Napačna stavčna intonacija

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, kako v stroki poimenujemo "napako", ki jo storijo bralci oziroma govorci z napačno, neobičajno intonacijo. Ker ne znam razložiti drugače, kot primer omenjam voditelja TV Dnevnika Igorja Koresa, ki glasovno čudno zaključuje povedi, skoraj vse novinarke oddaje Preverjeno na POT TV, ki v besedilu z glasom nenavadno poudarjajo (za poslušalca brez logike izbrane) besede, že pred časom pa je bila kritik deležna voditeljica Petra Kerčmar, ki »ni brala pik«, kot smo temu rekli.

Skratka, časi Nataše Dolenc, Ajde Kalan in njunih učencev so na žalost nepreklicno minili, mene pa zanima, kako se strokovno izraziti, če želiš povedati, da nekdo ne zna ali ne želi govoriti v skladu s pravili, ki se jih sicer z glasnim branjem (na)učimo že v osnovni šoli.

Odgovor:

Tema, ki jo odpira vaše vprašanje, je obsežna in tudi enoznačnega poimenovanja pojava, o katerem pišete, ni. Govorna realizacija je namreč skupek prvin – od izreke glasov in naglaševanja do besedilnofonetičnih pojavov, ki se prepletajo s skladenjsko zgradbo besedila in (nameravanimi) pomeni. Izpostavili ste intonacijo in poudarke, saj sta to najbolj očitni besedilnofonetični prvini, vendar pa na celotni govorni vtis vplivajo tudi hitrost govora, členjenje besedila s premori, glasovni register (relativna tonska višina posameznih govornih odsekov) in glasovno barvanje, ki pa je večinoma stilna kategorija.

Radijski napovedovalki, ki ju omenjate, sta vzor t. i. spikerskega branja (izraz je povzet po Ivu Škariću, uporablja ga v knjigi V iskanju izgubljenega govora). Pri tej vrsti branja napovedovalci (neosebni) z glasovi ustanove in nevtralno interpretirajo zapisano besedilo. Berejo umirjeno, s predvidljivimi intonacijskimi poteki, vsebinsko ustrezno členjenostjo s premori in smiselnimi poudarki. Ker posebej omenjate intonacijo in poudarke, naj omenimo, da je pričakovana končna intonacija povedi padajoča (izjema so odločevalna – t. i. da/ne – vprašanja, pri katerih je rastoča), nekončni segmenti (npr. glavni stavki, odvisniki) pa lahko imajo padajočo ali rastočo intonacijo. Nikoli pa pri branju končna intonacija ni ravna (niti ni rastoča, kadar gre za povedni naklon ali dopolnjevalno vprašalno poved). Pri poudarkih pa bi moral bralec slediti t. i. smiselnemu ali logičnemu poudarjanju, kar pomeni, da sledi skladenjski in pomenski zgradbi besedila ter poudarja prvine, ki so v skladenjskem segmentu osrednje (npr. Jutri bo ob morju delno jasno. Padavine bodo pogostejše v zahodni Sloveniji). Poudarka torej bralec ne more postavljati poljubno in po lastnem občutku – vendar vi opažate ravno to.

V zadnjih desetletjih se je namreč začelo pojavljati dvoje: po eni strani so tudi na javnem servisu začeli uvajati govorno branje (vzbujanje vtisa govorjenja, tudi če gre za branje pisne predloge; izraz povzemam po Cvetki Šeruga Prek) oz. interpretativno branje (govorno poustvarjanje, ki poteka na besedilnofonetični ravni, izraz povzemam po Ivu Škariću). Po drugi strani pa so zlasti komercialni mediji začeli uvajati veliko bolj personificirano branje, pri katerem govorci stavijo na členjenje s premori, ki jih pogosto uporabljajo za oblikovanje osebnega stila govora, pa tudi kot sredstvo dramatizacije; poudarki in premori lahko signalizirajo tudi bralčevo (vrednostno) razmerje do povedanega (pogosti poudarki lahko povzročijo učinek večje dinamičnosti); uporabljajo intonacijske poteke z večjim tonskim razponom, kot je značilen za objektiviziran govor (ti pogosto ne zaznamujejo slovničnih ali besedilnih razmerij, temveč gre za t. i. čustveno vlogo intonacije); pomemben gradnik takega osebnega stila je tudi glasovno barvanje (npr. branje z nasmehom na ustnicah, ki ustvarja občutek prijaznosti, domačnosti, bližine).

Čeprav se zdi, da se z vsem naštetim bralci poskušajo približati interpretativnemu branju (torej čim bolj naravnemu, a vseeno avtorsko obarvanemu govornemu poustvarjanju zapisanega), pa je veliko tega dejansko hlinjeno, saj je mogoče brati (govoriti) tudi z obilico »pomembnih« poudarkov in premorov ali pač po vnaprej izdelanem kalupu. Slednje je lahko še posebej moteče, saj si nevešč govorec izbere vzorec, po katerem bo poudarjal (npr. vsako zadnjo prvino v skladenjskem segmentu), ker pa je to v neskladju z vsebino povedi, je lahko za poslušalca izjemno utrujajoče, obenem pa mu ne pomaga pri dekodiranju nameravanega pomena (smisla) povedanega. Podobno utrujajoče je prekomerno poudarjanje ali členjenje s premori na nelogičnih mestih; svoje dodajo še nepričakovani in nelogični intonacijski poteki, pri katerih poslušalec ne ve, kdaj se neka skladenjska enota zaključi oziroma kdaj se začne naslednja. Pomembna naloga stavčnofonetičnih prvin je namreč, da poslušalca vodijo skozi besedilo, kot ga pri zapisanem besedilu vodijo naslovi, ločila, začetnice in odstavki.

Če povzamem: kadar so stavčnofonetične prvine rabljene smiselno in skladno z besedilom (njegovo skladenjsko, besedilno in vsebinsko zgradbo), jih niti ne opazimo. Ko nas začne način govornega podajanja motiti, gre za neskladje – lahko bi rekli tudi nelogičnost – med tem, kar je pričakovano in smiselno, ter tem, kar slišimo: bodisi na ravni intonacije, poudarjanja, členjenja s premori, glasovnega barvanja, višine tona ali hitrosti, še pogosteje pa je slušni vtis kombinacija več naštetih prvin.

Tina Lengar Verovnik (februar 2018)