Podkategorije

• besedotvorne dvojnice
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kakšna je razlika med pridevnikoma zvočen in zvokoven?

  Po iskanju odgovora v spletnem SSKJ razlike nisem našel oziroma našel sem le, da se obe besedi enakovredno nanašata na zvok.

  Vem pa, da je vloga teh dveh pridevnikov vendarle različna oziroma se v nekaterih primerih uporablja le en izmed teh dveh enakovrednih pridevnikov, drugi pa nikdar.

  Za zgled poglejmo tole:
  zvočni signal*
  zvokovni signal*

  Naj iz zgornjih zgledov povzamem, da besedna zveza zvokovni signal ne obstaja oziroma se ne uporablja, saj uporabljamo le besedno zvezo zvočni signal.

  Zakaj je to tako?

  
  Odgovor:
  

  Slovarski priročniki nastajajo na osnovi dejanske rabe, ki jo skušajo kar najbolj korektno opisati in predstaviti jezikovnemu uporabniku ter mu pomagati pri jezikovnih izbirah. Oba pridevnika, zvočen in zvokoven, sta v pomenu 'nanašajoč se na zvok' rezultat dveh povsem legitimnih besedotvornih možnosti, pri čemer se je ena, tj. pridevnik zvočen, bolj uveljavila kot druga. Pridevnik zvočen je tako razvil tudi svoj drugi pomen 'ki lepo, dobro zveni'. Nekatere zveze, npr. elektr. zvočni ojačevalnik, gled. zvočni efekt, muz. zvočni tlak ipd. oz. elektr. zvokovna sled imajo tudi točno določen pomen znotraj posamezne stroke.
  Kot ste že ugotovili, oba priročnika, SSKJ in SP 2001, tako pri ponazarjalnem gradivu gesel zvočen in zvokoven kot tudi pri geslu signal navajata le zvezo zvočni signal, podobno stanje pa potrdi tudi pregled korpusa Gigafida, kjer je izkazanih le 1339 pojavitev zveze zvočni signal.

  Nataša Gliha Komac (september 2017)

• dvojna imena
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Pri vprašanju se sklicujem na odgovor: Dva priimka moške osebe: kako sklanjati in kako navajati

  Iz odgovora sklepam, da pravilo iz starega pravopisa o sklanjanju dvodelnih neslovanskih priimkov, ki se pišejo z vezajem – tj. da se sklanjajo samo v drugem delu –, ni več aktualno in bo torej v novem pravopisu zapisano priporočilo, da se takšna imena (v večini primerov) sklanjajo v obeh delih.

  Naslednji primeri iz knjige Borisa Urbančiča O jezikovni kulturi: Joliot-Curieja, Kremser-Schmidta, Meyer-Lübkeja, Toulouse-Lautreca, Wolf-Ferrarija bi se torej po novem sklanjali: Joliota-Curieja, Kremserja-Schmidta, Meyerja-Lübkeja, Toulousa-Lautreca, Wolfa-Ferrarija.
  
  
  Odgovor:
  
  Pri francoskih moških imenih tipa Jean-Paul smo se odločili za sklanjanje prve sestavine, četudi je med njima stični vezaj, s čimer smo obšli pravopisno rešitev, ki se je je bilo v besedilih težko oprijeti, saj je določala zapise citatnega imenovalnika tipa Rimski-Korsakov s stičnim vezajem in v rodilniku z nestičnim vezajem Rimskega - Korsakova (§ 428). V slovarju tako tudi Saltikov-Ščedrin. Ta ovinek je povzročil nekaj sprememb pri priimkih, ki jih naštevate.

  Pravopisni slovar (a ne tudi pravila) normirajo pregibanje dvojnih neslovanskih priimkov z vezajem takole:

  Wolf-Ferrari, rod. Wolf-Ferrarija, svoj prid. Wolf-Ferrarijev Lévi-Strauss, rod. Lévi-Straussa, svoj prid. Lévi-Straussov Gay-Lussác, rod. Gay-Lussáca, svoj prid. Gay-Lussácov

  V rabi pa se tako kot pri osebnih imenih tipa Jean-Paul tudi pri priimkih (seveda ne pri priimkih s prvo sestavino Saint) iz neslovanskih jezikov pojavlja polno pregibanje, npr.:

  V SNG Opera in balet Ljubljana so na valentinovo pod njegovo režisersko taktirko premierno uprizorili glasbeno komedijo Ermanna Wolfa - Ferrarija Zvedave ženske.

  Poglejte tole besedilo, ki sem ga našla na spletu:

  Muzej družine Curie je ob Inštitutu in bolnišnici Curie v Parizu ter predstavlja delo in življenje Marie Curie, njenega moža Piera, njune hčerke Irène Joliot-Curie ter hčerkinega moža Frédérica Joliota – Curieja. Pionirji radioaktivnosti so vsi za svoje delo prejeli Nobelovo nagrado (Marie Curie je prejela dve).

  Pogosto pa se pišejo ta imena tudi brez vezaja, zato je sklonljivost toliko bolj upravičena:

  Filozof Claude Lévi Strauss je ugotavljal strukturalne podobnosti: med prebavo organizem zadržuje hrano v sebi, preden jo v spremenjeni obliki izloči.

  Pravopisno določilo, ki narekuje zapis istega priimka na dva načina – v odvisnosti od sklona, kot je razvidno iz zgleda z Joliotom Curiejem, ni dobro. Poleg tega je ločevanje sklonljivosti pri imenih, zapisanih z vezajem in brez njega, neoprijemljivo, saj je citatni zapis z vezajem pogosto pozabljen. Tako smo se odločili, da pravopisni komisiji predlagamo izenačenje zapisov z vezajem in brez njega glede sklonljivosti, npr. roman Andreja Ermenca Skubica in filozofija Clauda Lévija Straussa.

  Gre za predlog, ki ga moramo preizkusiti na gradivu in pustiti, da mine nekaj časa ... Zavedamo se namreč, da je ustaljenost sklanjatvenih oblik nekoliko drugačna od pridevniških tvorb tipa Breznik-Ramovšev pravopis in tako tudi Lévi-Straussova razlaga ...

  Morda še to:

  Da bi bil vezaj signal za nesklonljivost, zlasti pri občnoimenskih zgledih, ne drži več, saj raba piscev vseh generacij in slojev nakazuje primere, kot so naslednji:

  Ali je ponovni začetek kot dekonstrukcija marksizma-leninizma čisto preprosto pozaba teh »dosežkov«? (A. Badiou) Einsteinova splošna teorija relativnosti pravi, da ni gravitacija nič skrivnostnega, ampak je le odsev ukrivljenosti prostora-časa.

  O tem vprašanju smo večkrat že pisali v svetovalnici, prvič ob dilemi, kako zapisati pilates-joga.

  Helena Dobrovoljc (marec 2016)

• izpeljanke
  

  12
  Teme
  12
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  
  Zanima me ali je pravilno zapisano predzvita / pred zvita struktura?
  
  Odgovor:
  

  Brez konteksta lahko sicer le ugibam, a najbrž gre za strukturo, ki se jo zvije predhodno oziroma vnaprej, tj. pred nekim drugim postopkom. V tem primeru je pridevnik predzvit izpeljanka iz glagola predzviti, ki je tudi sam tvorjen iz podstavne zveze 'predhodno zviti'. V slovarjih slovenskega jezika, npr. v SSKJ in SP 2001, najdemo še druge primere za sestavljenke, v katerih ima predponsko obrazilo pred- pomen 'poprej': taki so npr. samostalnika predpriprava in predizobrazba, glagola predgreti in prednaročiti ter pridevnik predpripravljen.

  Tina Lengar Verovnik (april 2017)

• moška poimenovanja živalskih vrst
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Večinoma živali poimenujemo bodisi s samostalnikom moškega spola (morski pes, pav, komar ipd.) bodisi s samostalnikom ženskega spola (vešča, morska krava, mačka ipd.). V mnogih primerih se zdi preoblikovanje v nasprotni spol, s ćimer bi poimenovali samico ali samca iste živalske vrste, zelo zahtevno, zato se ga pogosto izogibamo.
  Zanima me, ali je sploh pravilno ˝na silo˝ preoblikovati imena nekaterih živali v nasprotni spol in ali obstaja priročnik oziroma slovar, zbirka ali karkoli podobnega, s čimer bi si lahko v takšnih primerih pomagali.

  
  Odgovor:

  Na vprašanje smo že odgovorili v odgovoru z naslovom: Poimenovanja živalskih vrst, samcev in samic

  Naj pojasnimo, da je v naših slovarjih, ki so objavljeni na portalu Fran), npr. v pravopisnem, ob moški/ženski obliki navedena tudi ženska/moška, če je bila v obdobju priprave pravopisnega slovarja (do 2001) evidentirana v rabi:

  páv -a m živ. (ȃ) rep ~a
  pávica -e in pavíca -e ž (ȃ; í)
  pávinja -e ž (ȃ) pavica

  Spolske pare lahko najdete tudi, če na slovarskem portalu Fran pri naprednem iskanju (zgoraj desno: http://www.fran.si/napredno) v polje "razlaga" vpišete besedo "samica" ali "samec"; pri tem naj bodo označeni splošni (lahko izbirate, kateri) in terminološki slovarji.

  Pri iskanju spolskih parov si je mogoče pomagati tudi s korpusom Gigafida, in sicer z iskanjem po seznamih s pomočjo zvezdice, npr. poizvedba "komar*" ponudi poleg samostalnika komar spodnje rezultate, od katerih sta dva mogoča feminativa, npr. komarica (za katero se izkaže, da je priimek banjaluškega nadškofa – v korpusu je ločevanje z veliko oz. malo zapisanih besed lahko problematično) in komarka, ki ustreza pomenski uvrstitvi 'samica komarja'.

  komar 6231
  Komar 1944
  komarček 976
  komarča 446
  Komarov 317
  Komarjev 224
  komarjev 207
  komarnik 184
  KOMAR 145
  komarčkov 70
  komaren 58
  komarov 39
  komarski 33
  komarno 27
  Komarova 25
  Komarica 24
  komarica 21 (Zgled: Posebej dolg je bil aplavz po nagovoru banjaluškega škofa Franje Komarice, ki je zbrane nagovoril tudi v slovenščini.)
  Komarom 20
  komarnica 20
  Komarčkov 18
  komarat 12
  komarčkovo 11
  komarač 10
  komarada 10
  komarče 9
  Komarek 9
  Komarnicki 8
  Komarovliptovsky 8
  komarac 8
  komarč 7
  Komarča 7
  Komarovski 7
  komarka 7 (Zgled: Deset več jih običajno povrže zajklja, 15 jih povrže mišja samica, 300 jajčec je oplojenih pri komarki, hišna muha izleže tisoč jajčec, sedem milijonov jajčec pa spusti v morje samica polenovke.)

  Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (januar 2017)

• prebivalska imena
  

  14
  Teme
  14
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zakaj pravimo Srbkinja in ne Srbinja?

  
  Odgovor:
  

  Delno smo na vprašanje odgovorili že ob iskanju razlogov za poimenovanje Romkinja, kar lahko preberete na naslovu: Kako se imenuje pripadnica Romov?.

  Pri iskanju imena za pripadnico srbskega naroda oz. prebivalko Srbije sicer nimamo toliko različic kot pri pripadnici romskega naroda (Rominji, Romki oz. Romkinji), temveč se je uveljavila le ena možnost – Srbkinja, sramežljivo pa se v rabi pojavlja tudi že Srbinja.
  Kot smo navedli že v citiranem odgovoru: gre za tvorbo, ki je nastala pod vplivom bližnjega slovanskega jezika. Ime je bilo sicer zabeleženo že v 19. stoletju (tudi kot varianta Serbkinja):

  Ljubil je neko Srbkinjo in jo imel za ženo. Porodila mu je sina in hčer in Ferhadbeg je bil vesel, kteri ljubimec bi pa tudi ne bil, kedar ga nadari žena s sinkom in hčerjo? (Jurij Vranič, Mahmud, 1870)

  Slovenski pravopis 2001 navaja sicer še eno različico prebivalskega imena – Srbijanka, ki jo v slovarskem gnezdu pojasnjuje takole:

  Srbijánec -nca m s -em preb. i. (ȃ) |pripadnik Srbov iz ožje Srbije|
  Srbijánka -e ž, preb. i. (ȃ)
  srbijánski -a -o (ȃ)
  Srbijánčev -a -o (ȃ)

  Vendar pomensko razlikovanje, kakršno opisuje slovar, med govorci slovenščine in tudi govorci srbščine ni uveljavljeno, nekateri Srbi izraz Srbijanec pojmujejo kot slabšalen ali žaljiv.

  V novejšem gradivu pa opažamo tudi različico, ki jo predlagate, torej Srbinja. Uporabil jo je npr. jezikoslovec, pisatelj in prevajalec Andrej Ermenc Skubic v romanu Grenki med:

  Duane jo na videz pozna. Ve, da je po rodu Bosanka ali Srbinja; že večkrat jo je slišal, kako se je spodaj pred stopniščem pogovarjala s prijateljico, suho svetlolasko, ki je stanovala v njunem bloku, v jeziku, ki ga ni kaj prida razumel.

  Z dlje časa trajajočo rabo v različnih sobesedilnih kontekstih bo ime sprejeto tudi v normativne referenčne slovarje sodobne slovenščine.

  Helena Dobrovoljc (februar 2017)

• pregibanje lastnih imen
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, zakaj pride pri tvorbi svojilnega pridevnika priimka Garcia do pisne podaljšave osnove z j (Garcijev; SP, člen 958).
  
  
  Odgovor:
  
  V odgovoru o podaljševanju osnove pri pridevnikih iz imen ženskega spola (Svojilni pridevniki iz ženskih imen: Maria) smo zapisali, da se pri tvorbi pridevnika ravnamo po množinskem rodilniku, npr.: A če bi obstajal srednjeveški rumeni tisk, ko so v Gradari suvereno vihrali prapori Zloglavov, Sforz in Borgij, bi imel»rumenci« izjemne bere na pretek. (Delo, 2008)

  Pri tem smo sledili pravilu v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 196): »Priponsko obrazilo -in se dodaja podstavam ženskega spola; pred to obrazilo dodajamo j pri tistih samostalnikih, ki tak -j dobivajo tudi v rodilniku množine (in dvojine) (Klia – Klij, Klijin).«

  K prepričanju, da ne gre za pravilo, ki bi se nanašalo le na samostalnike/imena ženskega spola, nas utrjujeta dve pravopisni določili v pravilih (SP 2001):

  Določilo v členu 927, ki navaja nekoliko bolj posplošeno ugotovitev, da se v tvorjenki »pogosto pokaže glas j, ki ga v podstavi sicer ne pišemo ali pa ga pišemo le v posameznem sklonu: rádio : rádij- -ski > rádijski; Pía nasproti Píj- -in > Píjin (prim. rod. mn. Pij)«. Določilo v členu 926, ki navaja, da se pri tvorbi pridevnika iz samostalnika pogosto ravnamo po obliki za rodilnik.

  Pri imenih 2. moške sklanjatve, torej imenih, ki se končajo na -a in ki jih je mogoče sklanjati po obeh sklanjatveh – moški in ženski, je pred pridevniško obrazilo (uporabljamo pa izključno moško obrazilo -ov ali -ev, ženski -in je pri teh imenih sistemsko nesprejemljiv), mogoče vriniti j. Tako navaja tudi člen 258 v SP 2001:

  »Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena 2. moške sklanjatve: Strniša – Strnišev, Kaluža – Kalužev, Krleža – Krležev, Sterija – Sterijev, Goya – Goyev, García – Garcíjev, Šenoa – Šenoov (nepravilno Krležin, Sterijin itd.). «

  Poglejmo, kako je bila rešitev iz pravopisnih pravil izpeljana v slovarskem delu:

  (1) podaljšava z j

  Alásia -e in Alásia -a [alázija] Alásijev [alázijev]

  Crónia -e in Crónia -a [krónija] Crónijev [krónijev]

  De Glêria [de glêrija] De Glêrijev [de glêrijev]

  Míssia -e in Míssia -a [mísija] Míssijev [mísijev]

  Segôvia -e in Segôvia -a [segôvija] Segôvijev [segôvijev]

  (1a) podaljšava, ker je zvočnik j zapisan s črko i

  Gólia -e in Gólia -a [gólja] Góljev [góljev]

  (2) brez podaljšave z j, saj je izgovorna podstava ne dopušča -gia [-dža]

  Bórgia -e in Bórgia -a [bórdža] Bórgiev [bórdža]

  Tvorbo Garcia – Garcijev smo torej pojasnili. Vzporedno z našim odgovorom pri tvobi ženskih pridevniških oblik Svojilni pridevniki iz ženskih imen pa naj omenimo še, da sva avtorici odgovora predlagali, da se zaradi pogoste rabe zapisov brez j, torej Cia – Cijin/Ciin, Adria – Adrijin/Adriin, Tea – Tejin/Tein, dovoli tudi taka tvorba pridevnika, torej Garciev. Za zdaj je to le predlog, ki bo predstavljen Pravopisni komisiji pri SAZU.

  Helena Dobrovoljc (november 2015)

• prekrivanka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali je bolje pisati pilates joga ali pilatesjoga? Gre tako za elemente pilatesa kot joge.
  
  
  Odgovor:
  
  Vadba, ki združuje prvine pilatesa in joge, se z eno besedo imenuje kar jogalates. Beseda ni standardizirana in jo je verjetno treba obravnavati enako kot npr. izraz kočerja (kosilo večerja). Gre za posebno vrsto nesistemskih tvorjenk, t. i. prekrivank, ki nastajajo s sklapljanjem (neposredno iz govora).

  Če uporabimo zapis z obema osnovnima sestavinama, je odločitev zanj odvisna od pomena, ki ga želimo dati tvorjenki oz. zvezi:

  pilatesjoga: gre za jogo s prvinami pilatesa (podredno, tj. neenakovredno razmerje); pregibamo le drugo sestavino (ukvarja se s pilatesjogo); sestavin ne moremo zamenjati, saj bi se pri tem spremenil pomen, npr. jogapilates pomeni 'pilates s prvinami joge'; pilates joga: samostalnik pilates nastopa v vlogi nepregibnega pridevnika, ki opisuje jedrno samostalniško besedo (joga) glede na njeno lastnost (npr. 'joga, podobna pilatesu', 'joga vrste pilates'; *p/Pilatesova joga pa ne, ker je svojilni pridevnik rezerviran za poseben tip vadbe Josepha Huberta Pilatesa).

  Z zapisom pilates-joga bi sicer res sporočili bralcu, da gre za enakovredno prepletanje prvin joge in pilatesa (sestavini pilates in joga sta v prirednem razmerju bi ju lahko tudi poljubno zamenjali (ukvarja se z jogo-pilatesom). Takih tvorjenk ni tako malo, npr. bolničar-negovalec, akvarij-terarij, pri nogometu branilec-strelec. Če obe sestavini pregibamo (ukvarja se s pilatesom-jogo), jih moramo ločiti od t. i. »pravih« prirednih zloženk, ki ohranjajo prvo sestavino nesklonljivo. Aktualna pravopisna pravila takih tvorjenk še niso evidentirala, a zgledi kažejo, da je pri samostalniški priredni zvezi živa:

  V luči Einsteinove splošne relativnostne teorije pojem razdalje v prostoru-času izgubi smisel. Mariborskemu Akvariju-terariju, ki ga letno obišče približno 50.000 obiskovalcev, se obetajo boljši časi, saj naj bi se prihodnje leto selili v nove prostore.

  Po mnenju Irene Stramljič Breznik, članice Pravopisne komisije pri SAZU, bi večina uporabnikov v tem primeru uporabila priredno besedno zvezo (ukvarjam se s pilatesom in jogo), kar dokazuje tudi raba oz. korpusno gradivo, manj uporabnikov pa uporabi logiko tradicionalnih prirednih zloženk (ukvarjam se s pilates-jogo).

  Pomembno dejstvo v razpravi o zapisu teh besed pa je tudi, da sta zapisa narazen in z vezajem seveda pomenskorazlikovalna.

  Jezikovnim vprašanjem tega tipa bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti, saj sistem ne predvideva tovrstnih zapisov, raba pa izkazuje več takih besedotvorno-oblikoslovnih hibridov.

  Helena Dobrovoljc, Polona Gantar, Nataša Gliha Komac (maj 2014)

• predpona u- ali v-
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Prosimo vas za pomoč pri uporabi besede »vmavčiti«- pisno, kar se izgovarja umaučiti. Pomeni pa, dati nekaj v mavec.

  Na naši Fakulteti, to je Zdravstvena fakulteta, imamo študijsko smer Laboratorijska zobna protetika, kjer študente učimo izdelave umetnih zob, enostavno rečeno. Pri tem delu pa moramo modele za izdelavo »vmaučiti« v artikulator (priprava,ki nadomesti čeljustni sklep). Sedaj sem ugotovil, da se v praksi v bistvu uporabljata oba izraza, tako »vmaučiti« in »umavčiti«. Želeli bi namreč, svoje strokovno izrazje malo popraviti in izboljšati, sploh pa dati pravilna navodila študentom, ki pripravljajo diplome. Ali pustimo, da se še naprej uporabljata oba izraza?

  Za pomoč in nasvet se Vam iskreno zahvaljujemo!

  Lep pozdrav, pred. Franc Rojko
  
  
  Odgovor:
  
  Vaše vprašanje sodi med tista, ki so že od nekdaj vznemirjala jezikoslovce. Ob urejanju zapisovalnih načel standardnega jezika je bilo v preteklosti podanih precej različnih predlogov, kako razlikovati med obema zapisovalnima načinoma. Zato je npr. Toporišič ob koncu prejšnjega stoletja predlagal, da bi morala biti v slovenskem pisnem jeziku raba predpon u- in v - večinoma dogovornega značaja (Toporišič 1998) in da bi bilo treba uvesti zapis z v- povsod, razen tam, kjer prihaja do že tradicionalno uveljavljenega (tudi pomenskega) razlikovanja v zapisu (npr. umesili so testo 'naredili so zmes' – semena so vmesili 'z mesenjem so spravili semena v testo').

  Vendar naši jezikovni priročniki vztrajajo pri doslednem pomenskem razlikovanju ob uporabi obeh predpon, npr. udrlo se mu je pod nogami 'zaradi teže spremeniti smer navpično navzdol' – vdrli so na tuje ozemlje 's silo prodreti kam'. Tako stališče izpričujejo tudi rešitve v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (in tudi Slovenskega pravopisa 2001).

  Ta način razmišljanja nam pri odločanju o enotnem zapisu ni prav v pomoč, saj ubesedovanje pomenov v jeziku, posebej v današnji tehnološki in informacijski dobi postaja vedno bolj zapleteno in abstraktno, kar pomeni, da ni vedno odraz realnih predstav ali konkretnega fizičnega izkustva. Pogosto se zaplete prav pri strokovni terminologiji, ko gre za opisovanje postopkov, kjer se zaradi različnih pogledov na isto predmetnost ali pojmovnost lahko pojavlja variantni zapis. Tak je vaš primer.

  Če pojmujemo mavec kot snov, s katero nekaj naredimo in je sestavni del narejenega, potem uporabljamo predpono v- (vmavčiti); podobno še vbetonirati, vmontirati, vlepiti. Tako smo mi tudi razumeli vašo razlago.

  Zapis umavčiti bi bil upravičen ob bolj abstraktni predstavi, torej tedaj, če bi mavec obravnavali kot končni izdelek, rezultat dejanja, kot npr. pepel pri upepeliti, telo pri utelesiti.

  Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar (maj 2013)

• pridevnik na -evski ali -ovski
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako pravilno poimenovati podzvrst narodno-zabavne glasbe, ki povzema izvajalsko tradicijo Ansambla bratov Avsenik, pri tem pa izvajalci niso Avseniki, ampak druge skupine. Je to Avsenikov slog ali avsenikovski slog narodno-zabavne glasbe?
  
  
  Odgovor:
  
  V podobnih primerih, tj. kadar se oblikuje nov umetnostni ali literarni slog, v izhodišču katerega je avtorski oz. osebni slog posameznika in je zato po njem novost tudi poimenovana, se najpogosteje zatečemo k tvorbi pridevnika z obrazilom -ovski/-evski, saj izraža pomen 'tak kot pri X', npr.:

  goethejevski – tak kot pri Goetheju; _heinejevski – tak kot pri Heineju; t_ako še: gandijevski, freudovski, kenedyjevski ... beatlovski/bitlovski, slakovski ...

  Včasih je obrazilo tudi -anski, npr, ničejanski, cankarjanski.

  V našem jeziku je pridevnik avsenikovski že izpričan, to dokazuje npr. besedilni korpus Gigafida z zgledi kot:

  Začel je kot klasični kvintet, kmalu pa sta se mu pridružila tudi pevka in pevec, tako da je nastal resnično pravi avsenikovski ansambel, ki odlično zaigra in zapoje večina starih in včasih že kar malce pozabljenih Avsenikovih napevov ...

  Iz zgleda je dobro razvidno tudi razmerje med obema pridevniškima oblikama.

  Helena Dobrovoljc (februar 2014)

• pridevnik na -ski
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  Vprašanje:

  Zakaj je v pravopisu 2001 pridevnik iz Valonije valonijski, v prejšnji izdaji pa je bil valonski? Zakaj se je to spremenilo?

  Odgovor:

  Pridevnik valonijski je v Slovenskem pravopisu 2001 verjetno naveden analogno po pridevniku flandrijski, ki je tvorjen iz imena sosednje pokrajine Flandrije. Rešitev ni najboljša, saj se pridevniki iz zemljepisnih imen s pripono -ija v slovenščini praviloma tvorijo iz osnove brez te pripone, npr. Španija > španski, Romunija > romunski, Rusija > ruski.
  Izjeme so le imena s takimi glasovi pred pripono -ija, ki bi bili skupaj s pripono -ski težko ali sploh neizgovorljivi, npr. Avstrija > avstrijski, Belgija > belgijski, in tista imena, pri katerih pridevnike tvorimo iz prebivalskih imen, npr. francoski, italijanski.
  Ker ime Valonija ne spada niti med prve niti med druge izjeme, bi v procesu prenove pravopisa kazalo priporočiti uporabo pridevnika valonski, ki je pri nas ustaljen že dlje časa in ki močno prevladuje tudi v sodobni rabi (besedilni korpus Gigafida navaja pridevnik valonski 609-krat, valonijski pa le štirikrat).
  Podobne zadrege nastajajo pri somalski/somalijski ipd.

  Marko Snoj (oktober 2016)

• priponsko obrazilo -ijada
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako zapisujemo imena prireditev tipa olimpijada, univerzijada ipd. ...
  
  
  Odgovor:
  
  V Slovenskem pravopisu 2001 najdete naslednje zapise:

  balkanijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| gimnazijáda -e ž (ȃ) |prireditev| olimpijáda -e ž (ȃ) tekmovati na olimpijadi spartakijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev| univerzijáda -e ž (ȃ) |športna prireditev|

  V zadnjem času je takih izrazov več, razširili so se tudi na področja, ki niso povezana samo s športnimi prireditvami (ablimpijada, paraolimpijada; petelinijada), temveč tudi s tekmovanji v spretnostih (lesarijada), z razstavami cvetja (florijada), kulinariko (salamijada, bučarijada, bogračijada, golažijada, špardlijada) in drugim.

  Zapisujemo jih s podomačenim obrazilom -ijada (< iada). Začetni i obrazila se včasih tudi »obrusi«, kar je upravičeno, če bi bilo tvorjenko sicer težko izgovoriti (betecejada), pri besedah, kjer pa izgovorljivost ni otežena (mortadeljada, krompirjada, roštiljada), je zaradi sistemskosti in enotnosti priporočljivo uporabiti neokrnjeno obrazilo -ijada.

  Večina teh novih izrazov še ni standardiziranih.

  Helena Dobrovoljc (november 2014)

• priponsko obrazilo -ka
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako tvoriti pridevnike iz samostalnikov, ki se končajo na -ka: paprika – paprikin, papričin, paprični ...?
  
  
  Odgovor:
  
  Tvorba pridevnikov iz ženskih samostalnikov z obrazilom -ka je odvisna od vrste pridevnika, ki ga tvorimo oz. od pripadajočega priponskega obrazila.

  Svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -in, pri tem se korenski končni mehkonebni glasovi navadno ohranjajo (paprika – paprikina pečka, muha – muhino krilo, juha – juhin okus, žaga – žagin list). Res je, da tako tvorjeni pridevniki pogosto izražajo tudi vrstni pomen: grenivkin sok, paprikina omaka.

  Pravzaprav gre za (a) vrstno poimenovanje, kadar imamo zveze, ki označujejo hrano oz. vrsto jedi: v tem primeru sta bolj ali manj enakovredni obrazili ‑in in ‑ov: paprikina omaka, paprikova mezga, paprikova klobasa, za (b) svojilne pridevnike pa bi bilo ustreznejše obrazilo -in, torej: paprikine pečke, vendar pa je tvorba svojilnega pridevnika iz samostalnika paprika v besedilih zelo redko izkazana.

  Svojilni pridevnik papričin, ki ga navajate, je redkost, saj se taki svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola tvorijo navadno le tedaj, ko je končno obrazilo samostalnika -ica, npr. babica – babičin, kraljica – kraljičin ipd. Torej bi iz pridevniške oblike papričin prej rekonstruirali v slovenščini neobstoječo obliko *paprica. Le redke pojavitve v avtorsko ne dovolj razpršenem gradivu pričajo o uveljavitvi besednih zvez papričin razpršilec (= vrsta solzivca), papričin plin.

  Iz nekaterih samostalnikov tvorimo tudi vrstne pridevnike, pri čemer se mehkonebniki premenjujejo po palatalizacijskih vzorcih, npr. k s č: reka – rečna struga.

  Čeprav je bila taka pridevniška oblika papričen, kot bi jo tvorili iz samostalnika paprika, doslej evidentirana le v zbirki besedja, ki ni bilo sprejeto v Slovar slovenskega knjižnega jezika, in je zato slovenski priročniki standardnega jezika zato niso kodificirali, je njeno pojavljanje zlasti v dnevnem časopisju in spletnih besedilih vse pogostejše, njeno pojavljanje v terminoloških zvezah pa razlog za rabo določne oblike, npr.: paprična omaka.

  Helena Dobrovoljc, Polona Gantar (oktober 2013)

• priponsko obrazilo -ov ali -ev
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Odgovorili ste že, kako se sklanja priimek Daneu (tudi Dreu), zanima pa me, kakšen je potem svojilni pridevnik? Daneuvov? Danevov? Po zgledu dachavski ...
  
  
  Odgovor:
  
  Pri imenu Daneu priporočamo tvorbo svojilnega pridevnika na -ov (ali -ev) iz pisne osnove in ne govorjene. Z obliko Daneuov tako ohranimo možnost rekonstrukcije imenovalnika (Daneu), hkrati pa potrjujemo sistemsko uveljavljen tvorbeni vzorec, da se črkovni sklopi ohranjajo pred obraziloma -ov in -ev. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 957 in dalje.)

  Res je, da so ob posameznih primerih v Slovenskem pravopisu 2001 navedene dvojnice (npr. Leibnitz: Leibničev in Leibitzev, Cavazza: Cavačev in Cavazzev), vendar raba več kot deset let po izidu pravopisa kaže, da jih uporabniki niso sprejeli.

  In še to: tvorba svojilnih pridevnikov, tj. pridevnikom z obraziloma -ov/-ev poteka drugače kot tvorba pridevnikov z obrazilom -ski. (Gl. Slovenski pravopis 2001, člen 978 in dalje.)

  Aleksandra Bizjak Končar, Helena Dobrovoljc (november 2014)

• priredne zloženke
  

  1
  Teme
  1
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako se pravilno piše: Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo ali Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo (torej brez vezaja).
  
  
  Odgovor:
  
  V primeru, ki ga navajate, gre za priredno pridevniško zloženko, nastalo iz prav tako priredne zveze dveh pridevnikov: obveščevalna IN varnostna služba --> obveščevalno-varnostna služba. Vezaj v tem primeru zaznamuje priredno razmerje med sestavinama tvorjenke (za razliko od podrednih zloženk, ki jih pišemo skupaj, saj so tudi tvorjene iz podrednih zvez, npr. nacionalna varnost --> nacionalnovarnostni). Pisanje narazen se pojavlja le pri zvezah prislova in pridevnika, kjer se po prvi sestavini vprašamo z eno od prislovnih vprašalnic, npr. gensko spremenjena hrana (kako, na kakšen način spremenjena? gensko). V vašem primeru ta interpretacija ni mogoča.

  Tina Lengar Verovnik (julij 2016)

• sestavljenke
  

  4
  Teme
  4
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Ali obstaja beseda neovira (kot samostalnik), npr. niti ovira – niti neovira (v tabelah, določena dejavnost).

  Ali se piše: sploh ni ovira (če v tabelah govorimo, da določena dejavnost ni ovira) ali je potrebno zanikati: sploh ni ovire.
  
  
  Odgovor:
  
  Iz obstoječih samostalnikov lahko priložnostno, za potrebe besedila vedno nastajajo njihove protipomenke z ravno nasprotno pomensko vrednostjo s predpono ne-, le da so v rabi lahko zelo redke; to velja tudi za »neoviro«, za katero ni zadetkov niti v korpusu Gigafida niti na spletu. Vsekakor pa je ta tvorjenka v besedilu v kombinaciji z oviro razumljiva (pomeni ravno nasprotno kot »ovira«).

  Kar se tiče zanikanja in uporabe rodilnika, v konkretnem primeru samostalnik »ovira« ostane v imenovalniku, če ima vlogo povedkovega določila: To/Dejavnost X [osebek] je ovirA [povedkovo določilo] : to/dejavnost X [osebek] NI ovirA [povedkovo določilo]. Enako velja, če si ob odvisniku osebek lahko mislimo v izpustu [], npr. Da nas kupci o tem ne obveščajo, [to] sploh ni ovirA.

  Če pa bi govorili na splošno, da ovira/ovire NE OBSTAJAJO, moramo ob zanikanju obstoja osebka uporabiti RODILNIK, npr. Sploh ni ovire [= ovira ne obstaja], da se tega ne bi lotili.

  Domen Krvina (maj 2016)

• svojilni pridevnik
  

  20
  Teme
  20
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  

  Zanima me, kako najlažje prepoznati izjeme pri tvorjenju svojilnih pridevnikov?
  Konkretno, zakaj je npr. Edi – Edijev pravilno in ne Ediov?
  Zanima me tudi, v katerih primerih se dodaja t? Npr. Tine – Tinetov.
  Kaj pa je s pridevniki iz moških imen, ki se končajo na -r? Ali se vsa tvorijo po vzorcu Gregor – Gregorjev?

  
  Odgovor:
  

  Pri tvorbi tovrstnih svojilnih pridevnikov izhajamo iz rodilniške oblike samostalnika (prim. člena 926 in 927 v SP 2001), zato se pri samostalnikih, ki v odvisnih sklonih osnovo podaljšujejo, podaljšava (npr. soglasnik j) ohrani tudi pri svojilnem pridevniku (npr. Edijev, Francijev, Janijev; Gregorjev, Hotimirjev, Oliverjev; Tinetov, Binetov, Nacetov).
  Če se osnova (ali podaljšek osnove) končuje na t. i. funkcijsko mehke soglasnike (c, j, č, ž, š, dž), svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -ev.
  Moška imena, ki se v imenovalniku ednine končujejo na soglasnik r in v odvisnih sklonih osnove ne podaljšujejo, tvorijo svojilni pridevnik z dodajanjem obrazila -ov (npr. Borov).
  Pri imenih, ki v imenovalniku ednine izkazujejo neobstojni polglasnik, pa ta polglasnik pri pregibanju (in tvorbi svojilnega pridevnika) odpade (npr. Petrov).

  Tanja Mirtič (april 2017)

• tvorba pridevnikov
  

  19
  Teme
  19
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V SSKJ je sicer navedena varianta bivolje mleko, ki tudi prevladuje v internetnih zadetkih, vendar se sprašujemo, ali ne bi bilo pravilneje bivoličje mleko, saj mleko daje samica, tej pa rečemo bivolica. Analogijo bi lahko tu iskali npr. v besedni zvezi osličje mleko (in ne oslovo mleko).

  Največkrat ta pridevnik uporabljamo pri mocareli, pri kateri pa se je po drugi strani že uveljavila oblika bivolje. Kot zanimivost naj navedem še to, da Italijani v mozzarella di bufala uporabljajo žensko obliko.

  
  Odgovor:
  

  Zdi se, da se pri živalih, ki živijo v našem okolju, pogosteje razvije oblika za oba spola: krava – bik, osel – oslica, konj – kobila …, enako velja za različne vrste mleka. Če odprete Wikipedijo, v slovenskem prevodu sestavka mleko lahko zasledite naslednji zapis, v katerem so izrazi zapisani verjetno bolj po občutku kot na osnovi seznanjenosti z dejanskimi poimenovanji v stroki: »Poleg kravjega v manjši uporabljamo mleko več drugih vrst živine, med njimi bivolje, kozje, ovčje, kamelje, oslovsko, konjsko, jelenje in jakovo.«

  Že naši starejši viri pričajo o tem, da smo pred več kot 100 leti pisali o košutjem mleku (npr. v prevodu romana Jacka Londona Krištof Dimač, Mladika 1925), in ne o jelenjem mleku. Tudi v SSKJ najdemo na primer osličje in psičje mleko. Enako potrjuje besedilni korpus Gigafida, v katerem najdemo poleg oslovega mleka tudi osličje mleko in poleg pasjega tudi psičje mleko.

  A kot ste ugotovili že sami, so sami izrazi manjši problem kot uveljavljenost pridevnikov, ki so izpeljani iz samostalnikov moškega spola, v teh znanih in pogosto rabljenih besednih zvezah.

  Jezikovni razvoj vključuje tudi ponatančenje, o katerem smo v svetovalnici že pisali (So stroški veliki ali visoki? ipd.), zato se zdi smiselno uzavestiti sintagme kot osličje mleko, bivoličje mleko/bivoličja mocarela, kobilje mleko ipd. Ne nazadnje s tem sledimo tudi novejšim učbenikom s tega področja:

  Predelava živil živalskega izvora (vsebinski sklop Predelava mleka v mlečne izdelke) za programa Živilsko-prehranski tehnik SSI in PTI, avtorici: Darja Mavrin, Tatjana Šubic, DZS, d. d., 2011.

  Helena Dobrovoljc (oktober 2017)

• vršilec dejanja
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Kako poimenujemo človeka, ki dela tetovaže oz. tetovira? Ali je tetovator ali tetovažar? V SSKJ-ju in SP-ju ne najdem izraza.
  
  
  Odgovor:
  
  Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki velja za dopolnilo SSKJ, navaja besedo tetovator. To besedo bo vključevala tudi druga izdaja SSKJ, ki izide letos jeseni.

  Marko Snoj (januar 2014)

• zloženke
  

  32
  Teme
  32
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Ali se napiše socialno-ekonomski ali socialnoekonomski položaj (npr. posameznika)?
  SP 2001 bi pisal z, SSKJ pa brez vezaja. V strokovnih besedilih se pojavljata obe varianti, zato vas prosim za pomoč.

  
  Odgovor:
  

  Zloženka, po kateri sprašujete, lahko ima dva pomena, od tega je odvisen tudi zapis.

  Kadar nastane iz podredne zveze oziroma se nanaša na podredno zvezo socialna ekonomija (pogosto tudi družbena ekonomija), jo pišemo skupaj in govorimo o t. i. podredni pridevniški zloženki: socialnoekonomski (oziroma družbenoekonomski).

  Kadar je v podstavi zloženke priredna zveza socialni in ekonomski (tudi družbeni in gospodarski), pa nastane priredna pridevniška zloženka, ki jo pišemo z vmesnim vezajem (ta »nadomesti« veznik in iz podstave): socialno-ekonomski (oziroma družbeno-gospodarski). Ker je zaporedje prvin pri prirednih zloženkah relativno prosto, je mogoče v gradivu najti tudi zloženko ekonomsko-socialni.

  Pogosteje se (vsaj v splošnih besedilih) zloženka uporablja v drugem pomenu.

  Tina Lengar Verovnik (junij 2017)

• zloženke s kratično prvo sestavino
  

  6
  Teme
  6
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Zanima me, kako pravilno zapisati betaglukan.

  Največkrat zasledim zapis z vezajem, redkeje se pojavljata tudi zapisa skupaj in narazen. V SNB najdem primer:

  béta… prvi del zloženk (ẹ̑)

  ------------------------------------------------

  razvojen, nedokončan, nedovršen: betafaza; betaverzija med. ki se nanaša na označevanje položaja atoma ali atomske skupine v molekuli: betablokator; betakaroten – glej tudi béta E ↑béta

  Iz navedenega je moč razbrati, da je zapis z vezajem napačen.
  
  
  Odgovor:
  
  Zapis z vezajem seveda ni logičen, morda pa zadrega izvira iz (sicer ustreznega) zapisa β-glukan in so tu uporabniki pomešali funkcijo vezaja, ki povezuje kratice (UV-žarki), posebne znake itd. z besedo in priredno zložene besede. Zloženke z beta torej pišemo skupaj, z vezajem pa le v primeru, kadar izraz beta zapišemo z grško črko.

  Helena Dobrovoljc, Mojca Žagar Karer (september 2015)

• zloženke s številčno prvo sestavino
  

  2
  Teme
  2
  Objave

  

  Vprašanje:

  Ali obstaja pravilo, po katerem se ravnamo, ko se odločamo med dve- in dvo- in tri- in tro-?
  Ob strani razmišljam še o tem, kdaj je upravičena raba četvero- (četveroboj) nasproti štiri- (štirisobno). Ali je stanovanje, ki ima vse štiri sobe različnih namembnosti, četverosobno (koliker sob?), če ima od tega dve spalnici, pa štirisobno (koliko sob?)?

  dvó.. prvi del podr. zlož. (ọ̑) dvóbòj, dvóglásje; dvóbárven, dvócéven
  dvo.. prvi del podr. zlož. dvobojeválec, dvožívka; dvolíčen, dvoúmen

  dvé..1 prvi del podr. zlož. (ẹ̑) dvéléten, dvéúren
  dvé..2 del sklopa dvésto
  dve.. prvi del podr. zlož. dvelétka

  Odgovor:

  Hiter pregled slovarskih priročnikov kaže, da močno prevladujeta dvo- in tro-.

  SSKJ in SP 2001 npr. navajata le štiri zloženke s prvo sestavino dve- (dveleten, dvetretjinski, dveuren in dveletka), tudi te pa imajo dvojnice z dvo- (razen dvouren, ki ga v slovarjih ni). Glede pogostnosti gradivo v korpusu Gigafida kaže, da je dveleten (13.500 pojavitev) uporabljen štirikrat pogosteje kot dvoleten (3400 pojavitev), dvotretjinski (3500 pojavitev) je skoraj dvakrat pogostejši od dvetretjinski (2000 pojavitev), dveuren pa sicer res prevladuje, a je v besedilih tudi dvouren precej pogost (1000 pojavitev), zato bi ga kazalo uvrstiti v priročnike. Samostalnik dveletka (7 pojavitev) oz. dvoletka (3 pojavitve) iz rabe očitno odhaja, saj je v obeh oblikah izjemno redek.

  Podobno je pri tri-, le da je navedenih primerov v obeh priročnikih več, nekateri so (za razliko od zloženk z dve-) v korpusnem gradivu tudi brez izkazanih dvojnic s tro-, npr. tricilindrski, tričetrtinski, triuren.

  Pri četvero- in štiri- lahko ugotovimo, da je prvi v korpusu Gigafida veliko redkejši kot drugi. V nekaterih primerih se pojavljajo dvojnice, največkrat je pogostejša oblika s štiri-, npr. (vrstni red po pogostnosti):
  štiriglav in četveroglav (199 : 75)
  štirikotnik in četverokotnik (288 : 193)
  štirinožec in četveronožec (1703 : 64)
  četveroboj in štiriboj (632 : 2)
  četverovprega in štirivprega (91 : 69)
  četveromeja in štirimeja (11 : 2)
  le pri četverozvok ni dvojnice s štiri-. Korpusno gradivo pa ne potrjuje vaše teze, da bi lahko šlo pri četverosoben in štirisoben za pomensko razliko; oblike četverosoben v korpusu sploh ni.

  Ugotovimo lahko torej, da so pri tvorjenju zloženk produktivnejši dvo-, tro- in štiri-, zloženke z dve-, tri- in četvero- pa imajo večinoma dvojnice. Zdi se, da je izbira vsaj deloma povezana tudi s časom nastanka zloženke (npr. četverovprega; člen četvero- v novih zloženkah se umika členu štiri-), odsotnost dvojnic pa z ustaljenostjo strokovnega izrazja (tričetrtinski, četverozvok).

  Tina Lengar Verovnik (januar 2017)

• ženska oblika priimka
  

  10
  Teme
  10
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  Katera je v slovenščini oblika priimka ruske nosilke, če je mož Nikita Tolstoj: Svetlana Tolstoj ali Svetlana Tolsta ali Svetlana Tolstaja?
  
  
  Odgovor:
  
  Najprej naj omenim, da je sicer zelo znana strokovnjakinja za slovansko etnolingvistiko, folkloristiko, dialektologijo, primerjalno leksikologijo in fonetiko slovanskih jezikov Svetlana Mihajlovna Tolstoj (rus. Svetlana Mihajlovna Tolstaja) vdova ruskega jezikoslovca in etnolingvista Nikite Iljiča Tolstoja, dopisnega člana SAZU.

  Priimek Tolstoj so v slovenščini v času življenja pisatelja Leva Tolstoja podomačevali v Tólsti (z rodilnikom Tólstega, v vseh primerih pa izgovorjeno [tolst-]), pozneje, približno v dvajsetih letih 20. stoletja (natančnejše podatke bi dobili z brskanjem po takratni slovenski publicistiki), so prevzeli rusko obliko Tolstoj (z rodilnikom Tolstoja), pri čemer pa v vseh slovenskih pravopisih, začenši s tistim iz leta 1935 do zadnjega, trenutno veljavnega, priimek zmotno naglašajo na prvem zlogu, čeprav za to ni nobenega racionalnega razloga. Zavedlo jih je morda to, da je bil v starejši podomačitvi priimek Tolsti seveda naglašen na prvem zlogu. Ruski priimki na -oj se v ruščini naglašajo na končnici, zato bi po zgledu Tolstój v slovenščini pač morali naglašati tudi Trubeckój, Kramskój, Blagój, Jarovój, Plohój ipd.

  Ruska ženska oblika Tolstája pri podomačevanju ne more priti v poštev, ker v slovenščini ruske pridevniške končnice -ij, -aja, -oje/-eje zamenjujemo z -i, -a, -o/-e, oblika Tolsta pa ne bi bila primerna, ker bi se s tem preveč oddaljili od moške oblike istega priimka. Tako nam ostane, da tako kot pri slovenskih priimkih tudi tega pustimo v moški obliki: Svetlana Tolstoj.

  Ni pa razloga, da bi maskulinizirali druge ruske ženske oblike priimkov, npr. Nablocka, Rjabova, Rižova, Vagapova, Žarova, Čurkina, Kurkina.

  Silvo Torkar (december 2014)

• ženska poimenovanja
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike?
  učitelj/-ica
  zdravnik/-nica (/-ica/-ca)
  igralec/-lka (/-ka)

  Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?

  Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem?
  učitelj_ica
  Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?

  Dodatek:
  V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.

  Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?

  Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra. Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60. Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.

  V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše:
  urednica -- navedena je ena ženska,
  avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor,
  recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.

  Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!).
  Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?

  
  Odgovor:
  

  O načinih zapisa ženskih in moških oblik pri različnih besednih vrstah smo v Jezikovni svetovalnici že pisali (prim. Kateri od zapisov – »učenec/-ka« ali »učenec/ka« – je ustreznejši?).

  V rabi so različni načini krajšanja zapisa ženske oblike ob moški, ki jih uporabljamo, ko v besedilu prihaja do pomanjkanja prostora:
  a) s poševnico in vezajem (avtor/-ica)
  b) s poševnico (zaposlen/a),
  c) z oklepajem in vezajem (rojen(-a)),
  č) z oklepajem (rojen(a)),
  d) z vezajem (stanujoč-a).

  V zvezi s to tematiko velja omeniti, da je v slovenščini moški slovnični spol načeloma nezaznamovan, kar pomeni, da v povedi Murska Sobota ima približno 11.000 prebivalcev oblika prebivalcev zajema tako moške kot ženske. V zadnjih desetletjih nezaznamovanost moškega spola ni več povsem enoumno razumljena, saj se v vedno večji meri poudarja njena družbena pogojenost, zaradi česar se vse bolj uveljavlja vzporedna raba ženskih oblik. Ta raba je verjetno spodbudila tudi zavedanje, da je med naravnim oz. gensko določenim spolom in spolno identiteto razlika, ki jo pišoči želijo izraziti tudi z zapisom.

  Vseh pet zgoraj navedenih možnosti zapisa (a–d) predvideva obstoj izključno moške ali ženske spolne identitete, torej identitete znotraj binarnega spolnega sistema. Obstajajo pa tudi osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom in katerih spolna identifikacija presega binarni spolni sistem. V zadnjih nekaj letih se tako za vključitev tudi nebinarnih spolnih identitet med oblikama za moški in ženski spol uveljavlja podčrtaj (v nekaterih okoljih poimenovan tudi »podvezaj«, kar se nam zdi slabša možnost):

  Obiskovalke_ci so se udeležile_i izleta. Povabili_e so ga_jo k sodelovanju.

  Pojav ni značilen le za slovenščino, ampak za več jezikov, v katerih je spol veliko bolj izražen kot npr. v angleščini – to so med drugim nemščina in slovanski jeziki. Je pa ta način omejen le na pisno sporazumevanje.

  Pri oblikah za moški in ženski spol v okviru poševnic in oklepajev večinoma navajamo celotna obrazila, torej: učitelj/-ica, dedič/-inja, v primeru obrazila -nica pa se -n- opusti: zdravnik/‑ica, pogosto tudi -l- v primeru ženskega obrazila -lka: igralec/‑ka.

  Tudi v primeru moških in ženskih oblik, pisanih s podčrtajem, glede na novost samega pojava v slovenščini opažamo nekaj omahovanj v zapisu, in sicer:
  (1) kakšno naj bo zaporedje navajanja moških in ženskih oblik,
  (2) kaj navesti za podčrtajem (celotno obrazilo ‑ica ali le -ca).

  Zaporednost moške in ženske oblike ni bistvena, je pa v primerih učitelj_ica, režiser_ka smiselno najprej navesti moško obliko, in sicer zaradi ničtega obrazila pri moškem spolu oziroma neobstojnega samoglasnika (prišel_a), če izhajamo iz jezikoslovnega ali pravopisnega premisleka.
  Nekoliko bolj na naše področje spada odločanje o obrazilih: od splošnega uporabnika namreč ne moremo pričakovati poznavanja besedotvornih pravil, zato je razumljivo, da se je v primeru podčrtajev sorazmerno močno uveljavilo le navajanje spremenljivega končnega dela, torej:
  − zdravnik_ca ali zdravnica_k,
  − v množini zdravniki_ce ali zdravnice_ki,
  NE:
  − zdravnik_ica, zdravnik_nica ali zdravnica_ik, zdravnica_nik,
  − v množini zdravniki_ice, zdravniki_nice ali zdravnice_iki, zdravnice_niki.

  Raba oblik s podčrtaji je bila sprva prisotna predvsem znotraj transspolne skupnosti, vendar je v zadnjem času postala splošnejša: oblike s podčrtaji uporabljajo med drugim v uvodniku časopisa Kralji ulice, v zavodu Pekarna Magdalenske mreže, društvu ZaŽivali itd. Kot ste opazili, jih dosledno uporabljajo tudi v monografiji Znanost (brez) mladih (urednica Ana Hofman), kjer pa gre pri navajanju recenzentov verjetno za spregled, pri navedbi urednice pa je bila najbrž upoštevana uredničina spolna identiteta. O novem izraznem načinu so se izrekle tudi članice skupine FemA, ki opažajo, da je zlasti v intelektualnih okoljih spolno občutljiv jezik postal »znamenje kultiviranosti okolja«.

  Če povzamemo:
  Med zapisom s poševnico, oklepaji in podčrtaji je bistvena pomenska razlika: poševnice in oklepaji predvidevajo le dve spolni identiteti (ali moško ali žensko), s podčrtajem pa pisci zajamejo cel spekter različnih spolnih identitet.
  V slovenščini je možnost zapisa s podčrtaji sicer novost, vendar ni razloga, da bi jo že vnaprej označili za nesprejemljivo. Po mnenju tistih, ki novi izrazni način uveljavljajo, gre za edini način, ki vključuje celotno družbo.
  Zaradi praktičnosti se velja pri pisanju besedil zavedati tudi drugih jezikovnih možnosti, ki nam omogočajo, da se izognemo ponavljajočemu navajanju moških in ženskih oblik.
  Jezikoslovje se še ni opredelilo do novih izraznih možnosti, saj so te – zlasti z vidika skladenjskih in govornih uresničitev – slabo raziskane.

  Boris Kern, Helena Dobrovoljc (julij 2017)

• ženska poimenovanja poklicev
  

  9
  Teme
  9
  Objave

  

  
  Vprašanje:
  
  

  V vzgoji in izobraževanju se je na novo (s 1.7.2017) oblikoval poklic tajnik VI v VIZ, ki je nadomestil poslovnega sekretarja VI. Zanima me, če je v redu, da se v ženski obliki glasi poklic tajnica VI . v VIZ. Za to delovno mesto se zahteva VI. oz. VII.stopnja izobrazbe.
  Ali je to primerljivo s tajnikom na občini, ki ga imenujejo občinski tajnik. Nisem še slišala, da bi se to imenovalo občinska tajnica? Na občini to delovno mesto zasedajo uslužbenci z univerzitetno izobrazbo VII/2, običajno pravno smeri. To delovno mesto ni isto kot tajnica direktorja.

  
  Odgovor:
  

  Referenčni slovar SSKJ za izraza tajnica in tajnik, ki naj bi bila na prvi vtis pomensko opredeljena enako, izkazuje razlike: medtem ko sta res prekrivna v pomenu (1) 'oseba, ki opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle' (npr. tajnica direktorja, tajnica režije), pa se drugi pomen (2) 'visok funkcionar kake organizacije, telesa' (glavni tajnik, državni tajnik) izkazuje le pri izrazu tajnik.

  Pri sistematizaciji delovnih mest mnoge tajnike in tajnice morda tudi zaradi preseganja nakazane razlike preimenuje v poslovne sekretarje in sekretarke.

  A pregled sodobnega gradiva kaže, da je razlaga v SSKJ (in tudi v drugi izdaji SSKJ) zastarela, saj raba že več kot desetletje nakazuje premike. Tako tudi pri izrazu tajnica lahko opazimo SSKJ-jevski drugi pomen izraza tajnik, npr.:

  1999: Senat univerze je včeraj za novo glavno tajnico univerze soglasno izvolil Mihaelo Kranjc, diplomirano pravnico, ki prihaja iz kabineta predsednika vlade Janeza Drnovška.

  2006: Občinska tajnica ga. Gerdina je dopolnila župana

  za SSKJ-jevsko oklevanje je mogoče najti tudi razlog. Občutek, da je funkcija manj prestižna, če za opis dejavnosti visoke funkcionarke uporabimo izraz tajnica, je v praksi očitno precej bolj živ kot v dnevnem časopisju oz. medijih, od koder so zgornji zapisi. Ustanove, v katerih je med zaposlenimi tudi kak tajnik v pomenu 'visok funkcionar', zelo nerade uporabljajo ženska poimenovanja. Dober primer slabe prakse so slovenske univerze. Tako je npr. videti na spletni strani Univerze v Ljubljani, na kateri so se ženske osebe očitno sprijaznile z dejstvom, da se podpisujejo kot »prorektor«, »glavni tajnik«, »pomočnik glavnega tajnika«, »predstojnik organizacijske enote« ipd. Pri tem se verjetno sklicujejo na notranjo sistematizacijo delovnih mest, ki ne predvideva ženskih poimenovanj za posamezna delovna mesta.
  Tudi na SAZU visoke funkcije opravljajo tajniki (glavni tajnik in tajniki razredov), v moški obliki so zapisani tudi opisi teh funkcij. A celo SAZU, ustanova, ki ji mnogi očitajo okostenelost, se pri opisih svojih članic, ki so opravljale delo glavnega tajnika / glavne tajnice SAZU, ravna po naravnem spolu. V opisu akad. prof. dr. Lidije Andolšek Jeras, ki je sicer prva in edina ženska, ki je doslej opravljala tako funkcijo, je mogoče prebrati:

  »Tajnica VI. razreda SAZU od 27. maja 1992 do 28. septembra 1999; glavna tajnica SAZU od 23. septembra 1999 do 25. aprila 2002; članica predsedstva SAZU po 22. členu Zakona o SAZU od 25. aprila 2002.«

  Dejstvo, da se na delovna mesta, ki so bila nekdaj zgolj v domeni predstavnikov moškega spola, danes imenuje tudi ženske, bi moralo za seboj potegniti tudi njihovemu spolu ustrezna poimenovanja, kot to počno v drugih jezikih. Tako je tudi nemška kanclerka Angela Merkel v nemščini imenovana kanclerka (Bundeskanzlerin) in ne kancler, Hilary Clinton smo imenovali državna sekretarka. In pri vašem primeru je to občinska tajnica, če je ženska.

  Razlog, ki ga sicer izrecno ne navajate, ga pa je mogoče iz vašega vprašanja razbrati, je povezan zgolj z občutkom in navajenostjo – oboje je odvisno od družbenega ozračja in posameznikov, uporabnikov jezika, ki te občutke in navade lahko aktivno spremenimo.

  Helena Dobrovoljc (oktober 2017)