Svojilni pridevnik iz priimka ženske osebe – ob imenu Dorothea Orem

[Moderator]

Vprašanje:

V besedilu o Dorothei Orem kot utemeljiteljici nekega koncepta v zdravstveni oskrbi sem naletela na težavo glede svojilne izpeljanke. Kako poimenovati njena izhodišča, načela ipd.? Seveda, za moškega bi rekla Oremov model, koncept, Oremova izhodišča, ampak kako se to pravilno zapiše za žensko? Lahko se seveda zatečem k varianti koncepti Dorothee Orem, a to je le zasilna rešitev, ki se izkaže v nekaterih povedih izrazito neuporabna oziroma nerodna.

Odgovor:

Slovenski priimki ženskih oseb niso spolsko označeni in so enaki moškim oblikam priimkov. Če želimo iz priimka ženske osebe narediti svojilni pridevnik, je to mogoče le tedaj, ko se priimek konča na končni -a: Ivana Kobilca > Kobilčina slika. To pravilo ni usklajeno s pravilom o svojilnih pridevnikih iz ženskih rojstnih imen, saj pri teh lahko tvorimo svojilni pridevnik ne glede na končaj: Breda > Bredin, Nives > Nivesin, Karmen > Karmenin, Lili > Lilijin, Ruth > Ruthin.

Kako torej ravnati pri Dorothei Orem?
(1) Svojino lahko izražamo rodilniško, pri tem je treba v poimenovanje vključiti še osebno ime teorija Dorothee Orem.
(2) Stanje (zlasti v strokovnih besedilih) kaže tudi na možnosti zveze s pridevniško obliko imena: model Oremove, teorija Oremove.
(3) Pridevnika Oremin (Oremino načelo) v slovenščini (še) ni dovoljeno tvoriti, čeprav pogled v gradivo kaže, da se v diplomskih nalogah s področja zdravstvene nege pojavlja tudi ta oblika (Oremin).

Pojasnilo in nefunkcionalnost določil
Če bi v slovenščini ohranili ženske priimke, kakršne najdemo v starih matičnih knjigah (Pečnica, Mlakarica, gl, odgovor »Naslavljanje oseb ženskega spola«), bi danes najverjetneje tvorili pridevniške oblike iz vseh tipov priimkov, ne le iz Pečničin, Mlakaričin, temveč tudi iz prevzetih, ki nimajo slovenskega priponskega obrazila, torej Orem – Oremin. Tako pa na Slovenskem nismo imeli tako močne kulturne tradicije kot na Češkem, ki velja za jezik z zgodnjo kodifikacijo; na Češkem načina zapisa priimkov niso mogli spremeniti niti administrativni pritiski nemško govoreče oblasti, ki je najprej ob davčni reformi z jožefinskim katastrom (1785–1787) zahtevala enotne administrativne popise, s franciscejskim katastrom (1817–1824) pa so priimki postali pravna kategorija – nespremenljivi zaradi pravnih evidenc in davčne sledljivosti (Prim. F. Gundacker).
Priimek ženske osebe je na Slovenskem je danes polfunkcionalen – omogoča zgolj identifikacijo nosilke, besedotvorno pa je omejen, saj ne omogoča normalne tvorbe pridevnikov, ki so za sporazumevanje potrebni.

Morda se bo nekoč – upoštevajoč, da se je z umetnim posegom sprejelo nemško načelo zapisovanja priimkov in njihovo uveljavljanje v družbeni rabi – jezikovna skupnost odločila za še en »poseg«: da bi iz priimkov ženskih oseb začeli tvoriti pridevnike s pripono -in, kot to počnemo pri osebnih imenih oseb, tudi če se ne končajo na -a.

Helena Dobrovoljc (november 2025)