Kdaj in zakaj se je uveljavil zapis z »nj« in »lj«?

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, kdaj in zakaj se je uveljavil zapis z nj in lj. Na primer štrukelj, boljši, Kranj, Gorenjska itd., ko pa se teh j- jev ne izgovori.

Odgovor:

Zapis z lj in nj se je uveljavil že na samem začetku snovanja knjižnega jezika v 16. stoletju, a neenotno, odvisno od avtorja oz. njegove narečne podstave.
Dvofonemski zvezi lj in nj sta v knjižni slovenščini odraza fonemov *ĺ in *ń, torej mehkega l in mehkega n, značilnih za starejše faze razvoja slovenskega jezika. Čeprav drži, da sta oba glasova v delu slovenskega jezika, zlasti v osrednjeslovenskih narečjih, otrdela in se zlila z "navadnima" *l in *n, to ne drži za vsa slovenska narečja. V veliko slovenskih narečjih je prvotno razlikovanje med navedenimi fonemi še vedno ohranjeno: mehki ń se kot poseben glas pojavlja v delu koroške, panonske in primorske narečne skupine, mehki ĺ pa se pojavlja resda na manjšem območju, a ga še vedno najdemo npr. v Posočju in na Krasu. V drugih narečjih se lahko pojavljajo sledovi prvotnega razlikovanja: *ĺ se je v skrajno zahodnih narečjih (med drugim npr. v Reziji in Benečiji) razvil v j, v delu gorenjščine in v nekaterih koroških narečijih pa v primerjavi s prvotnim *l ne prehaja v v/w (npr. za starejše *kĺuč (knjižno ključ) se uporablja kluč in ne **kvuč ali **kwuč, medtem ko se za starejše *luč (knjižno luč) uporablja vuč ali wuč); *ń je v osrednjeslovenskih narečjih res otrdel in se tako govori npr. svina, kona, vendar npr. v delu dolenjščine in štajerščine svija, koja (za starejše *svińa, *końa, knjižno svinja, konja).
V slovenskem knjižnem jeziku »[č]rkovni sklop zvočnikov l ali n + j [...] pred samoglasnikom [poudaril pisec odgovora] označuje oba glasova, drugače le prvega (ki pa je lahko tudi malo omehčan ali podaljšan); v ustreznem glasovnem okolju je deljiv (z vol-jo), se pa lahko tudi premenjuje (okolij, ostenij – polj, konj)« (gl. Slovarček izrazja v pravilih Slovenskega pravopisa 2001). Do težave pride, če bi zgolj iz izgovorjenih pridevniških oblik [vínski] in [svínski] hoteli utemeljiti pisanje j-ja v skupini [ns], ki se v teh dveh besedah ne izgovarja: v besedi vino in stranskih oblikah se j ne piše, zato pišemo vinski seveda brez j-ja, v besedi svinja pa se j piše, zato se v skladu z etimološko-morfološkim načelom tudi svinjski piše z njim.
Kot rečeno, zapisa lj in nj v knjižni slovenščini po svoje predstavljata ostanek starejše razvojne faze slovenskega jezika in hkrati kompromis med različnimi odrazi v različnih delih slovenskega jezikovnega prostora. Čeprav slovenski knjižni jezik v veliki meri temelji na osrednjeslovenskih narečjih, pa ima med drugim tudi nalogo povezovanja vseh govorcev slovenskega jezika, zato ni samoumevno, da bi lahko neposredno zrcalil stanje v središču jezikovnega prostora.

Janoš Ježovnik, Peter Weiss (marec 2019)