Dvojina pri Lužiških Srbih




  • Vprašanje:

    Zanima me, iz katerega (indoevropščine??) jezika se je v slovenščini in tudi pri Lužiških Srbih ohranila dvojina. Vprašanje me muči že nekaj časa, vesela bom, če me boste napotili v pravo smer iskanja.


    Odgovor:

    V jezikih sveta dvojina ni tako redka kategorija, vendar pa se drugje lahko kaže drugače kot v slovenščini. V drugih jezikih dvojino večinoma uporabljajo le za (nekatere) samostalnike ali zaimke, ne pa tudi pri glagolu.

    Indoevropski prajezik, ki se je govoril okrog leta 4000 pred našim štetjem, je dvojino izražal zelo podobno kot praslovanščina, ki jo je iz prajezika podedovala, za njo pa sodobna slovenščina. V najstarejših zapisih več indoevropskih jezikov še najdemo dvojino ali njene ostanke; najbolj bogati sta v tem oziru stara indijščina in stara cerkvena slovanščina, ki je prvi zapisani slovanski jezik. Večina indoevropskih jezikov pa je dvojino izgubila, med temi tudi večina slovanskih jezikov. Nekateri slovanski jeziki imajo še nekaj neproduktivnih ostankov, npr. namesto običajnih množinskih oblik za oči, roke in ušesa se uporabljajo oblike, ki so s sinhronega stališča videti neregularne, a so po nastanku dvojinske.

    Zakaj sta ravno gornja lužiška srbščina in slovenščina ohranili dvojino?
    – Ker se nahajata na periferiji slovanskega prostora, kamor ta sprememba ni segla. V slovenščini so dvojinske oblike v primerjavi s praslovanščino že nekoliko okleščene, v nekaterih narečjih pa je zaznati tendenco po popolni izgubi dvojine.

    Kot zanimivost naj dodam, da ednina, dvojina in množina niso edina slovnična števila, ki jih poznamo. Nekateri jeziki poznajo tudi trial (trojino) in pavkal, ki se uporablja za izražanje manjših števil (tipično od dve do šest) entitet, ki ne tvorijo homogene celote. Izraz pavkal bi lahko prevedli kot maloštevilnik, v slovenščini pa bi ga najbolje izrazili s pogovornim »enih par«.

    Simona Klemenčič (februar 2017)