Je mar »ajdova kaša« pravilno tvorjen izraz?




  • Vprašanje:

    Danes sem odkril jezikovno svetovalnico ISJFR in moje vprašanje, s katerim se ukvarjam že kaj nekaj časa, je končno našlo svoje mesto. Vprašanje pa bi rad pričel z obrazložitvijo, kako sem do njega sploh prišel.

    Že v času na osnovni in srednji šoli so me učiteljice slovenskega jezika večkrat opomnile, da se zjutraj nisem zaspal, temveč sem preprosto zaspal, saj da glagol v tem primeru ni povratno svojilen. Meni se je stavek Opravičujem se, ker zamujam, zaspal sem. slišal nadvse čudno, kakor tudi ostalim sošolcem in sošolkam, ki so prihajali iz Celja ali okolice. Pri nas se glagol zaspati namreč uporablja ob večerih, ko se odpravljamo spat, medtem ko glagol zaspati se pomeni, da smo se zbudili kasneje, kot je bilo predvideno.
    Od tu dalje neprestano razmišljam, kdo v jeziku postavlja normo, jezik ali človek? Menim, da so t. i. dialekti jeziki sami po sebi in notranjega pomena, ki ga govorec pripiše neki besedi ali izrazu ne gre omejiti z normo, ki jo je kasneje postavil neki govorec drugega dialekta, češ da se sliši smešno in zato ne more biti del zbornega jezika. Samo v razmislek.

    Zaznamovan s tem glagolom sem večkrat prišel v situacijo, kjer je slovenska jezikovna norma govorila tako, živ in govorcem lasten jezik pa spet drugače. In v tem znamenju sem ob rednem kupovanju ajdove kaše naletel na problem: Le zakaj se nihče ne ukvarja z ustreznostjo prilagajanja pridevnika samostalniku? Ajdova kaša?! Od kdaj je ajda moškega spola? Kot očitno je že lahko.

    In sem povprašal prijatelje.
    "Ajdina kaša pač ne more biti," je odgovoril prvi, "saj bi vendar ajdina kaša pomenila svojilnost, in sicer da ta ajda pripada osebi po imenu Ajda." Tega odgovora nisem mogel jemati resno, saj mi je bilo nadvse smešno, da je ta bil mnenja, da sam te možnosti že nisem pretehtal.
    "Res je čudno. Sama ne to nisem nikoli pomislila," je odgovorila druga in se nasmehnila.
    Nato pa me je prešinila zamisel. Pravzaprav bi se t.i. ajdovi kaši moralo reči ajdna kaša. Ta oblika pridevnika je edina res pravilna in menim, da bi morali to upoštevati. Besedna zveza ajdova kaša se namreč ne sklada z nobenim temeljnim načelom slovenskega jezika. Ajda je samostalnik ženskega spola, ajdova pa je pridevnik, ki nakazuje na samostalnik moškega spola. Zdi se mi čudno, da tovrstve pogovorne različice ostajajo v pravilni zborni rabi, medtem ko se glagola zaspati ne sme uporabljati v povratno svojilni obliki.

    Kaj pa Vi menite?


    Odgovor:

    O tvorbi snovnih pridevnikov ženskega spola z moškimi obrazili smo v svetovalnici že pisali: Je olje »makadamijevo« ali »makadamijino«?

    Nobenega dvoma ni, da se ob samostalnikih ženskega spola lahko z različnimi obrazili izraža različne kategorije nastalega pridevnika, na primer:

    • z obrazilom -in svojilnost ali pripadnost (bananin olupek) in danes tudi vrsto (bananin liker);
    • z obrazilom -ov/-ev vrstnost (lipov čaj, ajdova moka);
    • z obrazilom -ji snovnost (ribji samec, jerebičji mladič – večinoma pri živalskih samostalnikih);
    • z obrazilom -en (pri čemer je z e zapisan neobstojni polglasnik) vrsto (vodna žival) ipd.

    V slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2001 najdemo naslednje pridevniške tvorbe iz samostalnika ajda: ajdin, ajdov, ajden.

    Medtem ko je nedvoumno, da s pridevnikom ajdov izražamo vrsto oz. snov, saj to nakazuje tudi pripadajoče slovarsko ponazorilo (ajdov kruh < kruh iz ajde), se ponazarjalna zgleda pri pridevnikih ajdin (ajdina žetev < žetev ajde) in ajden ne razlikujeta, čeprav naj bi ajdin izkazoval svojilnost oz. pripadnost, ajdni pa vrstnost.

    Slovenski pravopis 2001:
    ájdin -a -o (ȃ) ~a žetev
    ájdov -a -o (á) ~ kruh
    ájden -dna -o (ȃ) ájdni -a -o (ȃ) ~a žetev

    Zadnja besedotvorna možnost (ajdni) je iz rabe v drugi polovici 20. stoletja že izginila, jo pa zasledimo v redkih primerih v starejšem časopisju (slika spodaj).

    0_1498505108032_Screen Shot 2017-06-26 at 19.56.30.png

    Zaradi gospodarnosti v evolucijskih jezikovnih procesih se izgublja razlikovalnost, najprej se izenačijo redkeje rabljene oblike z isto funkcijo, zato se tudi dvojno kodiranje vrstnosti/snovnosti ni ohranilo (ajdov, ajdni). Izenačevanje pa se izvaja tudi na ravni izražanja svojilnosti oz. pripadnosti (ajdin) in vrstnosti (ajdov), kjer prevladujejo pogosteje rabljeni (ajdov): V primerjavi s 30.000 hektarji ajde sredi 20. stoletja je današnji obseg ajdovih njiv le 700 hektarjev.

    Pridevniška tvorba ajden ajdna ajdno (ajdno žganje) je torej jezikovnosistemsko ustrezna, vendar jo v sodobni jezikovni praksi nadomešča oblika ajdov za vse pomenske možnosti.

    Helena Dobrovoljc, Marko Snoj (julij 2017)