Zakaj »kvinoja« in ne »kvinoa« ali »kinoa«

Moderator

Vprašanje:

Zahvaljujem se vam za odgovor glede kvinoje. Ker pa se beseda quinoa izgovarja kínoa, še vedno ne razumem, zakaj predlagate poslovenjeno obliko kinoja, torej z vrinjanjem soglasnika j, ki ga v izvirniku ni ne v pisni obliki ne v izgovorjavi. Zdi se mi nekako tako, kot če bi morali reči boja namesto boa, oboja namesto oboa ali celo Samoja namesto Samoa.

Odgovor:

Prevzete občne besede, če je le mogoče, pisno domačimo v skladu z izgovorom v slovenščini.

Besedo quinoa v slovenskem knjižnem jeziku najdemo v dveh variantah:

Standardizirana varianta v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz leta 2014 je v pisno podomačeni kvinoja, pri tej vrzel med obema samoglasnikoma zapremo z j (kot npr. v aloja/aloa), obstaja pa tudi oblika kinoja, ki smo jo že utemeljili v odgovoru Kako je prav: »kvinoja« ali »kinoja«;
v pisno nepodomačeni obliki quinoa, ki je pogosto del latinskega strokovnega imena Chenopodium quinoa [kínoa].

O zapisu z j ali brez njega

Samoglasniški sklopi se v slovenščini zapirajo v izgovoru in zapisu (zev). V izgovoru vedno v sklopu i + samoglasnik (če ne gre za pisna dvo- ali veččrkovja, npr. smootie > smuti), če besedo občutimo kot domačo pa tudi pisno (borelija, olimpijada), zlasti v priponskem obrazilu -ija. V procesu podomačevanja se zgodi, da hkrati obstaja več pisnih različic, npr. amoniak in amonijak. Nekatere besede se pisno sploh ne podomačijo, čeprav jih imamo v slovenščini že zelo dolgo (radio [rádijo], violina, diamant, olimpionik).

Sklop samoglasnikov o + a se v slovenščini načeloma ne zapira, pregled podobnih besed pa kaže, da se vendarle vede različno: pri veliki večini prevzetih besed praznine med samoglasnikoma tudi v izgovoru res (kot ste ugotovili že sami) sploh ne zapiramo (koala, oaza, šoa), pri drugih se podomačitveni proces tudi pod vplivom kodifikacijskih napotkov (SSKJ: aloa gl. aloja; Čebelarski slovar: varoa gl. varoja) izpelje do konca: aloe > aloa > aloja, varoa > varoja. Teh primerov pa ne gre zamenjevati s tistimi, pri katerih je razlog za zapis sklopa oa z vmesnim z j v latinski predlogi oia > oja (paranoja, sekvoja).

Po analogiji z alojo je najbrž prišlo tudi do prevladujoče izgovarjave [kvinója], ki je bila tako prvič zapisana v monografiji, ki je izšla kot rezultat raziskovalnega projekta o novejši leksiki Novejša slovenska leksika (2009), in sicer kot kvinoja, quinoja in quinoa, v Slovarju novejšega besedja (2012), nato pa kot knjižna tudi v drugi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2014).

Zavedati se je treba, da imajo pri (izgovornem) prilagajanju slovenščini več težav poznavalci ali (materni) govorci tujega jezika. Integracija prevzetih besed v slovenščino pa poteka v skladu s sistemom knjižne slovenščine. Ko je nova beseda zapisana v slovarjih knjižnega jezika – in tu se je tako zgodilo z zgoraj omenjenimi slovarji, je korak nazaj, četudi z vidika španščine bolj pravilnemu zapisu, težak, vprašanje je, če je smiseln.

Helena Dobrovoljc (december 2020)