Slovenjenje osebnih imen (svetnikov in vladarjev)

Moderator

Vprašanje:

Učili smo se, da se imena vladarjev, papežev in svetnikov poslovenijo. Tako imamo Elizabeto II., Franca Jožefa I., Benedikta XVI., sv. Martina, sv. Jožefa itd.
Do nedavnega pa smo imeli Juana Carlosa I. (ne pa Janeza Karla I.), ki ga je nasledil Filip VI. Tudi za odcepljeni otok se govori, da je tam prestolonaslednik Charles (in ne Karel).
Zanima me, kakšno mnenje imate glede slovenjenja novorazglašenih svetnikov, ki imajo rahlo eksotična imena oziroma so bili znani s tujim imenom že pred beatifikacijo ali kanonizacijo, kot npr. sv. John Henry/Janez Henrik Newman, sv Juan Diego/Janez Didak Cuauhtlatoatzin, sv. Charbel/Šarbel Makhlouf in sv. Patrick/Patrik/Patricij.

Odgovor:

O britanskem kralju
Vaše vprašanje je prispelo še pred kronanjem britanskega prestolonaslednika. In če se je že pred leti, ob kronanju španskega prestolonaslednika Felipeja, jezikoslovcem zdelo, da je domačenje vladarskih imen preteklost in da že znani prestolonaslednik Felipe ne bo postal kralj Filip, smo se očitno zmotili. Preimenovanje je prevladalo tudi pri bolj znanem prestolonasledniku Charlesu, ki uradno oznanil, da je prevzel ime Charles III., vrstilni števnik, s katerim se je uvrstil v kraljevski niz, pa je pretehtal, da smo ime nadomestili s slovenskim.
Gl. odgovor: Ime novega britanskega kralja – »Charles III.« ali »Karel III.«

Kot je omenjeno v odgovoru, je prevladalo več kot 120 let staro pravopisno pravilo in težnja po kontinuiteti, ki jo vladarji sami sugerirajo z izbiro imena v nizu ... Podobno kot oče kraljice Elizabete II. – Albert Frederick Arthur George oz. kralj Jurij VI. – je tudi princ Charles izbiral med vsemi svojimi imeni – Charles Philip Arthur George in izbral sicer ime, pod katerim je najbolj znan. Očitno jezikovni uporabniki vladarsko ime britanskega kralja in anglikanskega cerkvenega poglavarja občutijo podobno kot imena papežev – z novo družbeno vlogo tako postane aktualno tudi novo ime.

Imena svetnikov
Glede imen svetnikov se ravnamo po naslednjih načelih:
(1) Če gre za svetnika iz daljne preteklosti, npr. sv. Janez, sv. Jernej, sv. Ana, je ime navadno enobesedno in v večini jezikov uporabljeno v domači obliki:

slov. Jožef
hr. Josip
češ. Josef
it. Giuseppe
nem. Josef
pl. Józef
šp. José
angl. Joseph

(2) Podomačena so večinoma tudi svetniška imena z razlikovalnimi dodatki, ki so bodisi prevedeni (Janez Krstnik, Janez Zlatousti) bodisi podomačeni (Janez Kapistran < lat. Joanes de Capistrano; Janez Damaščan < iz Damaska).

(3) Če ima svetnik priimek v sodobni obliki, je slovensko le osebno ime, ne pa tudi priimek, npr. Janez Bosco < *it. Giovanni Bosco; Janez Marija Vianney < fr. Jean-Baptiste Marie Vianney; Marija od Križa MacKillop.
Opisana praksa ni povsem brezizjemna, npr. Thomas More je svetnik Rimskokatoliške in Anglikanske cerkve, a je bolj znan po vlogi renesančnega filozofa in humanista, zato se njegovo ime glasi Tomaž pogosteje v besedilih, v katerih je izpostavljen kot svetnik (gl. Gigafida 2.0), pogosteje pa je Thomas More tudi v slovenščini (gl. Gigafida 2.0).

Imena smo doslej torej večinoma slovenili oz. iskali domače vzporednice.
Kot je razvidno iz pregleda različnih svetniških imen, je tudi v sodobnosti podomačevanje pričakovano zlasti pri kanonizaciji oseb iz (oddaljene) preteklosti, katerih v javnosti znana svetniška dejanja so bila tudi povod za pridobitev svetniškega statusa (Maksimiljan Kolbe, fatimski pastirčki – Frančišek, Jacinta, Lucija de Jesus Marto) ali pa so te ob svojem delu že uporabljale ime, ki smo ga podomačili že prej (sveta Mati Terezija iz Kalkute).

V novejših časih se – sodeč po navedbah v različnih spletnih seznamih – pogosteje ohranjajo v izvirni obliki imena svetnikov, ki imajo sodobno obliko (ime in priimek), npr. Dietrich Bonhoeffer (nemški svetnik). Tako je tudi, če slovenskih ustreznic imen ni mogoče najti, npr. Achilleus Kewanuka (ugandski svetnik), sv. Charbel/Šarbel Makhlouf.

Kako naprej?
O navadah glede domačenja svetniških imen zagotovo lahko najbolje odločajo tisti, ki so s svetniškimi imeni pogosto v stiku, ki o zgodovinskih osebnostih pišejo z vidika njihovega svetniškega statusa (npr. pisci martirologijev).
Za domačenje govori tradicija, navada, obstoječe pravilo, ki je bilo v preteklosti zagotovo povezano tudi z intenco svetnika približati vernikom, domače ime pa je bilo tudi lažje izgovoriti in pregibati.
Proti domačenju govori identifikacijski razlog, vendar ga je mogoče ovreči, če primerjamo kanonizacijo (= razglasitev svetnika) ali beatifikacijo (= razglasitev blaženega) s kronanjem in spremembo »statusa« osebe. In čeprav pri svetnikih ne pride do samopreimenovanja kot pri vladarjih in papežih (izbira redovnega imena, če je svetnik redovnik ali redovnica, je sicer del regularnega postopka še za časa življenja), je izbira domačega imena lahko sestavni del te slovesne umestitve.

Če se boste odločili, da bi dosedanjo prakso ohranili, bo treba odgovoriti tudi na vprašanja, ki so razvidna iz vaših primerov:
(1) Kaj narediti, če v slovenščini nimamo razširjene ustreznice imena? Ali je dovolj, da ime podomačimo fonetično (Kamil < Camillo)? In če bomo sledili dosedanjim pravilom: ali bomo uvajali imena kot Šarbel ali Ahilej in s tem olajšali rabo teh imen v slovenščini.?
(2) Kako izbirati med imenskimi različicami? Pri nekaterih imenih ob starejših oblikah, pogosto prevzetih iz latinščine, poznamo tudi novejše oblike, prevzete prek drugih jezikov, ki so danes tudi bolj razširjene, zato jih dojemamo kot bolj vsakdanje in manj privzdignjene oz. manj slovesne različice: ob Terezija tudi Tereza, ob Patricij tudi Patrik, ob Ignacij tudi Ignac ipd. Sodeč po dosedanji praksi je manj razširjena in slogovno privzdignjena različica med svetniškimi imeni bolj razširjena.
(3) Kako utemeljiti izjeme tipa Dietrich Bonhoeffer ali jih naknadno podomačiti?

Helena Dobrovoljc (september 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}