×

Členek »zgolj«




  • Vprašanje:

    Zanima me, kako je z uporabo členka zgolj. Glede na priročnike njegova uporaba ni najbolj ustrezna.
    Kako pa je z zvezo zgolj in samo?


    Odgovor:

    O tej temi smo v svetovalnici že pisali, med drugim tudi o členkih le in samo, ki sta v pomenu 'izraža omejenost na navedeno' sopomenska s členkom zgolj.

    S pomočjo pregleda dostopnih slovarjev za slovenščino smo poskušali ugotoviti, kaj točno imate v mislih, ko pravite, da »glede na priročnike njegova uporaba ni najbolj ustrezna«. O členku zgolj so dostopne naslednje informacije.

    V SSKJ2 je ob členku zgolj naveden členek samo, in sicer kot sopomenka (nadrejeni sinonim):

    zgòlj2 člen. (ȍ)

    1. izraža omejenost na navedeno; samo: zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem; slišati je bilo zgolj tujo govorico; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume
    2. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo – ampak tudi: pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje

    V Slovarju slovenskih členkov je v geslu zgolj prav tako omenjen sinonim samo, tukaj brez vrednotenja.

    V slovarju SP 2001 je členek zgolj predstavljen takole:

    zgòlj izvzem. člen. (ȍ) samo: zasaditi vrt ~ s sadnim drevjem; To delajo ~ zato, da bi kljubovali; v vezniški rabi, v zvezi ne zgolj — ampak tudi Pri tem ne gre ~ za denar, ampak tudi za poštenje

    O z ležečim tiskom zapisanih sopomenkah (kot je zgoraj sopomenka samo) lahko v opisu slovarja preberemo naslednje: »ležeči tisk brez oklepaja pa zaznamuje besedo ali besedno zvezo, ki je nevtralna oz. navadnejša od iztočnične besede«. Ležeči tisk v SP 2001 je eden od načinov nekoliko bolj prikritega vrednotenja v tem slovarju (podobno neposredno vrednoti tudi SSKJ z nadrejenimi sopomenkami). SP 2001 torej pravi, da sta členka zgolj in samo sopomenki, pri čemer je samo nevtralen oz. navadnejši. Razlogov za to slovar ne podaja, glede na zgodovino slovenskega pravopisja pa sklepamo, da je členek zgolj odsvetovan zaradi podobnosti s (srbo)hrvaškimi besedami.

    Kaj se je s členkom zgolj dogajalo v starejših pravopisih, je mogoče izvedeti na Franu. V pravopisih 1899 in 1920 je členek zgolj le naveden, v pravopisih 1935 in 1937 pa ima dodan izpeljani pridevnik zgoljen. V pravopisu 1950 je iztočnici zgolj v ležečem tisku dodan členek samo, kar naj bi glede na uvodna pojasnila pomenilo, da gre za razlago ali »pomensko objasnitev«. Podobno je beseda obravnavana tudi v pravopisu 1962, kjer je kot razlaga prav tako naveden členek samo, dodan pa je zgled zgolj iz sebičnosti kaj delati z razlago iz gole sebičnosti. Do SP 2001 členek zgolj torej ni bil vrednoten kot manj primeren, vsaj eksplicitno ne.

    Seveda je treba pri razlaganju takih in podobnih dejstev razlikovati med pridevniško in členkovno rabo, kjer lahko prihaja do razlike v odnosu do sopomenskega samo.

    Če pogledamo poved (iz listkovnega gradiva, Stritar):

    • Jokal je iz zgolj veselja.

    Tu je zgolj rabljen pridevniško, taka raba je danes zastarela. V sodobnih besedilih ga nadomeščamo s sam ali gol:

    • Jokal je iz samega/golega veselja.

    V členkovni rabi pa je zgolj še danes povsem nevtralen in ni zaznamovan, enakovredni sopomenki sta samo in le:

    • Jokal je zgolj iz veselja.

    Raba v Gigafidi 2.0 izkazuje prevlado členkov samo in le (več kot dva milijona pojavitev), pri čemer pa je nujno opozoriti, da pridevniške in členkovne rabe ni mogoče razlikovati. Členka zgolj je v besedilih manj (približno dvesto tisoč pojavitev) zaradi prikritega odsvetovanja te besede v SP 2001, kar lektorji večinoma dosledno upoštevajo. V nekaterih jezikovnih priročnikih (npr. Kocmut, Pravipis, 2012) je mogoče tudi prebrati, da sta členka samo in le primernejša za nevtralna, splošnejša besedila, v leposlovnih besedilih pa je dopusten tudi členek zgolj. To je mogoče ovreči že s pregledom odgovorov v Jezikovni svetovalnici, kjer neobremenjeno uporabljamo vse tri členke, tudi zgolj. Lahko bi morda le rekli, da se členek zgolj tipično pojavlja v zelo knjižnih besedilih, ni pa mogoče trditi, da je sprejemljiv le za leposlovje.

    Na kratko: s členkom zgolj ni prav nič narobe.

    Glede zveze zgolj in samo pa lahko napišemo, da gre za pleonazem, torej opisovanje pojma z več pomensko sorodnimi izrazi. Zveza ima funkcijo poudarjanja in je pogosta v publicistiki ter govorjenem jeziku. V bolj knjižnih besedilih se pleonazmom izogibamo, v sproščeni rabi pa tudi z njimi ni nič narobe – navsezadnje pleonazem nakazuje pomenski odtenek.

    Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc (marec 2021)



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.