»Neki« ali »nek«?




  • Vprašanje:

    Doslej sem vedno pisala (in po potrebi popravljala v) neki – čeprav popolnoma razumem, zakaj ljudje pišejo nek. Brez uspeha se borim proti nekaterim govorcem (npr. p. Miran Špelič, ki prevaja prenose iz Vatikana), ki dosledno tudi v govoru uporabljajo neki. Zdaj pa me je nekoliko zmedel intervju dr. Kozme Ahačiča v Zvonu, ki dosledno uporablja nek. Domnevam, da ne gre za poseg lektorice, saj je v drugih člankih v isti reviji uporabljen neki.
    Ker je od zadnjega odgovora na to temo (2013) minilo že nekaj let, me zanima, kako daleč je uveljavljanje nek?


    Odgovor:

    Dvojnica nek, ki je po slovenski moderni vokalni redukciji nastala iz neki, se vse bolj uveljavlja tudi v knjižnem jeziku, razloga za to pa sta vsaj dva.
    (1) Nezborni izgovarjavi sledeči zapis nek je utemeljen z dejstvom, da je končni -i, ki je pri zaimkih in pridevnikih znak določnosti, v nedoločnem zaimku neki nekako odveč.
    (2) Opažamo, da se zapis neki pogosto uporablja v pomenu "točno določeni" (npr. grem na neki sestanek – vem, na katerega, a ti tega ne želim povedati), nek pa v prvotnejšem pomenu "poljubni" (grem na nek sestanek – saj ni pomembno, na katerega). V prvem primeru je določnost nedoločnega zaimka smiselna, v drugem pa ne, taka pomenska diferenciacija pa osmišlja uporabo oblike nek za izražanje drugega pomena.
    Tako bi bilo, če bi bil jezik popoln. Pa ni, zato se je tudi v pomenu 'točno določeni' dvojnica nek že tako razširila, da njene uporabe ni več smiselno zajezovati, tako kot ne bi bilo več smiselno preganjati palčke, ki je po enaki redukciji nastala iz paličke.
    Ob tu povedanem je treba upoštevati še zvrst besedila, ki določa njegov slog. Uporaba dvojnice nek vsaj v pomenu 'točno določeni', ki jo papir prenaša že iz časov pred SSKJ, je v besedilih visokega sloga še vedno nesprejemljiva.

    Marko Snoj (maj 2017)