodilnika: trebušček psa visoko na vrat psa ali Ovratnico psu namestite visoko na vrat Alterniranje samoglasnika iz polglasnika (v zapisu e) v a (pes : pasji) je povezano z razvojno kračino ali dolžino izhodiščnega polglasnika jer v besedi *pьsъ: ob kračini je polglasniškost ostala, pri dolžini pa se je vokalizirala v a. Splošen razvoj polglasnika v a (ne glede na dolžino) je značilen npr. za štokavščino, zato že pri samostalniku *pьsъ > pas. Domen Krvina, Alenka Jelovšek (maj 2021) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• tvorba pridevnikov
  39
  Topics
  39
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako pravilno tvoriti pridevnik iz zemljepisnega imena Boe: https://www.forumsec.org/2018/09/05/boe-declaration-on-regional-security/ https://en.wikipedia.org/wiki/Boe_District https://www.beehive.govt.nz/speech/speech-launch-advancing-pacific-partnerships At the 2018 Pacific Islands Forum, leaders endorsed the Boe [pronounced: BOY] Declaration, which recognises an expanded concept of security, and affirms that climate change remains the single greatest threat to the livelihoods, security and wellbeing of the Pacific. Boeska? Odgovor: Tako je. Ker se zemljepisno ime Boe po v vprašanju navedenih virih izgovarja [bój], tvorimo pridevnik na -ski preprosto tako, da le dodamo obrazilo, torej boeski [bójski] in Boeska deklaracija. Urška Vranjek Ošlak (maj 2021)
• vršilec dejanja
  2
  Topics
  2
  Posts

  

  Vprašanje: Kako poimenujemo človeka, ki dela tetovaže oz. tetovira? Ali je tetovator ali tetovažar? V SSKJ-ju in SP-ju ne najdem izraza. Odgovor: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki velja za dopolnilo SSKJ, navaja besedo tetovator. To besedo bo vključevala tudi druga izdaja SSKJ, ki izide letos jeseni. Marko Snoj (januar 2014)
• zloženke
  55
  Topics
  55
  Posts

  

  Vprašanje: Kateri zapis je pravopisno najprimernejši pri poimenovanju za napravo, ki meri upornost: ohmmeter, ohm meter, Ω-meter? Odgovor: Ustaljeni termin, ki poimenuje napravo za merjenje upornosti, je ohmmeter ali merilnik upornosti. O zapisu te besede se lahko poučimo npr. v terminoloških slovarjih portala Termania. Beseda ohmmeter spada med medponskoobrazilne zloženke, ki se v slovenščini zaradi vpliva tujih jezikov vse pogosteje pišejo tudi narazen, vendar pa tak zapis ni primeren za strokovno izrazje, ki izkazuje večjo mero (tudi pisne) ustaljenosti. To velja tudi za zapis s simbolom, ki je zelo neznačilen. Podobna izraza sta še npr. voltmeter oz. merilnik napetosti in ampermeter oz. merilnik električnega toka. Urška Vranjek Ošlak (februar 2021) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• zloženke s kratično prvo sestavino
  9
  Topics
  9
  Posts

  

  Vprašanje: Prosim za pojasnilo, zakaj pišemo z vezajem C-vitaminski napitek (npr.)? Ali ni tudi tu črka sestavina levega prilastka kot v že obravnavanem primeru LRN turbulentni model (to mi je jasno in smiselno)? Odgovor: Primera C-vitaminski napitek in LRN turbulentni model skladenjsko nista primerljiva. Pri drugem kratica LRN modificira celotno besedno zvezo, ki ji sledi -- shematsko bi to lahko zapisali kot [LRN] [turbulentni model]. V prvem primeru pa gre za tvorjenko, ki je nastala po isti poti kot zloženke s številčnim prvim delom: popust, ki znaša 10 odstotkov = 10-odstotni popust napitek, ki vsebuje C vitamin = C-vitaminski napitek Vezaj med številčno oz. črkovno sestavino in drugim delom tvorjenke je tukaj utemeljen z enobesednostjo: 10-odstotni = desetodstotni C-vitaminski = cevitaminski β-laktamski (antibiotik) = betalaktamski Tina Lengar Verovnik (marec 2018)
• ženska oblika priimka
  11
  Topics
  11
  Posts

  

  Vprašanje: Zanima me, kako se pravilno zapiše: Lundyin model ali Lundyjin model? Odgovor: Najprej naj odgovorimo na besedotvorni del vprašanja: če se ime končuje na govorjeni končni i, naj bo zapisan s katero koli črko (Lilly) ali črkovnim sklopom (Silvie), osnovo podaljšujemo z j: Lillyjin, Silviejin. O tem več v odgovoru Svojilni pridevniki iz ženskih imen. Pri priimkih pa je nekoliko drugače: Spol priimkov v slovenščini je odvisen od nosilca. (a) Če gre za moško osebo (Curtis Lundy), se priimek pregiba ujemalno z imenom in tudi pridevnik se tvori kot vsa imena, ki se končajo na končni izgovorjeni [i]: Lundy, rod. ed. Lundyja, svoj. prid. Lundyjev (b) Če gre za žensko osebo (Laura Lundy), je priimek ob ženskem imenu ženskega spola in se pregiba z ničtimi končnicami (oziroma se ne pregiba): Laura Lundy, rod. ed. Laure Lundy. Iz »ženskih« priimkov tudi ne tvorimo svojilnih pridevnikov, temveč svojino izrazimo rodilniško, model Laure Lundy. Podoben primer je npr. priimek Montesorri, npr. vrtec Marije Montesorri. Nerodno pri tem je, da moramo poznati osebno ime, a to v vašem primeru ni težava, saj avtorica živi v evropskem okolju in so njeni modeli poznani. Zato v takih primerih – zlasti v publicistiki – pogosto uporabljajo t. i. slovansko pridevniško obliko priimka, ki pa jo zavračajo v okoljih, ki se ravnajo v skladu s smernicami za spolno občutljivo rabo jezika. O tem smo že pisali ob priimku Pajk). Pomembno je, da vemo tudi, da take (pridevniške) oblike v sodobni rabi ne uporabljamo ob osebnih imenih (model Laure Lundyjeve) in da gre zgolj za neuradne, priložnostno vzpostavljene oblike, ki pomagajo slogovno popestriti besedilo (npr. Mazejeva, v tem primeru Lundyjeva). Izjema pri priimkih na -a Obstaja tudi izjema, in sicer če se ob ženskem imenu pojavi priimek na -a, npr. Ivana Kobilca, Rezika Iskra, Karmen Kenda; pri bolj znanih osebah (in posledično pogosteje rabljenih priimkih) namreč tudi tvorimo pridevnik, npr. Kobilčina slika, čeprav velja taka raba za slogovno slabšo možnost, po slovarju SP 2001 celo prepovedano: SP 2001, slovar Kobílca -e in Kobílca -a m, druga oblika s -em oseb. i. (í; í) Kobílca -- in Kobílca -e ž, oseb. i. (í; í) |slovenska slikarka| Kobílčev -a -o (í), ●Kobílčin -a -o (í; ȋ) Kobílčin -a -o (í; ȋ) ~e slike slike Ivane Kobilca V pravilih istega pravopisa (SP 2001: člen 965) pa zgolj odsvetovano: SP 2001, pravila 3. Priimki ženskih oseb navadno ne tvorijo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in (torej namesto Kobilčine slike ipd. rajši slike Ivane Kobilca). Sistem slovenskega knjižnega jezika torej ne dopušča tvorb tipa Lundyjin, odsvetuje celo Kobilčin. Priporočamo obliko z osebnim imenom model Laure Lundy, saj ste pri manj znanih osebah s takim načinom ubeseditve najbolj nedvoumni. Za tak sistem se odločajo tudi pri poimenovanju ulic, npr. Ulica Franceta Prešerna in ne več Prešernova ulica (Priporočila Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen glede ustreznosti imen naselij in ulic). Druge oblike (model Lundyjeve) je mogoče uporabljati kot slogovne možnosti. Kaj pa se dogaja v rabi? Jezikoslovci pa se moramo ob vašem vprašanju – o obliki Lundyjin– sami vprašati tudi, ali je tvorjenka, ki jo predlagate vi, res povsem nesprejemljiva v knjižnem jeziku. Očitno so sporazumevalne potrebe glede izražanja svojine pri priimkih, katerih nosilke so ženske, v porastu. V daljšem besedilu je nenehno ponavljanje imena in priimka ali okrajšanega imena in priimka lahko moteče in redundantno. Pri nekaterih imenih v nelektoriranih besedilih tako že opažamo nesistemske oblike, tvorjene ne le iz priimkov na -a: MG namerava po Dermastijinih besedah v ta namen letos oblikovati medresorsko skupino ... (< Mateja Dermastija; Delo) Na enem od dogodkov ji je za rojstni dan čestital in zapel tudi Longorijin dober prijatelj Amaury Nolasco. (< Eva Longoria; 24ur.com) ... temveč tudi iz priimkov na -i: Mastroiannijin odvetnik Ronald Benjamin je izjavil. "Smrt je bila neposredna posledica zaužitja viagre. (< Eileen Mastroianni; Dnevnik) poučevanje na temelju Montessorijine pedagogike (< Marija Montessori; revije) O Selasijini družinski sagi bi se lahko reklo, da ne odstopa kaj veliko od znamenitega začetnega stavka ... (< Tayie Selasi; Delo 2018) Pogosto pa gre v besedilih pri res za zdaj še redkih in v knjižnem jeziku odsvetovanih oblikah z obrazilom -in le za eno od slogovnih možnosti, ki se izmuzne lektorskemu ali avtorskemu situ, kot kaže spodnji primer. Ameriška glasbenica in igralka Liza Minnelli je pred dvema tednoma v rehabilitacijskem centru Caron Foundation v Pensilvaniji začela svoj vsakoletni osemtedenski program zdravljenja odvisnosti od alkohola in drog, je sporočil Minnellijin tiskovni predstavnik Warren Cowan. Minnellijeva je zaradi tega odpovedala zabavo ob prvi obletnici svoje poroke z Davidom Gestom, svojih koncertov in drugih obveznosti pa ne namerava spreminjati. (Dnevnik 2003). Helena Dobrovoljc (marec 2021)
• ženska poimenovanja
  15
  Topics
  15
  Posts

  

  Vprašanje: Iščem pravilno obliko ženske različice besede duh. Odgovor: Ženska oblika besede duh zaenkrat še ni uslovarjena, podroben pregled po korpusih pa izpričuje rabo naslednjih dveh možnosti: duhinja (4 pojavitve v 4 različnih virih, 3 v leposlovju) in duhica (2 pojavitvi, a v istem viru, tj. v reviji Stop iz l. 2005). Oba zadetka duhice izkazujeta ekspresivnost, pri čemer morda sklepamo, da gre za žensko obliko pomanjševalnice duhec. Pljučka je mlela svojo usodo med zobmi: »Mislim, da bom lep duh. Lepa duhinja. Shujšala bom in nohti mi bodo zrasli. Veš, da ljudem še po smrti rastejo nohti. Kaj si rekla, kaj bomo porabili?« (Peklenske počitnice, 1999) Mogoče pa zdaj prav njih vodi sveti duh, duhinja sveta, ta velika luč, drugačna od sveta in svetu tuja, tako kot so tudi oni tuji, narejena iz druge snovi, če je svetlobi mogoče reči snov. (Jakobove bukve, 2017) "Mirno kri, lassie," ji je pomežiknila moja (moja, res moja?) nova duhinja. (Čas kratke zgodbe, 1998) Hkrati so določene naloge narejene fantastično in četudi so skriptane, tresejo zadnjico. V glavi imam predvsem tisto, kjer v zapuščenem hotelu iščemo predmet duhinje, ki tamkaj blodi in nam otežuje napredovanje. (Joker, 2006) Le kateri mlad fant si ne bi želel imeti doma take brhke duhice, da bi ji kazal svoje čarovnije in ji izpolnil kakšno skrito željo? (Stop, 2005) Za izpeljevanje ženske oblike je sicer na voljo več različnih obrazil, a ta trenutek (sicer izjemno skromna) raba govori v prid duhinji, torej tvorbi z obrazilom -inja. Nataša Gliha Komac (januar 2021)
• ženska poimenovanja poklicev
  15
  Topics
  22
  Posts

  

  Vprašanje: Sprašujemo se, kakšen izraz se uporablja za poklic, ki se ukvarja s pogrebi. V sskj sem našla pogrebnik. Nisem pa našla ženske oblike. Kaj je bolj primerno pogrebec ali pogrebnik in kako poimenovati žensko obliko tega poklica? Odgovor: V slovarjih na portalu Fran tega feminativa res še ni, vendar pa je v sicer redki rabi v korpusu Gigafida 2.0 mogoče zaznati naraščanje pogostnosti pri besedi pogrebnica, ki se pojavlja v naslednjih kontekstih: Opravila je dopisni tečaj za pogrebnico. Tilli je pomagala opraviti pogrebnici še zadnji posel, nato je pohitela domov. Uživa v življenju in ne beži pred smrtjo,še zdaleč ne – je edina pogrebnica v Sloveniji. Naj opozorimo še na druge pomene te besede: V Slovarju slovenskega knjižnega jezika na portalu Fran najdete pogrebnico v pomenu 'ženska, ki je udeleženka pogreba' in 'pogrebna pesem'. V gradivu korpusov pa najdemo pogrebnico tudi v pomenu 'pogrebni ali poslovilni govor', npr.: Torej, predsednik nam je v pogrebnici očital, da delamo preveč napak, da smoprehitro zadovoljni, da nočemo sodelovati in participirati ter da premalo verjamemo v usodo in prehitro pademo na kolena. Če povzamemo: Za tistega, ki (poklicno) opravlja dela v zvezi s pokopavanjem, je najprimernejša oblika pogrebnik. Tej vzporedna oblika za žensko je pogrebnica. Kdor se udeleži pogreba, je pogrebec, ženska je pogrebka (SP 2001). Tudi če kaka ženska oblika (feminativ) v starejših slovarjih ni zapisana, jo kar pogumno tvorimo po ustaljenih vzorcih. Zanje nasploh je najbolj uporaben slovarski del Slovenskega pravopisa 2001, ki si jih je prizadeval navesti kar se da vse, tudi če so redke, vendar pa ravno samostalnika pogrebnik ipd. kot pokopavajočega ni navedel. Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (september 2020)
• zloženke s številčno prvo sestavino
  6
  Topics
  6
  Posts

  

  Vprašanje: Naletela sem na članek, kjer je avtor uporabil dve obliki zapisa starosti. Prvič je to navedel tako - 70 letni gospod. Drugič pa je uporabil vezaj - tako 39-letni moški. Kaj je torej pravilni zapis in zakaj? Bi bilo ustrezno tudi, če bi izpisali števke? Se pravi sedemdesetletni gospod. Odgovor: Pravilen je zapis z vezajem (70-leten), kar lahko preberete v členu 521 Slovenskega pravopisa: Zloženke s številkami kot prvo sestavino pišemo z vezajem: 20-tonski, 30-basna (harmonika), 100-leten, 100-odstoten. Stični vezaj uporabljamo, ker gre za pridevniško tvorjenko, ki bi jo, če bi jo izpisali z besedo, napisali skupaj, torej sedemdesetleten. To je hkrati odgovor na vaše drugo vprašanje, saj je ustrezno tudi, če števko izpišete z besedo. Manca Černivec (januar 2021)
• vezalne zloženke
  1
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• priponsko obrazilo -ljiv
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• kratkopisne krajšave
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• tvorjenke z e ali i
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• imena z opuščajem
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• tvorjenke z e
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• besedna družina
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• manjšalnice
  1
  Topics
  1
  Posts

  

  Vprašanje: S kolegicami prevajalkami smo se danes znašle v dilemi glede pomanjševalnice za besedo slika. Prepričana sem bila, da se zaradi palatalizacije k spremeni v č in da je pravilna pomanjševalnica sličica, a smo kasneje v SSKJ našle obe možnosti, slikica in sličica. Zanima nas, če sta enakovredni, ali je mogoče katera le bolj pravilna od druge. Odgovor: Palatalizacija v slovenščini ni vedno obvezna glasovna premena – je pogosta, ne pa brezizjemna, o čemer je mogoče več prebrati v Slovenski slovnici (Toporišič 2000: 151). Premena po prvi palatalizaciji se zgodi, ko se glasovi k, g, h in c premenjujejo s č, ž, š in č, in sicer pred priponskimi obrazili na samoglasnika i in e ter mehki (tudi ničti) polglasnik. Te pripone so -ica, -ka, -ina, -ec, -ek, -ič, -e, -evje, -je in -tvo. Za tvorbo manjšalnic s priponskim obrazilom -ica navaja slovnica nekatere primere, kjer palatalizacija ni obvezna, obliki sta enakovredni (lahko pa se pomensko razlikujeta): roka – ročica (tudi rokica), noga – nožica (tudi nogica), streha – strešica (tudi strehica). Pri nekaterih drugih pa obstaja le manjšalnica z realizirano premeno, slovnica navaja primera stvarca – stvarčica in deklica – dekličica, pri katerih pa gre za tvorbo manjšalnice iz manjšalnice. Pri teh je premenjena oblika seveda edina pravilna. V slovarju Slovenskega pravopisa 2001 najdemo še nekatere druge primere, kjer sta premenjena in nepremenjena oblika enakovredni, npr. dlaka – dlakica, dlačica; smreka – smrečica, smrekica itd. Enakovrednost v osnovnem pomenu je mogoče ugotoviti s pomočjo primerjave slovarskih sestavkov za obe obliki, saj nobena od oblik ni nadrejena drugi, opaziti pa je mogoče nekatere pomenske razlike, med njimi zlasti terminološko rabo oblik s premeno, ki je oblike brez premene praviloma ne izkazujejo. SP 2001: nožíca -e ž (í) manjš.; ljubk. otroške ~e |noge|; |del šivalnega stroja| nôgica -e ž (ó) manjš. brcanje otroka z ~ami; ljubk. dekleta z lepimi ~ami |nogami| SSKJ2: nožíca -e ž (í) manjšalnica od noga: otrok je brcal z nožicami; drobne nožice / ekspr. izpod krila se je pokazala bela nožica / držal je metulja za nožice / čaša z visoko nožico del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago: šivilja je spustila nožico ♦ zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano nôgica -e ž (ó) manjšalnica od noga: otrok je brcal z nogicami / ekspr. dekle ima lepe nogice SP 2001: ročíca -e ž (í) manjš. otrokova ~; poud. njene nežne ~e |roke| ~ sklopke; ~ za vklop in izklop; ~ pri plugu rôkica -e ž (ó) manjš. otrokove drobne ~e; otr. jesti s ta lepo ~o |z desno roko|; poud. njene lepe ~e |roke| SSKJ2: ročíca -e ž (í) manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ♦ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice rôkica -e ž (ó) manjšalnica od roka: otrokove drobne rokice / otr. jej s ta lepo rokico z desno roko / ekspr.: izpod širokih rokavov so se videle njene bele rokice; še po cesti se držita za rokice Če povzamemo: Obe manjšalnici, slikica in sličica, sta enakovredni in obe sta za rabo v knjižnem jeziku povsem sprejemljivi. Primerjava kolokabilnosti pa kaže tudi na prekrivnost zvez in iz zvez izhajajočih pomenov, npr. slikice/sličice nogometašev, slikice/sličice za pirhe. SSKJ (1970 in 2014) sicer opozarja na dvoje pomenskih razlik med obema izrazoma, ki ju potrjuje tudi sodobno korpusno gradivo: (a) v pomenu 'del filmskega traku z enim posnetkom', ki jo v gradivu opazimo še danes, saj je slikica precej redkeje rabljena v navedenem pomenu: Najpogostejši način animiranja danes je t. i. “določanje ključnih sličic” (kot bi lahko prevedli sicer angleški izraz “keyframing”). Pri resoluciji 320 × 240 in podatkovnem toku 50 Kb/s prikaže 15 sličic na sekundo. (b) v otroškem govoru naj bi pogosteje zasledili nepalatalizirano obliko – slikica. Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc, Alenka Jelovšek (november 2020) Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
• tvorjenke s krat
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• izrazi za barve
  3
  Topics
  3
  Posts

  

  Vprašanje: Ali je zapis za zlati odtenek rumene barve podredna zloženka ali besedna zveza s prislovom? Iz odgovora o zapisu barv bi sklenili, da je zapis samo narazen (prislov zlato + pridevnik rumen, torej zlato rumen), če je mogoča pretvorba s kot/da > rumen kot zlato. Je rumen kot zlato pomensko smiselna pretvorba? Tvorjenka zlatorumen se pojavi v navodilih za barvno oblikovanje grba v slovenski zakonodaji, v Sinonimnem slovarju in oblikoslovnem slovarju Sloleks 2.0. V korpusnem gradivu pa je manj pogostejša od zlato rumenega. Katera oblika je ustreznejša? Odgovor: Odgovor na vaše vprašanje je odvisen od tega, ali so zlata, srebrna, bakrena ... danes na splošno dojemane kot barve ali pa lahko s prislovi zlato, srebrno, bakreno ... res označujemo zgolj odtenek neke druge podobne barve, ki je kot zlato, srebro, baker ... SSKJ2 pri vseh treh pridevnikih pri drugem pomenu nedvoumno navaja, da gre za izraze, ki sami po sebi označujejo barve: zlat 2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / zlata bronsa bakrova bronsa / zlata barva srebrn 2. take barve kot srebro: srebrni čevlji; srebrn papir / ekspr.: srebrni lasje; srebrna brada; pesn. srebrna rosa / srebrn sijaj; srebrna barva bakren 2. po barvi podoben bakru: pijanček z bakrenim nosom; bakreni lasje Gesla v pravopisnem slovarju Slovenskega pravopisa 2001 pa tega razumevanja ne potrjujejo v celoti. Slovar namreč navaja zvezo zlato rumen (zlato rumen cvet), pri pridevniku zlat pa ob zgledu zlati lasje pravi, da so ti dejansko 'rjavkasto, rdečkasto rumeni'. Tudi pri bakreno rjav navaja le zvezo (bakreno rjava koža), kljub temu pa pri pridevniku bakren navaja bakren obraz, kjer sicer ni čisto jasno, ali gre za barvo, saj razlaga ni dodana. Drugače je pri pridevniku srebrnosiv, ki je pisan skupaj naveden na prvem mestu, kot enakovredna pa mu sledi zveza srebrno siv. Gradivo v korpusu Gigafida 2.0 kaže, da je več zapisov narazen, vendar (v različnih razmerjih) tudi zapisov skupaj ni malo. Za kakšen zapis se bomo odločili, je torej odvisno od tega, ali imamo v mislih, da je nekaj 'rumeno kot zlato' ali da je 'zlatasto rumene' barve. Zagotovo pa zapis v navodilih za barvno oblikovanje grba v slovenski zakonodaji ni napačen. Tina Lengar Verovnik (julij 2021)
• priponsko obrazilo -ci
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.
• moška poimenovanja
  0
  Topics
  0
  Posts
  No new posts.