Pisanje moških in ženskih oblik in uporaba podčrtaja za izražanje »spolne nebinarnosti«




  • Vprašanje:

    Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike?
    učitelj/-ica
    zdravnik/-nica (/-ica/-ca)
    igralec/-lka (/-ka)

    Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?

    Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem?
    učitelj_ica
    Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?

    Dodatek:
    V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.

    Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?

    • Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra.
    • Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60.
    • Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.

    V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše:
    urednica -- navedena je ena ženska,
    avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor,
    recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.

    Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!).
    Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?


    Odgovor:

    O načinih zapisa ženskih in moških oblik pri različnih besednih vrstah smo v Jezikovni svetovalnici že pisali (prim. Kateri od zapisov – »učenec/-ka« ali »učenec/ka« – je ustreznejši?).

    V rabi so različni načini krajšanja zapisa ženske oblike ob moški, ki jih uporabljamo, ko v besedilu prihaja do pomanjkanja prostora:
    a) s poševnico in vezajem (avtor/-ica)
    b) s poševnico (zaposlen/a),
    c) z oklepajem in vezajem (rojen(-a)),
    č) z oklepajem (rojen(a)),
    d) z vezajem (stanujoč-a).

    V zvezi s to tematiko velja omeniti, da je v slovenščini moški slovnični spol načeloma nezaznamovan, kar pomeni, da v povedi Murska Sobota ima približno 11.000 prebivalcev oblika prebivalcev zajema tako moške kot ženske. V zadnjih desetletjih nezaznamovanost moškega spola ni več povsem enoumno razumljena, saj se v vedno večji meri poudarja njena družbena pogojenost, zaradi česar se vse bolj uveljavlja vzporedna raba ženskih oblik. Ta raba je verjetno spodbudila tudi zavedanje, da je med naravnim oz. gensko določenim spolom in spolno identiteto razlika, ki jo pišoči želijo izraziti tudi z zapisom.

    Vseh pet zgoraj navedenih možnosti zapisa (a–d) predvideva obstoj izključno moške ali ženske spolne identitete, torej identitete znotraj binarnega spolnega sistema. Obstajajo pa tudi osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom in katerih spolna identifikacija presega binarni spolni sistem. V zadnjih nekaj letih se tako za vključitev tudi nebinarnih spolnih identitet med oblikama za moški in ženski spol uveljavlja podčrtaj (v nekaterih okoljih poimenovan tudi »podvezaj«, kar se nam zdi slabša možnost):

    • Obiskovalke_ci so se udeležile_i izleta.
    • Povabili_e so ga_jo k sodelovanju.

    Pojav ni značilen le za slovenščino, ampak za več jezikov, v katerih je spol veliko bolj izražen kot npr. v angleščini – to so med drugim nemščina in slovanski jeziki. Je pa ta način omejen le na pisno sporazumevanje.

    Pri oblikah za moški in ženski spol v okviru poševnic in oklepajev večinoma navajamo celotna obrazila, torej: učitelj/-ica, dedič/-inja, v primeru obrazila -nica pa se -n- opusti: zdravnik/‑ica, pogosto tudi -l- v primeru ženskega obrazila -lka: igralec/‑ka.

    Tudi v primeru moških in ženskih oblik, pisanih s podčrtajem, glede na novost samega pojava v slovenščini opažamo nekaj omahovanj v zapisu, in sicer:
    (1) kakšno naj bo zaporedje navajanja moških in ženskih oblik,
    (2) kaj navesti za podčrtajem (celotno obrazilo ‑ica ali le -ca).

    Zaporednost moške in ženske oblike ni bistvena, je pa v primerih učitelj_ica, režiser_ka smiselno najprej navesti moško obliko, in sicer zaradi ničtega obrazila pri moškem spolu oziroma neobstojnega samoglasnika (prišel_a), če izhajamo iz jezikoslovnega ali pravopisnega premisleka.
    Nekoliko bolj na naše področje spada odločanje o obrazilih: od splošnega uporabnika namreč ne moremo pričakovati poznavanja besedotvornih pravil, zato je razumljivo, da se je v primeru podčrtajev sorazmerno močno uveljavilo le navajanje spremenljivega končnega dela, torej:
    zdravnik_ca ali zdravnica_k,
    − v množini zdravniki_ce ali zdravnice_ki,
    NE:
    zdravnik_ica, zdravnik_nica ali zdravnica_ik, zdravnica_nik,
    − v množini zdravniki_ice, zdravniki_nice ali zdravnice_iki, zdravnice_niki.

    Raba oblik s podčrtaji je bila sprva prisotna predvsem znotraj transspolne skupnosti, vendar je v zadnjem času postala splošnejša: oblike s podčrtaji uporabljajo med drugim v uvodniku časopisa Kralji ulice, v zavodu Pekarna Magdalenske mreže, društvu ZaŽivali itd. Kot ste opazili, jih dosledno uporabljajo tudi v monografiji Znanost (brez) mladih (urednica Ana Hofman), kjer pa gre pri navajanju recenzentov verjetno za spregled, pri navedbi urednice pa je bila najbrž upoštevana uredničina spolna identiteta. O novem izraznem načinu so se izrekle tudi članice skupine FemA, ki opažajo, da je zlasti v intelektualnih okoljih spolno občutljiv jezik postal »znamenje kultiviranosti okolja«.

    Če povzamemo:
    Med zapisom s poševnico, oklepaji in podčrtaji je bistvena pomenska razlika: poševnice in oklepaji predvidevajo le dve spolni identiteti (ali moško ali žensko), s podčrtajem pa pisci zajamejo cel spekter različnih spolnih identitet.
    V slovenščini je možnost zapisa s podčrtaji sicer novost, vendar ni razloga, da bi jo že vnaprej označili za nesprejemljivo. Po mnenju tistih, ki novi izrazni način uveljavljajo, gre za edini način, ki vključuje celotno družbo.
    Zaradi praktičnosti se velja pri pisanju besedil zavedati tudi drugih jezikovnih možnosti, ki nam omogočajo, da se izognemo ponavljajočemu navajanju moških in ženskih oblik.
    Jezikoslovje se še ni opredelilo do novih izraznih možnosti, saj so te – zlasti z vidika skladenjskih in govornih uresničitev – slabo raziskane.

    Boris Kern, Helena Dobrovoljc (julij 2017)