Udine ali Videm?




  • Vprašanje:

    V zadnji Delovi prilogi Svet kapitala novinarka Pija Kapitanovič piše o tem, kako so Jugoslovani hodili nakupovat v Trst. Mimogrede omeni še Udine in udinski sporazum. Udine bi še nekako požrla, ampak udinski sporazum me je pa močno zbodel. V moji maloobmejni prepustnici je nekoč pisalo Videmski sporazum in doslej sem živela v veri, da je to edino ime tega sporazuma.
    Sprašujem se, kje je meja slovenjenja tujih krajevnih imen. Za glavna mesta je jasno. Pišemo Rim, Pariz, Bruselj itd, ne pa Roma, Paris, Bruxelles. Tudi večja zamejska mesta so poslovenjena – Trst, Gorica, Celovec, Beljak. Tudi za nekatere manjše kraje se mi zdi raba ustaljena. Ponavadi rečemo Opčine in ne Villa Opicina. Vas Dolina pri Trstu je običajno Dolina in ne San Dorligo della Valle. Tudi Pliberk ni Bleiburg. Za nekatere druge kraje pa se čedalje bolj uveljavlja tuje poimenovanje: Udine namesto Videm, Monfalcone namesto Tržič, Grado namesto Gradež.
    Kaj svetujete vi?


    Odgovor:

    O slovenjenju tujih naselbinskih imen smo v svetovalnici že pisali https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/855/slovenjenje-krajevnih-imen-splošno. V vašem primeru gre za slovenska zemljepisna imena krajev na območju, kjer je tudi sicer uradno priznana prisotnost slovenske jezikovne skupnosti. Raba italijanskih poimenovanj v publicističnem besedilu v slovenskem jeziku je v neskladju s 23. členom Zakona o javni rabi slovenščine, ki med drugim določa, »da je v novinarskih, oglaševalskih in poslovnih besedilih, ki omenjajo kraje in druge zemljepisne danosti z območij sosednjih držav, kjer avtohtono prebiva slovenska narodna manjšina, obvezna slovenska ali dvojezična raba krajevnih in drugih zemljepisnih lastnih imen«.
    Tovrstna ignoranca je za slehernega predstavnika slovenske jezikovne skupnosti, ki je po spletu zgodovinskih in političnih okoliščin ostal na »drugi strani meje«, pogosto pa še vedno na ozemlju, kjer je uradno (z zakonom) priznana zgodovinska prisotnost slovenske jezikovne skupnosti, milo rečeno boleča, za osrednji slovenski tiskani medij pa nedopustna.
    Slovenska zemljepisna imena na robovih slovenskega etničnega ozemlja v Italiji so sicer zbrana v priročniku Pavleta Merkuja Slovenska krajevna imena v Italiji / Toponimi sloveni in Italia (1999), za avstrijsko Koroško pa v monografiji Pavla Zdovca Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Pisava, izgovarjava in naglas, vezava in sklanjatev ter izpeljava slovenskih koroških krajevnih imen (1993). Pregledana in preurejena ter z več sto jezikovnimi imenskimi podatki razširjena žepna izdaja slednje je izšla leta 2008 v Celovcu, razširjena izdaja pa leta 2010 v Ljubljani v zbirki Razprave Razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga Dvojezična Koroška avtorjev Kattniga, Kulnika in Zerzerja, ki je izšla 2004 pri Mohorjevi v Celovcu, je kompilacija, iz Zdovčeve knjige prevzema pridevniške in stanovniške izpeljanke, ohranja pa nemški način pisanja svetniških krajevnih imen (Št. Janž, Št. Jakob itd. namesto Šentjanž, Šentjakob itd.).
    O marsikaterem slovenskem zemljepisnem imenu zunaj Republike Slovenije se lahko poučimo tudi v SP 2001, npr. Videm (it. Udine), Tržič (it. Monfalcone), Trbiž (it. Tarvisio), Gradež (it. Grado), Beljak (nem. Villach), Železna Kapla (nem. Eisenkappel).

    Nataša Gliha Komac, Tina Lengar Verovnik, Marko Snoj, Silvo Torkar (julij 2017)