Uporaba zveze »le-ta« oz. samo »ta«

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, če obstaja pravilo, kdaj se lahko uporabi zaimek le-ta, kdaj pa je tisti le odveč in je dovolj zgolj ta. Mogoče tudi, kdaj je nujno uporabiti zvezo le-ta?
Npr.:
Včeraj smo pili sok, le-ta/ta mi je bil všeč.

Bi lahko v tem primeru zamenjali tudi s slednji? In še en primer:

Pravljice berem redno otrokom, le-teh/teh se nikoli ne naveličajo.

Hvala za odgovor.

Odgovor:

Kadar se v večstavčni povedi nanašamo na zadnji člen nekega naštevalnega niza prvega stavka, se v drugem navadno s poudarjenim kazalnim zaimkom sklicujemo na zadnji člen oziroma na najbližji člen. To je nakazano v pravopisnem slovarju:

le-tá le-tá le-tó kaz. vrst. zaim. navezovanja na najbližje; sklanja se kot tá tá tó (ȃ ȃ ọ̑) neobč. Ima sina in hčeri. Le-ti sta še majhni

Torej:
Ima sina in hčeri. Le-ti sta še majhni.

Sicer ta raba ni nevtralna, kot kaže pravopis, temveč je označena kot »neobčevalna«, kar je pojasnjeno v pravopisnih pravilih takole (člen 1060):
»prvina knjižnega jezika, ki je ne uporabljamo v navadnem sporočanju, ampak živi bolj iz izročila knjižnega jezika«.

Bolje je torej:
Ima sina in hčeri. Ti sta še majhni.

Odgovor na vaše vprašanje, kdaj uporabljamo zaimek le-ta, kdaj pa je dovolj zaimek ta, pa ni vezan le na (ne)zaznamovanost prvega. Velja namreč, da navadni kazalni (ali kateri drug) zaimek uporabljamo v vseh primerih razen v povedih, ko bi raba navadnega zaimka lahko povzročila dvoumnost. Npr.:

Ti poskusi se zapisujejo v dnevniške datoteke in na podlagi le-teh se potem oblikujejo opozorila.

Če bi zapisali s svojilnim zaimkom (gl. spodaj), bi se ta lahko nanašal tako na poskuse kot na dnevniške datoteke (le-ta pa se vedno navezuje na zadnji samostalnik):

Ti poskusi se zapisujejo v dnevniške datoteke in na njihovi podlagi se potem oblikujejo opozorila.

Tina Lengar Verovnik, Helena Dobrovoljc (januar 2018)