Vprašanje:

Kateri pridevnik je pravilno uporabiti: tehniško ali tehnično risanje?
Gre za ime učnega predmeta, kjer se študente izobražuje o pripravi tehniške (ali tehnične?) dokumentacije.

Odgovor:

O zanimivi delni pomenski prekrivnosti pridevnikov tehnični in tehniški smo pisali že na več mestih, npr. tukaj in tukaj. V navedenih odgovorih lahko preberemo naslednje:

Poskusimo lahko tudi s primerjavo pridevnikov tehniški in tehnični, in sicer v prekrivnem pomenu, tj. nanašajoč se na tehniko. Po pregledu zgledov rabe v SSKJ oz. SSKJ 2 ter zadetkov v Gigafidi lahko sklenemo, da se pridevnik tehniški veže predvsem na samostalnike, ki poimenujejo oz. določajo vrsto (izobraževalne) ustanove, npr. tehniška šola, fakulteta, založba, gimnazija, tehniški muzej,tehniško izobraževanje, oz. vrsto izobraževanja na teh ustanovah, npr. tehniški poklici, sicer pa prevladuje pridevnik tehnični, npr. tehnični izdelki, tehnična pomoč, tehnična fizika ipd.

Iz tega je mogoče sklepati, da je v besednih zvezah, po katerih sprašujete, prva izbira pridevnik tehnični, torej tehnično risanje in tehnična dokumentacija. Korpus Gigafida 2.0 kaže močno prevlado zvez tehnično risanje in tehnična dokumentacija:

tehnično risanje: 122 pojavitev; tehniško risanje: 12 pojavitev; tehnična dokumentacija: 1274 pojavitev; tehniška domentacija: 14 pojavitev.

To potrjujeta tako SSKJ2, ki v terminološkem gnezdu navaja tehnično risanje, kot tudi hitra spletna poizvedba – predmet z imenom Tehnična dokumentacija izvajajo npr. na Fakulteti za strojništvo UL. Čeprav sta tudi besedni zvezi tehniško risanje in tehniška dokumentacija mogoči in načeloma pravilni, pa raba kaže večjo ustaljenost besednih zvez s pridevnikom tehnični.

Urška Vranjek Ošlak (maj 2020)

Vprašanje:

V zadnjem času sem zasledil nekaj novic o uporabi velikih začetnic, oziroma o spremembi slovničnih pravil s tega področja. Na eni od spletnih strani sem kot vzorčni primer zasledil prav ime naselja, kjer živim že več kot petdeset let. Iz tega sledi, da so moja šolska leta, ko smo »se učili« kaj se piše v veliko začetnico in kaj z malo že preteklost. Zato se v naprej opravičujem, če bom s svojim pisanjem »udaril mimo«.
Gre za naselje Pri cerkvi-Struge. Odkar pomnim, smo ime naselja pisali kot sem navedel v prejšnjem stavku, torej »cerkvi« z malo začetnico. Naselje dejansko leži v neposredni bližini farne cerkve, dodatek Struge pa naj bi dobilo zato, ker je naselij z imenom Pri cerkvi v Sloveniji več. Logično je (vsaj meni), da se cerkev, kot objekt, piše z malo začetnico. Po kakšni logiki se torej v imenu naše vasi »cerkvi« piše z veliko? Kot sem dejal, gre tu za objekt s kamnitimi zidovi, lesenim ostrešjem, glinasto kritino, oziroma bakreno kritino, s katero je pokrita streha zvonika. Če bi cerkev smatrali kot institucijo, npr. Rimokatoliško cerkev, bi pisanje »cerkev« z veliko začetnico še razumel, tako pa mi je zadeva v primeru moje vasi, pisanje »cerkvi« z veliko začetnico povsem nelogična. Tudi omenjena uporaba v zvezi cerkve kot institucije se na spletu pojavlja enkrat z veliko začetnico (https://katoliska-cerkev.si), v naslednjem primeru (https://sl.wikipedija.org), pa je cerkev napisana z malo začetnico. Pa naj razume, kdor more.
Ko že pišem, naj omenim še eno cvetko, ki je po mojem mnenju vredna nekaj besed, se pa ne nanaša na problem uporabe velike ali male začetnice, temveč na uporabo lastnega imena kot takega.
Kot je razvidno iz imena naše vasi prihajam iz Strug. Na zemljevidih oz. kartah je ta dolina omenjena kot Struška dolina oziroma Struge. Prebivalci se imenujemo Stružanci. V Struški dolini oz. Strugah (~ 420 m. n. v.) se nahaja 10 vasi s tem da je res, da se naselje Tisovec, ki upravno spada v Struge, ne nahaja v dolini, temveč na cca 4 km oddaljeni planoti z nadmorsko višino ~ 570 m. n. v..
Zakaj to omenjam. Ko smo (ko sem bil še zaposlen na Občini Dobrepolje) želeli postaviti krajevne table ali cestne smerokaze z napisom Struge, nam pristojni na DRSC tega niso dovolili, češ, ime Struge ne obstaja. Drugi primer (bilo jih je še več) je (ne)uporaba krajevnega imena Struge ob poplavi leta 2010. Ni bilo novinarja, da bi pogledal zemljevid in napisal ali poročal korektno o lokaciji poplave. Omenjali so vse, razen Strug niso omenili. Opravičujem se vam, da sem vas obremenil z zadnjim odstavkom. Verjeto se vas res ne tiče, vendar je po eni strani čudno, da se uradna zemljepisna imena ne smejo uporabljati povsod.
Glede zapisa imena naselja, v katerem živim, vas pa le prosim za vaše strokovno mnenje.

Odgovor:

O tem naselbinskem imenu smo v svetovalnici že pisali v odgovoru Sklanjanje dvojnih imen krajev: »Hrib - Loški Potok« in »Pri Cerkvi - Struge«. Tam lahko preberete, da gre za dvojno ime, ki ga pišemo z nestičnim vezajem. Poleg tega je v navedenem odgovoru zapisano tudi tole:

Precej bolj naravno bi bilo imena v drugi skupini (b) pisati s predlogom, ki določa natančno lokacijo oz. razmerje naselbine do drugega dela imena Pri Cerkvi v Strugah in Hrib v Loškem potoku (= v dolini).

Vas pa zanima razlog za pisanje vseh sestavin imena Pri Cerkvi - Struge z veliko začetnico. Po veljavnem pravopisu (člen 70) pišemo vse sestavine naselbinskih imen (torej imen mest, vasi, trgov in zaselkov) z veliko začetnico, izjema so le neprvi predlogi (npr. Most na Soči) in samostalniki mesto, trg, vas (vesca), selo (sela, selce), naselje, če ne stojijo na začetku imena (npr. Novo mesto).
Zaradi tega pravila pišemo z veliko začetnico tudi vse sestavine naselbinskega imena Pri Cerkvi - Struge. Ne gre torej za to, da bi bilo treba drugo sestavino pisati z veliko začetnico iz kakega drugega razloga – preprosto se pri zapisovanju zemljepisnih imen v slovenščini držimo določenih pravil, ki omogočajo enoten zapis vseh sorodnih imenskih enot. Ob tem naj dodamo, da je bilo ime z veliko začetnico zapisano že leta 1985 v leksikonu Slovenska krajevna imena:

ba6209eb-9e24-49bb-8613-56199a17f0c6-image.png

Glede drugega dela vašega vprašanja pa lahko ugibamo, da je razlog za zadržanost pri postavitvi tabel morda ta, da je uradno naselbinsko ime le Pri Cerkvi - Struge, enoti pa v formalnem smislu ločeno ne obstajata.

Urška Vranjek Ošlak (maj 2021)

Vprašanje:

Zanima me pravilna uporaba pridevnika, ki se na naša na tolkala. Torej, gre za tolkalni ali tolkalski orkester/festival/večer/kvartet/razred? Za tolkalno ali tolkalsko delavnico/kompozicijo/šolo?
Da pa preverim še: pravilen izraz za osebo, ki igral tolkala, je tolkalec/tolkalka (in ne tolkalist, tolkalistka).

Odgovor:

V slovarjih knjižnega jezika (SSKJ 1970 in 2014, SP 2001) se za tistega, ki igra na tolkala, pojavlja le izraz tolkalec, pravopisni slovar uslovarja tudi pridevnik tolkalen (v zvezi tolkalna tehnika). Slovarji knjižnega jezika tu sledijo rabi v strokovnih krogih, ki je zajeta od leta 2014 tudi v Tolkalnem terminološkem slovarju (tiskana izdaja 2014, spletna izdaja 2016), po katerem lahko iščete tudi na portalu Fran in na spletišču Terminologišče.
V njem je predstavljena le raba izrazov tolkalec in tolkalen. (Iz moškega spola tvorimo tudi predvidljivo obliko za ženski spol –tolkalka.)

Pregled aktualne rabe sicer kaže na naraščanje izrazov tolkalski in tolkalist, ki ga najdete na Wikipediji, pa tudi v nekaterih strokovnih in poljudno strokovnih delih, npr. v šolskih učbenikih za glasbo, npr. Glasba danes in nekoč 6 (Učbenik za glasbeno vzgojo v 6. razredu osnovne šole, avt. Albinca Pesek).

Slovnično, torej besedotvorno, tudi izraza tolkalist ne moremo zavreči ali celo označiti kot nepravilnega, še zlasti ker se pogosto pojavlja v naštevalnih nizih, v katerih pa je pogostnost tvorjenk z obrazilom -ist velika, npr. instrumentalist, čembalist, fagotist, oboist, pavkist ...

Z zavedanjem, da je bilo v stroki že doseženo soglasje med variantami, je smiselno slediti uveljavljeni jezikovni praksi, zato priporočamo predvsem v strokovnih in poljudno strokovnih besedilih sledenje priporočilu terminološkega slovarja (tolkalec, tolkalka, tolkalen), saj se s tem zmanjšuje možnost nesporazumov ali zadreg. Kljub terminološkemu dogovoru pa pojavljajočih se besedotvornih dvojnic ne moremo razglasiti za nepravilne v splošni rabi.

Helena Dobrovoljc (november 2020)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vprašanje:

Večinoma živali poimenujemo bodisi s samostalnikom moškega spola (morski pes, pav, komar ipd.) bodisi s samostalnikom ženskega spola (vešča, morska krava, mačka ipd.). V mnogih primerih se zdi preoblikovanje v nasprotni spol, s ćimer bi poimenovali samico ali samca iste živalske vrste, zelo zahtevno, zato se ga pogosto izogibamo.
Zanima me, ali je sploh pravilno ˝na silo˝ preoblikovati imena nekaterih živali v nasprotni spol in ali obstaja priročnik oziroma slovar, zbirka ali karkoli podobnega, s čimer bi si lahko v takšnih primerih pomagali.

Odgovor:

Na vprašanje smo že odgovorili v odgovoru z naslovom: Poimenovanja živalskih vrst, samcev in samic

Naj pojasnimo, da je v naših slovarjih, ki so objavljeni na portalu Fran), npr. v pravopisnem, ob moški/ženski obliki navedena tudi ženska/moška, če je bila v obdobju priprave pravopisnega slovarja (do 2001) evidentirana v rabi:

páv -a m živ. (ȃ) rep ~a
pávica -e in pavíca -e ž (ȃ; í)
pávinja -e ž (ȃ) pavica

Spolske pare lahko najdete tudi, če na slovarskem portalu Fran pri naprednem iskanju (zgoraj desno: http://www.fran.si/napredno) v polje "razlaga" vpišete besedo "samica" ali "samec"; pri tem naj bodo označeni splošni (lahko izbirate, kateri) in terminološki slovarji.

Pri iskanju spolskih parov si je mogoče pomagati tudi s korpusom Gigafida, in sicer z iskanjem po seznamih s pomočjo zvezdice, npr. poizvedba "komar*" ponudi poleg samostalnika komar spodnje rezultate, od katerih sta dva mogoča feminativa, npr. komarica (za katero se izkaže, da je priimek banjaluškega nadškofa – v korpusu je ločevanje z veliko oz. malo zapisanih besed lahko problematično) in komarka, ki ustreza pomenski uvrstitvi 'samica komarja'.

komar 6231
Komar 1944
komarček 976
komarča 446
Komarov 317
Komarjev 224
komarjev 207
komarnik 184
KOMAR 145
komarčkov 70
komaren 58
komarov 39
komarski 33
komarno 27
Komarova 25
Komarica 24
komarica 21 (Zgled: Posebej dolg je bil aplavz po nagovoru banjaluškega škofa Franje Komarice, ki je zbrane nagovoril tudi v slovenščini.)
Komarom 20
komarnica 20
Komarčkov 18
komarat 12
komarčkovo 11
komarač 10
komarada 10
komarče 9
Komarek 9
Komarnicki 8
Komarovliptovsky 8
komarac 8
komarč 7
Komarča 7
Komarovski 7
komarka 7 (Zgled: Deset več jih običajno povrže zajklja, 15 jih povrže mišja samica, 300 jajčec je oplojenih pri komarki, hišna muha izleže tisoč jajčec, sedem milijonov jajčec pa spusti v morje samica polenovke.)

Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (januar 2017)

Vprašanje:

Zanima me, kako imenujemo prebivalca ali prebivalko Golt.

Odgovor:

Za odgovor smo pregledali lokalno časopisje in povprašali našega sodelavca Simona Atelška, ki pravi:

Na Golteh ni prebivalcev, zato tudi izraza zanje ni. Sicer je na planoti par vikendov, vendar za njihove lastnike ni posebnega imena. Čisto upravno gledano pa bi to verjetno bili Šmihelčani ali pa Radegundčani, ker del Golt spada pod Šmihel in del pod Radegundo.

Tvorjenka goltejevec v pogovornem jeziku označuje bodisi (1) zaposlenega na smučišču Golte ali (2) člana narodnozabavnega ansambla Golte.

Uredništvo svetovalnice (julij 2021)

Vprašanje:

Zanima me, zakaj pride pri tvorbi svojilnega pridevnika priimka Garcia do pisne podaljšave osnove z j (Garcijev; SP, člen 958).


Odgovor:

V odgovoru o podaljševanju osnove pri pridevnikih iz imen ženskega spola (Svojilni pridevniki iz ženskih imen: Maria) smo zapisali, da se pri tvorbi pridevnika ravnamo po množinskem rodilniku, npr.: A če bi obstajal srednjeveški rumeni tisk, ko so v Gradari suvereno vihrali prapori Zloglavov, Sforz in Borgij, bi imel»rumenci« izjemne bere na pretek. (Delo, 2008)

Pri tem smo sledili pravilu v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 196): »Priponsko obrazilo -in se dodaja podstavam ženskega spola; pred to obrazilo dodajamo j pri tistih samostalnikih, ki tak -j dobivajo tudi v rodilniku množine (in dvojine) (Klia – Klij, Klijin).«

K prepričanju, da ne gre za pravilo, ki bi se nanašalo le na samostalnike/imena ženskega spola, nas utrjujeta dve pravopisni določili v pravilih (SP 2001):

Določilo v členu 927, ki navaja nekoliko bolj posplošeno ugotovitev, da se v tvorjenki »pogosto pokaže glas j, ki ga v podstavi sicer ne pišemo ali pa ga pišemo le v posameznem sklonu: rádio : rádij- -ski > rádijski; Pía nasproti Píj- -in > Píjin (prim. rod. mn. Pij)«. Določilo v členu 926, ki navaja, da se pri tvorbi pridevnika iz samostalnika pogosto ravnamo po obliki za rodilnik.

Pri imenih 2. moške sklanjatve, torej imenih, ki se končajo na -a in ki jih je mogoče sklanjati po obeh sklanjatveh – moški in ženski, je pred pridevniško obrazilo (uporabljamo pa izključno moško obrazilo -ov ali -ev, ženski -in je pri teh imenih sistemsko nesprejemljiv), mogoče vriniti j. Tako navaja tudi člen 258 v SP 2001:

»Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena 2. moške sklanjatve: Strniša – Strnišev, Kaluža – Kalužev, Krleža – Krležev, Sterija – Sterijev, Goya – Goyev, García – Garcíjev, Šenoa – Šenoov (nepravilno Krležin, Sterijin itd.). «

Poglejmo, kako je bila rešitev iz pravopisnih pravil izpeljana v slovarskem delu:

(1) podaljšava z j

Alásia -e in Alásia -a [alázija] Alásijev [alázijev]

Crónia -e in Crónia -a [krónija] Crónijev [krónijev]

De Glêria [de glêrija] De Glêrijev [de glêrijev]

Míssia -e in Míssia -a [mísija] Míssijev [mísijev]

Segôvia -e in Segôvia -a [segôvija] Segôvijev [segôvijev]

(1a) podaljšava, ker je zvočnik j zapisan s črko i

Gólia -e in Gólia -a [gólja] Góljev [góljev]

(2) brez podaljšave z j, saj je izgovorna podstava ne dopušča -gia [-dža]

Bórgia -e in Bórgia -a [bórdža] Bórgiev [bórdža]

Tvorbo Garcia – Garcijev smo torej pojasnili. Vzporedno z našim odgovorom pri tvobi ženskih pridevniških oblik Svojilni pridevniki iz ženskih imen pa naj omenimo še, da sva avtorici odgovora predlagali, da se zaradi pogoste rabe zapisov brez j, torej Cia – Cijin/Ciin, Adria – Adrijin/Adriin, Tea – Tejin/Tein, dovoli tudi taka tvorba pridevnika, torej Garciev. Za zdaj je to le predlog, ki bo predstavljen Pravopisni komisiji pri SAZU.

Helena Dobrovoljc (november 2015)

Vprašanje:

Zanima me, če je ustreznejše uporabiti besedo rondo ali krožišče. Kontekst besedila se nanaša na mestni rondo oziroma mestno krožišče. Kaj bi bilo primernejše?

Odgovor:

Beseda krožišče je po nastanku prekrivanka, nastala iz zveze krožno križišče**.

Beseda rondo je prevzeta in ima več pomenov. Kot je zapisano v SSKJ2, jo poznamo npr. tudi kot termin v glasbi (instrumentalna skladba), vrtnarstvu (cvetlična greda), literarni vedi (pesem s posebnim verznim zaporedjem), od leta 2014 pa je rondo uporabljen tudi v prometu. Izraz rondo (francosko rond v pomenu 'okrogel') se v drugih jezikih ni uveljavil v pomenu 'krožno križišče', zanj so razvili druge izraze: nem. Kreisverkehr, angl. roundabout, it. rotatoria, fr. rond-point, rondpoint (v Franciji in Kanadi); fr. une place ronde (v Belgiji), ali pa gre za neuradno, neformalno rabo, npr. v poljščini (uradno: pl. skrzyżowanie o ruchu okrężnym, tj. v pomenu 'križišče s krožnim gibanjem').

Katera je primernejša za rabo v knjižnem jeziku?
Po SSKJ2 (2014) je v paru rondo – krožišče slednja nadrejena, tj. priporočljiva sopomenka, in sicer je razložena kot »križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi«.
Napotek potrjuje tudi ustaljenost v gradivu, saj se v knjižnih besedilih precej pogosteje uporablja krožišče (7595) kot rondo (1826).

Omenimo še eno izrazno možnost – krožno križišče. Izraz je bil evidentiran že v Slovarju novejšega besedja 2012), v katerem je bila pojasnjena tudi zveza krožno križišče:

SNB (2011)
króžniSSKJ -a -o prid. (ọ̄)
króžno križíšče -ega -a s (ọ̄, í)
križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi, v katerem promet poteka v nasprotni smeri urinega kazalca; krožišče, rondo: Voznika, ki je na obvoznico pripeljal iz krožnega križišča, je zaradi prevelike hitrosti zaneslo prek nasprotnega smernega vozišča

Izraz je bil sprejet tudi v SSKJ2 (2014):

SSKJ (2014)
krožíšče -a s [...] križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi: preurediti križišče v petkrako dvopasovno krožišče; voziti po krožišču; v krožišču je zavil proti središču mesta; (iz)gradnja, ureditev krožišča; zastoj v krožišču / krožišče s pločnikom semaforji / krožišče z vodometom

križíšče -a s [...] 1. prostor, kjer se križata, stikata navadno dve poti, cesti: opremiti križišče s semafori; [...] krožno križišče krožišče ♦ urb. deteljasto križišče križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano v obliki deteljnega lista [...]
2. star. križpot1, križpotje: na križišču sredi vasi so se igrali otroci

Opisni izraz krožno križišče je uporabljen v zakonodajih besedilih (npr. v Zakonu o pravilih cestnega prometa). Uporabo besedne zveze oz. opisnega izraza krožno križišče, in ne tvorjenke, utemeljujemo s tem, da zveza zagotavlja večjo razumljivost besedila in enopomenskost ter upošteva, da je beseda krožišče kot novost zadnjega desetletja morda laičnemu bralcu zakonodaje manj znana. Tej normi sledijo tudi v besedilih, ki jih pripravlja Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa, npr. Pravila vožnje na krožnem križišču. Pojavlja pa se tudi nov termin, tj. turbo krožna križišča, ki bi ga pojasnili kot veliko krožno križišče z nizkimi (betonskimi) pregradami.

Največ težav voznikom povzročajo »turbo krožna križišča«
Kanalizirana krožna križišča s spiralnim potekom prometnih tokov oziroma danes bolj poznana kot »turbo krožna križišča«, so v primerjavi s klasičnimi krožnimi križišči opremljena z nizkimi (betonskimi) pregradami, ki preprečujejo trke na kritičnih točkah. Razlog za pojav »turbo krožnih križišč« je v njihovi enostavnejši uporabi. Čeprav obstaja možnost, da bo moral voznik ob morebitno napačno izbranem uvozu zapustiti križišče na neželenem izvozu, so »turbo krožna križišča« enostavnejša za uporabnike, saj ne omogočajo menjave prometnih pasov, s tem pa se zmanjšuje število točk možnega trčenja.

Helena Dobrovoljc (december 2020)

Vprašanje:

Prosimo vas za pomoč pri uporabi besede »vmavčiti«- pisno, kar se izgovarja umaučiti. Pomeni pa, dati nekaj v mavec.

Na naši Fakulteti, to je Zdravstvena fakulteta, imamo študijsko smer Laboratorijska zobna protetika, kjer študente učimo izdelave umetnih zob, enostavno rečeno. Pri tem delu pa moramo modele za izdelavo »vmaučiti« v artikulator (priprava,ki nadomesti čeljustni sklep). Sedaj sem ugotovil, da se v praksi v bistvu uporabljata oba izraza, tako »vmaučiti« in »umavčiti«. Želeli bi namreč, svoje strokovno izrazje malo popraviti in izboljšati, sploh pa dati pravilna navodila študentom, ki pripravljajo diplome. Ali pustimo, da se še naprej uporabljata oba izraza?

Za pomoč in nasvet se Vam iskreno zahvaljujemo!

Lep pozdrav, pred. Franc Rojko


Odgovor:

Vaše vprašanje sodi med tista, ki so že od nekdaj vznemirjala jezikoslovce. Ob urejanju zapisovalnih načel standardnega jezika je bilo v preteklosti podanih precej različnih predlogov, kako razlikovati med obema zapisovalnima načinoma. Zato je npr. Toporišič ob koncu prejšnjega stoletja predlagal, da bi morala biti v slovenskem pisnem jeziku raba predpon u- in v - večinoma dogovornega značaja (Toporišič 1998) in da bi bilo treba uvesti zapis z v- povsod, razen tam, kjer prihaja do že tradicionalno uveljavljenega (tudi pomenskega) razlikovanja v zapisu (npr. umesili so testo 'naredili so zmes' – semena so vmesili 'z mesenjem so spravili semena v testo').

Vendar naši jezikovni priročniki vztrajajo pri doslednem pomenskem razlikovanju ob uporabi obeh predpon, npr. udrlo se mu je pod nogami 'zaradi teže spremeniti smer navpično navzdol' – vdrli so na tuje ozemlje 's silo prodreti kam'. Tako stališče izpričujejo tudi rešitve v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (in tudi Slovenskega pravopisa 2001).

Ta način razmišljanja nam pri odločanju o enotnem zapisu ni prav v pomoč, saj ubesedovanje pomenov v jeziku, posebej v današnji tehnološki in informacijski dobi postaja vedno bolj zapleteno in abstraktno, kar pomeni, da ni vedno odraz realnih predstav ali konkretnega fizičnega izkustva. Pogosto se zaplete prav pri strokovni terminologiji, ko gre za opisovanje postopkov, kjer se zaradi različnih pogledov na isto predmetnost ali pojmovnost lahko pojavlja variantni zapis. Tak je vaš primer.

Če pojmujemo mavec kot snov, s katero nekaj naredimo in je sestavni del narejenega, potem uporabljamo predpono v- (vmavčiti); podobno še vbetonirati, vmontirati, vlepiti. Tako smo mi tudi razumeli vašo razlago.

Zapis umavčiti bi bil upravičen ob bolj abstraktni predstavi, torej tedaj, če bi mavec obravnavali kot končni izdelek, rezultat dejanja, kot npr. pepel pri upepeliti, telo pri utelesiti.

Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak Končar (maj 2013)

Vprašanje:

Kako pravilno poimenovati podzvrst narodno-zabavne glasbe, ki povzema izvajalsko tradicijo Ansambla bratov Avsenik, pri tem pa izvajalci niso Avseniki, ampak druge skupine. Je to Avsenikov slog ali avsenikovski slog narodno-zabavne glasbe?


Odgovor:

V podobnih primerih, tj. kadar se oblikuje nov umetnostni ali literarni slog, v izhodišču katerega je avtorski oz. osebni slog posameznika in je zato po njem novost tudi poimenovana, se najpogosteje zatečemo k tvorbi pridevnika z obrazilom -ovski/-evski, saj izraža pomen 'tak kot pri X', npr.:

goethejevski – tak kot pri Goetheju; _heinejevski – tak kot pri Heineju; t_ako še: gandijevski, freudovski, kenedyjevski ... beatlovski/bitlovski, slakovski ...

Včasih je obrazilo tudi -anski, npr, ničejanski, cankarjanski.

V našem jeziku je pridevnik avsenikovski že izpričan, to dokazuje npr. besedilni korpus Gigafida z zgledi kot:

Začel je kot klasični kvintet, kmalu pa sta se mu pridružila tudi pevka in pevec, tako da je nastal resnično pravi avsenikovski ansambel, ki odlično zaigra in zapoje večina starih in včasih že kar malce pozabljenih Avsenikovih napevov ...

Iz zgleda je dobro razvidno tudi razmerje med obema pridevniškima oblikama.

Helena Dobrovoljc (februar 2014)

Vprašanje:

Zanima me, ali se pravilno piše Pythonovski ali pythonovski. Pridevnik se ne navezuje na skupino Monty Python, temveč na programski jezik Python.

Odgovor:

Poimenovanja programskih jezikov so v slovenščini pisana z malo začetnico, nekatera so tudi pisno podomačena, tj. zapisana tako, kot jih izgovorimo, npr. basic/bejzik, cobol/kobol, pascal/paskal, lisp, fortran, c# [si šárp] ipd.
Več o tem tudi v Islovarju: ptyhon.

Enako velja za python. Ime je jezik sicer dobil po televizijski nanizanki Leteči cirkus Monthyja Pythona, a je zaradi prilagoditve načina zapisa sicer precej enotni skupini programskih jezikov zapisano z malo začetnico. Pridevnik na -ski je zapisan z malo začetnico vedno, naj bo izpeljan iz imena nanizanke ali iz poimenovanja programskega jezika (pythonovski).

Pridevnik pythonovski ima torej dva pomena v slovenščini: prvotno le pomen 'nanašajoč se na nadrealistični absurdni humor britanskih komikov iz nanizanke Leteči cirkus Monthyja Pythona' (pythonovski humor), v računalništvu pa bi se vrstni pridevnik, ki izhaja iz samostalnika python, moral glasiti: pythonski ('nanašajoč se na programski jezik python'), vendar je najbrž tudi zaradi prisotnosti pridevnika pythonovski v drugem pomenu, prišlo do mešanja obeh oblik:

pythonovski/pythonski vmesnik
pythonovski/pythonski način (odvisno od konteksta)

Kadar pa (in to je pogosto) zveza zahteva svojilni pridevnik, uporabimo pridevnik pythonov.

pythonov izraz
pythonov urejevalnik (tudi urejevalnik za python)
pythonova dokumentacija
pythonova numerična knjižnica
pythonov modul

Dvoumnosti izrazov, ki jih dobimo ob prevajanju iz angleščine (angl. Python Source Code), se je mogoče izogniti s skladenjskimi možnostmi kot npr.:

koda, napisana v pythonu ali pyhtonova koda.

Helena Dobrovoljc, Alenka Jelovšek (marec 2021)