Med knjižnim in narečnim: »Tabor nad Dornberkom«

Moderator

Vprašanje:

Živimo v vasi Tabor nad Dornberkom. Pred mnogimi leti smo v enem od slovarjev (ne vemo katerem) prebrali, da se pridevniki in prebivalstvo zapisujeta kot je raba v kraju samem. Primer v slovarju za naš Tabor je bil: Tabrci, Tabrka, Tabrc, na Tabru, tabrški ipd. Takšna je tudi dejanska uporaba v vsakdanjem življenju in označuje točno "naš Tabor". Otroci v šoli, novinarji idr. pa morajo pisati oz. uporabljajo izraze Taborci, Taborka..., na Taboru, po Taboru, taborški ... Ker takšni zapisi delujejo v lokalnem okolju izredno tuje, mnogi iščejo kompromis ter skušajo zapisovati narečno - torej tab'rc, tab'rški ipd., kar pa v določenih besedilnih oblikah spet ni ustrezno oz. morda sploh ni potrebno, če je naše mnenje pravilno.
Torej, ker mi menimo, da je pravilna dejanska raba in nas motijo splošni izrazi, ki odvzemajo lokalno edinstvenost, šola in novinarji pa vztrajajo pri svoji uporabi, vas prosimo za vaše strokovno mnenje.
Torej ali nas Tabrce zbuja tabrški zvon ali taborski zvon?

Odgovor:

Dejstvo je, da so tudi zemljepisna imena podvržena pravilom knjižnega jezika. Če teh imen ne bi knjižili, bi danes pisali Nov mejst za Novo mesto, Radolca za Radovljica, Tmin za Tolmin, Bec za Bovec itd. Kadar je krajevno ime polastnoimenjeno občno ime (npr. vas, selo, mesto, trg, brdo, polje, vrh, grič, potok, reka itd.), je odločanje o knjižni obliki tovrstnih imen praviloma enostavno: upošteva se občnoimenska splošnoslovenska knjižna norma. Krajevno ime Tabor je polastnoimenjeno občno ime tabor 'utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki'. V slovenska narečja je bila beseda prevzeta prek nemške oblike Taber, vendar je glede na njen češki izvor (iz imena husitskega mesta Tabor, ki ponavlja biblijsko ime gore Thabor), z rabo v drugih slovanskih jezikih in z naslonitvijo na njene novejše pomene v knjižni slovenščini prejela obliko tabor. V skladu s tem so bila poknjižena tudi krajevna imena Tabor. Če bi želeli v knjižnem jeziku uporabljati pridevniško obliko tabrski in stanovniško obliko Tabrci, bi morali ustrezno spremeniti tudi osnovno imensko obliko Tabor, na Taboru v Taber, na Tabru. Za knjižno rabo takšni posegi ne bi bili primerni, ker trgajo vez med občnim in lastnim imenom ter spodkopavajo enotni knjižni jezik. Seveda pa je raba imenskih narečnih oblik v lokalnem okolju nekaj najbolj normalnega. Otroci naj zato poznajo obe obliki: domačo narečno in knjižnoslovensko.

Silvo Torkar (julij 2019)