×

Filozofska, biološka, kulturna in zgodovinska umestitev slovenščine




  • Vprašanje:

    Kako slovensko govoreči posameznik razmišlja napram ostalim narodom? Kaj so posebnosti, odlike in slabosti slovenščine? Kako star je naš jezik? Iz katerih jezikov se je rodil in pobiral svoje prvine?

    • Predel možganov, ki je aktiven pri imaginarnem rotiranju 3D objekotv je aktiven tudi pri reševanju matematičnih operacij. Igranje 3D tetrisa do neke mere okrepi določen del možganov in posledično nam je "računanje" malo lažje.
      Dvojina - Predšolski otroci, ki uporabljajo jezik z dvojino, rahlo bolje rešujejo preproste matematične probleme kot njihovi vrstniki iz dvojinsko negovorečih okolij, saj prej razvijejo določene predele možganov. Imamo tudi dvojno zanikanje in šumnike. Kaj še? Iz kje to izhaja? Kaj nam to pove o našem razmišljanju, razvoju in specializaciji možganov?
    • Eskimi izhajajo iz okolja, ki je dosti drugačno od našega in imajo več besed za razne manifestacije snega. Kaj nam slovenščina pove o okolju iz katerega izhajamo?
    • Slišal sem: "Poznavanje in zanimanje za neko temo se odraža v jeziku. Če se dva laika pogovarjata o računalnikih je njun besedni nabor, omejen na par splošnih besed: kišta, ekran, tipkovnica, miška. Dva računalniška rekreativca že uporabljata večji nabor: procesor, RAM, grafična kartica, omrežje,... Besedni nabor strokovnjakov pa je že tako širok da se laik izgubi v njem. Slovenščina naj bi imela samo par besed za "ljubezen". Stara grščina kakšnih 5-10. Sanskrt naj bi imel v svojem naboru več kot 100 besed za vse odtenke in nianse ljubezni." Podobna jezikovna specializacija kot pri eskimih. Le da ta odraža doživljanje notranjega sveta.
      Za kaj je slovenščina specializirana?
    • Katere besede skovanke imamo katerih bi se lahko bolje zavedali in bili na njih ponosni. Kot naprimer: raz-um, po-men,
    • Bral sem, da naj bi ugotavljali kako učinkovit je nek jezik v podajanju pomena. Za to, da se prenese isti pomen naj bi nemščina okvirno potrebovala 10-30% več znakov oz. besed. Kako redundantna je slovenščina?
    • Slišal sem, da naj bi imela slovenščina stare korenine in, da naj bi v svojem nederju skrivala marsikatero modrost.

    Tu in tam sem v času razstresene zasledil zgornje primere. Sedaj me pa zavestno zanima kako vse slovenski jezik posredno in neposredno vpliva name. Na posamezna zgornja vprašanja ni potrebno odgovarjati. Najverjetneje se jih da združiti v enega preprostega - etimologija slovenščine? Služijo samo kot primer kam pes taco moli. Vesel bom kakršnegakoli odgovora. Z veseljem bom prebral daljšo obrazložitev s priloženimi citati ali pa odšel v knjižnico po sledi priporočene literature.


    Odgovor:

    Zgledi, ki jih navajate, sodijo na področje nazora, ki ga ponavadi imenujemo jezikovni relativizem. Opiše ga Sapir-Whorfova hipoteza, po kateri jezik določa človekovo percepcijo sveta in način mišljenja in po kateri ljudje, ki govorijo različne jezike, svet prav zaradi tega doživljajo različno. Ta hipoteza v svoji najbolj strogi obliki ni splošno sprejeta, pokazali pa so tudi, da deloma temelji na napačnih izhodiščih, npr. jezik »eskimščina« ne obstaja. Tako tudi težko trdimo, da je slovenščina kaj bolj ali manj občutljiva za določeno semantično področje kot drugi jeziki. Sanskrt gotovo pozna več kot sto načinov, da izrazi različne odtenke in vrste ljubezni, isto pa velja tudi za slovenščino, denimo »goreti od ljubezni«, »zaljubiti se«, »ljubezen do domovine«, »materinska ljubezen«, »bridka ljubezen«, »ljubezen, ki z junaštvom prsi neti«. Da se primerljive besedne zveze zapišejo s presledkom med besedami, medtem ko se v sanskrtu ne, je stvar pravopisa in transkripcije, ne bogastva jezika. Seveda pa drži, da se v besedju, ki ga uporabljamo, bolje odraža način življenja in področje, ki nas zanima, za govorca manj zanimivi del besedja pa tone v pozabo in se sčasoma lahko tudi izgubi. Jezik izraža tudi časovno-prostorske predstave (»pustiti nekaj za seboj«), predstave o čustvih (npr. »videti rdeče«) ali predstave tipa »videti na televiziji« (medtem ko npr. v finščini govorec nekaj vidi »iz televizije«) in podobno, vendar so te in druge predstave značilne tudi za vrsto drugih jezikov, ne le za slovenščino.

    Slovenščina se je oblikovala iz praslovanščine, ta pa iz indoevropskega prajezika. Niti praslovanščina niti praindoevropščina nista nikjer zabeleženi, lahko pa ju s primerjalno metodo rekonstruiramo z zelo veliko zanesljivostjo. Rekonstruirani prajezik nudi podatke o duhovnem in materialnem svetu njegovega govorca. Podatki o besedju, ki se je do danes ohranilo v slovenščini, so na voljo v etimoloških slovarjih.

    Simona Klemenčič (oktober 2018)


Prijavite se za odgovor