Skladenjske variante: »vedno več« ali »vse več«; »stališče o« ali »stališče do«

Moderator

Vprašanje:

Določeni lektorji strogo popravljajo zveze vedno več in vedno manj v vse več in vse manj. Na korpusu Gigafida pa najdem ogromno zadetkov ene in druga variante. Bi se morali lektorji kljub temu zvezama vedno več in vedno manj izogibati?
Prav tako sem na Gigafidi našla veliko primerov zvez stališče o nečem (npr. o pomembnih družbenih vprašanjih) in stališče do nečesa (npr. do pomembnih družbenih vprašanj). SP navaja zgolj stališče do, pa tudi nekateri lektorji strogo popravljajo v stališče do. Sta pravilni obe zvezi?

Odgovor:

vedno več, vse več, čedalje več

Nekateri lektorji besedila, ki so jim dana v branje, vrednotijo tudi stilistično. Stilistično popravljanje je pogosto tehtanje, katera od skladenjskih variant povzroča najmanj nesporazumov na ravni pisec – bralec , zato se je dolgo zagovarjalo stališče, da izbira med dvema sopomenskima izrazoma ali zgradbama ni povsem prosta, če je en od izrazov večpomenski (razkorak – neskladje, soditi – spadati). Lektor je jezikovni pregledovalec in svetovalec predvsem na področju slovnice (zapis oblik in tvorjenk, skladenjska vezljivost in ujemanje ipd.) in pravopisa (vejica, mala ali velika začetnica, pisanje skupaj ali narazen, prevzemanje ...), stopanja poseganja v besedilo na področju stilistike pa je odvisna od dogovora med naročnikom in pregledovalcem.

Vaši vprašanji spadata na področje stilistike ali skladenjskih dvojnic: da bi zvezi vedno več ali vedno manj menjali z zvezama vse več ali vse manj ni potrebe. Po teh merilih bi tako vedno kot vse v povezavi z več zamenjevali s čedalje (čedalje več), ki pa je pomensko najmanj obremenjena. Večina govorcev dojema obe zvezi kot nevtralni. O tem ne nazadnje govori tudi gradivo SSKJ (obeh izdaj): vedno več, vse več, npr.:

očálar -ja m (ȃ) ekspr.

kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar

optik: z receptom je odšel k očalarju

Tudi v korpusu Gigafida je razmerje med vse več in vedno več približno 2 : 1.
Obe izrazni možnosti se v približno enakih deležih pojavljata zlasti v povedkovem določilu (približno polovica zadetkov) in kot prilastek (tu se ujemata v pogostih kolokacijah: vse/vedno več ljudi, mladih, turistov, žensk; pozornosti ipd.). Bolj ali manj se ujema tudi dokaj pestra besedilna razporeditev (časopisi, zlasti Dnevnik in Delo, spletna besedila, revije, stvarna besedila, leposlovje).
Izbor ene ali druge možnosti se zato zdi bolj stvar osebne preference, s skladenjske perspektive pa sta ustrezni obe.

Kakšna pa bi bila stilistična utemeljitev teh zamenjav?

Peter Weiss:

Primer očalarjev je vedno več v obeh SSKJ-jih je slovarsko slab, saj v ponazarjalnih primerih v slovarjih naj ne bi bilo dvoumij, razen če to ni slovaropiščev namen. Zveza očalarjev je vedno več (ki velja kot brezčasna ugotovitev, v pomenu 'čedalje več' najbrž za zadnja stoletja) ne zdrži že prestavitve v preteklik ali prihodnjik (očalarjev je bilo, jih je in jih bo vedno več), saj nenadoma ne vemo več, ali je trditev mišljena relativno glede na neočalarje ('očalarjev je bilo vedno več kot neočalarjev') ali pa se ugotavlja rastoče število očalarjev, ki bi ga bilo mogoče enoumno izraziti z očalarjev je čedalje več od prvega očalarja naprej.
»Vedno manj mladih in vedno več starih pomeni tudi vedno manj tistih, ki delajo« (Dnevnik 2020-06-18).
Kdor zdaj hoče nadaljevati »Ampak saj je bilo vedno tako«, bi mu pri začetku v to smer bolj prišla prav formulacija »Čedalje manj ...«. Toda ali je (bilo) res vedno manj tistih, ki delajo? Zakaj avtor sili v nerazumljivost in zakaj mu lektor ne bi smel pomagati z opozorilom na nejasnost? Ker to ni nič jezikoslovnega, le lektorjeva kaprica? Prehudo gostoto istega in pomensko nabitost prvotne formulacije se da sprostiti in izboljšati besedilo, kar lahko pri razumevanju koristi vsem.
»Demografske spremembe oblikujejo novo družbo, v kateri bo vedno več starih in vedno manj mladih.« 'Čedalje več' ali 'ves čas več', 'vseskozi več'? Ali je zgornjo trditev, ki ni bila zapisana v kakem igrivem, morda leposlovnem sobesedilu, mogoče zapisati ustrezneje, morda tako, da si za razumevanje ni treba lomiti glave? Če je odgovor ne, je možnost izražanja s čedalje več izgubljena, saj je prevladujoča pogostnost na strani vedno več in vse več, ki sta ob enakovredni možnosti čedalje več slabša rešitev.

stališče o, stališče do

V jezikovnem priročniku Jezik naš vsakdanji Janeza Sršena, nekdanjega vodje lektorjev pri časniku Delo, je zveza stališče o pripisana srbskemu ali hrvaškemu vplivu (stavovi o ...), zato jo odsvetovana.
Sršen je razlog za razširjenost neprimerne zveze pripisal tudi temu, da je sopomenka samostalniku stališče, tj. mnenje, vezljiva s predlogom o:
– zavzeti stališče do česa
– imeti mnenje o čem
Pogosta uporaba zveze imeti stališče o čem je najbrž povezana tudi z večjo razširjenostjo enot celotne zgradbe, tj. imeti nasproti zavzeti...

Korpus Gigafida 2.0 res izkazuje obe rabi:
predložni zvezi stališče do česa : stališče o čem – ob razmerju približno 2 : 1 se pretežno ujemata v pogostih kolokacijah (do vprašanja/o vprašanju, do predloga/o predlogu, do zakona/o zakonu, do krize/o krizi ipd.).
O razmerju med obema samostalnikoma sicer tudi v odgovoru: Kako razumeti slovarska napotila stališče in mnenje.

Pri obeh je podobna tudi besedilna razporeditev, pri čemer je glede na zgoraj opisano Sršenovo napotilo razumljivo, da je v časopisu Delo razmerje nekoliko bolj izrazito (2,7 : 1) v korist zveze stališče do, v časopisu Dnevnik pa sta obe zvezi dokaj izenačeni (1,3 : 1). V korpusu nestandardnega jezika Janes je razmerje nekje med obema časnikoma (1,6 : 1).

Glede na trenutno stanje v gradivu sta v rabi obe zvezi, pomen 'odnos do' danes izražata tako predložni rodilnik kot mestnik. Gre res bolj za presojo glede na splošno stilistiko konkretnega besedila, medtem ko bi jezikoslovno gledano težko govorili, da je katera od možnosti izrazito boljša izbira.

Helena Dobrovoljc, Domen Krvina, Peter Weiss (junij 2021)