Snovni pridevniki in vprašanje o večpomenskosti



  • Vprašanje:

    Vrstni pridevniki

    Že nekaj let me pesti vprašanje o vrstnih pridevnikih. Pravilo, da vrsto predmeta poimenujemo takrat, ko povemo, od kod prihaja ter komu ali čemu je namenjen, poznam in razumem. Težave imam s pridevniki, ki govorijo o materialu določenega predmeta, na primer bombažne nogavice ali plastičen kozarec. Ne morem se odločiti, če gre za vrsto ali lastnost teh predmetov.

    V zvezi s tem sem poskusila rešiti nekaj vaj, v katerih je bilo treba besedne zveze pretvoriti v vrstne pridevnike. Ko sem naletela na besedno zvezo tak iz volne, sem že mislila, da je mojih dvomov konec, a rešitev, ki sem jo napisala, volnen, je bila napačna. Pravilna rešitev naj bi bila volneni, kar se zdi čudno. Nikdar ne bom rekla, da je moj šal volneni, razen če ga bom hotela ločiti od dveh drugačnih. Kaj naj torej sklepam iz tega?

    V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 5 sem zasledila poved Sloni živijo v hladnih gorah in vročih puščavah. Avtor je verjetno hotel izpostaviti raznolikost življenjskega prostora slonov. Pridevnika sem določila kot lastnostna, pa vendar se mi zdi, da bi pri vročih puščavah lahko šlo tudi za vrsto puščave, saj vemo, da obstajajo tudi zelo hladne, ledene. Rešitve nalog sem žal izgubila.

    Večpomenke

    Naslednje vprašanje se ne tiče vrstnih pridevnikov, pač pa večpomenk. Rekla bi, da gre pri besedah prst, ki je ženskega spola, in prst, ki je moškega spola, za dve različni besedi, zato tu ne morem govoriti o večpomenkah. Imam prav?

    V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 4 sem zasledila, da naj bi bili besedi fant in smrkavec sopomenki, pa se mi ne zdi povsem tako, saj imata le deloma enak pomen. Kako je s takimi pari besed? Dalje me zanima, v kolikšni meri se (kratke) metafore šteje za sopomenke.

    Odgovor:

    Pravilno ugotavljate, da je pri snovnih pridevnikih opredeljevanje, ali so lastnostni ali vrstni, sorazmerno zahtevno. Prav tako je ustrezna ugotovitev, da se za opredelitev, da je pridevnik vrstni, lažje odločimo, kadar lahko določen tip/skupino sopostavimo z drugo (nekoliko) različno. Zdi se, da pri tem ni brez pomena, kje pridevnik stoji: ali 1) kot levi prilastek neposredno ob samostalniku in tako z njim tvori besedno zvezo ali 2) v povedkovem določilu ob glagolu biti.

    1. V prvem primeru si lahko pridevnik ob samostalniku razlagamo bodisi kot lastnostni, pri čemer lahko v danem primeru snovnosti določamo tudi stopnjo/intenziteto (npr. povsem/zares bombažne nogavice), bodisi kot vrstni, zlasti če si predmet zamišljamo splošno, generično (npr. bombažne nogavice so v primerjavi z volnenimi navadno mehkejše) ‒ tedaj samostalnik s pridevnikom načeloma tvori stalno besedno zvezo. Ob samostalnikih moškega spola je v imenovalniku in tožilniku ednine ta razlika vidna tudi v obliki (npr. povsem/zares volnen (volneni) šal ‒ lastnostni pridevnik : volneni šal bi moral biti toplejši od sintetičnega ‒ vrstni pridevnik). Pri tem je treba opozoriti še na potenicalno skladenjsko določnost lastnostnega pridevnika, ki ima ob različni vsebini v tem primeru isto (homonimno) obliko kot vrstni (npr. moj volneni šal; volneni šal, ki je bil že omenjen).
      Seveda pa tedaj, ko vidimo zvezo volneni šal samostojno (tj. brez sobesedila), ne moremo natančno vedeti, ali je izpostavljena vrstnost (zlasti ob primerjavi z (nekoliko) različnim tipom/skupino) ali skladenjska določnost (kadar govorimo o točno določenem, konkretnem ali že omenjenem šalu).
    2. V drugem primeru lastnostnost pridevnika izrazito prevladuje (npr. šal je volnen; šal je povsem/zares/absolutno volnen). Izpostavljanje vrstnosti s samostojno stoječim vrstnim pridevnikom v povedkovem določilu ob glagolu biti zveni nenavadno že pri zgolj vrstnih pridevnikih, izpeljanih iz glagolov/samostalnikov (npr. potencialno stroj je pralni, ne pa pomivalni), še toliko bolj pa ‒ kot ugotavljate ‒ pri snovnih pridevnikih, ki nihajo med lastnostnimi in vrstnimi (npr. ta šal je ? volneni , ne pa ? bombažni). Tako tudi tu ob želji po jasnem izražanju vrstnosti v povedkovem določilu navadno stoji celotna zveza (npr. to je pralni stroj, ne pa pomivalni; to je volneni šal, ne pa bombažni).

    Kot navajate ob primeru vročih : hladnih puščav, lahko v stalni besedni zvezi, ki pogosto nastane zaradi primerjave z (nekoliko) različnim tipom/skupino, večina sicer lastnostnih pridevnikov preide v vrstne. Enako velja tudi za snovne pridevnike. Gotovo pa ti niso zgolj vrstni, kot sta npr. pralni ('za pranje' iz prati), gozdni ('v gozdu/iz gozda/v zvezi z gozdom' iz gozd).


    Kar se tiče večpomenskosti: tako je, besedi prst, -i in prst, -a sta dve različni besedi, saj sta različnega spola in imata zato različno sklanjatveno, pa tudi naglasno paradigmo. Tako ni presenetljivo, da nimajo nič skupnega niti njuni pomeni.

    Pri sopomenkah je medtem bistveno, da označujejo isti denotat, tj. isti konkreten predmet/pojav/bitje. V navedenem primeru tako fant kot smrkavec označujeta 'doraščajočo osebo moškega spola', le da prvi nezaznamovano, drugi pa zaznamovano (slabšalno) -- govorimo o razliki na ravni konotata.
    Sopomenskost je smiselno obravnavati na ravni posameznega pomena ‒ ni nujno, da se sopomenki (razen, če sta termina) ujemata v vseh pomenih, in navadno se tudi ne ‒ kakor vidimo tudi pri smrkavcu, ki nima vseh pomenov, ki jih ima fant; prav tako bi njegova množinska oblika (npr. smrkavci me že ne bodo učili) potencialno lahko vključevala tudi smrklje, se pravi ženski spol, oblika fantje pa ne.
    Polna sopomenskost je torej, razen pri terminih, sorazmerno redka.

    Preberite si tudi vprašanje: Ali je kozarec steklen ali stekleni?

    Domen Krvina (oktober 2016)