Razlog za vikanje v moški obliki

Moderator

Vprašanje:

Pregledala sem temo vikanja pa tudi druge spletne strani, vendar nikjer ne najdem odgovora na vprašanje, zakaj se v slovenščini vika v množini moškega spola, ne na primer v množini ženskega spola ali s kakšno nevtralno obliko.

Se je kdo že ukvarjal s tem vprašanjem in ali obstaja še kakšna druga možna razlaga razen zgodovinskega položaja žensk? Sama je ne vidim, vendar je ne želim prehitro sklepati, zato me zanima, ali se je kdo strokovno podkovan že ukvarjal s tem vprašanjem in do kakšnih ugotovitev je prišel? Enako velja za uporabo moške oblike kot slovnično nevtralne.

Odgovor:

Vikanje v slovenščini ima že dolgo zgodovino, izpričano je vsaj že od 13. stoletja, vendar se v redkih virih večinoma pojavlja za osebe moškega spola, zato je težko natančno spremljati njegov razvoj.
Zlasti za zahodno polovico slovenskega ozemlja je bilo tudi v preteklosti značilno t. i. polvikanje, torej uporaba deležnikov in pridevnikov v ednini, kar je omogočalo spolsko razlikovanje – že pri Trubarju najdemo takšen primer za žensko (raunu kakor de bi ena huda dekla k’svojej fravvi rekla: Ta lon ste vy meni oblubila, satu ga meni dajte (Trubar, Hišna postila 1595, II: 283)).
Nasprotno se je posebna oblika množinskega zaimka za ženske ve v jeziku pojavila relativno pozno, zabeležena je šele v drugi polovici 18. stoletja, torej precej po uveljavitvi vikanja (pri tem je slovenščina relativna izjema, večina indoevropskih jezikov ne pozna spolsko razlikovalnih oblik zaimkov za 2. osebo). Da je ta posebna oblika sprožila omahovanje v rabi pri vikanju, kažejo pogosta opozorila v slovnicah s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki predpisujejo rabo samo moškega spola pri vikanju ženske. Pri tem je treba opozoriti, da je bilo v tem obdobju v slovenščini kot ogovorni način za višje sloje pod vplivom nemščine močno uveljavljeno onikanje (npr. v Linhartovem Matičku: Vaša gnada, kaj zapovedó? Ke bi jih kdu per meni najdel!), za katero pa nikoli v zgodovini ni bilo izpričano »polonikanje«, torej deležniki v ednini, ampak je bila vedno rabljena množina moškega spola.
Edino izjemo najdemo v slovnici Ožbalta Gutsmana (1777), ki predpisuje rabo ženskega spola pri vljudnem ogovarjanju žensk v dvojini in množini (One meni ja tu bodo sprosile), ne pa tudi v ednini, kjer opozarja na izključno rabo moškega spola. Njegova določila se v slovenščini niso uveljavila, danes se za ogovor dveh oseb uporablja dvojina.
Razlog za takšno nevtralnost moškega spola je verjetno enak kot za splošno nevtralnost moškega slovničnega spola, ki je značilna za večino indoevropskih in afroazijskih jezikov. Ali gre za inherentno lastnost človeškega jezika ali za kulturno pogojenost, bi morda pokazale raziskave jezikov, ki razlikujejo spole, v družbah z matriarhatom kot prevladujočim družbenim sistemom, vendar žal zaenkrat tovrstnih raziskav, če obstajajo, ne poznamo.

Alenka Jelovšek (december 2021)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}