Podkategorije

• besedotvorne dvojnice
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Slovenski pravopis pri besedah KATOLIK, KATOLIKINJA opozarja na ustreznejši oznaki KATOLIČAN, KATOLIČANKA.

  Zakaj je ta par besed bolj slovenski?

  Sta izraza "katolik, katolikinja" zgolj slepa prevoda tujk (madž.: katolikus; ital.: cattolico; nem.: Katholik; angl.: catholic; franc.: catholique; srb.-hrv.: katolik; špan.: cato'lico ...)?

  Zakaj se je v slovenščini pojavil izraz KATOLIK in kdaj je začel konkurirati KATOLIČANU?

  
  Odgovor:
  

  Že prvi slovarji 20. stoletja, če mednje prištejemo tudi tezaver Maksa Pleteršnika (1894 in 1895), poznajo oba izraza, a v obdobju nemške jezikovne prevlade se je tistega, ki je bil neposredno prevzet iz nemščine (nem. Katholik), normativno bolj izrecno odsvetovalo.

  (1) Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar, 1894, 1895: opozorilo na nemški izvor samostalnika katolik, priporoča pa tvorjenko s slovenskim obrazilom -čan (oz. za ženske -čanka, katoličanka):

  katolīk, m. po nem. Katholik, Cig., Jan.
  katǫ̑ličan, m. der Katholik; tudi: katoličàn.

  (2) V Slovenskem pravopisu iz leta 1899 Fran Levec izraz katolik označil s križcem, za katerega pravi: »Besede, ki so zaznamenovane s križem †, niso knjižne in se ne smejo pisati« (Levec SP 1899, 126).

  katoličan, († katolik), katoličanstvo, katoliški

  (3) Anton Breznik v Slovenskem pravopisu 1920 zapiše le besedo katoličan, katolik ne.

  (4) Anton Breznik in Fran Ramovš v Slovenskem pravopisu (1935) ter Joža Glonar v Slovarju slovenskega jezika (1936) zapišejo oba izraza in ne usmerjajo od enega k drugemu.

  (5) Slovenski pravopis 1950 besedo katolik razlaga z nevtralno katoličan (podobno razmerje je npr. med katedrala in stolnica).

  katolik -a m katoličan

  (6) Slovenski pravopis 1962 izenači oba izraza.

  (7) Slovar slovenskega knjižnega jezika (1. izdaja, 1970–1991) besedo katoličan kot nadrejeno sopomenko nadreja katoliku. (O tipih razlag v SSKJ gl. več v Uvodu, člen 48.)

  katoličàn in katoličán -ána m (ȁ á; ȃ) pripadnik katoliške vere: katoličani in pravoslavni
  katólik tudi katolík -a m (ọ̑; ȋ) katoličan: katoliki in protestanti

  (8) Slovenski pravopis 2001 sledi rešitvi v prvi izdaji SSKJ:

  katólik -a m, člov. (ọ̑) katoličan
  katólikinja -e ž, člov. (ọ̑) katoličanka

  (9) Slovar slovenskega knjižnega jezika (2. izdaja, 2014) izenači katolika in katoličana kot popolna sinonima, ki sta tudi normativno (v razmerju do knjižnega jezika) enakovredna:

  katoličàn in katoličán -ána m (ȁ á; ȃ) pripadnik katoliške vere: katoličani in pravoslavni 
  katólik tudi katolík -a m (ọ̑; ȋ)  pripadnik katoliške vere: katoliki in protestanti

  Pregled napotil v slovarjih 20. stoletja pokaže, da jezikoslovci niso bili enotni pri presoji, ali je priporočanje slovenščini bližje sopomenke katoličan namesto katolik smiselno ali ne. Tudi normativna napotila so različna: od najbolj restriktivnih prepovedi (SP 1899) prek blagih opozoril (SP 1950, SSKJ1, SP 2001) do popolnega izenačenja sopomenk (SP 1962, SSKJ2).

  Helena Dobrovoljc (maj 2018)

• dvojna imena
  

  0
  Teme
  0
  Objave
  Ni novih objav.
• izpeljanke
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  Zanima me ali je pravilno zapisano predzvita / pred zvita struktura?
  
  Odgovor:
  

  Brez konteksta lahko sicer le ugibam, a najbrž gre za strukturo, ki se jo zvije predhodno oziroma vnaprej, tj. pred nekim drugim postopkom. V tem primeru je pridevnik predzvit izpeljanka iz glagola predzviti, ki je tudi sam tvorjen iz podstavne zveze 'predhodno zviti'. V slovarjih slovenskega jezika, npr. v SSKJ in SP 2001, najdemo še druge primere za sestavljenke, v katerih ima predponsko obrazilo pred- pomen 'poprej': taki so npr. samostalnika predpriprava in predizobrazba, glagola predgreti in prednaročiti ter pridevnik predpripravljen.

  Tina Lengar Verovnik (april 2017)

• moška poimenovanja živalskih vrst
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Večinoma živali poimenujemo bodisi s samostalnikom moškega spola (morski pes, pav, komar ipd.) bodisi s samostalnikom ženskega spola (vešča, morska krava, mačka ipd.). V mnogih primerih se zdi preoblikovanje v nasprotni spol, s ćimer bi poimenovali samico ali samca iste živalske vrste, zelo zahtevno, zato se ga pogosto izogibamo.
  Zanima me, ali je sploh pravilno ˝na silo˝ preoblikovati imena nekaterih živali v nasprotni spol in ali obstaja priročnik oziroma slovar, zbirka ali karkoli podobnega, s čimer bi si lahko v takšnih primerih pomagali.

  
  Odgovor:

  Na vprašanje smo že odgovorili v odgovoru z naslovom: Poimenovanja živalskih vrst, samcev in samic

  Naj pojasnimo, da je v naših slovarjih, ki so objavljeni na portalu Fran), npr. v pravopisnem, ob moški/ženski obliki navedena tudi ženska/moška, če je bila v obdobju priprave pravopisnega slovarja (do 2001) evidentirana v rabi:

  páv -a m živ. (ȃ) rep ~a
  pávica -e in pavíca -e ž (ȃ; í)
  pávinja -e ž (ȃ) pavica

  Spolske pare lahko najdete tudi, če na slovarskem portalu Fran pri naprednem iskanju (zgoraj desno: http://www.fran.si/napredno) v polje "razlaga" vpišete besedo "samica" ali "samec"; pri tem naj bodo označeni splošni (lahko izbirate, kateri) in terminološki slovarji.

  Pri iskanju spolskih parov si je mogoče pomagati tudi s korpusom Gigafida, in sicer z iskanjem po seznamih s pomočjo zvezdice, npr. poizvedba "komar*" ponudi poleg samostalnika komar spodnje rezultate, od katerih sta dva mogoča feminativa, npr. komarica (za katero se izkaže, da je priimek banjaluškega nadškofa – v korpusu je ločevanje z veliko oz. malo zapisanih besed lahko problematično) in komarka, ki ustreza pomenski uvrstitvi 'samica komarja'.

  komar 6231
  Komar 1944
  komarček 976
  komarča 446
  Komarov 317
  Komarjev 224
  komarjev 207
  komarnik 184
  KOMAR 145
  komarčkov 70
  komaren 58
  komarov 39
  komarski 33
  komarno 27
  Komarova 25
  Komarica 24
  komarica 21 (Zgled: Posebej dolg je bil aplavz po nagovoru banjaluškega škofa Franje Komarice, ki je zbrane nagovoril tudi v slovenščini.)
  Komarom 20
  komarnica 20
  Komarčkov 18
  komarat 12
  komarčkovo 11
  komarač 10
  komarada 10
  komarče 9
  Komarek 9
  Komarnicki 8
  Komarovliptovsky 8
  komarac 8
  komarč 7
  Komarča 7
  Komarovski 7
  komarka 7 (Zgled: Deset več jih običajno povrže zajklja, 15 jih povrže mišja samica, 300 jajčec je oplojenih pri komarki, hišna muha izleže tisoč jajčec, sedem milijonov jajčec pa spusti v morje samica polenovke.)

  Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (januar 2017)

• prebivalska imena
  

  15
  Teme
  15
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Zanima me, kako se imenuje prebivalec Kočevja.

  
  Odgovor:
  

  Za prebivalce Kočévja in Kočévskega se je v preteklosti uveljavilo stanovniško ime Kočévar, iz katerega je s konverzijo nastal tudi razmeroma pogosten slovenski priimek (1089 oseb v RS).
  Ker pa je to stanovniško ime obenem postalo oznaka za kočevske Nemce, je zaradi potrebe po ločevanju oznak nastalo umetno stanovniško ime Kočévec, tvorjeno v skladu s slovensko poimenovalno tradicijo.

  Mnenja glede prebivalskih imen Kočevec in Kočevka ter Kočevar in Kočevarica so danes v slovenski javnosti deljena: po eni strani je razlikovanje, ki se je uveljavilo po drugi svetovni vojni – v želji po opaznem razlikovanju med prebivalci Kočevja in okolice ter »kočevskimi Nemci« – že precej uveljavljeno; po drugi strani so tovrstni ideološko naravnani posegi v jezik prisiljeni in mnogi zato to odločitev zavračajo.

  Dejstvo, ki ga razodeva jezikovno gradivo, je, da se je izraz Kočevar uporabljal tako za prebivalce Kočevskega in Kočevja kot za kočevske Nemce, o čemer priča narečni slovar sosednjega področja – Kostelski slovar:

  Kočevar
  1. *Kočevec |prebivalec naselja Kočevje ali pokrajine Kočevsko|
  2. |kočevski Nemec|

  V pravopisu iz leta 1962 sta na voljo obe možnosti:

  Slovenski pravopis (1962)
  Kočevje -a s, v ~u, iz ~ a , kočevski -a -o, Kočevar -ja m, Kočevarica -e ž, Kočevci
  -ev m mn., kočevar -ja m |vlak in krošnjar|

  Leksikon Cankarjeve založbe »Slovenska krajevna imena« (1985) je obliko Kočevec proglasil za umetno, a jo je postavil na prvo mesto v slovarčku.

  Kočévje -a v Kočévju, kočévski, *Kočévec/Kočévar, *Kočévka/Kočévarica, o p. Kočevje

  Po tej izdaji se je ravnal tudi pravopisni slovar iz leta 2001, ki pa je besedo Kočevar prepoznal le še kot pogost slovenski priimek (oznaka psp), ne pa tudi kot prebivalsko ime. Od tu verjetno široka razširjenost imena Kočevec v sodobnih besedilih, pa tudi razlikovanje v pomenu:

  Slovenski pravopis 2001
  Kočévje -a s, zem. i. (ẹ̑) v ~u
  kočévski -a -o (ẹ̑)
  Kočévec -vca m s -em preb. i. (ẹ̑)
  Kočévka -e ž, preb. i. (ẹ̑)
  Kočévčev -a -o (ẹ̑)

  Kočévar -ja m s -em oseb. i., psp (ẹ́)
  Kočévarica -e ž, oseb. i. (ẹ́) ljud.
  Kočévarjev -a -o (ẹ́)
  Kočévaričin -a -o (ẹ́)

  Čeprav po navedbah lokalnih virov in strokovnjakov (Mihael Petrovič, Kočevska 2016) prebivalci Kočevskega poimenovanja Kočevec oz. Kočevka niso sprejeli in se danes večinoma poimenujejo kar Kočevarji, kar je bolj razširjeno poimenovanje, pa vendarle ni res, da imen Kočevec in Kočevka v javni rabi prej ni bilo zaslediti: uporabljali so ga že v 19. stoletju, celo kočevski kaplan, Viktor Steska v svojem spisu o Kočevju v Domu in svetu leta 1896.

  Odgovor je torej, da se današnja praksa nagiba v smeri, ki so jo nakazali povojni priročniki: Kočevarji so kočevski Nemci in tudi prebivalci Kočevja in Kočevskega, Kočevci pa samo prebivalci Kočevja in Kočevskega. Lokalna raba je (podobno kot pri Blejcih in Blejčanih) seveda tista, ki naj bi jo spoštovali tudi govorci in govorke slovenščine z drugih območij, a več desetletij dolgo pomensko razlikovanje je pustilo pečat.

  Kot zanimivost omenimo še, da je do leta 1996 je obstajal še en kraj z imenom Kočévje (tega leta je bil priključen Črnomlju), njegovi prebivalci pa so bili Kočévljani (priročnik Slovenska krajevna imena, Ljubljana 1985). Tudi krajevno ime Hočévje v občini Dobrepolje, ki je za razliko od Kočevja ohranilo slovenski vzglasni h-, njegovi prebivalci pa so Hočévarji. Priimek Hočévar (2798 oseb v RS) se glede na število nosilcev gotovo ne nanaša na prebivalce malega Hočevja, pač pa ohranja slovensko vzglasje stanovniškega imena Kočevar.

  Silvo Torkar, Helena Dobrovoljc (februar 2018)

• pregibanje lastnih imen
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj pride pri tvorbi svojilnega pridevnika priimka Garcia do pisne podaljšave osnove z j (Garcijev; SP, člen 958).
  
  
  Odgovor:
  
  V odgovoru o podaljševanju osnove pri pridevnikih iz imen ženskega spola (Svojilni pridevniki iz ženskih imen: Maria) smo zapisali, da se pri tvorbi pridevnika ravnamo po množinskem rodilniku, npr.: A če bi obstajal srednjeveški rumeni tisk, ko so v Gradari suvereno vihrali prapori Zloglavov, Sforz in Borgij, bi imel»rumenci« izjemne bere na pretek. (Delo, 2008)

  Pri tem smo sledili pravilu v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 196): »Priponsko obrazilo -in se dodaja podstavam ženskega spola; pred to obrazilo dodajamo j pri tistih samostalnikih, ki tak -j dobivajo tudi v rodilniku množine (in dvojine) (Klia – Klij, Klijin).«

  K prepričanju, da ne gre za pravilo, ki bi se nanašalo le na samostalnike/imena ženskega spola, nas utrjujeta dve pravopisni določili v pravilih (SP 2001):

  Določilo v členu 927, ki navaja nekoliko bolj posplošeno ugotovitev, da se v tvorjenki »pogosto pokaže glas j, ki ga v podstavi sicer ne pišemo ali pa ga pišemo le v posameznem sklonu: rádio : rádij- -ski > rádijski; Pía nasproti Píj- -in > Píjin (prim. rod. mn. Pij)«. Določilo v členu 926, ki navaja, da se pri tvorbi pridevnika iz samostalnika pogosto ravnamo po obliki za rodilnik.

  Pri imenih 2. moške sklanjatve, torej imenih, ki se končajo na -a in ki jih je mogoče sklanjati po obeh sklanjatveh – moški in ženski, je pred pridevniško obrazilo (uporabljamo pa izključno moško obrazilo -ov ali -ev, ženski -in je pri teh imenih sistemsko nesprejemljiv), mogoče vriniti j. Tako navaja tudi člen 258 v SP 2001:

  »Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena 2. moške sklanjatve: Strniša – Strnišev, Kaluža – Kalužev, Krleža – Krležev, Sterija – Sterijev, Goya – Goyev, García – Garcíjev, Šenoa – Šenoov (nepravilno Krležin, Sterijin itd.). «

  Poglejmo, kako je bila rešitev iz pravopisnih pravil izpeljana v slovarskem delu:

  (1) podaljšava z j

  Alásia -e in Alásia -a [alázija] Alásijev [alázijev]

  Crónia -e in Crónia -a [krónija] Crónijev [krónijev]

  De Glêria [de glêrija] De Glêrijev [de glêrijev]

  Míssia -e in Míssia -a [mísija] Míssijev [mísijev]

  Segôvia -e in Segôvia -a [segôvija] Segôvijev [segôvijev]

  (1a) podaljšava, ker je zvočnik j zapisan s črko i

  Gólia -e in Gólia -a [gólja] Góljev [góljev]

  (2) brez podaljšave z j, saj je izgovorna podstava ne dopušča -gia [-dža]

  Bórgia -e in Bórgia -a [bórdža] Bórgiev [bórdža]

  Tvorbo Garcia – Garcijev smo torej pojasnili. Vzporedno z našim odgovorom pri tvobi ženskih pridevniških oblik Svojilni pridevniki iz ženskih imen pa naj omenimo še, da sva avtorici odgovora predlagali, da se zaradi pogoste rabe zapisov brez j, torej Cia – Cijin/Ciin, Adria – Adrijin/Adriin, Tea – Tejin/Tein, dovoli tudi taka tvorba pridevnika, torej Garciev. Za zdaj je to le predlog, ki bo predstavljen Pravopisni komisiji pri SAZU.

  Helena Dobrovoljc (november 2015)

• prekrivanka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je bolje pisati pilates joga ali pilatesjoga? Gre tako za elemente pilatesa kot joge.
  
  
  Odgovor:
  
  Vadba, ki združuje prvine pilatesa in joge, se z eno besedo imenuje kar jogalates. Beseda ni standardizirana in jo je verjetno treba obravnavati enako kot npr. izraz kočerja (kosilo večerja). Gre za posebno vrsto nesistemskih tvorjenk, t. i. prekrivank, ki nastajajo s sklapljanjem (neposredno iz govora).

  Če uporabimo zapis z obema osnovnima sestavinama, je odločitev zanj odvisna od pomena, ki ga želimo dati tvorjenki oz. zvezi:

  pilatesjoga: gre za jogo s prvinami pilatesa (podredno, tj. neenakovredno razmerje); pregibamo le drugo sestavino (ukvarja se s pilatesjogo); sestavin ne moremo zamenjati, saj bi se pri tem spremenil pomen, npr. jogapilates pomeni 'pilates s prvinami joge'; pilates joga: samostalnik pilates nastopa v vlogi nepregibnega pridevnika, ki opisuje jedrno samostalniško besedo (joga) glede na njeno lastnost (npr. 'joga, podobna pilatesu', 'joga vrste pilates'; *p/Pilatesova joga pa ne, ker je svojilni pridevnik rezerviran za poseben tip vadbe Josepha Huberta Pilatesa).

  Z zapisom pilates-joga bi sicer res sporočili bralcu, da gre za enakovredno prepletanje prvin joge in pilatesa (sestavini pilates in joga sta v prirednem razmerju bi ju lahko tudi poljubno zamenjali (ukvarja se z jogo-pilatesom). Takih tvorjenk ni tako malo, npr. bolničar-negovalec, akvarij-terarij, pri nogometu branilec-strelec. Če obe sestavini pregibamo (ukvarja se s pilatesom-jogo), jih moramo ločiti od t. i. »pravih« prirednih zloženk, ki ohranjajo prvo sestavino nesklonljivo. Aktualna pravopisna pravila takih tvorjenk še niso evidentirala, a zgledi kažejo, da je pri samostalniški priredni zvezi živa:

  V luči Einsteinove splošne relativnostne teorije pojem razdalje v prostoru-času izgubi smisel. Mariborskemu Akvariju-terariju, ki ga letno obišče približno 50.000 obiskovalcev, se obetajo boljši časi, saj naj bi se prihodnje leto selili v nove prostore.

  Po mnenju Irene Stramljič Breznik, članice Pravopisne komisije pri SAZU, bi večina uporabnikov v tem primeru uporabila priredno besedno zvezo (ukvarjam se s pilatesom in jogo), kar dokazuje tudi raba oz. korpusno gradivo, manj uporabnikov pa uporabi logiko tradicionalnih prirednih zloženk (ukvarjam se s pilates-jogo).

  Pomembno dejstvo v razpravi o zapisu teh besed pa je tudi, da sta zapisa narazen in z vezajem seveda pomenskorazlikovalna.

  Jezikovnim vprašanjem tega tipa bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti, saj sistem ne predvideva tovrstnih zapisov, raba pa izkazuje več takih besedotvorno-oblikoslovnih hibridov.

  Helena Dobrovoljc, Polona Gantar, Nataša Gliha Komac (maj 2014)

• predpona u- ali v-
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosimo vas za pomoč pri uporabi besede »vmavčiti«- pisno, kar se izgovarja umaučiti. Pomeni pa, dati nekaj v mavec.

  Na naši Fakulteti, to je Zdravstvena fakulteta, imamo študijsko smer Laboratorijska zobna protetika, kjer študente učimo izdelave umetnih zob, enostavno rečeno. Pri tem delu pa moramo modele za izdelavo »vmaučiti« v artikulator (priprava,ki nadomesti čeljustni sklep). Sedaj sem ugotovil, da se v praksi v bistvu uporabljata oba izraza, tako »vmaučiti« in »umavčiti«. Želeli bi namreč, svoje strokovno izrazje malo popraviti in izboljšati, sploh pa dati pravilna navodila študentom, ki pripravljajo diplome. Ali pustimo, da se še naprej uporabljata oba izraza?

  Za pomoč in nasvet se Vam iskreno zahvaljujemo!

  Lep pozdrav, pred. Franc Rojko
  
  
  Odgovor:
  
  Vaše vprašanje sodi med tista, ki so že od nekdaj vznemirjala jezikoslovce. Ob urejanju zapisovalnih načel standardnega jezika je bilo v preteklosti podanih precej različnih predlogov, kako razlikovati med obema zapisovalnima načinoma. Zato je npr. Toporišič ob koncu prejšnjega stoletja predlagal, da bi morala biti v slovenskem pisnem jeziku raba predpon u- in v - večinoma dogovornega značaja (Toporišič 1998) in da bi bilo treba uvesti zapis z v- povsod, razen tam, kjer prihaja do že tradicionalno uveljavljenega (tudi pomenskega) razlikovanja v zapisu (npr. umesili so testo 'naredili so zmes' – semena so vmesili 'z mesenjem so spravili semena v testo').

  Vendar naši jezikovni priročniki vztrajajo pri doslednem pomenskem razlikovanju ob uporabi obeh predpon, npr. udrlo se mu je pod nogami 'zaradi teže spremeniti smer navpično navzdol' – vdrli so na tuje ozemlje 's silo prodreti kam'. Tako stališče izpričujejo tudi rešitve v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (in tudi Slovenskega pravopisa 2001).

  Ta način razmišljanja nam pri odločanju o enotnem zapisu ni prav v pomoč, saj ubesedovanje pomenov v jeziku, posebej v današnji tehnološki in informacijski dobi postaja vedno bolj zapleteno in abstraktno, kar pomeni, da ni vedno odraz realnih predstav ali konkretnega fizičnega izkustva. Pogosto se zaplete prav pri strokovni terminologiji, ko gre za opisovanje postopkov, kjer se zaradi različnih pogledov na isto predmetnost ali pojmovnost lahko pojavlja variantni zapis. Tak je vaš primer.

  Če pojmujemo mavec kot snov, s katero nekaj naredimo in je sestavni del narejenega, potem uporabljamo predpono v- (vmavčiti); podobno še vbetonirati, vmontirati, vlepiti. Tako smo mi tudi razumeli vašo razlago.

  Zapis umavčiti bi bil upravičen ob bolj abstraktni predstavi, torej tedaj, če bi mavec obravnavali kot končni izdelek, rezultat dejanja, kot npr. pepel pri upepeliti, telo pri utelesiti.

  Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar (maj 2013)

• pridevnik na -evski ali -ovski
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako pravilno poimenovati podzvrst narodno-zabavne glasbe, ki povzema izvajalsko tradicijo Ansambla bratov Avsenik, pri tem pa izvajalci niso Avseniki, ampak druge skupine. Je to Avsenikov slog ali avsenikovski slog narodno-zabavne glasbe?
  
  
  Odgovor:
  
  V podobnih primerih, tj. kadar se oblikuje nov umetnostni ali literarni slog, v izhodišču katerega je avtorski oz. osebni slog posameznika in je zato po njem novost tudi poimenovana, se najpogosteje zatečemo k tvorbi pridevnika z obrazilom -ovski/-evski, saj izraža pomen 'tak kot pri X', npr.:

  goethejevski – tak kot pri Goetheju; _heinejevski – tak kot pri Heineju; t_ako še: gandijevski, freudovski, kenedyjevski ... beatlovski/bitlovski, slakovski ...

  Včasih je obrazilo tudi -anski, npr, ničejanski, cankarjanski.

  V našem jeziku je pridevnik avsenikovski že izpričan, to dokazuje npr. besedilni korpus Gigafida z zgledi kot:

  Začel je kot klasični kvintet, kmalu pa sta se mu pridružila tudi pevka in pevec, tako da je nastal resnično pravi avsenikovski ansambel, ki odlično zaigra in zapoje večina starih in včasih že kar malce pozabljenih Avsenikovih napevov ...

  Iz zgleda je dobro razvidno tudi razmerje med obema pridevniškima oblikama.

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• pridevnik na -ski
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V medijih se pojavlja manjša zadrega glede pravilnega naslova britanskega princa Harryja.
  Je vojvoda Sussexški, Susseksški ali Susseški? In ali je v izgovorjavi dovoljeno "saseški", ali mora biti "sasekški"?

  
  Odgovor:
  

  Zemljepisno ime Sussex izgovorimo kot [sáseks, tudi sásiks], zato zaradi pravila, ki pravi, da se obrazilo -ski spremeni v -ški za govorjenimi [k g h – č ž š – c z s in dž], pridevnik zapišemo susseški, izgovorimo pa [sáseški, tudi *sásiški], saj pride do zlitja ks + s v obrazilu v en glas [š]. Plemiški pridevek vojvode Harryja je torej Susseški, vojvodinje pa Susseška – pisano z veliko začetnico v skladu s pravopisnim pravilom v členu 43:

  Namesto priimka (zlasti za starejšo dobo) uporabljamo stalne pridevke po krajih ali po kateri izmed značilnosti oz. posebnosti: Ljudevit Posavski, Herman Celjski, Aleksander Veliki, Henrik Osmi, Friderik S praznim žepom, Ivan Brez dežele; prim. tudi Devica Orleanska.

  Opozorimo še, da je pravopisna slovarska rešitev za pridevnik na -ski pri imenu Sussex težko izgovorljiva in oddaljena od resnične glasovne uresničitve, verjetno je prišlo do napake:

  Sussex -a [sásiks] m, zem. i. (ȃ) |angleška grofija|: v ~u
  sussekški -a -o [ikš] (ȃ)
  Sussexčan -a [ikš] m, preb. i. (ȃ)
  Sussexčanka -e [ikš] ž, preb. i. (ȃ)

  medtem ko se v pravopisu pri imenih Halifax in Phoenix pridevnika halifaški in phoeniški potrjuje zgornja trditev:

  Hálifax -a [halifaks] m, zem. i. (ȃ) |britansko mesto; kanadsko mesto|: v ~u
  hálifaški -a -o (ȃ)
  Phoenix -a [féniks] m, zem. i. (ẹ̑) |mesto v ZDA|: v ~u
  phoeniški -a -o  (ẹ̑)

  Enako velja za govorno enaka izglasja, ki niso zapisana s črko x, temveč z dvočrkjem ks:

  Fairbanks -a [fêrbenks] m, zem. i. (ȇ) |mesto v ZDA|: v ~u
  fairbanški -a -o (ȇ)
  Béneluks -a m, zem. i. (ẹ́) |Belgija, Nizozemska, Luksemburg|
  béneluški -a -o (ẹ́)

  Več si o premenah ob obrazilu -ski lahko preberete v Slovenskem pravopisu 2001 v členu (985).
  O glasovnih prilagoditvah pri slovenskih imenih je v letu 1966 objavil razpravo »Glasoslovne spremembe pri pridevnikih na -ski iz krajevnih imen« slovenski jezikoslovec Jakob Šolar, ki zlitja in premene pojasnjuje na slovenskem imenskem gradivu.

  Helena Dobrovoljc (junij 2018)

• priponsko obrazilo -ijada
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako zapisujemo imena prireditev tipa olimpijada, univerzijada ipd. ...
  
  
  Odgovor:
  
  V Slovenskem pravopisu 2001 najdete naslednje zapise:

  balkanijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| gimnazijáda -e ž (ȃ) |prireditev| olimpijáda -e ž (ȃ) tekmovati na olimpijadi spartakijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| univerzijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev|

  V zadnjem času je takih izrazov več, razširili so se tudi na področja, ki niso povezana samo s športnimi prireditvami (ablimpijada, paraolimpijada; petelinijada), temveč tudi s tekmovanji v spretnostih (lesarijada), z razstavami cvetja (florijada), kulinariko (salamijada, bučarijada, bogračijada, golažijada, špardlijada) in drugim.

  Zapisujemo jih s podomačenim obrazilom -ijada (< iada). Začetni i obrazila se včasih tudi »obrusi«, kar je upravičeno, če bi bilo tvorjenko sicer težko izgovoriti (betecejada), pri besedah, kjer pa izgovorljivost ni otežena (mortadeljada, krompirjada, roštiljada), je zaradi sistemskosti in enotnosti priporočljivo uporabiti neokrnjeno obrazilo -ijada.

  Večina teh novih izrazov še ni standardiziranih.

  Helena Dobrovoljc (november 2014)

• priponsko obrazilo -ka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako tvoriti pridevnike iz samostalnikov, ki se končajo na -ka: paprika – paprikin, papričin, paprični ...?
  
  
  Odgovor:
  
  Tvorba pridevnikov iz ženskih samostalnikov z obrazilom -ka je odvisna od vrste pridevnika, ki ga tvorimo oz. od pripadajočega priponskega obrazila.

  Svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -in, pri tem se korenski končni mehkonebni glasovi navadno ohranjajo (paprika – paprikina pečka, muha – muhino krilo, juha – juhin okus, žaga – žagin list). Res je, da tako tvorjeni pridevniki pogosto izražajo tudi vrstni pomen: grenivkin sok, paprikina omaka.

  Pravzaprav gre za (a) vrstno poimenovanje, kadar imamo zveze, ki označujejo hrano oz. vrsto jedi: v tem primeru sta bolj ali manj enakovredni obrazili ‑in in ‑ov: paprikina omaka, paprikova mezga, paprikova klobasa, za (b) svojilne pridevnike pa bi bilo ustreznejše obrazilo -in, torej: paprikine pečke, vendar pa je tvorba svojilnega pridevnika iz samostalnika paprika v besedilih zelo redko izkazana.

  Svojilni pridevnik papričin, ki ga navajate, je redkost, saj se taki svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola tvorijo navadno le tedaj, ko je končno obrazilo samostalnika -ica, npr. babica – babičin, kraljica – kraljičin ipd. Torej bi iz pridevniške oblike papričin prej rekonstruirali v slovenščini neobstoječo obliko *paprica. Le redke pojavitve v avtorsko ne dovolj razpršenem gradivu pričajo o uveljavitvi besednih zvez papričin razpršilec (= vrsta solzivca), papričin plin.

  Iz nekaterih samostalnikov tvorimo tudi vrstne pridevnike, pri čemer se mehkonebniki premenjujejo po palatalizacijskih vzorcih, npr. k s č: reka – rečna struga.

  Čeprav je bila taka pridevniška oblika papričen, kot bi jo tvorili iz samostalnika paprika, doslej evidentirana le v zbirki besedja, ki ni bilo sprejeto v Slovar slovenskega knjižnega jezika, in je zato slovenski priročniki standardnega jezika zato niso kodificirali, je njeno pojavljanje zlasti v dnevnem časopisju in spletnih besedilih vse pogostejše, njeno pojavljanje v terminoloških zvezah pa razlog za rabo določne oblike, npr.: paprična omaka.

  Helena Dobrovoljc, Polona Gantar (oktober 2013)

• priponsko obrazilo -ov ali -ev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Odgovorili ste že, kako se sklanja priimek Daneu (tudi Dreu), zanima pa me, kakšen je potem svojilni pridevnik? Daneuvov? Danevov? Po zgledu dachavski ...
  
  
  Odgovor:
  
  Pri imenu Daneu priporočamo tvorbo svojilnega pridevnika na -ov (ali -ev) iz pisne osnove in ne govorjene. Z obliko Daneuov tako ohranimo možnost rekonstrukcije imenovalnika (Daneu), hkrati pa potrjujemo sistemsko uveljavljen tvorbeni vzorec, da se črkovni sklopi ohranjajo pred obraziloma -ov in -ev. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 957 in dalje.)

  Res je, da so ob posameznih primerih v Slovenskem pravopisu 2001 navedene dvojnice (npr. Leibnitz: Leibničev in Leibitzev, Cavazza: Cavačev in Cavazzev), vendar raba več kot deset let po izidu pravopisa kaže, da jih uporabniki niso sprejeli.

  In še to: tvorba svojilnih pridevnikov, tj. pridevnikom z obraziloma -ov/-ev poteka drugače kot tvorba pridevnikov z obrazilom -ski. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 978 in dalje.)

  Aleksandra Bizjak Končar, Helena Dobrovoljc (november 2014)

• priredne zloženke
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Spoštovani,
  zanima me, ali se poklica oz. izobr. programa klepar-krovec in oblikovalec kovin-orodjar pišeta s stičnim vezajem ali (ne)stičnim pomišljajem.

  
  Odgovor:
  

  Na vprašanje je bilo deloma že odgovorjeno:
  https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/599/dvojna-imena-poklicev

  Stični vezaj kot ločilo prirednosti med dvema samostalnikoma (krovec-klepar) je zadnji pravopis problematiziral ob lastnoimenskem zgledu Rimski-Korsakov – Rimskega - Korsakova, saj je povezal sklonljivost priredno imen, povezanih z nestičnostjo vezaja. Rešitev se ni uveljavila: stični vezaj danes večina uporabnikov piše tudi med sklonljivima sestavinama, npr.:

  Izučil se je za krovca-kleparja. iz marksizma-leninizma ... v prostoru-času

  Pri odgovorih v svetovalnici pa smo že večkrat naleteli na problematiko večbesednosti, ko s stičnimi ločili ne povezujemo zgolj enakovrstnih sestavin, zato smo se odločili za nestičnost:

  namesto stičnega pomišljaja, ki ne povezuje istovrstnih sestavin (2013–2014), smo predlagali nestični pomišljaj (28. februar 2012 − 1. marec 2013): https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/163/ali-je-predložni-pomišljaj-lahko-tudi-nestičen;

  namesto stične poševnice, ki ne povezuje enobesednih imen (Ime/Nome), temveč večbesedna, smo predlagali nestično poševnico (Ime in priimek / Nome e cognome): https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1069/stičnost-poševnice-v-obrazcih

  Vendar pa ob zvezi oblikovalec kovin-orodjar ne priporočamo spremembe stičnosti vezaja, pri čemer se sklicujemo na neuspešnost njegove uvedbe pri Rimski-Korsakov – Rimskega - Korsakova, saj uporabniki ločila ne povezujejo z nesklonljivostjo besed ob njem. V teh zvezah se torej piše stični vezaj, besede ob njem pa lahko sklanjamo, npr. za oblikovalca kovin-orodjarja ipd.

  Helena Dobrovoljc, Peter Weiss, Tina Lengar Verovnik ()

• sestavljenke
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali obstaja beseda neovira (kot samostalnik), npr. niti ovira – niti neovira (v tabelah, določena dejavnost).

  Ali se piše: sploh ni ovira (če v tabelah govorimo, da določena dejavnost ni ovira) ali je potrebno zanikati: sploh ni ovire.
  
  
  Odgovor:
  
  Iz obstoječih samostalnikov lahko priložnostno, za potrebe besedila vedno nastajajo njihove protipomenke z ravno nasprotno pomensko vrednostjo s predpono ne-, le da so v rabi lahko zelo redke; to velja tudi za »neoviro«, za katero ni zadetkov niti v korpusu Gigafida niti na spletu. Vsekakor pa je ta tvorjenka v besedilu v kombinaciji z oviro razumljiva (pomeni ravno nasprotno kot »ovira«).

  Kar se tiče zanikanja in uporabe rodilnika, v konkretnem primeru samostalnik »ovira« ostane v imenovalniku, če ima vlogo povedkovega določila: To/Dejavnost X [osebek] je ovirA [povedkovo določilo] : to/dejavnost X [osebek] NI ovirA [povedkovo določilo]. Enako velja, če si ob odvisniku osebek lahko mislimo v izpustu [], npr. Da nas kupci o tem ne obveščajo, [to] sploh ni ovirA.

  Če pa bi govorili na splošno, da ovira/ovire NE OBSTAJAJO, moramo ob zanikanju obstoja osebka uporabiti RODILNIK, npr. Sploh ni ovire [= ovira ne obstaja], da se tega ne bi lotili.

  Domen Krvina (maj 2016)

• svojilni pridevnik
  

  22
  Teme
  22
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako tvorimo svojilni pridevnik: "kar je od opice"?

  
  Odgovor:
  

  Samostalniki ženskega spola z obrazilom -ica tvorijo svojilni pridevnik tako, da se zaradi palatalizacijske premene (več v pravopisnih členih 929, 962, 964) c premenjuje s č: opica – opičin. Tako tudi:

  babica – babičin
  kraljica – kraljičin
  avtorica – avtoričin
  deklica – dekličin
  prijateljica – prijateljičin
  ministrica – ministričin
  pisateljica – pisateljičin
  pesnica – pesničin

  V pravopisnem členu 962 pa je nakazano, da se tvori tudi vrstni pridevnik opičji, kadar želimo izraziti vrsto oziroma kolektivno svojino.

  Helena Dobrovoljc (januar 2018)

• tvorba pridevnikov
  

  24
  Teme
  24
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako poimenovati plemiče oz. vazale, ki so se naslavljali po krajih kjer so imeli svoj sedež oz. dvor? Bi šlo:
  Valburga -> Valburški
  Breg -> Breški
  Sajevec -> Sajevški
  Dane -> Danški (?)
  Sušje -> Suški

  
  Odgovor:
  

  Leksikon Slovenska krajevna imena (Cankarjeva založba, 1985) vašim tvorbam večinoma pritrjuje. Vi jih boste kot stalne pridevke ob osebnih imenih seveda pisali z veliko začetnico.

  Za Sajevec in Sušje navaja enaki pridevniški obliki, kot ju predlagate, tj. sajevški in suški.

  Za Breg navaja različne oblike -- odvisno od tega, za kateri Breg gre (v priročniku jih je 19): najpogosteje breški, ob tem pa še (največkrat kot dvojnice) brežanski, bregovski in bregarski.

  Za Dane (v vseh štirih primerih) navaja obliko danski. Ker ta sovpada z obliko, izpeljano iz imena države Danske, vam preostane še poimenovanje s predložno zvezo, tj. XY iz Dan.

  Pri Valburgi priročnik navaja enako obliko, kot jo predlagate sami, tj. valburški. Ta oblika je sicer označena z zvezdico, kar pomeni, da gre za narejeno knjižno obliko, a bo zaradi razširjenosti v okolici in tudi zaradi enake nemške oblike za to, zgodovinsko rabo najprimernejša. Omenimo še, da je v SKI kot lokalno (narečno) krajevno ime navedeno ime Šentomprga, s pridevniško izpeljanko šentomprški.

  Izhodišče za poimenovanja torej zagotovo ponuja omenjeni priročnik.

  Tina Lengar Verovnik, Peter Weiss (junij 2018)

• vršilec dejanja
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako poimenujemo človeka, ki dela tetovaže oz. tetovira? Ali je tetovator ali tetovažar? V SSKJ-ju in SP-ju ne najdem izraza.
  
  
  Odgovor:
  
  Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki velja za dopolnilo SSKJ, navaja besedo tetovator. To besedo bo vključevala tudi druga izdaja SSKJ, ki izide letos jeseni.

  Marko Snoj (januar 2014)

• zloženke
  

  35
  Teme
  35
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako je prav: mesnopredelovalna ali mesno-predelovalna industrija?

  
  Odgovor:
  

  Ker se zloženka v podstavi nanaša na podredno besedno zvezo mesna predelava ali predelava mesa, je tudi zloženka podredna, torej pisana skupaj: mesnopredelovalna industrija, pa naj je na novo nastali pridevnik še tako dolg. Podobno tudi žitopredelovalna industrija.

  Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (april 2018)

• zloženke s kratično prvo sestavino
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim za pojasnilo, zakaj pišemo z vezajem C-vitaminski napitek (npr.)? Ali ni tudi tu črka sestavina levega prilastka kot v že obravnavanem primeru LRN turbulentni model (to mi je jasno in smiselno)?
  
  Odgovor:
  

  Ja, se strinjam z dodatkom. Torej takole:

  Primera C-vitaminski napitek in LRN turbulentni model skladenjsko nista primerljiva. Pri drugem kratica LRN modificira celotno besedno zvezo, ki ji sledi -- shematsko bi to lahko zapisali kot [LRN] [turbulentni model].

  V prvem primeru pa gre za tvorjenko, ki je nastala po isti poti kot zloženke s številčnim prvim delom:
  popust, ki znaša 10 odstotkov = 10-odstotni popust
  napitek, ki vsebuje C vitamin = C-vitaminski napitek

  Vezaj med številčno oz. črkovno sestavino in drugim delom tvorjenke je tukaj utemeljen z enobesednostjo:
  10-odstotni = desetodstotni
  C-vitaminski = cevitaminski
  β-laktamski (antibiotik) = betalaktamski

  Tina Lengar Verovnik (marec 2018)

• zloženke s številčno prvo sestavino
  

  3
  Teme
  3
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V praksi je pogosta raba različice dvomilijonski, pravopis pa navaja različico dvamilijonski. Zanima me, ali je prva različica napačna?

  
  Odgovor:
  

  Pred časom smo odgovarjali na vprašanje, ali obstaja pravilo, po katerem se ravnamo, ko se odločamo med dve- in dvo- ter tri- in tro- (Zloženke s števnikom: »dvoleten« nasproti »dveleten«).

  Pregled gradiva v korpusu Gigafida je takrat pokazal, da stanje v priročnikih ni vedno skladno z rabo, saj je bila poglavitna ugotovitev, "da so pri tvorjenju zloženk produktivnejši dvo-, tro- in štiri-, zloženke z dve-, tri- in četvero- pa imajo večinoma dvojnice".

  Enako velja za dvomilijonski in dvamilijonski: za prvega najdemo v Gigafidi 917 primerov, za drugega le 9. Izbira ponazoritvenega zgleda dvamilijonski pri tvorjenki s prvo sestavino dva.. (tako v SSKJ-ju kot v SP 2001) torej ni bila najbolj posrečena.

  Z normativnega vidika bi – upoštevajoč razširjeno rabo – torej težko rekli, da je različica dvomilijonski napačna. Pravopis bo torej moral normirati dvojnico.

  Tina Lengar Verovnik (november 2017)

• ženska oblika priimka
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Katera je v slovenščini oblika priimka ruske nosilke, če je mož Nikita Tolstoj: Svetlana Tolstoj ali Svetlana Tolsta ali Svetlana Tolstaja?
  
  
  Odgovor:
  
  Najprej naj omenim, da je sicer zelo znana strokovnjakinja za slovansko etnolingvistiko, folkloristiko, dialektologijo, primerjalno leksikologijo in fonetiko slovanskih jezikov Svetlana Mihajlovna Tolstoj (rus. Svetlana Mihajlovna Tolstaja) vdova ruskega jezikoslovca in etnolingvista Nikite Iljiča Tolstoja, dopisnega člana SAZU.

  Priimek Tolstoj so v slovenščini v času življenja pisatelja Leva Tolstoja podomačevali v Tólsti (z rodilnikom Tólstega, v vseh primerih pa izgovorjeno [tolst-]), pozneje, približno v dvajsetih letih 20. stoletja (natančnejše podatke bi dobili z brskanjem po takratni slovenski publicistiki), so prevzeli rusko obliko Tolstoj (z rodilnikom Tolstoja), pri čemer pa v vseh slovenskih pravopisih, začenši s tistim iz leta 1935 do zadnjega, trenutno veljavnega, priimek zmotno naglašajo na prvem zlogu, čeprav za to ni nobenega racionalnega razloga. Zavedlo jih je morda to, da je bil v starejši podomačitvi priimek Tolsti seveda naglašen na prvem zlogu. Ruski priimki na -oj se v ruščini naglašajo na končnici, zato bi po zgledu Tolstój v slovenščini pač morali naglašati tudi Trubeckój, Kramskój, Blagój, Jarovój, Plohój ipd.

  Ruska ženska oblika Tolstája pri podomačevanju ne more priti v poštev, ker v slovenščini ruske pridevniške končnice -ij, -aja, -oje/-eje zamenjujemo z -i, -a, -o/-e, oblika Tolsta pa ne bi bila primerna, ker bi se s tem preveč oddaljili od moške oblike istega priimka. Tako nam ostane, da tako kot pri slovenskih priimkih tudi tega pustimo v moški obliki: Svetlana Tolstoj.

  Ni pa razloga, da bi maskulinizirali druge ruske ženske oblike priimkov, npr. Nablocka, Rjabova, Rižova, Vagapova, Žarova, Čurkina, Kurkina.

  Silvo Torkar (december 2014)

• ženska poimenovanja
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike?
  učitelj/-ica
  zdravnik/-nica (/-ica/-ca)
  igralec/-lka (/-ka)

  Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?

  Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem?
  učitelj_ica
  Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?

  Dodatek:
  V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.

  Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?

  Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra. Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60. Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.

  V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše:
  urednica -- navedena je ena ženska,
  avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor,
  recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.

  Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!).
  Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?

  
  Odgovor:
  

  O načinih zapisa ženskih in moških oblik pri različnih besednih vrstah smo v Jezikovni svetovalnici že pisali (prim. Kateri od zapisov – »učenec/-ka« ali »učenec/ka« – je ustreznejši?).

  V rabi so različni načini krajšanja zapisa ženske oblike ob moški, ki jih uporabljamo, ko v besedilu prihaja do pomanjkanja prostora:
  a) s poševnico in vezajem (avtor/-ica)
  b) s poševnico (zaposlen/a),
  c) z oklepajem in vezajem (rojen(-a)),
  č) z oklepajem (rojen(a)),
  d) z vezajem (stanujoč-a).

  V zvezi s to tematiko velja omeniti, da je v slovenščini moški slovnični spol načeloma nezaznamovan, kar pomeni, da v povedi Murska Sobota ima približno 11.000 prebivalcev oblika prebivalcev zajema tako moške kot ženske. V zadnjih desetletjih nezaznamovanost moškega spola ni več povsem enoumno razumljena, saj se v vedno večji meri poudarja njena družbena pogojenost, zaradi česar se vse bolj uveljavlja vzporedna raba ženskih oblik. Ta raba je verjetno spodbudila tudi zavedanje, da je med naravnim oz. gensko določenim spolom in spolno identiteto razlika, ki jo pišoči želijo izraziti tudi z zapisom.

  Vseh pet zgoraj navedenih možnosti zapisa (a–d) predvideva obstoj izključno moške ali ženske spolne identitete, torej identitete znotraj binarnega spolnega sistema. Obstajajo pa tudi osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom in katerih spolna identifikacija presega binarni spolni sistem. V zadnjih nekaj letih se tako za vključitev tudi nebinarnih spolnih identitet med oblikama za moški in ženski spol uveljavlja podčrtaj (v nekaterih okoljih poimenovan tudi »podvezaj«, kar se nam zdi slabša možnost):

  Obiskovalke_ci so se udeležile_i izleta. Povabili_e so ga_jo k sodelovanju.

  Pojav ni značilen le za slovenščino, ampak za več jezikov, v katerih je spol veliko bolj izražen kot npr. v angleščini – to so med drugim nemščina in slovanski jeziki. Je pa ta način omejen le na pisno sporazumevanje.

  Pri oblikah za moški in ženski spol v okviru poševnic in oklepajev večinoma navajamo celotna obrazila, torej: učitelj/-ica, dedič/-inja, v primeru obrazila -nica pa se -n- opusti: zdravnik/‑ica, pogosto tudi -l- v primeru ženskega obrazila -lka: igralec/‑ka.

  Tudi v primeru moških in ženskih oblik, pisanih s podčrtajem, glede na novost samega pojava v slovenščini opažamo nekaj omahovanj v zapisu, in sicer:
  (1) kakšno naj bo zaporedje navajanja moških in ženskih oblik,
  (2) kaj navesti za podčrtajem (celotno obrazilo ‑ica ali le -ca).

  Zaporednost moške in ženske oblike ni bistvena, je pa v primerih učitelj_ica, režiser_ka smiselno najprej navesti moško obliko, in sicer zaradi ničtega obrazila pri moškem spolu oziroma neobstojnega samoglasnika (prišel_a), če izhajamo iz jezikoslovnega ali pravopisnega premisleka.
  Nekoliko bolj na naše področje spada odločanje o obrazilih: od splošnega uporabnika namreč ne moremo pričakovati poznavanja besedotvornih pravil, zato je razumljivo, da se je v primeru podčrtajev sorazmerno močno uveljavilo le navajanje spremenljivega končnega dela, torej:
  − zdravnik_ca ali zdravnica_k,
  − v množini zdravniki_ce ali zdravnice_ki,
  NE:
  − zdravnik_ica, zdravnik_nica ali zdravnica_ik, zdravnica_nik,
  − v množini zdravniki_ice, zdravniki_nice ali zdravnice_iki, zdravnice_niki.

  Raba oblik s podčrtaji je bila sprva prisotna predvsem znotraj transspolne skupnosti, vendar je v zadnjem času postala splošnejša: oblike s podčrtaji uporabljajo med drugim v uvodniku časopisa Kralji ulice, v zavodu Pekarna Magdalenske mreže, društvu ZaŽivali itd. Kot ste opazili, jih dosledno uporabljajo tudi v monografiji Znanost (brez) mladih (urednica Ana Hofman), kjer pa gre pri navajanju recenzentov verjetno za spregled, pri navedbi urednice pa je bila najbrž upoštevana uredničina spolna identiteta. O novem izraznem načinu so se izrekle tudi članice skupine FemA, ki opažajo, da je zlasti v intelektualnih okoljih spolno občutljiv jezik postal »znamenje kultiviranosti okolja«.

  Če povzamemo:
  Med zapisom s poševnico, oklepaji in podčrtaji je bistvena pomenska razlika: poševnice in oklepaji predvidevajo le dve spolni identiteti (ali moško ali žensko), s podčrtajem pa pisci zajamejo cel spekter različnih spolnih identitet.
  V slovenščini je možnost zapisa s podčrtaji sicer novost, vendar ni razloga, da bi jo že vnaprej označili za nesprejemljivo. Po mnenju tistih, ki novi izrazni način uveljavljajo, gre za edini način, ki vključuje celotno družbo.
  Zaradi praktičnosti se velja pri pisanju besedil zavedati tudi drugih jezikovnih možnosti, ki nam omogočajo, da se izognemo ponavljajočemu navajanju moških in ženskih oblik.
  Jezikoslovje se še ni opredelilo do novih izraznih možnosti, saj so te – zlasti z vidika skladenjskih in govornih uresničitev – slabo raziskane.

  Boris Kern, Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• ženska poimenovanja poklicev
  

  11
  Teme
  11
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Prosim za pomoč pri izbiri izraza za žensko nosilko generalske funkcije.

  
  Odgovor:
  

  Za nosilko najvišjega čina v kopenski vojski ali v letalstvu Slovar novejšega besedja in SSKJ2 navajata generalico in generalko, vendar pa generalke zaradi obremenjenosti zlasti s pomenom gledališke generalke, prek katere se je verjetno uveljavil tudi splošnejši preneseni pomen 'vaja, preizkus, tekmovanje pred čim pomembnim sploh', v rabi skoraj ne zasledimo. Generalica ima v besedilnem korpusu Gigafida 72 zadetkov, npr.:

  Generalica Claudia Kennedy ima 52 let in je ženska na najvišjem položaju v ameriški vojski, generalica z dvema zvezdicama, opravlja pa tudi zelo pomembne naloge.

  Najustreznejša ženska oblika generala je torej generalica.

  Mija MIchelizza (maj 2018)