×

Zakaj se piše predhodni in zakaj naslednji?




  • Vprašanje:

    Zakaj se piše predhodni (brez "nj"), hkrati pa naslednji (z "nj")? Je to posledica nesmiselnega vrivanja nj-jev v slovenščino iz srbščine?


    Odgovor:

    V slovenščini se kot najtvornejša pripona za tvorbo izsamostalniških in izglagolskih pridevnikov kaže -en [-ǝn] < psl. *-ьnъ, npr. veren, dol. vernivera, oporečen, dol. oporečnioporekati, obstaja pa tudi pridevniška pripona v določni obliki -nji < psl. *-ьn’ьjь, ki se večinsko potrjujejo pri izprislovnih pridevnikih, npr. gornjigor, prednjipred, zadnjizad, snočnjisnoči, nadaljnjinadalje (Bajec 1952; Vaillant 1974).
    Ker so se iz prislovov razmeroma zgodaj začeli tvoriti tudi pridevniki z isto pripono -en [-ǝn], npr. hkratenhkrati, nasprotennasproti, kar v širšem slovanskem kontekstu potrjuje npr. starocerkvenoslovanski pridevnik protivьnъ-en [-ǝn] ‘nasproten’ ← protivъ ‘nasproti, obratno’, se je sprožil obratni proces, da so se ob prvotnih pridevnikih na -en [-ǝn] v določni obliki moškega spola začele pojavljati tudi variante na -nji, kar ponazarja sodobno razmerje predhodni : naslednji ali prihodnji : prihodnost ← *prihoden.

    Pridevnik predhodni, nedol. prehoden (SSKJ) je izvorno izglagolski iz *pred-hoditi = priedhoditi (18. st. (Gutsman); deležnik predhodeč je v 16. st. uporabljal Primož Trubar) in je imel sredi 19. stoletja še status neologizma (Cigale 1860).

    Izvorno izglagolski iz *na-slediti je tudi pridevnik naslednji ob naslednik (SSKJ), ki je v 19. stoletju ob sebi še imel zgodovinsko utemeljeno varianto nasleden (Janežič 1851, Pleteršnik 1894­1895).

    Enako stanje lahko ugotavljamo tudi pri izglagolskem pridevniku prihodnji, ki ima v Pleteršnikovem slovarju ob sebi še istopomensko varianto prihoden. V 16. stoletju jo je le enkrat zapisal Trubar 1595: inu bi ti takou prihoden jamer ali revo. Iz zapisov tipa pridhodniga, prihodnimu pa ob takih, kot sta na tu prihodnu, vezhnu, nebeſku blagu (Trubar 1595), na tu prihodnu veſſelje inu zhaſt (Dalmatin 1584), ni mogoče enoumno sklepati, da se variantnost prihoden: prihodnji potrjuje že v 16. stoletju.

    Pridevnikov na -nji, ki se v slovenščini kažejo kot analoškega izvora, torej neizprislovnih, je v slovenščini več in med njimi prevladujejo prvotno izglagolski (mednje sodi tudi rešnji ← rešen ← rešiti npr. v zvezi rešnje telo, prim. tvoje pravu reſhnu tellu (Dalmatin 1584), Svetu Reiſhnu Tellú (Kastelec-Vorenc 1680­1710)), a se najdejo tudi prvotno izsamostalniški. Tak je npr. zastareli gospodnji ‘gospodov’ (SSKJ; Pleteršnik) ← gospod, ki ga poznajo tudi drugi slovanski jeziki.

    Iz zapisanega je razvidno, da sodobna variantnost tipa predhodni : naslednji odraža križanje različnih besedotvornih vzorcev za tvorbo pridevnikov v pretekli slovenščini in še prej in da zato niso v nobeni posledični povezanosti z vplivom srbščine, kot ste predpostavili v vprašanju.

    Metka Furlan (marec 2018)


Prijavite se za odgovor