×

Zapis naglasnega znamenja




  • Vprašanje:

    Zanima me, kdaj je zapis naglasnega znamenja dovoljen/priporočljiv. Sama naglasna znamenja zapisujem samo v primerih, kadar bi besedo brez naglasnega znamenja napačno razumeli. Primer:
    v méni – kot v menopavzi; v mêni – kot znotraj mene v notranjosti.

    Torej, zanima me, kako je z zapisom naglasa v drugih primerih. Primer:
    Ne upirajte se zlù.
    Je naglas na u upravičen/dovoljen/priporočljiv?


    Odgovor:

    Naglasna znamenja, imenovana tudi naglasi ali diakritična znamenja (pisanje naglasnih znamenj je onaglaševanje), ki stojijo največkrat nad črkami, praviloma niso del slovenskega pisnega sistema in se uporabljajo priložnostno. Pojavljajo se v jezikoslovnih in pedagoških besedilih, povezanih s slovenskim jezikom, torej v slovarjih in delih učbenikov, kjer naglasna znamenja nadgrajujejo zapisano tako, da se da (lažje) govorno uresničiti. V slovenskem jeziku pišemo z naglasnimi znamenji vred lastna imena in izpeljanke iz njih, ki jih prevzemamo iz jezikov z latiničnimi pisavami, pa naj vplivajo na izgovor v slovenščini ali ne. S tem (lahko) pridobimo podatek o mestu naglasa v besedi oziroma o kvaliteti ali kvantiteti glasu v izvirnem jeziku, ki ga potem prilagodimo rabi v slovenskem knjižnem jeziku: italijansko Pietà, špansko León, francosko de Sévigné, Côte d’Or, češko Jiří, Němcová, slovaško Vojtechová, madžarsko Jókai, Kodály ... Priimek s posebno črko in onaglašenim samoglasnikom iz latinice v slovenščini prevzamemo, pri slovenskem nosilcu takega priimka pa spoštujemo njegovo odločitev ali odločitev njegovih prednikov za obliko priimka, ki jo uveljavlja kot uradno, z naglasnim znamenjem (ali kako drugo posebnostjo) ali brez njega. Priložnostno se pišejo naglasna znamenja tudi v slovenskih priimkih, če hočemo izraziti, da njihovi nosilci vztrajajo pri zapisanem naglasu in izgovoru: Fúrlan proti *Furlán, Kováč proti Kôvač, Oblák in Óblak, Matjašéc in Štuhéc – v stranskih sklonih zdaj v knjižnem jeziku tak é ne more več izpasti (štajersko-prekmurski neonaglašeni e bi se bral kot polglasnik in bi praviloma moral izpasti), torej je rodilnik Matjašéca in Štuhéca, ne morda Matjašca in Štuhca.

    V slovenskih nejezikoslovnih besedilih na slovenskih besedah naglasna znamenja praviloma niso pisana in jih (slovenski) bralci tudi ne pričakujemo. Zato v njih nastopajo enakopisnice, besede, ki se pišejo enako, izgovarjajo pa različno. Posamezne lahko z dodanim naglasnim znamenjem – ostrivcem, strešico ali krativcem – nad ustreznim samoglasnikom ali nad r rešimo dvoumnosti (zdaj niso več enakopisnice) in jih pomensko osamosvojimo glede na izgovor. Beročim je na ta način omogočeno nedvoumno ali manj dvoumno razumevanje tako nadgrajenega besedila. Onaglaševanje pa je seveda odveč, če ne prispeva k ločevanju siceršnjih enakopisnic, če so izgovorne oz. naglasne oblike splošno znane iz stalnih zvez (ni vse zlato, kar se sveti) ali če bi bilo namenjeno sámo sebi. Neonaglašene besede vodijo v negotovo razumevanje in lahko pri branju na glas zavajajo, kar se je zgodilo napovedovalcu na Radiu Slovenija: Stranka s kongresa sporoča, da ne smemo drážiti države (oprostite: dražíti). Včasih so slovenska besedila opremljena z naglasi posebej skrbno, recimo če avtorji in prevajalci pričakujejo, da se bodo brala na glas, kot je pri Svetem pismu: onaglašene črke pomagajo pri izgovarjanju ne samo manj znanih in nepričakovano naglašenih lastnih imen, ampak tudi pri slovenskih občnih besedah in njihovih oblikah, kjer bi lahko prihajalo do trenutnih zadreg z branjem na glas.

    Kadar pisec ne onaglasi besed, ki z zapisanim naglasnim znamenjem postanejo določne ali določnejše, izgubi možnost, da bi bilo njegovo besedilo razumljeno bolje, seveda pa je lahko po drugi strani z neonaglašenim namenoma dvoumen ali pa z izrecno navedenim naglasom tudi šaljiv: To pač ni bilo v naši móči (piska v besedilu ni pustila moči, kar bi vsi brali môči, ampak je zapisala točno to, kar je hotela). – Več onaglašenih besed in besednih oblik je v pesniških in v šolskih besedilih, predvsem če so manj znane, starinske, redke in narečne.

    Če na uporabljeni elektronski napravi ne moremo pisati naglasov, lahko v besedilu za omejitev pomena namesto onaglašene male črke zapišemo njeno veliko različico: sAmosamO.

    Nekaj primerov možnih naglasnih nasprotij: védenje ‘znanje’ – vedênje ‘obnašanje’, obláči seoblačí se, gôrigorí, velíkemvélikem, hudó – húdo, zlató – zláto, bíli – bilì. Primerov kot hôtel (< hoteti) in hotél (poslopje s prenočišči), ki spadajo v različne besedne vrste, z dovolj sobesedila ni treba onaglaševati, saj ne morejo biti dvoumni.

    Pisanje naglasnega znamenja je torej priporočljivo in želeno, če prispeva k večji jasnosti in nedvoumnosti besedila, ni pa obvezno; odvisno je od piščeve višje pismenosti in zahtevnosti do drugih.

    Peter Weiss (oktober 2018)


Prijavite se za odgovor