Vprašanje:
V pravopisu je zapis Kokrško sedlo, ne znam si ga razložiti, zato vas prosim za pomoč. Zakaj je prišlo zapisa pridevnika na ški in ne na ski? Tudi koča je poimenova Cojzova koča na Kokrskem sedlu.
Odgovor:
Če se v prešernovski maniri sprašujemo, ali prav se piše Kokrsko ali Kokrško sedlo, je to vprašanje, ki je povezano z več desetletij trajajočo normativno neenotnostjo, zato nanj ne moremo odgovoriti s črno-belim odgovorom oz. je treba odgovoru pridati pojasnilo.
S hitrim pregledom vrstno pestrih besedil, ki so nastajala v različnih časovnih obdobjih, ugotovimo, da sta v preteklosti pojavljala oba zapisa, že samo pogled na planinske kažipote pa odkriva, da je dvojničnost zapisa v rabi tudi še danes.
Pridevnik, ki ga izpeljujemo iz zemljepisnega imena Kokra (naselje pod Jezerskim in reka), ima dve različici, čeprav bi − upoštevajoč besedotvorna načela − pričakovali le eno. V pravopisnih pravilih (§ 977) v poglavju o tvorjenju pridevnikov preberemo, da podstavi (v našem primeru je to Kokr-) dodamo obrazilo -ski, če se podstava končuje na m, n, r, l, v, j, lj, nj, p, b, f, t in d. V SP v členu 986 pa je zapisano tudi, da nekaj primerov »ne gre po teh pravilih: Zagreb -- zagrebški [...]«.
Pričakovali bi torej pridevnik kokrski, po zgledu zagrebški tudi kokrški, v zemljepisnih imenih s pridevnikom pa torej Kokrsko sedlo, Kokrska Kočna. Ta različica naj bi se po pričevanju domačinov uporabljala pred desetletji na vzhodnih pobočjih Grintovcev, v vaseh Bistriške doline. V rabi pa je tudi različica kokrški, ki se navadno v besedilih nanaša na reko Kokro (kokrški most, kokrški kanjon), pojavlja pa se tudi v imenih, kot je npr. Kokrški odred.
V Slovenskem pravopisu 2001 sta v slovarskem sestavku Kokra (naselje pod Jezerskim) zapisani obe različici pridevnika, med njima je oznaka in, ki uvaja nekoliko manj navadno dvojnico:
Kókra1 -e ž, zem. i. (ọ́) v ~i
kókrški -a -o in kókrski -a -o (ọ́; ọ́)
Kókrjan -a in Kókrčan -a m, preb. i. (ọ́; ọ́)
Kókrjanka -e ž, preb. i. (ọ́)
V slovarskem sestavku Kokra (reka) pa je zapisana le različica kokrški:
Kókra2 -e ž, zem. i. (ọ́) |slovenska reka|
kókrški -a -o (ọ́; ọ́)
Slovenski pravopis 2001 v slovarskem sestavku obravnava tudi Kokrško sedlo in kodificira le ta zapis:
Kókrško sêdlo -ega -a s, zem. i. (ọ̑ é) |preval v Kamniško-Savinjskih Alpah|: na ~em ~u
Še v pravopisu iz leta 1962, ki je predhodnik aktualnega pravopisa, sta ime naselja in reke obravnavana v istem slovarskem geslu, kodificiran je zapis Kokrsko sedlo:
Kokra -e ž |reka in kraj|, v ~i, kokrski -a -o: Kokrsko sedlo
Ob tem kratkem orisu je omahovanje povsem razumljivo in smiselno vprašanje, zakaj je prišlo do spremembe kodifikacije med obema pravopisnima priročnikoma. Na to je zagotovo vplivala raba.
Danes vam bodo planinci ter domačini z jezerskega in kamniškega konca povedali, da med njimi v govoru živi različica Kokrško sedlo, različica Kokrsko sedlo jim je tuja, čeprav je zapisana na zemljevidih Planinske zveze Slovenije (npr. na zemljevidu Kamniško-Savinjskih Alp iz leta 2002, katerega vir je Atlas Slovenije iz leta 1998), nekaterih planinskih kažipotih, tudi Cojzova koča na sedlu ima tablo, da je to koča na Kokrskem sedlu. V Registru zemljepisnih imen (REZI), ki ga pridobite pri Geodetski upravi RS, je zapis Kokrsko sedlo, vendar je treba opozoriti, da je REZI pravopisno nezanesljiv in ni referenčen (vsebuje npr. zapise Kamniške in Savinjske alpe namesto Kamniške in Savinjske Alpe ali Grintavec namesto Grintovec, kot je pravopisno ustrezno oz. dogovorjeno).
Že pred izidom pravopisa 1962 sta bili v rabi obe različici, Slovenski pravopis 1962 je kodificiral različico Kokrsko sedlo, kar pa je najbrž tudi razlog, da je zapis te različice na zemljevidih, v planinski in drugi literaturi (sploh tisti, izdani pred letom 2001), posledično tudi na spletiščih gornikov (npr. Hribi.net: http://www.hribi.net) pogostejši od različice Kokrško sedlo. Ta je ves čas ostala živa v govoru, pri čemer ne smemo prezreti številnih zapisov, kar kaže, da niti pravopisni priročnik ne more na silo zajeziti in spremeniti toka že močno uveljavljene splošne rabe. To rabo je upošteval Slovenski pravopis 2001 in kodificiral različico Kokrško sedlo. Vendar tudi ta sprememba ni spremenila dvojničnosti rabe, še vedno se pojavljata obe različici. Zdi se, da se pišoči posamezniki in uredniki (npr. F. Malešič, S. Klinar: Tone Škarja – Po svoji sledi (2011)) vendarle bolj nagibajo k rešitvi, ki jo je predlagal zadnji pravopis, torej Kokrško sedlo.
V SP v členu 986 piše tudi, da nekaj primerov »ne gre po teh pravilih: Zagreb -- zagrebški [...]«. Torej je tudi kokrški lahko izjema te vrste.
Kako torej pisati?
Navezujoč na uvod in prešernovsko spraševanje, ali se prav piše Kokrško ali Kokrsko sedlo, lahko rečemo, da je dvojničnost zapisa posledica sistemskega pristopa na eni strani in naslanjanju na rabo na drugi, pravopisni priročniki iz različnih časovnih obdobij pa neenotnosti niso odpravili. Pri presojanju pisnih dvojnic se je treba zavedati tudi izvora obeh različic in pomisliti na to, da je kodificirana oblika Kokrško sedlo tesno povezana s prevladujočo jezikovno rabo, medtem ko je v imenu Kokrsko sedlo sicer sistemsko tvorjen pridevnik, ki so ga uveljavljali stari priročniki, zato je še danes na večini planinskih zemljevidov.
Manca Černivec, Helena Dobrovoljc (maj 2019)